Didaktika
Yüklə 191,02 Kb. Pdf görüntüsü
|
| DIDAKTIKA
DIDAKTIKA preučuje poučevanje, učenje, šolo in pouk in je ena pedagoških disciplin. DIDAKTIKA preučuje izobraževanje na praktičnem, PEDAGOGIKA pa na teoretičnem nivoju.
PEDAGOGIKA
OBČA ZGODOVINA
Družinska Predšolska Šolska Ped. prostega časa Andragogika Domska….. OŠ,SŠ,VŠ
DIDAKTIKA
Spec. didaktike Prakse Didaktika - gr. izvor: - gl. didaskeim-poučevati - sam. didaskalos-učitelj - prid. didaktikos-poučen
1. Na klasičnih humanističnih vrednotah - spošt. člov. pravic, toleranca, multikulturalizem. 2. Na razvojnih značilnostih in dosežkih sveta , posameznih regij in posameznih držav . 3.
in idejni pluralnosti . 4.
- upoštevanje osebnosti in različnost učencev -humanost. 5. Na razvojni naravnanosti - omogočanje razvoja človekovih potencialov. 6.
Na kvalitetnem medsebojnem sodelovanju, odprtosti v okolje . 7. Na inventivnosti in kreativnosti .
RAZVOJ DIDAKTIČNE MISLI
I. ZGODOVINSKI RAZVOJ • 40.000 pr.n.št . se je pojavil človeški govor ki ima odločilen vpliv na razvoj misli in mišljenja. DIDAKTIČNE oblike: demonstracija, posnemanje, pripovedovanje, zapomnitev. • 3500 pr.n.št . se razvije pisava (pisna grafična komunikacija: vozli, zareze ⇒ ideogrami ⇒ zlogovna pisava ⇒ glasovna/zvočna pisava) Z nastankom pisave nastopi t.i. posredno učenje (po zapisih) DID. oblike: nasvet, vaje, pravila. NAČINI izobraževanja: individualno, skupinsko, šola (Egipt, Indija, Kitajska). • ANTIKA (Grčija, Rim) ⇒ prvi učitelji (sofisti). DID. oblike: posplošitve, šolski programi, sistemi (sofisti izoblikujejo prvi učni načrt). NAČ. izob.: predavanja, razgovori, poklicni učitelji (sofisti). Rimljani postavijo osnove zahodnega izob. sistema (osnovno/srednjo šolstvo). V Rimu srečamo tudi že prvo metodiko (specialno didaktiko) z naslovom izobraževanje v govoru. •
: razvijejo se cerkvene in stanovske šole. DID. obl.: ponavljanje (memoriranje), pripovedovanje. • TISK (1445) - potreba po množičnem izobraževanju. DID. obl.: Didaktika kot spretnost poučevanja. Jan Kamensky ( 1592-1670 ) DIDAKTIKA MAGNA.
Primož Trubar zapiše, da mora priti OŠ v vsako mesto/vas. NAČ. izob.: “OŠ”, obiskujejo jo vsi, ne glede na spol/razred, ne zahteva predznanja, zagotavljati mora vstop v različne “SŠ”, izvajati se mora v materinem jeziku. • 17. STOLETJE - obdobje jezuitov : nič več OŠ, jezuiti razvijajo predvsem gimnazijo. • 18.,19. st. Obdobje ind. revolucije , prosvetljenih absolutistov
⇒
izobraževanja (19.st.). J.F. Herbart ( 1776-1841 ) napiše DIDAKTIKO MAGNO, ki jo opredeli kot znanost, poudarja naravoslovje. J. Dewey ( 1889-19?2 ) Zagovarjal je ozko/specializirano izobraževanje za delavce za tek. trakom
(ERGODIDAKTIKA). ŠOLSKO-REFORMNO GIBANJE: kritizira šolo 19.st., v središče pouka postavi učenca, izhaja iz razvoja takratne psihologije, dr. odnosov, pedagogike,… • 20 st. - razvoj tehnologije, informacijsko-komunikacijska revolucija . Na didaktičnem področju enosmerno zamenja dvosmerna komunikacija (komunikacija je verbalna/neverbalna interakcija med najmanj dvema subjektoma, ki izmenjujeta inf.) ŠOLA: - učenec v sodobni šoli sodeluje pri predelavi informacij in pridobivanju novega znanja, - med njim in učiteljem obstaja dinamičen in funkcionalen pouk. TEMELJNE DID. USMERITVE: KLASIKA (TRAD. DID.) MODERNA DID. Enosmerna komunikacija Dvosmerna komunikacija Monološki princip Dialoški princip Pasivno sprejemanje inf. Aktivno sprejemanje inf. (povezovanje, odgovarjanje,…) Spretnost poslušanja in ponavljanja Spretnost učenja in kooperativnosti
VRSTE NALOGE
OBLIKE pozitivistično / empiristična izbor in ponovitev vsebine razlaga in pomnenje pragmatično usposabljalna povezovanje teorije in prakse demonstracija, vodenje informacijska različni viri znanja lastna aktivnost, samoizobraževanje komunikacijska celostno izobraževanje izkušenjsko učenje
Vključuje vse vrste čutov in čutenja (SUGESTOPEDIJA) Did. je podvržena ugotovitvam psihologije, pedagogike, sociologije. Danes prevladujejo ustvarjalne/komunikativne oblike šolskega dela. Niso pomembne le kognitivne teorije pač pa tudi druge oblike učenja. Did. pa se poleg poučevanja ukvarja tudi z učenjem - izmenjava informacij, izkušenj in tako dopolnjevanje obeh predmetov poučevanja. JAN AMOS KOMENSKY ( 1592-1670 ) “Šola brez discipline je kot mlin brez vode.” Filozof, humanist, pedagog, zadnji škof protestantske verske ločine Češki Bratje (preganjan). 1. Utemeljeval je šolanje za vse (OŠ). 2. Oblikoval je svoj šolski sistem - razredno-urni predmetni sistem (razred s približno isto starimi učenci, utemelji šolsko leto ter frontalno učno obliko). 3. Strnil je didaktična spoznanja tistega časa (utemelji naslednja učna načela nazornost ,
sistematičnost /
postopnost ter
aktivnost učencev). Poudarjal je: - velik pomen vodenja in ponavljanja ter praktične uporabe znanj, - upoštevanje duševnih zmožnosti (razvojnih značilnosti) učencev, - pomembnost učbenika za vsak razred in za vsak predmet (v učbeniku mora biti sistematizirana bistvena vsebina, snov), - pomen učiteljskega poklica (učitelj je zgled, odločilen za uspešnost učencev v šoli, zavzemal se je za ustanovitev posebnih šol za učitelje). Njegov ŠOLSKI SISTEM: > 6. leta: Materinska vzgoja > 12. leta: Osnovna šola v materinem jeziku za vse > 18. leta: Gimnazija ali latinska šola v mestu > 24. leta: Akademija v državi ali pokrajini Svoje ideje je razvil v DIDACTICI MAGNI (1632). Za šolo, ki je skušala uresničiti njegove ideje je leta 1658 napisal učbenik latinščine ORBIS PICTUS.
OBDOBJE
ŠOLE OPOMBA
12.-15. st.
Srednjeveško šolstvo stare šole (na sedežih škofij) samostanske župnijske duhovske šole bodoči duhovniki
za pripadnike določenega stanu 16. st.
protestantizem nastanek OŠ + poklicne šole gimnazija v Celovcu in Ljubljani P. Trubar A. Bohorič (Zimske urice) 17. st.
propad OŠ jezuitske gimnazije
18. st.
Terezijansko-jožefovske šolske reforme trivialke (trije temeljni predmeti) normalke (štirje tem. predmeti) gimnazije, liceji obnova OŠ (B. Kumerdej) sploša šolska obveznost (vpliv meščanstva) 19. st.
šolski zakon (1805-1869)
Ilirske province štiriletna OŠ gimnazije liceji
1814 uvedba prejšnjega stanja 1848 pomlad narodov 1869 šolski zakon trivialke, normalke,… nedeljske ponavljalske šole (1816) meščanska šola (3 leta) obvezno osemletno šolstvo
za obrt in kmetovanje uvajanje slovenščine, šola je državna inštitucija 20. st
(1958) (1996) 1919 ustanovitv slov. univerze poenotenje šol v Kraljevini Jug. enotna osemletna OŠ devetletna OŠ
TEMELJNI DIDAKTIČNI POJMI
POUK IZOBRAŽEVANJE UČENJE ZNANJE POUK je vzgojno-izobraževalni proces posameznika, ki poteka pod vodstvom učitelja ali mentorja. Veliko izobraževanja poteka tudi zunaj pouka (samoizob.). Velik del vzgoje poteka tudi zunaj pouka. Pri pouku obstaja: - direktno /
vodenje
(skupinsko / individualno delo), - demokratično / avtokratično / anarhično vodenje ,
- od zunaj vsiljeno /
vodenje. Pouk je opredeljen s cilji, nalogami, učno vsebino, organizacijo, oblikami in metodami. Ti dejavniki so odvisni od razvoja družbe ⇒ pouk se spreminja. VRSTE POUKA individualni skupinski razredni kombinirani šolski na daljavo/inet,tv komb.oblike / dopisno, konzul. dopolnilni dodatni temeljni / vsi učenci nivojski / delitev na skupine programirani računalniški Pri pouku se odvijata dve temeljni aktivnosti in sicer POUČEVANJE (učitelj) in UČENJE (učenci postopno osvajajo znanje in razvijajo spretnosti, navade ter se tako postopoma usposabljajo za samoizob). Samoizobraževanje se realizira pod neposrednim vplivom potreb in interesov posameznika.
• je daljši proces sistematičnega pridobivanja znanja ter funkcionalnega razvijanja sposobnosti, spretnosti, navad ter nekaterih osebnostnih lastnosti. • se tesno prekriva z intelektualno vzgojo. • prisotno je še pri estetski, moralni, zdravstveni in fizični vzgoji.
Rezultat je IZOBRAZBA osnovnošolska splošna
srednješolska poklicna
visokošolska specialistična
proces ter obsega več predmetov / področij ter je tudi obsežnejše od učenja. Ločimo: NAMEN ORGANIZIRANOST (namerno/nenamerno) (formalno/neformalno)
Je v najširšem pomenu neposredno spreminjanje posameznika z lastno dejavnostjo, izzvano z notranjimi potrebami ali pa z zunanjimi pobudami. Vpliv okolja na učenje je lahko stimulativen, nestimulativen. Dejavniki uspešnega učenja: a) V učencu FIZIOLOŠKI (genska zasnova / dednost) PSIHOLOŠKI (sposobnosti, predznanje, učne navade, motivacija, os.lastnosti) b) V okolju MATERIALNI (pripomočki, pogoji) SOCIALNI (šola, družina, mediji, vrstniki / t.i. ulična pedagogika)
ŠOLSKO učenje poteka: - po opredeljenih programih ,
- v določenih organizacijskih oblikah ,
- postopno in
sistematično . Rezultati ŠOL. učenja so odvisni od: - dejavnikov pouka (vloga in položaj učenca/učitelja pri pouku), - učnih oblik in
metod , - učnih sredstev .
so znanje, spretnosti, navade , posredni pa razvoj in napredek posameznika . Učenje neposredno vpliva na spreminjanje posameznika, na to pa vpliva tudi zorenje / maturacija. Med učenjem in zorenjem obstaja medsebojna recipriročnost. J. PIAGET trdi:
- od 7. do 11. leta = KONKRETNO-LOGIČNO mišljenje, - od 11. do 15. leta = ABSTRAKTNO-LOGIČNO mišljenje. Raziskoval pa je ali/kako je MORALNI razvoj posameznika odvisen od družbe/kulture. Uporabljal je dve temeljni tehniki: - pripovedujem ti zgodbo (ti odgovarjaš na vprašanja), - ločevanje otrokove igre. Ugotovil je, da poteka moralni razvoj univerzalno in je le delno odvisen od družbe/kulture. Poteka v dveh fazah:1. FAZA=morala prisile / avtoritete (do 10. leta) 2. FAZA=morala avtonomije (od 10-11. leta naprej) VRSTE UČENJA Glede na namen/voljo: Glede na stopnjo sodelovanja: HOTIMIČNO (kar se hočemo učiti) MEHANIČNO NEHOTIMIČNO (stranski produkt večine dejavnosti) LOGIČNO / SMISELNO
PSIHOLOGIJA pa učenje opredeli v treh fazah: - osvajanje (začetno sprejemanje informacije), -
(retencija) / mehanična logična, -
(priklic, obnavljanje). Stopnja samostojnosti pri učenju: NARAVNO / SPONTANO učenje ŠOLSKO učenje Naloga učitelja je, da šolsko učenje v čimvečji meri približa naravnemu učenju (motivacija). Pri pouku naj bi profesor za seboj potegnil učence, učenci pa profesorja.
Je sistem osvojenih dejstev/generalizacij ter spretnosti in navad (eden od rezultatov učenja). Pridobiva se skoraj povsod, deli se na INDIVIDUALNO in DRUŽBENO. Tako ekstenzivnost kot intenzivnost šolskega znanja sta opredeljeni s predmetnikom in učnimi načrti za posamezne predmete. Glede na vsebino: Glede na stopnjo miselne aktivnosti učencev: Glede na uporabnost:
KONKRETNO MEHANIČNO TRAJNO ABSTRAKTNO RAZUMSKO UPORABNO Glede na kvaliteto: PASIVNO AKTIVNO DOZDEVNO znanje: znanje o tistih vsebinah, ki jih nismo dobro osvojili.
(uporabno) znanje: dobro razumemo, znamo interpretirati, samostojna
znanje: določeno vsebino lahko identificiramo s pomočjo nekega stimulansa. predstava, uporabno v povezavi z dr. vsebinami. USTVARJALNO (kreativno) znanje: odkrivanje REPRODUKTIVNO znanje: samostojno prepoznavanje in reprodukcija. novih zvez, sposobnost reševanja znanstvenih in drugih problemov.
Vsaka višja oblika znanja vključuje tudi nižjo. Težiti moramo k učenčevemu postopnemu osvajanju višjih vrst znanja kar pa je seveda odvisno od individualnih možnosti in kvalitete pouka.
Prijemi za doseganje kvalitetnejšega znanja pri učencih: • Aktiven odnos do učnega programa (identificiranje temeljnih uč. vsebin). • Pouk naj temelji na aktivnosti učencev. • Paziti moramo na uporabnost znanja. • Ustrezna razporeditev utrjevanja in ponavljanja.
Posameznikove sposobnosti so najpomembnejši faktor razlik med posameznimi učenci. in so trajnejše od spretnosti in navad. • stopnja razvoja sposobnosti vpliva na uspešnost določene aktivnosti. Vendar pa se tudi same sposobnosti razvijajo v določenih aktivnostih. • razvoj sposobnosti je dolgotrajen (intelektualne do 25. leta). • razlike v sposobnostih se z leti v populaciji povečujejo, razlike v določeni sposobnosti med različnimi ljudmi niso konstantne. • Dobra šola razlike med učenci povečuje, istočasno pa mora omogočati vsakemu posamezniku razvoj njegovih sposobnosti. Vsak naj doseže na določenem področju to kar zmore ⇒ podlaga za pozitivno samopodobo ⇒ temelj za uspešen osebnostni razvoj. •
mora šola poskrbeti tudi za otroke iz nestimulativnih okolij. To je t.i. kompenzacijski pouk.
Motivacija ⇒ Zanimanje ⇒ Uspešnost. Zelo pomemben je čimzgodnejši vstop v šolo, gradnja domov za učence, študente, politika štipendiranja,… Pa tudi šola mora delovati pozitivno. Učitelj mora vedeti ne le KAJ ampak tudi KAKO bo učil. Šola naj bi bila predvsem RAZVOJNO (ne le STORILNOSTNO) naravnana. KLASIFIKACIJA SPOSOBNOSTI SENZORNE PRAKTIČNO / GIBALNE IZRAŽALNE INTELEKTUALNE
• Spearman je leta
1920 postavil t.i. ENOFAKTORSKO teorijo inteligentnosti (odvisna od nekega generalnega faktorja G: če je človek sposoben na enem področju je sposoben povsod). • Therston je leta 1941
postavil t.i. VEČFAKTORSKO teorijo inteligentnosti: •
(razumevanje besed in misli). •
(sposobnost govornega / pisnega,… izražanja z besedami). •
(računanje). •
(sposobnost dojemanja objektov v prostoru). •
(hitro ugotavljanje podobnosti in razlik). •
(sposobnost dojemanja splošnih principov). • Faktor pomnenja (pomnenje brez smisla).
IQ=MS/DS * 100% Razredi: visoko
nadpovprečni nadpovprečni povprečni (višji)
povprečni povprečni (nižji) Mejni primeri Mentalno zaostali IQ>140 1% 120-140 7.5% 120-110 16% 110-90 50% 90-80 16% 80-70 6.5% IQ<70 2.5%
Konstantnosti IQ-ja baje ni. Na njegove spremembe vplivajo kulturni, socialni in emocionalni faktorji. Šola močno vpliva na razvoj intelektualnih sposobnosti, ki se razvijajo do 25. leta. Učitelji pogosto povezujejo inteligenco z ocenami, nižjo raven sposobnosti je moč nadoknaditi s prizadevnostjo. Tudi družina močno vpliva na razvoj intelek. sposobnosti (sloj ki mu otrok pripada). J.P. Guilford postavil teorijo o KONVERGENTNEM in DIVERGENTNEM mišljenju. Na divergentno mišljenje vpliva: - fluentnost (iskanje rešitev, ki ustrezajo zahtevam), - fleksibilnost (reševanje problemov na različne načine), -
(nenavadne rešitve, mnenja). DIDAKTIČNI POMEN NOVEJŠIH SPOZNANJ O NARAVI UČENJA Učenje ni le pridobivanje znanj in spretnosti, je še proces spreminajanja posameznika. Učenje z memoriranjem, drilom,… ima za posledico nizko motivacijo, hitro pozabljanje,… KONSTRUKTIVNO UČENJE Znanje se nalaga na že obstoječe kognitivne strukture (predznanje!!) ter jih tako nadgrajuje. Njihova bistvena sestavina so pojmi, ki so v spominu organizirani hierarhično v obliki semantičnih mrež. Učenje v šoli mora biti aktivno in selektivno (opredeljevati moramo temeljno in bistveno) ker tako v znatno večji meri izkoristimo možganske potenciale. IZKUŠENJSKO UČENJE Učenje je ciklični proces, poteka skozi 4 temeljne faze (ni važno kje vstopimo, na osnovi faze ki pri določenem človeku prevladuje lahko določimo tip ljudi/poklica).
konkr. izkušnja razmišljajoče opazovanje abstr. konceptualizacija aktivni eksperiment - izhajamo iz učenčevega interesa, - učenci sodelujejo pri načrtovanju in organizaciji pouka, - učenci rešujejo svoje naloge po svoje, - učenje naj bo problemsko, povezano s konkretno življenjsko situacijo, - prisotni naj bosta še socialna in čustvena komponenta, - nova spoznanja se povezujejo s prejšnjimi znanji, - pogoji šolskega dela morajo biti spodbujevalni.
vključuje PARTICIPATIVNO (soudeležba učenca) učenje ANTICIPATORNO (predvidevanje) učenje samostojno indentificiranje in oblikov. problemov, divergentno in intiutivno razmišljanje učencev, več možnih hipotez/rešitev, v določeni fazi skupinsko reševanje problematike, spoštovanje idej posameznika. vključuje ustvarjalnost, razmišljanje o dolgoročnih rešitvah, zavestno prevzemanje odgovornosti za določeno rešitev.
MOŽGANI LEVA polovica DESNA polovica logika, razumevanje, analitične funkcije, raba jezika, branje, pisanje, linearna obdelava informacij, analiza. centri za celostno prepoznavanje (obrazi, vzorci), ritem, vizualna predstavljivost, kreativnost, vzporedna obdelava podatkov, sinteza.
CELOSTNO UČENJE Za zahodno kulturo je značilno poudarjanje LEVE polovice, manjši poudarek je na desni polovici. Vendar pa so raziskave pokazale da razvijanje desne polovice koristi tudi razvijanju leve polovice. Gardner trdi, da v človeku obstaja 7 temeljnih različnih potencialov, nadarjenosti, inteligenc: •
•
•
•
•
•
•
Pouk je SISTEMATIČEN in ORGANIZIRAN vzgojnoizobraževalni proces, ki je usmerjen k opredeljenim ciljem, doseganje katerih zopet vpliva na nadaljni učni proces v katerem se prepletajo aktivnosti naravnane na doseganje ciljev ki potem zopet vplivajo na aktivnosti. VRSTE UČNIH CILJEV ČAS kot kriterij Nominalna delitev Namembnostna skupina BLOOMOVA delitev dolgoročni/globalni srednjeročni/etapni kratkoročni/operativni izobraževalni/materialni funkcionalni/formalni vzgojni/osebnostno socialni skupni cilji diferenciirani individualni kognitivni konativni psihomotorični
Učni cilji se pojavijo kot tematika pred 50. leti, v času uveljavljanja programiranega pouka in izobraževalne tehnologije. Učitelj tako izgublja svojo direktno vlogo in je postavljen v ind. položaj:
- v sodobni šoli morajo biti cilji in nameni pouka jasno opredeljeni, - novi tipi nalog, ki poleg znanja razvijajo še sposobnosti, določene navade, spretnosti in osebnostne lastnosti, - pojavila se je tudi potreba po racionalizaciji pouka. Tako smo poleg nominalne klasifikacije dobili še klasifikacije, ki služijo uporabnim/operativnim namenom za oblikovanje učnih ciljev. Bloomova taksonomija učnih ciljev (fotokopije). Didaktični pomen operativnih ciljev: - izvajanje pouka je bolj usmerjeno in organizirano (povečuje se učinkovitost pouka), - pouk je bolj načrten / postopnejši (celovito načrtovanje, izvajanje, vrednotenje pouka), - delo je bolj operativno, kar vzpodbuja motivacijo / aktivnost učencev, - operativni cilji vplivajo na izbiro vsebine, učnih oblik, metod in sredstev.
• Nanašajo se na pridobivanje čim višje ravni kvalitetnega, trajnega in uporabnega znanja, a to lahko vodi k vsebinski preobsežnosti učnih načrtov. Tako je zapostavljena razvojna funkcija šole (ni razvijanja kritičnosti). • do konca 19.st so pretirano poudarjali izobraževalne naloge pouka (ideal je bil človek- leksikon), rezultat pa je bilo nepovezano, kratkotrajno in neuporabno znanje ⇒ DID. MATERIALIZEM. • Tudi danes je še marsikje tako zaradi slabih učnih pogojev, prevelikega števila učencev, slabe didaktične usposobljenosti učiteljev, zunanjega preverjanja znanja. • Da se izognemo DID. MAT. mora biti obravnava postopna, temeljne vsebine poudarjene, tempo ustrezen, poudarjena uporabnost znanja, ustrezen čas dati utrjevanju, ponavljanju.
• Nanašajo se na razvijanje perceptivnih, senzornih, motoričnih, izraznih in intelektualnih sposobnosti ter na razvijanje spretnosti in navad. • So težje dosegljivi kot izobraževalni cilji. KAKO razvijati določeno vsebino, da se bodo učenci razvijali? V pouk moramo postopno vključevati različne naloge za samostojno delo, samostojno opazovanje ter pa miselne aktivnosti (presojanje, primerjanje, induktivno/deduktivno sklepanje, analizo, sintezo,…) z namenom da se učiteljeva vloga čim bolj spreminja v MENTORSKO. • Osnova za uresničevanje funkcionalnih ciljev je učna vsebina (cilj izobraževalnih). Če učitelj kvalitetno uresničuje izobraževalne cilje ogromno prispeva k doseganju funkcionalnih ciljev. • Pretiravanje s funkcionalnimi cilji se imenuje DIDAKTIČNI FORMALIZEM. To je načel že J.F. Herbart ki je razlagal, da človek znanje dobiva predvsem po deduktivni poti in je zato potrebno razvijati določene miselne sposobnosti in pomnenje. Trdil je, da je naloga šole predvsem razvijanje telesnih in duhovnih sposobnosti kar je dosegljivo z vajo. A vedel je tudi, da se intelektualne sposobnosti razvijajo po lastnih zakonih. Postavil se je nasproti takratnemu prepričanju, da imajo nekateri predmeti pri urjenju intelektualnih sposobnosti ključno vlogo (tuji jeziki, matematika, slovnica). • Mislimo ko se učimo in ko se učimo mislimo. Zelo pomembni so načini dela oz. aktivnost samih učencev. Posebno vlogo imajo tudi tiste učne oblike in metode, ki omogočajo direkten odnos z učno vsebino.
•
. •
(kako pa jo vzdrževati je pa drug problem). •
(pogosto menjavanje pritegne pozornost). •
/ individualiziramo zahtevnost , znanje apliciramo na praktični nivo . •
(poudarek ne le na intelektualnem ampak še na estetskem, izraznem polju).
Poudarek na razvijanju funkcionalnih ciljev pouka se je izostril na prehodu v 20. st. Takrat se je šolstvo zelo razmahnilo, prav tako pa so potekali demokratizacija in razvoj družboslovnih znanosti. Nekatere sodobne šolske smeri so šle pri tem v skrajnost. To so bila t.i. ŠOLSKA REFORMNA GIBANJA (progresivna pedagogika), ki so nastala kot kritika učenja na pamet in prisile. Namen je bil humanizacija šole, približanje le te otrokovim interesom in razvojnim značilnostim ter jo tako narediti bolj učinkovito. Prednjačili so Švedinja Ellen Key ( 1849- 1926 ), ki je napisala 20. ST.- ST. OTROKA - t.i. PEDOCENTRIZEM s katerim pa spet ni najbolje pretiravati (SUMMERHILL). Naslednje znano ime je Italijanka Maria Montessori
(
). Ta gibanja so upoštevala posebnosti otrokovega mišljenja, ki se kvantitativno in kvalitativno razlikuje od mišljenja odraslega. Za didaktiko je še posebej pomembna mladinska psihologija.
• Ustanovil jo je Rudolf Steiner ( 1861-1925 ), pristaš antropozofije (idealistični pogled na svet ter soodvisnost med človekom in kozmosom, upošteval je ideje šolskih reformnih gibanj). • Učne vsebine morajo izhajati iz duhovnih potreb in značilnosti duševnega razvoja otrok. Poudarjeni sta delovno in umetnostno področje, šolo obiskujejo učenci iz različnih socialnih okolij, je brez ocen in brez ponavljanja - učenec napreduje kolikor zmore. Pouk se začne s šestim letom starosti, poseben predmet v programu je EURITMIJA (glasba+govor+gib+scenski izraz). Ročno delo imajo vsi učenci od 1. do 12. razreda, enotni program do 4. razreda. • V šolsko delo se vključujejo tudi starši, temetika se obravnava po značilnostih t.i. epohalnega pouka (2 uri zjutraj sta namenjeni pomembnejšim temam), tesna povezanost med starši in šolo. • Od 1.-8. razreda poučuje en učitelj. samostojne so ure euritmije, religije in tujih jezikov. Učbenikov ne uporabljajo, učenci delajo zapiske, učenci se učijo z lastnim raziskovanjem, svoje znanje aplicirajo tudi v praksi, ugodna razredna klima, delo temelji na kreativnosti učencev in učiteljev. Trenutno obstaja 640 Waldorfskih šol, učitelji se za delo usposabljajo 2 leti.
Šola mora biti IDEJNO NEVTRALNA. Šola v določeni meri oblikuje učenčeve osebne lastnosti, učne navade ter zagotavlja pozitivno osebnostno rast. Učitelj in učenci se morajo zavedati da je učenje kvalitetno delo. Vzgojno deluje že sama učna vsebina, na učence vpliva tudi izvedba organizacije pouka, učitelj s svojo osebnostjo in nastopom prispeva k uresničevanju vzg. ciljev (za učitelja mora biti učenje izziv). •
Preko učnih oblik in metod učenci razvijajo kritičnost, odgovornost do dela, natančnost, vztrajnost, samostojnost, inciativnost. Otrok naj bi se moral začeti samokontrolirati v obdobju od 10. do 12. leta starosti. •
Učne navade so ustrezno ravnanje posameznikov v učni situaciji (pouku, učenju), ki omogočajo racionalnejše, uspešnejše učenje. Sestavljene so iz: delovnih navad (ravnotežje med učenjem in ost.) učnih tehnik (besedne in miselne spretnosti)
metod učenja (zaporedje postopkov pridob. zn.) Metode učenja delimo na CELOSTNO (1-4), PO DELIH (1,2,3,4) in MEŠANO (1,2,1-2 3, 1- 2-3 4, 1-2-3-4).
RAZVIJANJE UČNIH NAVAD
Indirektno Direktno vzbujanje interesa in motivacije dinamičnost pouka aktivne učne oblike in metode krepitev zapisovanja in razumevanja učencev priprava shem in skic aktivno sodelovanje učencev med razlago navajanje učencev na učenje iz pisnih virov sposobnost odgovarjanja na ustna in pisna vpr.
• Zagotavljanje in vzpodbujanje pozitivne osebnostne rasti Razvoj v smer samouresničevanja in samoakualizacije z zavestnim usmerjanjem. Nekje pri 10. letu starosti se začne posameznik zavedati lastnega jaza, samega sebe in ta njegova aktivnost se usmeri v samoaktualizacijo. Za zdravo osebnostno rast pa je potrebna pozitivna samopodoba.
Erik Erikson (pristaš dinamične teorije razvoja osebnosti, meni da je to predvsem sociološki razvoj) Več zaporednih faz, vsaka faza je novo razvojno obdobje, v vsakem posameznik rešuje drugačne naloge. Opisal je tudi t.i. krizna obdobja, ki nastanejo pri pripadnikih določenih marginalnih skupin. FAZE 0 - 1 leto varnost
1 - 4 leta začetna
avtonomija 4 - 6 let inciativnost / samoakt.
širitev dr. prostora
obl. lastne identitete
težnja po sprejemanju
ustvarjanje potenciali
osebna
zrelost
V šoli vzgojne cilje dosegamo: - z dobro organizacijo in dinamičnostjo pouka, - z zavedanjem pomembnosti različnih učnih področij, - delo naj temelji na aktivnosti in kooperativnosti učencev, - ustrezni medsebojni odnosi (glavni tu je učitelj), - motivacija.
Pri pouku ima izmenjava informacij namen doseganja učnih ciljev. S tem se ukvarja KIBERNETIKA, ki je znanost o upravljanju / krmiljenju dinamičnih sistemov, ki temelji na medsebojnih zvezah med sistemi, na vodenju ter na kontroli. Pri pouku moramo težiti k čimpogostejši uporabi DVOSMERNE komunikacije (povratna informacija zagotavlja učinkovito vodenje in regulacijo pouka ter večjo aktivnost učencev). Vrste komunikacij: VERBALNA ENOSMERNA DIREKTNA ZUNANJA NEVERBALNA DVOSMERNA INDIREKTNA NOTRANJA
Učenci morajo sooblikovati pouk, navaditi jih moramo na samostojno miselno aktivnost.
(vidni, slušni, vonjalni
POŠILJATELJ okusni, kinestetični) SPREJEMNIK
izvor informacije oddajnik kanal sprejemnik cilj
sporočilo signal sporočilo PRENOS INFORMACIJ Za razumevanje je potrebna medsebojna usklajenost pošiljatelja in sprejemnika. Pri prenosu težav lahko pride do motenj: mehanični, semantični, psihološki hrup.
inf. RECEPTORJI MOŽGANI REAKCIJA
Senzorna faza Centralna faza Motorična faza Težave pri prenosu najpogosteje nastanejo v centralni fazi, ki se deli na projekcijski, integracijski in reprezentacijski nivo.
Uresničevanje materialnih, formalnih in vzgojnih ciljev poteka postopoma - je proces, ki se odvija na ravni učne enote (kratkoročni ), teme (etapni) in razreda (globalni cilji). FAZE pouka so vrste aktivnosti ki jih pri pouku uveljavljamo, njihovo trajanje in zaporedje. Analiza poteka pouka: - poleg posameznih faz ki si sledijo v zaporedju se v pouk vključujejo še t.i. vidiki učnega procesa: UČNA URA začetni / uvodni del glavni del zaključni del Vidiki : Spoznavni, Psihološki, Organizacijsko-metodični, Materialno-tehnični (v vseh fazah) UČNE FAZE 1. Priprava 2. Obravnava 3. Vadenje 4. Ponavljanje 5. Preverjanje
Ni univerzalne sheme pouka. Nekatere faze lahko dobijo na poudarku ⇒ različni tipi učnih ur. Dinamični pouk: • Med potekom učne ure se lahko faze izmenjavajo. • Učna vsebina določa poudarjanje faz. • Didaktični principi (nazornost, abstraktnost, sistematičnost, postopnost, aktivnost, diferenciacija, individualizacija). Sodobna temeljna shema pouka: 1. PRIPRAVA - vsebinska, psihološka, organizacijska 2. OBRAVNAVA - posredovanje novih učnih vsebin 3. VADENJE-URJENJE - ko hočemo doseči trajnost in uporabnost znanja, spretnosti in navad. 4. PREVERJANJE - osvajanje podatkov in generalizacija. Preverjanje je lahko: parcialno, tematsko, kompleksno ,
.
preverjanje ocenjevanje. Kriteriji ocenjevanja so objektivni in subjektivni, morajo pa biti konstantni.
Pri nas so učenci grupirani v razrede predvsem na osnovi kronološke starosti. Vendar pa se učenci kljub temu močno razlikujejo med seboj (predznanje, stopnja razvoja, interesi, motivacija, oseb. lastnosti). Razlike med učenci se z leti povečujejo, vendar pa mora v šoli vsak napredovati glede na svoje zmožnosti in sposobnosti. Noben učenec ne sme napredovati na račun drugega. KONZERVATIVNI ŠOLSKI SISTEMI: Imajo kratko (4-5 let) OŠ, nato pa se učenci vpisujejo v srednje šole na podlagi lastnih želja in uspešnosti, na to pa močno vpliva tudi njihov SES. Zgodnje ločevanje učencev v navidezno homogene skupine ni v skladu s temeljnimi spoznanji o razvoju sposobnosti ter vplivu okolja na osebnostni razvoj. ZUNANJA DIFERENCIACIJA je v obdobju osnovnega šolanja zelo vprašljiva. Učna diferenciacija je didaktični ukrep s pomočjo katerega na osnovi določenih kriterijev in z določenimi nameni razporejamo učence v bolj ali manj trajne homogene(jše) učne skupine. Tipi učnih diferenciacij: zunanja (bolj ali manj trajno ločevanje otrok) notranja (v razredu, različno zahtevne naloge) fleksibilna (učenci so določen čas v heterogenih, nato pa v homogenih odd.) Modeli zunanje diferenciacije: setting model (razporejenost v skupine le pri določenih predmetih *) streaming model (trajna razporeditev učencev na osnovi dol. kriterija) *Pomemben je Pygmalionov učinek (predvidevanja / pričakovanja učiteljev, ki prilagajajo zahtevnost učenja “sposobnostim” učencev v razredu ⇒ nizka pričakovanja - nizki rezultati) Najbolj znan model fleksibilne diferenciacije je model zaporednega kombiniranja temeljnega in nivojskega pouka:
čas. razmerje 2 uri Temeljni pouk a b c a
vs. INTERODDELČNI MODEL INTRAODDELČNI MODEL 1 ura Nivojski pouk a + b + c a + b + c a + b + c zahtevna povpr. manj zaht. skupina Lahko pa iz vseh treh oddelkov ustanovimo skupino za najboljše in skupino za najslabše učence.
•
rontalna - učitelj v neposr. kontaktu z učenci, učenec v posr.kontaktu z uč. vsebino
S kupinska •
andem / par učitelj v posr. kontaktu z učenci, učenec v neposr.kontaktu z uč. vsebino •
ndividualna Vse štiri oblike imajo svoje mesto v pouku. Skupinski pouk: pretežni del se dela v manjših skupinah znotraj oddelka. Sestoji se iz: • frontalnega uvoda • grupiranja v skupine in dela v skupinah • plenarnega zaključka Učitelj mora opredeliti naloge za delo skupin, velikost skupin, vlogo posameznega učenca,… Orgaizira lahko homogenejše skupine če strukturira naloge za vsako skupino posebej Skupine so lahko organizirane glede na sposobnosti, interese, socialno privlačnost, naključno. Naloge pa so lahko: istovrstne ali diferenciirane naloge. Vsak učenec v skupini mora imeti določeno nalogo.
Opazovanje, eksperimentiranje, utrjevanje in ponavljanje se lahko najučinkoviteje izvajajo v dvojicah. Kriteriji za razporejanje si identični kot pri razporejanju v skupine, poleg istovrstnih pa se pojavijo še diferenciirane in individualizirane naloge. Individualni pouk (delo): Samostojno delo posameznega učenca. Pojavi se še dodatni tip individualnih nalog (vsak ima svojo nalogo. I N D I V I D U A L N I P O U K PREDNOSTI POMANJKLJIVOSTI MOŽNOSTI razvoj sposobnosti, spretnosti in navad samostojnega dela odvisno od razvitosti samostojnosti neposredno uvajanje učenca v samostojno delo samoiniciativnost - kreativnost podpira se individualizem diferenciacija, indiv. pouka uveljavljanje in razvoj ind. interesov. priprava nalog je obsežna spremljanje načinov dela prilagajanje zahtevnosti - tempa veliko časa za preverjanje rezul. spremljanje razv. in napr. uč.
PREDNOSTI POMANJKLJIVOSTI MOŽNOSTI neposredna komunikacija veliko število parov v razredu razvijanje čuta medseb. pomoči sodelovanje (zrelost udeležencev) negativne individualne razlike med učenci
vključevanje pasivnih / izoliranih učencev
povečana motivacija omejenost učnih virov
medsebojna neposr. kontrola nevarnost superiornosti / konfliktov
S K U P I N S K I P O U K PREDNOSTI POMANJKLJIVOSTI MOŽNOSTI psihološka in dr. utemeljenost zahtevnost organizacije dela diferenciacija in individualizacija neposredni socialni odnosi, interakcija usposobljenost učencev za delo v skupini zagotavljanje in spodbujanje aktivnosti čut za odgovornost ustreznost prostora
vodenje (navajanje na,…) stranpoti pri iskanju rešitev
svojevrstna individualizacija daljši čas
F R O N T A L N I P O U K PREDNOSTI POMANJKLJIVOSTI MOŽNOSTI ekonomičnost, hitro sporočanje informacij delo je prilagojeno povprečnemu učencu kombinacija (verbalnih) učnih metod vzdrževanje in kontrola pozornosti dominira odnos učitelj - učenec uporaba različnih AV sredstev izmenjavanje izkušenj zanemarjen je odnos učenec - skupina neposredno vključevanje učencev vsi istočasno začnejo in končajo oviran je razvoj samostojnosti, irelevantna miselna aktivnost učencev zastavljanje vprašanj, izražanje mnenj,…
učitelj “vodi” učence k cilju. zanemarjene so ind. sposobnosti učenca (kreativnost,…) skupno preverjanje dosežkov in skupna analiza
dominira aktivnost učitelja združevanje več oddelkov Naloga učitelja je v kombiniranju različnih učnih oblik in tako povečevanje dinamičnosti pouka. Prav tako mora motivirati učence in jih pripravljati na skupinsko / samostojno delo (od 3. razreda naprej)
opredeljujejo aktivnosti učitelja in učencev pri posredovanju oz. osvajanju učne vsebine s tem pa tudi pri doseganju učnih ciljev (drugače od metod učenja). Adamič jih loči na
•
azgovor, R azlaga, D emonstriranje, P raktične aktivnosti, P isna in druga grafična dela, U poraba pisnih virov in AV gradiv (ne sredstev)
•
: Razgovor se sestoji iz vprašanja in odgovora in je izmenjava mnenj, stališč, izkušenj,… med najmanj dvema osebama ter je dokaj pogosto uporabljana metoda. KLASIFIKACIJA VPRAŠANJ PRI POUKU Glede na nivo mislene aktivnosti, ki jo sprožamo: - vprašanja nižje ravni (podatki, definicije), - vprašanja višje ravni (primerjanje, analiz, zaklj.). Glede na vsebino pa ločimo: - vpr. ožjega tipa (vsebinsko ozka vprašanja) - vprašanja širšega tipa (samostojna osvetl. probl,.).
Tudi učitelji niso zmeraj kos postavljanju kvalitetnih vprašanj. Vprašanje mora biti: - jezikovno pravilno, - logično pravilno (jasno, razumljivo, enoznačno, smiselno), - psihološko ustrezno (ustreza razvojni stopnji učenca).
Vprašanje zastavimo vsem učencem, nato okoli 5 - 10 s pavze med katerim podajamo dodatne informacije. Odgovor učenca mora biti relativno samostojen, sledi odmor da lahko ostali učenci razmislijo. Učitelj jih lahko pozove na strinjanje ali pa sam obdela odgovor.
: • KATEHETSKA oblika; razvita v srednjem veku kot oblika učenja verskih dogem (na pamet se je bilo potrebno naučiti vprašanja in odgovore). Značilna so vprašanja KJE, KDO, KAJ in KDAJ. • SOKRATOVA oblika; alternatvni tip razgovora razvit na predpostavki, da znanje v človeku že obstaja, le zvabiti ga je potrebno na plano. Značilna so vprašanja alternativnega tipa (ali…ali). • HEURISTIČNA oblika; po Arhimedu, ki se je po odkritju vzgona drl heurisco (heureka). Učitelj s širšimi vprašanji spodbuja učence k utemeljevanju pravil, zakonitosti, definicij (PROBL. p.). • SVOBODNI razgovor; odprt razgovor v razredu / skupinah, ugotavljanje mnenj, stališč,… • DISKUSIJA; oblika svobodnega razgovora kjer učenci razpravljajo / argumentirajo o določenem problemu. Uporabna je za odkrivanje temeljnih stališč učencev do določenega vprašanja. • DEBATA; diskusija za in proti - gre že za izdelana stališča, učenci se do njih opredeljujejo. •
• PRIPOVEDOVANJE; Učitelj pripoveduje zgodbo. Pripovedovanje je lahko obširno in objektivno(epsko) lahko pa je tudi polno čustev (lirsko). • OPISOVANJE; opisujemo konkretne primere, dogodke, vključujemo čim več čutov. Ločimo znanstveno in umetniško opisovanje. • RAZLAGA; podrobnejša predstavitev naravnih in dr. pojavov (povezana z vprašalnico ZAKAJ). Učenci naj bi razumeli vzročnost-posledičnost, dojeli zakonitost pojava. Trditev je potrebno urediti z argumenti, stanje s primeri in rešitev s postopki ⇒ boljše
razumevanje. • POJASNJEVANJE; z njo razlagamo določene posplošitve / abstrakcije. Rezultat pojasnjevanja mora biti razumevanje - tako vzpodbujamo višje miselne procese v učencih.
• PRESOJANJE; ko določen pojem / definicija še nista jasno opredeljena. Določen problem lahko analiziramo, oblikujemo hipoteze, razmišljamo pred učenci.
• Metoda DEMONSTRIRANJA Prevladuje pri naravoslovnih / praktičnih / športnih predmetih: Ločimo demonstriranje statičnih (struktura, zgradba) in dinamičnih (gibanje, dogajanje,..) predmetov / pojavov. Demonstracije so lahko praktične, izrazno-umetniške ali intelektualne narave. •
Učenci se sami ukvarjajo s prakso, povezana s projektnim učnim delom, zajema vse kar je nekoč zajemala laboratorijska metoda. • Metoda PISNIH in drugih GRAFIČNIH DEL Od učencev zahteva da določijo pisni / grafični oddelek (zapisi, obnove, določena poročila) •
(obravnava, vadenje, ponavljanje, preverjanje), odvisna je od faze pouka, od razvojne stopnje
je odvisno od učiteljeve strokovne / didaktične sposobnosti, izkušenj, seveda pa njegovo samostojno odločanje prinaša tudi večjo odgovornost pri uporabi metod.
Vse kar smo povedali o tem je da se nanaša na urnik, prostor, pripomočke. Jep, čist nč več. SPOZNAVNI VIDIK UČNEGA PROCESA
Prisoten v vseh fazah pouka, saj je spoznavanje v neposredni povezavi z mišljenjem. Učna vsebina je opredeljena z učnimi načrti in predmetniki. ZNANSTVENI PREDMET znanost/stroka ima nalogo preučevati svoj pred, razvija določeno znanstveno metodologijo, terminologijo. Vsebine raziskovanja se širijo. VZGOJNO-IZOBRAŽEVALNI PREDMET se seznanja z ugotovitvami znanosti, učenci pa ob tem razvijajo svoje sposobnosti, potenciale in osebnostne lastnosti. Vzgojno-izobraževalni predmet je podrejen razvojnim značilnostim.
OSNOVNO SPOZNAVANJE (neposredno- eksperiment, posredno- branje, poslušanje)
ZAMIŠLJANJE, RAZUMEVANJE (ugotavljanje lastnosti, primerjanje, razvrščanje, povezovanje)
POSPLOŠEVANJE, ZAKLJUČEVANJE (bistvo, vzr.-posl, zveze, povezava s prejšnj. znanjem)
DOKAZOVANJE (argumentiranje, praktično preverjanje)
REŠEVANJE PROBLEMOV (metoda postopne analize, konvergentno / divergentno mišljenje) Yüklə 191,02 Kb. Dostları ilə paylaş:
|