Dr. Bogomir Novak Nekateri pogledi na paradigme in metode znanstvenega raziskovanja Povzetek

3. Ali obstaja revolucionarna znanost kot nova paradigma?
Vprašanje Kuhnove revolucionarne znanosti ni nujno povezano niti s celovito paradigmo (Capra, Prigogine itd) niti z znanstvenotehnično ali družbeno revolucijo. Obe pa implicira. Kuhn sam ni mislil na holistično paradigmo, ki se je pojavila sredi 80. let, pač pa na integrativno paradigmo, ki združi vse dosedanje znanje. V knjigi »Struktura znanstvenih revolucij« Kuhn (1998) opredeljuje znanstveno paradigmo z vprašanji:

- kaj veda izbira kot predmet raziskave

- kakšna vprašanja si zastavlja o predmetu raziskave

- kako so ta vprašanja zastavljena in

- kako razlaga rezultate raziskav.
Ko se nakopiči toliko novih informacij, da jih v okviru obstoječe paradigme ni mogoče več razložiti, znanstveniki poskusijo zadeve drugače, pristopijo na drug način, pogledajo situacijo iz drugega stališča. (povzeto po Kuhn 1998). Pojavi se mnogo novih možnih razlag in načinov utemeljevanja odkritij. Ponavadi se vname tudi srdit boj med zagovorniki različnih teorij in tez.. Večina idej v končni fazi relativno hitro odpadejo, iz preprostega razloga, ker niso zmožne primerno razložiti osnovnih pojavov. Običajno na koncu običajno ostaneta dve kandidatki – stara paradigma, ki se je že izneverila in je zaradi nje sploh prišlo do krize, in nova paradigma. Če novi paradigmi uspe premagati staro, jo nadomesti in sama postane del običajne znanosti, ki bo ob naslednji krizi na udaru. Torej ustvarila se je nova paradigma, ki lahko združuje vsa predhodna znanja z ugotovitvami neuspešnega raziskovanja in alternativnimi možnostmi. Ni pa nujno, da je nova paradigma v skladu z obstoječo, lahko ji je in pogosto se tudi zgodi, da je celo povsem nasprotna. Katera je bolj pravilna od druge, odloči znanstvena skupnost. Sprejeta je paradigma, ki ima več pristašev, in stara umre šele s smrtjo najbolj zagrizenih zagovornikov. Tej stopnji znanosti Kuhn pravi znanstvena revolucija. (Kuhn, 1962)
Motiv napredka v znanosti je nenehno preizkušanje starih teorij in njihovo nadomeščanje z novimi in boljšimi, s tem da stare ostanejo limitni primeri novih (primer Newtonove meha vnike in Einsteinove posebne teorije relativnosti). Če to primerjamo z naravnim izborom po Darwinu, je razvoj znanosti evolucija, kjer preživijo bolje prilagojene teorije. Kuhn (1998) opisuje, kako pride do revolucije v znanosti. Preden pride do znanstvene revolucije je značil no predrevolucionarno obdobje, ki ima določene lastnosti:

- kopičijo se problemi, ki jih normalna znanost ne zna razrešiti v okviru svoje paradigme – pride do krize normalne znanosti;

- kopičenje alternativnih različic normalne znanosti in zasnutkov novih paradigem.
Pojavi se mnogo možnih razlag in ponavadi se vname srdit boj med zagovorniki le-teh. Veči-na jih odpade, ker niso zmožne primerno razložiti osnovnih pojavov. Na koncu običajno ostaneta dve kandidatki – stara paradigma, ki se je že izneverila in je zaradi nje sploh prišlo do krize, in nova paradigma. Če novi paradigmi uspe premagati staro, jo nadomesti in sama postane del normalne znanosti, ki bo ob naslednji krizi sama postala problem.
Nova paradigma ni nujno v skladu z obstoječo, lahko ji je celo povsem nasprotna (primer flogistonske teorije proti atomski). Znanstvena skupnost odloči, katera je bolj pravilna od druge. Sprejeta je paradigma, ki ima več pristašev, in stara umre šele s smrtjo najbolj zagri- zenih zagovornikov. Večina polemik se oblikuje zaradi nerazumevanja med nasprotujočima si taboroma. Pojmi, ki jih uporabljajo pri utemeljevanju, se zapišejo enako, vendar jih vsaka stran dojema drugače, zato je nujno vzeti v obzir zgodovinski okvir posamezne paradigme.
Dolgo časa obstaja boj med staro in novo paradigmo, dokler novi paradigmi ne uspe prema- gati staro, jo nadomesti tako da sama postane del običajne znanosti, ki bo ob naslednji krizi na udaru. Začasna zmaga nove paradigme obstaja toliko časa, dokler lahko združuje vsa pred- hodna znanja v novem okviru. Ko pa alternativna znanja presežejo kritično maso, je nov okvir v novi paradigma pravšnja razlaga zanje. Nova paradigma je lahko povsem nasprotna prejšnji. Katera paradigma je pravilna in katera ni, odloči znanstvena skupnost. Sprejeta je paradigma, ki ima več pristašev. Stara paradigma umre šele s smrtjo najbolj zagrizenih zagovornikov. Ko nova paradigma zamenja staro, je to znanstvena revolucija. (Kuhn, 1962).
Ko določeno odkritje označimo za revolucionarno, s tem mislimo, da ni prišlo samo do vsebin skih sprememb znotraj ustaljenega sistema, ampak se je spremenil tudi sam sistemski okvir, ki določa, kaj sploh je vredno in pomembno. Ne poznamo metazakonitosti, ki bi pokazale, kdaj bo prišlo do revolucionarnega odkritja. To je stvar naključja.
Vsaka paradigma ima svoje omejitve in je upravičena dokler opravičuje – legitimira dose danja znanstvena odkritja. Če imamo različne svetove, ni zgolj naključje, da v enega spada tudi znanost. Podobno je tudi s skupnostmi. Znanstvena skupnost se ukvarja z znanstvenim svetom. Ker pa je to objektivni svet, je najustreznejši model za vse znanosti naravoslovni model. To bi bil idealnotipski odgovor, ki pa mu manjka socialno-realna prizemljitev. Interaktivna komunikacija. Šele Popper je odkril različne svetove za različne znanosti.

Pri Kuhnu prevladuje darvinistični boj med paradigmami za uveljavljanje podobno kot pri Popperju prevladuje enak boj med teorijami. Prestižne boje za veljavnost teorij pozna tudi Bourdieu. Bourdieujev homo academicus ni brez praktičnega čuta, ampak je včasih celo preobremenjen z njim. Kuhnove diskontinuitete v matricah postanejo pri Bourdieuju divergence in šokantnosti neoliberalne ekonomije (pri N. Klein).

Ekologija postaja v času krize nova ideologija odrešitve. Načelno in deklarativno so vsi za čisto okolje, ki naj bi pomenila odrešilni zasuk iz sedanje krize, organizacijsko pa zaostajamo. Združeni narodi govorijo o globalnem zelenem New Dealu. V EU naj bi zelene tehnologije spremenile proizvodno in potrošniško podobo sveta.
Ameriški predsednik Obama se zavzema za zelene davke in za zeleni proračun. Gospodarska in okoljska kriza sta očitno povezani. Kdor bo bolje razumel zelene konkurenčne prednosti držav in podjetij, zeleno potrošnjo in način življenja, bo zmagovalec te krize. Friedman (2009) označuje svet kot vroč, raven in natrpan. Zato namesto stare rdeče revolucije potrebu- jemo po njegovem zeleni zasuk. Strukturne reforme, ki jih napoveduje slovenska vlada, morajo imeti zeleno izhodišče.
Že iz osnovnih načel ekologije se lahko naučimo, da dogodki ne potekajo linearno, ampak ciklično, saj so živi sistemi, so mreže, medtem ko naša znanstvena tradicija temelji na linearnem mišljenju in na vzročno-posledičnem razumevanju. Za linearni način mišljenja je značilno, da ko nekaj deluje, več tega pomeni bolje. Npr. gospodarstvo je »zdravo«, ko temelji na neomejeni gospodarski rasti.
Medtem ko so uspešni življenjski sistemi nelinearni, ne maksimirajo svojih spremenljivk, ampak jih optimizirajo. Ko je nekaj dobro, več tega ne pomeni nujno boljše, ker gredo stvari v krogih in ne v ravnih linijah. Poanta je v tem, da ne težimo k večji učinkovitosti, izdatnosti, ampak k trajnosti, ker šteje kvaliteta ne kvantiteta (Capra 2005, 20).
Za zahodno družbo je sistemsko mišljenje težko, ker živimo v kulturi, ki je tako po svojih vrednotah kot tudi svetovnemu nazoru materialistična. Npr. večina biologov bo trdila, da je bistvo življenja v makromolekulah – DNK-ju, proteinih, encimih in materialnih strukturah v živih celicah. Sistemska teorija nam na drugi strani sporoča, da je znanje o teh molekulah sicer zelo pomembno, vendar bistvo življenja ne leži v molekulah. Leži v vzorcih in procesih, skozi katere so te molekule v interakciji (Capra, 2005; 20).
Ker so živi sistemi nelinearni in koreninijo v vzorcih razmerij, razumevanje načel ekologije zahteva nov način doživljanja in razmišljanja o svetu – na način razmerij, povezanosti in soodvisnosti – kar je v nasprotju z osnovami tradicionalne zahodne znanosti in izobraževanja.
Capra (2005) pravi, da takšen sistemski način mišljenja zahteva številne širitve percepcije:

− od delov k celoti: živi sistemi so integrirane celote, ki jih ni možno reducirati na manjše dele. Njihove sistemske značilnosti so značilnosti celote, ki jih noben od delov nima.

− od objekta k razmerjem: ekosistem ni le zbir vrst, ampak je skupnost. Za skupnosti, biološke ali človeške so značilne mreže odnosov. V sistemskem načinu mišljenja so predmet raziskovanja mreže odnosov, ki so vtkane v večje mreže. V praksi se organizacije, ki so organizirane po tem ekološkem načelu, ločijo od drugih organizacij po tem, da temeljijo na razmerjih, ki favorizirajo sodelovanje in odločanje s konsenzom.

− od objektivnega h kontekstualnemu znanju oz. dvig od analitičnega načina h kontekstualne- mu načinu mišljenja. Značilnosti delov je mogoče razumeti le v kontekstu celote.

Razlaganje stvari v njihovem kontekstu je razlaganje v njihovem okolju, zato je sistemsko mišljenje okoljsko mišljenje. Poteka:

− od kvantitete h kvaliteti: razumevanje odnosov ni enostavno, saj zahodna znanost pravi, da so le tiste stvari, ki jih je moč meriti in kvantificirati možno izraziti v znanstvenih modelih, če to ni možno, potem stvar ne obstaja. Medtem ko razmerij in konteksta ni mogoče dati na tehtnico, kvantificirati in izmeriti z merilom.

− od strukture k procesu: sistemi se razvijajo in nastajajo. Tako je razumevanje

živih struktur zamotano in nerazdružljivo povezano z razumevanjem

obnavljanja, sprememb in transformacij.

− od vsebine k vzorcem: ko rišemo zemljevide razmerij, najdemo določene konfiguracije razmerij, ki so ponovljivi, te konfiguracije imenujemo vzorci. Tako namesto usmeritve k sestavi živega sistema, preučujemo njegove vzorce (Capra 2005, 21).

Ne gre več za strogo znanost (zgodnje obdobje Husserla), ki bi pomenila njeno matematiza- cijo po zgledu kartezijanske mathesis universalis, ampak za osmišljeno znanost o svetu življenja (Lebenswelt) (pozni Husserl). Takšna znanost ni več spoznavnoteoretsko (oz. epistemsko) orientirana, ampak je vrednostno orientirana. Takšna znanost ni vrednostno nevtralna (Wertfreicheit) kot je še pri M. Webru. Sociološki metodološki spor (Methoden streit) je potekal prav o tej dilemi. Lakatos npr. želi zastopati evolucijo znanosti onkraj pozitivizma in relativizma,
3.1. Popper in drugi epistemologi
Danes intelektualci še vedno bijejo bitke med prejšnjo mehanicistično, kartezijansko-dualistično in kasnejšo holistično, stohastično paradigmo. Zato je njihov spor globlji kot je videti na prvi pogled. Kdor zastopa za drugo celovito paradigmo, ne more biti več neoporečni epistemsko-logični traktat v okviru prve, kartezijansko dualistične paradigme. Učinek te paradigme je, da smo subjektivno vsak na svojem bregu.
V dosedanji paradigmi je bil znanstvenik osamljeni razumnik. Zanj je bila pomembna samo metoda brez vzajemne solidarnosti z drugimi sodelavci. Ni bilo treba utemeljevati svojega interesa, ker so veljali rezultati za objektivne. Rezultati so bili predvidljivi, ne pa nenapoved- ljivi. Že dolgo časa vemo, da se problemi rešujejo v skupnostih, ker so v naših možganih vtisi socialnih mrež. Ker je znanstveni jezik jezik znanstvene skupnosti, ki zastopa določeno paradigmo, je politični jezik jezik politične oblasti, ki morda zastopa isto ali drugo paradigmo. V dobesednem smislu ni nevtralne znanosti, ker je človek vrednostno bitje. Pozitivistična oz. objektivna znanost je skušala biti vrednotno nevtralna. To ne bi smelo pomeniti, da ni etična.
Ni vseeno, ali so znanstveniki usmerjeni k varovanju življenja ali pa proti njemu. Če bo še prevladovala sistemska volja nad voljo do življenja v družini, soseski, širši skupnosti (koncept nekumulativnih dejavnosti), se ne bodo mogle uveljaviti vrednote holistične paradigme, skladnost človeka z naravo, partnerstvo, ljubezen, sožitje, zdravje, strpnost do kulturnih razlik).
Popper se zavzema za metodo poskusov in napak. Postavljamo drzne hipoteze in jih naknad no poskušamo ovreči. Če nam to uspe, jih poskušamo nadomestiti z novimi hipotezami. Pri tem igra ključno vlogo intuicija, saj so nakopičena dejstva ukalupljena v staro teorijo.
Včasih je treba zaiti v nekatere špekulacije ali metafizične izjave, da ustvarimo novo dojemanje. Toda to je šele prva faza razvoja teorije. Naslednja faza je kritično presojanje ponujenih alternativ, ki je možna samo, ko imamo več kandidatov, ki jih lahko primerjamo. Pomembno je, da vse hipoteze, ki jih ocenjujemo, izpolnjujejo dva pogoja:

- rešujejo obstoječe probleme;

- so sposobne predvideti nove probleme.
Napredek znanosti Kuhn (1998) dojema drugače kot Popper. Zanj se znanost razvija skokovi to oz. revolucionarno. V obdobju med dvema revolucijama je znanost omejena na reševanje ugank v okviru trenutno veljavne paradigme. Normalna znanost ni odprta za drastične spre membe in jih običajno celo zatira. Kuhn poudarja, da s tem nismo degradirali normalne znano sti, saj je njen prispevek k znanju še vedno ogromen in brez nje sploh ne bi prihajalo do revo lucij v znanosti. To je ključno za nadaljnji razvoj znanosti, zato Popper vidi aksiomatizacijo kot konec napredka.
Pomembno je vprašanje, kakšnemu duhu dobe intelektualci pripadajo in kako razmišljajo. Feyerabend (1999) je uvedel nasproti metodi anarhistično geslo 'anything goes', ki je v skladu 'vsega dovoljenega'. To pomeni, da je treba pravila (ne)zavedno kršiti. Pogosto je treba upoš tevati nasprotno pravilo, kar je ravno postopek kontraindukcije. Z njo je mogoče odkriti skrita načela nasprotja med teorijo in dejstvi. V tem smislu Feyerabenda štejejo za nasprotnika falzifikacionizma. Ne gre mu niti za kontra-faktično (v Heglovem smislu – če se dejstva ne podrejajo teoriji, tem slabše za dejstva) niti za kontra-teoretično – falzifikacionistično razmiš ljanje. Vprašanje je, ali in koliko časa lahko raziskovalec vzdrži v odprtosti do vseh teorij in dejstev, ne da bi bil obtožen za 'sovražnika odprte družbe'. Teorije je sicer še mogoče prever jati z dejstvi, potrebno pa je vedeti, da so ta predstavljena v smislu ideologije in predsodkov. Raziskovalec naj bi v svojih pristopih najprej razgrnil enostranske dileme, saj ima vsaka metoda svoje meje.
Ker so možgani plastični in jih celo z dejavnim ali kontemplativnim življenjem oblikujemo sami, je razvoj znanosti in umetnosti neskončen. To je ravno obratno kot pri Heglu, ki v abso- lutnem duhu ukine religijo, znanost, umetnost in filozofijo, tako da enciklopedično stakne začetek s koncem.

Včasih je tudi v stroki treba priznavati možnost, da argumentiranje ne igra nobene vloge. Treba je uporabljati propagando in prisilo. Pranju možganov se ni mogoče zoperstavljati z argumenti. Svoje načelo Feyerabend (1999) celo univerzalizira kot uporabno v vseh okoliš činah in izjemoma priporočljivo tudi za znanost reda in discipline. Morda je teh provokativnih stališčih tudi racionalno jedro za našo politiko, ki raziskovalnih dosežkov ne zna ustrezno promovirati. To nalogo diseminacije opravljamo raziskovalci sami. Posledično postaja Slove nija vedno manj konkurenčna, ker ni v njej dovolj prizna ne (gr. tymos) inovativnosti in ustvarjalnosti. Sicer je Feyerabendova anti-metoda na splošno vprašljiva, kolikor vodi v poplitvenje antiintelektualizma in primata argumenta 'ad hominem'. Obstaja tanka premična meja med produktivnostjo in kontraproduktivnostjo v znanosti.

Tak kriterij je bil v razsvetljenstvu nadomeščanje religije z znanostjo. Postmoderna reakcija dvoma v smiselnost znanosti vodi v misticizem, česar se pa mnogi še ne zavedajo. In že zato je Feyerabendov epistemološki prispevek eden izmed najbolj dvoumno kritičnih do razsvet ljenske paradigme. Zato nekateri filozofi predlagajo vztrajanje v človekovi odprtosti, usod nosti in ambivalentnosti do dogaja. Drugi kot so Arendtova in Bauman pa naknadno kritizira jo izvore, mehanizme in značilnosti nacifašizma, da se takšen represivni red ne bi ponovil in da bi že na ta način omogočili boljši svet. Vendar pa intelektualci nismo demiurgi in ne moremo že s kritiko temnih podob preteklosti in sedanjosti služiti svetlim obzorjem. Paradoks no jih 'zoonpolitikonsko' (Pedičkov izraz) zlorabljata vsak totalitarizem in avtokratizem. Danes smo pred dilemo odpiranja prihodnosti s trajnostnim razvojem ali njenega ukinjanja v raznih oblikah fundamentalizma in terorizma.
Produktiven pogovor je težko doseči. Že dosežene stopnje se rade izjalovijo. Mislim, da se

kriza zaostruje boj med paradigmama. Kot smo videli, samo kopičenje dokazovanja dejstev z ene ali druge strani ne zadostuje. Erzar (2007) priporoča kot komunikacijsko osnovo epistemo loški konstruktivizem, ki je srednja pot med varnostjo osebnega sveta, ki ga omogočajo somiš ljeniki oz. enako misleči in kaosom nepredvidljivih situacij, do katerega ne zavzame nobene drže. To vodi do odprtosti za druge, vendar pa hkrati do osebne dezorientiranosti. Znanost ni samo mehanično zbiranje in preverjanje podatkov, ampak je tudi miselni konstrukt, ki posega po modelih in teorijah. Zato rabimo intuicijo. Naloga znanosti je, da napravi intuicijo prever ljivo in da se zaveda odnosne podlage raziskovanja, ki sicer ostane narcisoidno. Zaradi rastoče kompleksnosti in potrebe po sinergičnih učinkih bo verjetno sčasoma prevladala komunikacij sko interakcijska (interdisciplinarna) paradigma. Zato vprašanje vloge intelektualcev ni le vprašanje osebne identitete, ampak tudi nacionalne, evropske in globalne. Erzar (2007) piše, da je brez vzajemnega preverjanja znanost narcisoidna. Gre za njihovo socialno integrativno vlogo, brez katere družba drsi v barbarstvo.

Dogmatika pričakovanih rezultatov in šokantnost nepričakovanih je onkraj Popperjeve logike znanstvenih odkritij. Je na predkantovski ravni, ker nič apriornega ne zagotavlja skladnosti čutnih vsebin z umnim smislom. Če je treba resnico dokazovati le s čutno evidenco ali le z razumskimi razlogi potem je to za Lakatoša epistemologija na ravni Newtonove fizikalne teorije.

Motivirata nas dve sili zapreke iz preteklosti in želje po novem v prihodnosti. Bloch nas želi osvoboditi na vseh ravneh od čutne, do psihosocialne (kulturne) in spiritualne – religiozne. Nastajanje tega, kar še ni (nem. Noch nicht Seiendes), je hkrati socialno in tehnično pogojeno s tem, kar je narejeno v preteklosti in utopično željo po boljšem svetu (pri Aristotelu kata to dynaton in dynamei on) kot nečem, kar postaja možno.

Kako se utrne glasbena, znanstvena ideja ali dramski konflikt za Popperja (1973) ni vprašanje logike, ampak empirične psihologije. Za Blocha (1975) pa je to filozofsko vprašanje. Če znanost ni le specialna veda, je vprašanje ali je več ali je manj kot to. Za Feyerabenda, Popperja, Blocha, Webra je več. Gre za umetnost iznajdevanja – ars inveniedi, gre za idejo, ustvarjalnost, eksperiment sveta, osebni slog – stil. vendar pa je znanost kot doksa – mnenje manj od znanosti kot episteme – vrhovnega spoznanja⁶. Čeprav je fabriciranje algoritmov za znanstvena odkritja Sizifovo delo, pa političnih predikacij zanje ne manjka. Drzne anticipa cije so podvržene hipotetično deduktivni falsifikaciji. Popperjeva pravila igre. Kaj je znanost, je stvar konvencije. Dejstva so tudi rezultat konsenza med znanstveniki (Popper, Habermas).
V Aristofanovi komediji je Sokrat negativni lik sofista. V besednem dvoboju Oporečni premaga Neoporečnega in vzame v pouk Strepsiadovega sina.

Tehnične naprave poganjajo skrivnostni, zapleteni mehanizmi. Podobne učinke ima tudi pravna regulativa v birokraciji in šoli, ki si ne priznavata laži principa. Javnost ne časti več tradicionalnih herojev in avtoritet, ampak oblačne in meglene boginje Oblačice. To je v novejšem času znano kot orwellovščina. Kot produkti jezika in komunikacije se že prelimi narno razumemo. Clare et distincte perceptiones so potrebne le za artificielno izkustvo.

Ne vemo, kako daleč in kako globoko je mehanicizem že segel.
Mathesis universalis se kot reminiscenca pojavlja pri Popperju, ki išče obči razlagalni model znanosti, pa ideja naravoslovnega družboslovja. Pozitivisti so bili in so prepričani v metodo loški monizem matematično fizikalne znanosti z vse druge vednosti. Ti tudi zagovarjajo vzročni tip razlage.
Pomembne kritike tako induktivne kot deduktivno-hipotetične metode izhajajo iz del sodobnih nekaterih holističnih teoretikov znanosti (Hanson, Kuhn, Feyerabend). Bistvo teh kritik je v ugotovitvi, da hipoteze oz. teorije vedno vrednotimo v določenem ozadnem teorijskem kontekstu, ki je celota empiričnih ugotovitev in teorijskih izjav. O njih praviloma ne dvomimo. Pri vrednotenju hipotez v načelu ne moremo oddeliti teoretičnega in empirič nega deleža, tako da je sporen že sam govor o vrednotenju hipotez glede na zbrana empirična dokazila (Kuhn, 1998, Feyerabend, 1999, Ule, 2006).
Ta ugotovitev je bistvena za interdisciplinarno raziskovanje, kajti tam običajno ni vnaprej danega vsem skupnega ozadnega teorijskega konteksta, npr. skupne znanstvene paradigme, temveč si morajo sodelujoči raziskovalci in strokovnjaki tak kontekst šele zgraditi in to na podlagi nenehnih razprav, medsebojne kritike in prilagajanja začetnih domnev realnim možnostim za raziskovalni napredek. Tega procesa ne moremo zajeti v enostavno shemo poteka.
Odzivi na krizo ogrožajo dosedanje dosežke. V zadnjem času zdrs pričakovanj do pomena različnih ved na raven političnih preferenc, kratkoročnega pragmatizma uporabnih rezultatov in služenja tehničnim in gospodarskim potrebam pač ni bil cilj dosedanjih paradigmatskih diskusij.
Po tradiciji je znanje dokazljivo s čuti ali razumom. V postmoderni to pomeni, da s konstrukcijo trenutno najboljšega znanja, kar pomeni, da mora biti potrjeno ali dokazljivo, kaj določa izbiro trenutnega znanja bodisi notranji k. znanstvenih disciplin (racionalni, logični, empirični Kuhn, Toulmin, Polany, Feyerabend) ali zunanji kriteriji (socialni, psihološki, zgodovinski - Popper)
Popper ni holist. Kar imenuje objektivni svet v strogo objektivnem smislu, je še nesprejeto subjektivno. S stališča subjekta, ki ni to, kar naj bi bil, ker manjka samemu sebi, je objekt to, kar je obrnjeno na glavo. Ni objekt njegova stvaritev, ampak je on tisti, ki je determiniran po nečem, kar imenuje objekt, a bi moral imenovati subjekt, ker ga determinira in spravlja v podrejen položaj objekta. Popper je znanstveno metodo utemeljil na principu falsifikabilnosti, kar je v nasprotju s predhodnim principom dokazovanja. Znanstveno je samo tisto, kar lahko ovržemo.
Kako je videti diskusija med strokovnjaki? Skupina, ki trditev zagovarja, mora pripraviti argumente, ki trditev zagovarjajo. Pri oblikovanju govorov se struktura razlikuje pri trditvah vrednot in dejstev od trditev politik. Zavračanje argumentov nasprotne strani, vzpostavitev  tim. točke spora, je jedro, bistvo debate, brez tega ne moremo govoriti o debati. Tako debaterji zelo natančno analizirajo argumente nasprotne strani, iščejo napake v sklepanju, predstavljajo drugačne podpore, podatke…., skratka, uporabljajo vse možne tehnike argumen tacije in logike. Vsaka ekipa more ne samo zavrniti argumente nasprotne strani, marveč tudi popraviti škodo, ki jo je nasprotna ekipa storila z zavračanjem argumentov. To se stori na ta način, da se zavrne zavračanje nasprotne ekipe, se razširi svoje argumente, predstavi nove dokaze v podkrepitev argumentov ...
Popper je imel sogovornike in nasprotnike kot so: Theodor Adorno, Jürgen Habermas, Herbert Marcuse, Thomas Kuhn. Njegovi kritični učenci so: Imre Lakatos, Paul Feyerabend i William Bartley. Razpravljal je z Willardom van Orman Quinejem, Hilary Putnamom, Grover Maxwellom, Herbertom Feiglom. Popper je razlikoval med utopičnim in socialnim inženiringom. Prvi ne dopušča razprave o ciljih, drugi pa jo, ker se s tem izboljšuje zastavljanje cilja in izbira sredstev. Verjetno je s tem preoblikoval Stalinov koncept 'inženirjev duš'.
Različnih tipih znanstvenih metod (razlagi – razumevanju), o makro- in mikroperspektivi opa zovanja družbene realnosti (holizmu – individualizmu) še vedno potrebna temeljite teoretske refleksije. Na začetku enaindvajsetega stoletja sicer govorimo, da je na pohodu nov, transdisciplinarni tip znanstvenega vedenja, ki znanost sili v procese dediferenciacije in integracije različnih tipov znanja in sicer ne samo na družbeno-institucionalni, temveč tudi na spoznavnoteoretski ravni. To pa seveda ne pomeni, da so epistemološki razmisleki postali nepomembni. V času največjega prometejskega zagona znanosti, v času velikih znanstvenih odkritij, je vsaka metateoretska refleksija o znanosti ter možnostih in načinih njenega vedenja še toliko bolj na mestu. Epistemologiji se zaradi njene metateoretske narave neredko očita spekulativnost.
Iz Popperjevih teoretskih predpostavk o strukturi vzročne razlage so namreč v veliki meri izhajali kasnejši modeli znanstvene razlage, predvsem Hempel-Oppenheimov model dovršene deduktivno-nomološke razlage. Mali dodaja še obširno predstavitev znanstvenega napovedovanja na področju družbenih znanosti. Nenavadno je, da je celo razvoj epistemologije tekel po dveh ločenih tirih razlag in razumevanja. In vendar razlag ni brez vnaprejšnjega razumevanja tradicije in k boljšemu razumevanju naj bi prispevale predvsem razlage.
Zgodovina znanosti je za Feyerabenda kompleksna, kaotična, polna napak in zabavna. Teorije nastajajo iz kulturnega ozadja. V ustvarjalnosti obstaja skupna naravnanost znanosti in umetnosti. Teorije so inkomenzurabilne in proliferacijske. Znanost ne išče več resnice in ne izboljšuje sveta, ampak je na ravni sofistike zaradi dinamike celote.
Njena produkcija ni samovolja znanstvenikov, ampak je kulturno pogojena. Pluralizem znanstvenih teorij ni začasen, ampak je stalen pojav. Teorije so nesorazmerne. Univerzalizem je poguben za znanost. Teorije so nezdružljive (za Kuhna, Bourdieuja so). Nesorazmernost podpira proliferacija – razraščanje alternativnih teorij. De Bono ima tu kombinacijo vertikalnega in lateralnega mišljenja.
Postmoderna razdrobi enoten pojem uma, s tem pa tudi znanosti. Stari epistemološki modeli se sesujejo kot berlinski zid. Sesutje zidu pa ni bila le komunalno-urbanistična težava, temveč naloga nove evropske identitete (ki jo ta, žal, rešuje z novimi zidovi). Premisliti je treba nove epistemološke modele in smiselno preurediti kriterije znanosti. Če ni enotnega pojma uma, če ni enotnih principov znanosti, potem ne morejo obstajati enotni kriteriji znanosti. Temu primerno, na podlagi filozofsko poglobljene in z drugimi strokami podprte razprave, se mora reorganizirati tudi univerza.
Na 'kriterije' se ni treba sklicevati kot na politični argument v univerzitetnem politikantstvu, temveč jih je treba domisliti na temeljih sodobnega razumevanja razdrobljenih znanosti. Nekatere vede (medicina, strojništvo) so tehnično usmerjene in jih sodimo po materialnih učinkih, druge so teoretske, ker opisujejo dejstva v luči ideje o resnici, predmeta raziskav pa ne spreminjajo (fizika, astronomja), tretje so praktične, ker opisujejo simbolno strukturo, v katero so vpletene, že njihov opis pa pomeni novo strukturiranje (sociologija, pravo). Spontana 'filozofija' naših strokovnjakov se še vedno drži epistemološkega modela, ki je veljal do konca 19. stoletja in je za paradigmo jemal newtonovsko fiziko.
Kriteriji naravoslovja so 'samoumevno' tudi kriteriji znanstvenosti za vse druge. To pa ni nič drugega kot novo scientistično praznoverje. Metodologija, ki se naslanja na napačne predpostavke, še ne more zagotoviti znanstvene veljavnosti (astrologija). Družboslovje, ki pristaja na naravoslovno-tehnične kriterije, je psevdoznanost, tisti pa, ki ga v to silijo, so novodobna inkvizicija. Od tod podobnost med univerzo in cerkvijo in od tod takšna strast do ceremonialnosti, odličnosti, blišča in ritualov na univerzi. Vzemimo za primer točkovanje bibliografije. Naravoslovne revije objavljajo raziskovalne dosežke, ki osvetljujejo resnico.
Pri svojem poizkusu utemeljitve informacijske znanosti izhaja Brookes (1980) iz Popperjeve teorije treh svetov:

1. svet je predmet proučevanja (in uporabe) naravoslovcev in tehnologov; njihovi zapisi in izdelki sodijo v 3. svet.

2. svet je predmet proučevanja znanstvenikov s področja družbenih ved in humanistike; njihovi zapisi in izdelki tudi sodijo v 3. svet.

3. svet pa je predmet praktičnega in teoretičnega dela bibliotekarjev in informacijskih znanstvenikov.

Praktično delo bibliotekarjev in informacijskih strokovnjakov je torej zbiranje in organizacija zapisov in (deloma) izdelkov s področja 3. sveta zaradi njihove uporabe. Teoretično delo bibliotekarjev in informacijskih znanstvenikov pa je proučevanje interakcij med 2. in 3. sve- tom zaradi organiziranja znanja (dokumentov, vključno s knjižničnim gradivom) za namene učinkovitejše uporabe.
Popper (1998) razvija svoj »deduktivizem« nasproti »induktivizmu«. Njegov prvotni namen je bila takšna razmejitev znanosti od »metafizike« (oziroma ne-znanosti), ki se ne bi ujela v circulus vitiosus zgodnjega Dunajskega krožka, tj. v nezmožnost bodisi analitične bodisi empirične preverljivosti lastnih filozofsko-metodoloških postavk. Popper kot glavni kriterij znanstvenosti neke (hipo)teze in/ali teorije postavlja možnost njene ovržbe (falsifikacije) in se s tem izogne humovskemu problemu upravičenja indukcije, ki ga implicira načelo izkustvene verifikacije. »[E]mpirični znanstveni sistem mora dopuščati, da ga spodbijemo z izkustvom« [Popper (1), 39]. Popperjev predlog »temelji na asimetriji med možnostjo preverjanja in ovržbe« [ibid.], pri čemer postane glavno logično orodje deduktivno sklepanje, klasično imenovano modus tollens: če H implicira E, in če E ni resničen (je ovržen), potem H ni resničen (znaka H in E lahko beremo kot kratici za hipotezo in empirično dejstvo oz. 'dogodek'.
Popper bolj formalno definira ovrgljivo (in s tem znanstveno) teorijo takole: »Teorija je ovrgljiva, če razred njenih potencialnih ovrževalcev ni prazen« [ibid., 89]. V znanstveni metodologiji, pa tudi širše (npr. v družbenem in političnem življenju) je za Popperja odločilna kritika, ne pa potrjevanje, ki po njegovem mnenju vodi v neskončen regres in je neizogibno podvrženo sistematičnim napakam. V tem se lahko z njim strinjamo, vendar je indukcija tudi z vidika falsifikacionizma še vedno nepogrešljiva pri vsakem izkustvenem raziskovanju, nujna za oblikovanje znanstvenih hipotez in teorij.
Naše znanje se ne povečuje s številom potrjenih opazovanj, ker so njihove posledice enostran ske. Ta asimetrija nam omogoča, da smo lahko le polovični skeptiki (Taleb, 2010). Včasih je že en podatek zelo pomemben, ker velika količina ne pomeni nič. En sam črn labod lahko postavi na laž pravilo, da so vsi labodi beli. Na koncu zvemo, da smo črni labodi mi sami kot pomembni, a nenapovedljivi dogodki. Taleb (2010) diskvalificira "sodobne" statistične metode, ki jih uporabljajo za predvidevanje dogodkov v družbenih znanostih in za finančne trge. Srečni smo lahko kot empirični skeptiki, e zavzamemo držo stoikov. Črni labodi kot so izbruh vulkana na Islandiji, cunamiji, orkani, potresi npr. zadnji na Japonskem, protesti množic lahko hitro poslabšajo podobo sveta.
Pierce in Popper sta oblikovala asimetrijo na dokazovanju napačnosti, ki naj bi razlikovala to, kar je znanost od tega, kar ni. Popper je razumel neprizanesljivo in nepopravljivo nedoločenost sveta, kar spominja na Goedelovo načelo. Veliko bolj zanesljivo vemo, kaj je napačno kot kaj je pravilno. Sami naj poiščemo primer, ki demantira naše stališče. Večina pri nas še vedno čaka, da mu to dokažejo drugi.
Nobena znanost ne more napredovati v neznano brez načelne predpostavke uniformnosti oziroma homogenosti svoje predmetne domene. V sodobni kozmologiji temelji na upraviče nosti posplošitve že njeno osrednje načelo, imenovano kozmološko načelo, ki postulira homogenost in izotropnost vesolja.
Skladnost z dejstvi je možnost verifikacije ali (vsaj) falsifikacije v izkustvenih znanostih. Ne glede na nerešen spor med »induktivisti« in »deduktivisti«, pa oboji sprejemajo načelo, da mora biti vsak racionalno sprejemljiv teoretski model skladen z dejstvi – klasično rečeno: upoštevati je treba klasično aristotelsko in tudi sodobno »standardno« pojmovanje resnice (resničnosti stavkov) kot adaequatio rei et intellectus, »izenačenja« oziroma ujemanja (»korespondence«) med razumom in »stvarjo samo«, ne glede na to, da vsaj od Kanta dalje močno dvomimo v obstoj kakih »stvari po sebi«. Tudi Tarskijeva »semantična« definicija resnice, ki se z razslojitvijo jezika in metajezika izogne naivnemu realizmu, je posodobljena varianta adaequatio. Skratka, v racionalnem diskurzu je pojmovanje resnice kot adaequatio še vedno osnovno in primarno v odnosu do drugih možnih opredelitev resnice (v koherenčni teoriji, pragmatični teoriji, pa tudi v nekaterih bolj »specifičnih« teorijah, npr. v Heideggrovi filozofiji, kjer nastopa resnica kot »neskritost biti«). Različna »alternativna« pojmovanja predvsem »nadgrajujejo«, ne pa zanikajo osnovno pojmovanje resnice kot skladnosti z dejstvi, ki je naše sedmo in zadnje načelo racionalnega mišljenja.
Popperjevo logiko znanstvenega odkritja iz l. 1936 se danes da gospodarsko dointerpetirati v okviru kartezijanske kalkulativnosti. Kateri družbeni segment in funkcionarji jo določajo.

Poperjanski trije svetovi so še trdno zasidrani v subjekt-objekt relaciji. Soroš – dva svetova odprti na zahodu in zaprti na vzhodu.

Kakšna je logika znanstvenih odkritij (Popper) glede na že znano in kakšna je metoda glede na resnico (Gadamer). Za Luhmanna sociologija ni več anticipatorna veda, ki bi ugibala med bodočim barbarstvom in prihodnjim komunizmom, ampak je le deskripcija sistemov s samo omejenim opazovalcem brez Arhimedove točke. Ne gre več le za vprašanje, kaj razsvetljen stvo je, ampak tudi za vprašanje kaj ni. Ne gre le za pogum za lastno rabo razuma (Kant), ampak tudi za izpostavitev rabe razuma javni kritiki (Habermas).
Laudan (1990) meni, da je evolutivni razvoj znanosti onkraj pozitivizma in relativizma. Znanost ni revolucionarna, ampak je akumulacija izkušenj. Pri tem imajo prednost teorije, ki so učinkovitejše pri reševanju problemov. Te je treba zaščititi.
V družbenih revolucijah se ne spremeni samo struktura oblasti, ampak tudi družbe, v znanst veni revoluciji pa prihaja do sprememb v strukturi in hierarhiji znanja. En način obravnave narave in naravnih pojavov zamenja drugi. Cilj srednjeveških učenjakov je bil razumeti svet narave, medtem ko novoveški znanstveniki merili predvsem na uspešno napovedovanje in obvladovanje naravnih procesov.