Dr. Bogomir Novak Nekateri pogledi na paradigme in metode znanstvenega raziskovanja Povzetek

3.2. Vprašanje specifičnosti družboslovnih metod

Za Kuhna (Kuhn, 2000) v družboslovju ne moremo govoriti o paradigmah, ampak o ohlap nejših intelektualnih in teoretskih tradicijah. Družboslovje je še v 'predparadigmatskem' stanju. Ni še prišlo do prevladovanja ene same teorije in metodologije raziskovanja. V družbo slovju se nenehno soočajo, dopolnjujejo in konkurirajo različne teorije. Odpirajo se isti ali novi temeljni problemi. Družboslovje pa vstopi v paradigmo, ko artikulira svoje interese, metodična pravila in odnos do ideologije.

Iz filozofije nastajajo v novem veku nove naravoslovne in družboslovne znanosti. Comte koncipira sociolo gijo kot socialno fiziko, Freud pa psihoanalizo po zgledu naravoslovja. Zdi se, da s samim začetkom družboslovnih ved še ni nič narobe. Nastale so po analognem načelu (lat. analogia entis), ki ga je izpostavil že Aristotel, ki je priznaval specifične lastnosti različnih slojev bivajočega. Zato se v novem veku zaostruje vprašanje o odnosu mathesis universalis in mathesis specialis, ki postane spet aktualna v svetu življenja.
Epistemološki monizem je postajal čedalje bolj vprašljiv in nevzdržen. Pojavljala so se vprašanja po racionalni strukturi in logiki znanosti. Čedalje bolj je postajalo jasno, da vseh znanosti ni mogoče razumeti na bazi naravoslovja. Vendar se nostalgije po naravoslovnem družboslovju (Giddensov izraz) še danes ohranjajo.
Kot Kuhna tudi Bourdieuja zanima vprašanje normalne znanosti in znanstvene revolucije.

Bourdieu piše o dogajanju znanosti kot precej kaotičnem procesu. Očitno logika znanosti ni zgolj racionalna. Raziskovalci se nahajamo pod stalno objektivno prisilo. Delujemo po taktič nem čutu ali očesu, oz. o sociološkem očesu. Pri tem ne vemo, ali je to intuicija ali praktična inteligenca.
Znanost, ki je kritična do drugih praks, nehote problematizira tudi sebe. Zato je kritika razsvet ljenstva tudi sama deležna kritike. S tega vidika se da razumeti problematičnost naziva 'znanost' za različne srednjeveške in zgodnje moderne miselne prakse oziroma filozofije in s hierearhično urejenost različnih ved.
Sociološka avtorefleksija razvoja znanosti je nesporno potrebna, čeprav ne daje enoznačnih rezultatov. Njegova avtorefleksija je implicitno po habitualni strani tudi že antropološka. Vse znanosti so že zaradi človekovih potreb antropološke vede o človeku. Bourdieujev izrecni namen tudi ni razvijanje epistemologije znanosti, ampak zgodovinska in sociološka analiza. Njegov namen je raziskovalcem kontekstualno pokazati družbene mehanizme, v katerih delu jejo, da bodo bolje razumeli pomen svoje dejavnosti. Vendarle je odkrivanje subjekta znanst vene tvornosti tudi epistemsko vprašanje. Zato Bourdieu lahko trdi, da kljub odkrivanju divergentnih in pluralnih resnic se znanost razvija v smeri splošne konvergence.
Šušnić v Sociološki metodi daje opazovanju prvo mesto. Razlikuje več vrst opazovanja in opozarja na prednosti, omejenosti in težave opazovanja. Razlikujemo med neposrednim in posrednim opazovanjem.

Cilj je priti do verodostojnih informacij. Zanimivo je, da ne razlikuje več vrst eksperimenta od miselnega do praktičnega oz. laboratorijskega. Pravila za opazovalca-udeleženca:

1. 
   popoln udeleženec, ki živi in dela v skupini, ki jo proučuje. Se podreja normam te skupine, njihovi drugačni kontroli, da je pripravljen spreminjati svoja stališča o njih, da se bori za njihove pravice.
   
2. 
   udeleženec opazovalec prevzema določeno vlogo, obvezo, zavestno opravlja svoj posel, drugi vedo, da je opazovalec.
   

3. opazovalec udeleženec lahko menjava vloge, se giblje po prostoru in

4. 
   čisti opazovalec je gledalec raznih običajev in ritualov in ima površen odnos do njih.
   

V tem delu je bolj  kot iskanje razlik med metodo znanstvenega razumevanja in metodo znanstvene razlage, med individualističnim in holističnim pristopom v družbenih vedah, med znanstvenim relativizmom in znanstvenim pozitivizmom,  poudarjena zahteva po iskanju stičnih točk oziroma po sintezi različnih pogledov, ni pa jasno, kako jih uskladiti v smislu presečišča hermenevtične in pozitivistično-analitične miselne tradicije.

V času perspektivnih gesel prakse, gospodarstva, tehnologije in inovativnosti se spominjamo vročih epistemoloških debat o tem, kaj je znanost in čemu služi. V duhu Minervine sove se sprašujemo, quo vadis homo academicus. Za vsakega homo species velja ne le ars vivendi, ampak tudi ars moriendi. Tega pa ključne evropske kompetence ne vključujejo.

Danes pa se zaradi nivelizacije specifičnosti ukinjajo. Zato je še danes odprto vprašanje odnosa med naravoslovnimi in družboslovnimi vedami. V Poperjevi razporeditvi to pomeni, da se morata svet medsebojnih odnosov in subjektivni svet ravnati po objektivnem svetu. To pomeni, da je vse tri poperjanske svetove možno odkrivati kot kolonizirane in travmatizirane.

Ne gre le za to, da se s poznavanjem mehanizmov narave pridobi oblast nad naravo (F. Bacon), gre tudi za to, da spoznanje družbenih mehanizmov omogoča politikom oblast nad državljani in psihiatrom s spoznanjem mehanizmov nezavednega oblast nad klienti oz. pacienti. Zakon vztrajnosti prej ko slej na družbenem področju naleti na konflikt, ker premočrtnost pomeni enoumje z vsiljevanjem svoje volje drugemu. Ustanavljajo se posamez ni utopični otoki pravičnosti in enakosti (amiši in kibuci med skupnostmi), Summerhill – šola sončnega griča, ki jo upravljajo otroci. Kot vemo socialna realnost nastaja iz subjektivnega sveta prek intersubjektivnega in na koncu odločilni dejavniki določijo (vlada ali druga ustanova), kaj je objektivno stanje.

Mali (2004) ponuja kritični vpogled v spoznavno-teoretska načela sodobnih družbenih ved. Ukvarja se z vprašanji kritičnega racionalizma in relativizma v družbenih vedah, problema strukturne identičnosti in razlike med kategorijo znanstvene razlage in znanstvene napovedi, holističnega in individualističnega pristopa k preučevanju družbenih pojavov, idealno tipskih analiz v družbenih znanostih, razmerja med kategorijo vzroka in smotra v klasičnih funkcionalističnih in modernih sistemskih družbenih teorijah. Mali dokazuje, da so razprave o različnih tipih znanstvenih metod danes še kako potrebne za samorefleksijo in razvoj družboslovja in niso nič manj aktualne kot so bile v času Maxa Webra. Takrat se je prvič jasno postavila zahteva po preseganju ločitve med metodo znanstvene razlage in metodo znanstvenega razumevanja.

Maliju gre bolj kot za iskanje razlik med metodo znanstvenega razumevanja in metodo znanstvene razlage, med individualističnim in holističnim pristopom v družbenih vedah, med znanstvenim relativizmom in znanstvenim pozitivizmom, za zahtevo po iskanju stičnih točk oz. za sintezo različnih pogledov. Zato se postavlja na presečišče hermenevtične in pozitivstično-analitične miselne tradicije v smislu štirih vodilnih teoretikov znanosti dvajsetega stoletja (Popperjev racionalizem, Kuhnov relativizem, Webrova interpretativna metoda, Luhmannova metoda funkcionalne ekvivalentnosti). Epistemologija družbenih ved je aktualna v času oblikovanja novega, transdisciplinarnega tipa znanstvenega vedenja, ko naj bi se vzpostavile nove kognitivne in družbene oblike povezav med družboslovjem in naravoslovjem.

Mali (2004) je izpostavil poglede štirih vodilnih  teoretikov znanosti dvajsetega stoletja kot so Popperjev kritični racionalizem, Kuhnov relativizem, Webrovo interpretativno metodo, Luh mannovo metodo funkcionalne ekvivalentnosti. Te epistemološke tematike so aktualne v času oblikovanja novega, transdisciplinarnega tipa znanstvenega vedenja, ko naj bi se vzpostavile nove kognitivne in družbene oblike povezav med humanistiko, družboslovjem in naravoslov jem. Giddens (1990) razvija pravila nove sociologije, kar pomeni, da ni več v 'predparadigmat skem stanju', ker ji ne gre le za t. im. večna vprašanja. Med drugimi so si to vprašanje pravil sociološke metode zastavljali tudi Durkheim, Milić in Pečujlić. Vse to naj bi bil prispe vek k razlaganju specifičnosti družboslovja, če ga k naravoslovju ne bi priklepal vedno znova tehnološki interes ali po novem uporabnost inovativnega gospodarstva.
Novi eksperimenti so tako vedno bolj odpirali problem zaupanja v izvedbo in rezultate posa meznega poskusa ter seveda problem reprezentativnosti konkretnega poskusa, saj ni bilo jasno, zakaj bi lahko neko konkretno izkustvo, ki ni bilo splošno, tako hitro sprejeli. Novoveš ki znanstveniki so se glede problema utemeljitve konkretnega izkustva pogosto zatekali k osebni avtoriteti. Pomagali so jim razni profesorski in dvorni nazivi, članstva v akademijah in drugih inštitucijah. Rezultati posameznikov so bili zanesljivi, če jih je potrdila ugledna inštitucija (podobno je danes z objavami v znanstvenih revijah).

V družboslovju ne gre za odkrivanje novih zakonitosti, ampak za odkrivanje novega zanimi vega pogleda na obravnavano vsebino in nov pogled nase (Ule)⁷. Dvojna hermenevtika sloni na večdimenzionalnim mišljenjem s kritiko virov, razumevanjem in interpretiranjem bivalent nih strukturnih funkcij družbenih pojavov in se kombinira z drugimi empiričnimi metodami.

Kljub aplikativnosti je nedopustna redukcija teorije na prakso. Aplikativnost se kaže v preferiranju zgolj aplikativnih znanj. Čista teoretičnost (nem. an sich) je danes videti kot stvar preteklost. Dolgoročno kaže braniti relativno neodvisnost in legitimnost razvoja družboslovja in humanistike glede na obstoječo družbeno prakso. Razumljivo je, da raziskovalci nimamo absolutne svobode, gre pa zato, da nam našo svobodo uprava ne omejuje preveč. Interakcijski model komunikacije bi tako univerzi kot raziskovalnim inštitutom omogočil odprto avtonomijo.
Otto Neurath, vodilni logični pozitivist, je ugotovil, da je iskanje enotne znanstvene metode Sizifovo delo. M. Weber je na ravni teorije in metodologije odprl pot povezovanju holizma in individualizma, strukture in delovanja, makro- in mikroperspektive. Kar iščemo je pravzaprav že znano. V tem je Platonova metoda anamneze. Spoznavna teorija je po svoji normativni strani že metodologija. Kako znanost samo sebe razume? Ali ima raziskovanje, kar znanost imanentno je, sploh kakšno logiko v smislu Popperjeve Logik der Forschung. Ultimativni razum je derivat instrumentalnega. Če je vse relativno, potem odloča ultimativa z aplikacijo doktrine šoka. Ni boljše izbire. Širjenje sofistike, ki sloni na prepričevanju in prepiru.
V psihologiji kot znanosti pri nas še premočno prevladuje dediščina objektivistično in kvanti tativno zasnovane paradigme, navezane na empirično analitični (deskriptivni ali eksperimen talni) model raziskovanja. Človekove lastnosti so predvsem nekaj razstavljivega in objektivno, eksaktno merljivega. Pri nas, za razliko od tujine (ZDA, Vel. Britanija, Avstralija, Nemčija, Nizozemska…), kjer je bil višek polemičnega dialoga med kvantitativno-objektivistično na eni ter med kvalitativno-interpretativno, akcijsko-raziskovalno ter kritično metodologijo na drugi strani opravljen v 70-ih in 80-ih letih in privedel do koeksistence, takega obračunavanja ni bilo. Kriterij znanstvenosti se še vedno dokazuje in legitimira skoraj izključno po kriterijih »trdih« znanosti.
3.3. Razumevanje znanstvenega delovanja akademskega človeka
Kot smo videli, gre epistemologom pogosto za vprašanje, katera teorija preživi, ker je dovolj odporna za kritike s strani novih dejstev in konkurenčnih teorij. Epistemologi so spreminjali svoja stališča do znanosti in polemizirali eden z drugim. Tudi Lakatos (1984) je kritiziral Popperja. Razlikoval je znanost, ki predvideva nove eksperimental ne metode in nova dejstva od psevdoznanosti (npr. Ptolomej, Lysenko, Friedmann). Gre mu za boljši in slabši raziskoval ni program. Paradigma je lahko program ali artikuliriran problem. Preživi le teorija s trdim jedrom (hard core).

V poltretjem tisočletju razvoja zahodne filozofije in znanosti so se oblikovala načela racionalne argumentacije, jasnosti in razločnosti, analize in sinteze, dedukcije in indukcije, sistematizacije in formalizacije jezika; spletle so se metodološke in epistemološke vezi med logiko, matematiko in izkustvenimi znanostmi.

Antropološki pristop k racionalni strukturi in dinamiki znanosti vključuje hermenevtiko in analizo. Razumevanje daje razlagi smisel, razlaga pa razumevanju vsebino. Znanost razume samo sebe kontraverzno kot odprt in z dejstvi podprt proces. Razume se kot stroga znanost (mathesis universalis) ali odprta v svet življenja (mathesis specialis) in jezikovna igra. Razu me se kot enotnost (raz)uma in kot pluralna nesoizmernost - inkomenzurabilnost. Morda je to cena za znanost kot rezultat kolektivne norosti v totalitarizmu. Seveda lahko razlikujemo med pravo znanostjo v demokratični družbi in psevdoznanostjo v totalitarni.

Znanost se razume dogmatično in kritično (Popper), normalno in revolucionarno (Kuhn), evolucijsko, reduktibilno (kavzalna analiza) ali ireduktibilno (reševanje problemov - Laudan), divergentno in konvergentno (Bourdieu), diagnostično (Luhmann) ali prognostično (Popper). V socialno-kulturnem kontekstu se odpira dilema totalitarizem ali odprte družbe s socialnim inženiringom. Razvoju znanosti je odprta pot, da razvija samo sebe iz lastne tradicije ali pa se povsem posveti formuliranju novih problemov, eksperimentalnih metod na osnovi novih dejstev.

Marx, Feyerabend sta trdila, da naj znanost služi uporabi v praksi. Ideologije so lahko učinkovite v sožitju, toda dogmatične v odstranjevanju sovražnikov. Naloga znanosti ni več iskanje resnice, ampak v tem, da šibkejšo stvar napravi močnejšo in s tem vzdržuje celoto v gibanju. Znanost je le ena izmed ideologij. Zaenkrat jo še podpirajo idoli teatra v spomin na razsvetljensko paradigmo. Kuhn anomalije vodijo k širši paradigmi. Dokler je konsenz med znanstveniki, ena paradigma dominira. Ohrani se tista hipoteza, ki jo dejstva bolje podpirajo.

Richards je zastopal idejo o naravni selekciji teorij. Laudan – znanost je proces reševanja problemov. Za Feyerabenda je Wissenschaft als Kunst. Popper in Feyerabend sledita ideji najboljšega. Popper zagovarja permanentno znanstveno kritiko brez dogmatskih obdobij. Pri Popperju se vse hipoteze lahko napada, pri Feyerabendu pa se vse lahko brani. V znanost ne vstopajo gola dejstva, ampak že videna z določenega zornega kota.
Preseganje krize bolonjske univerze zato vodi prek refleksije njene umne funkcije (univer zalnosti) ter pogojev in načinov študija. Za univerzo je vprašanje uma predvsem vprašanje znanosti, čeprav si ne gre domišljati, da je umnost zvedljiva na znanost (znanost je mogoče vpreči v iracionalne funkcije). Prav v tem vprašanju pa smo priče korenitim spremembam. To je bolonjska katastrofa (Mencinger). Na žalost mnogi še danes ne razumejo, da bolonjske reforme ne moremo interpretirati le kot skrajšanje študija, ampak njegovo vsebinsko in metodološko prestrukturiranje - kot odgovor na sicer vse večji fond znanj in podatkov, ki bi si jih študentje morali zapomniti. »Naša bolonja je postala predvsem formalna reforma; njeno nosilno geslo je bilo 3 + 2 ali 4 + 1, vsebinska vprašanja pa so bila zapostavljena. To je približno tako, kot da bi vas pri razmisleku o novem avtu vodila dilema o številu vrat, ne pa vse tiste podrobnosti, ki so dejansko pomembne« (P. Zgaga). V Španiji so študenti lani več tednov protestirali proti reformi. Tudi študenti v Italiji, na Finskem in Hrvaškem ji močno nasprotujejo, ker po njihovem mnenju omogoča komercializacijo javnih univerz in uvaja anglosaški sistem visokošolskega izobraževanja⁸.
Ker se v zadnjem času veliko diskutira o tem, kaj univerza izgublja, si poglejmo, kaj meni Bourdieu o akademskem polju, ki tako kot vsako drugo polje zahteva posebno pravico do vstopa v svojo notranjost. Omenjene pravice pa si ni moč izgotoviti zgolj z intelektualnim kapitalom. Akademski kapital, ki cirkulira znotraj akademskega polja in ki postavlja možne pogoje za vstop v njegovo notranjost, je kombinacija heterogenih odnosov med družbenim, ekonomskim in intelektualnim kapitalom. Ti se manifestirajo v različnih formah, ki vključu jejo vse od osnovnih družinskih, socialnih, družbenih in izobrazbenih determinant, pa do kapitala ekonomsko-politične moči. Ni težko zaznati neuravnotežene distribucije različnih oblik kapitala znotraj akademskega polja. Na ta način se v akademskem polju (re)producirajo neenaki odnosi – tako med osebjem znotraj fakultet kot tudi med različnimi fakultetami. 
Kdo je v opisani zgodbi zloglasni Homo Academicus? Ta ne predstavlja nobene partikularne figure, pač pa ostaja prazna, desubstancializirana kategorija. Je prezentacija utelešenega polja, inkorporiranega v vseh agentih, ki so v njem prisotni: bibliofil, profesor ali študent. Nahaja se v polju neenakomerno razdeljene moči. Videti je kot da bi Bourdieu s svojo diagnozo anticipi ral današnje stanje. Kakor se godi znanosti, se tudi univerzi, zlasti t. i. raziskovalni univerzi.  
Odprta znanost postaja čedalje bolj zaprta. Uredniški odbori in recenzentski postopki so načeloma nevtralni, stremi se k objektivnosti. Inštituti morajo pogosto objave plačati, članki pa se spremljajo s sistemom indeksacij citiranosti (npr. SCI). Družboslovne revije največkrat združujejo somišljenike in so pogosto zbirališča določenih teoretskih smeri in šol. Teksti, ki se objavljajo, ne prispevajo k 'razkrivanju objektivne resnice', temveč k sooblikovanju kulture ('resnica' se ne odkriva, temveč 'proizvaja'). Teksti so opremljeni s povzetki, indeksacije citiranosti pa so dvomljive in zavajajoče (npr. SSCI). Namesto z epistemološkimi kriteriji prevladuje samovolja uredništev, recenzentov… v imenu kulture znanosti. Na srečo ni povsod tako.

Delno se strinjamo s Feyerabendom, da vse gre tudi v epistemologiji. Vsako znanstveno delo vanje se da zagovarjati ali spodbijati. Razvoj znanosti je možno videti s kateregakoli zornega kota. Razum tudi utihne pred objektivnim svetom (Carthy). Danes sta znanstvena in umetniš ka produkcija vpeti v voz kapitalistične ekspanzije.

Na FDV obstaja predmet epistemologija humanistike in družboslovja. Njegov cilj je, da prikaže logiko teoretskih postopkov v humanistiki in družboslovju. Razčlenjuje načine, kako teorije vzpostavljajo svoje problemsko polje in kako postavljajo vprašanja; kako si s tem odpirajo nekatere možnosti za teoretsko delo, drugim možnostim pa se odrekajo. Ni vseeno, ali so odnosi med teorijami izključujoči ali vključujoči. Nobena teorija nikoli zares ne zastari. Študij opozarja tudi na značilne spore med ortodoksijami in revizionizmi. Ena izmed zanimivosti teoretskega dela je prenašanje konceptov iz enega problemskega polja v drugega; najznamenitejši je bržkone množični uvoz jezikoslovnih konceptov v raznih strukturalizmih. Četudi bi bilo naivno verjeti, da so teoretski koncepti zavezani kakšnemu “izvirnemu domovanju”, pa je njihovo prenašanje iz enega problemskega polja v drugo povezano s posebnimi problemi in težavami. Osvobajanje družboslovja izpod vplivov naravoslovja zadeva tudi humanistiko.

Izvajalca predmeta sta Tanja Rener in Rastko Močnik. Študentje preskušajo hipotezo, da so produktivni teoretski momenti v 20. stoletju povezani s preseganjem disciplinarnih meja s predelavo problemskega polja in s povezovanjem teoretskih praks na različnih področjih. To bo mogoče prikazati ob razvoju Durkheimovskega družboslovja v sociologiji in antropologiji (Mauss, Radcliffe-Brown, Lévi-Strauss) ob razvoju psihoanalize (Lacan) vzpostavljanju novih problematik (Foucault), prenovitvi družboslovja (Bourdieu), vzpostavitvi nove paradigme v jezikoslovju in njene poznejše radiacije čez celotno polje humanistike (Benveniste), zlasti pa ob širitvi in poglabljanju historiografske teoretske produkcije: zgodnji Annales (Bloch, Febvre); ekonomska zgodovina (Braudel, Wallerstein); zgodovina mentalitet (Delu meau, Mandrou, Vovelle, Ariès, Lloyd); socialna zgodovina (Labrousse, Noiriel); l'histoire sérielle (Chaunu); novi historicizem (Greenblatt); kulturna zgodovina (Darnton, Chartier); mikrozgodovina (Levi, Ginzburg); "kulturni obrat" (Hunt). Teoretsko produkcijo 20. stoletja analizirata v njenih dosežkih in v omejitvah. Ni linearnega "napredka". Študent je sposoben voditi (samo)kritični dialog med teorijami in disciplinami. Iz tega sledi, da je vredno opraviti preboj k interdisciplinarnosti, ker monodisciplinarnost za uresničevanje projekta vzdržnega (sonaravnega) razvoja ne zadostuje.

4. Znanstvena etika smisla

Proces konstituiranja tako imenovane družbe znanja in kreativnih industrij razkriva dramatič nost vpreganja znanja in kreativnosti z vsem osvobodilnim potencialom v režim kapitalistič nega ovrednotenja in akumulacije. Nevidno je, kako kapitalizem nenehno pretvarja osvobodil ni potencial v mehanizme podrejanja. Postaviti se je treba na pozicije skupnega. Braniti je treba skupno pred oblikami privatne in javne lastnine ter organizirati proizvodnjo znanja, ko munikacije, družbenosti, solidarnosti in oblik življenja v dispozitivih skupnega. Tako vidimo, da nastaja po Gravesovi spirali zopet premik od permisivno narcisoidnega individualnega k skupinskemu.

Če je za preteklost veljala konstrukcija razuma in na njem temelječe znanosti, za sedanjost velja demaskiranje konstrukcij preteklosti: ena od možnih stopljenih mask je vidik nove dobe. Morda je teorija »Blut und Boden«, kri in grude tisto, kar omogoča vrnitev k notranjemu, k bistvenemu. Teorija krvi in grude, ki je bila zlorabljena v nacizmu; se na nek način, denimo gentilizma, zlorablja tudi v sedanjosti. Gre pa zakoreninjenost v tradiciji in dialog z njo. Ideje prenove ali celo 'resetiranja' kažejo na to pozicijo. Toennius razlikuje tri vrste skupnosti: sorodstveno, sosedsko in duhovno. Najbrž ne bi kazalo familiarizirati celo globalno družbo. Možno pa je razvijati prijateljske odnose med enako mislečimi, ki niso ravno v sorodu ali sosedje.

Nekateri teoretiki ne zagovarjajo postmoderne kot »preseganja«, kot neko entiteto, ki je po kvaliteti takšna, da se lahko od prejšnji dob prikaže kot različna. Lyotard (Konec velikih zgodb), Fukuyama (Konec zgodovine) izkazujeta kritično naravnanost do »družb blaginje«, ki se v besedilih Becka odrazijo kot družbe tveganja.

Tudi Zahod, ki je v preteklem procesu globalizacije veljal za dobitnika igre z ničelno vsoto, kjer so konstantno izgubljali »manj razviti« (teoretiki dependistas), označimo za polje bume rang efektov, torej plačevanja računov za posledice, ki so bile nenameravane in nepredvidene (Talebova metafora 'črni labodi').

Bumerang efekt (Beck, 2002), pomeni novo fazo družbene resničnosti, in sicer fazo »poštenja do sebe«. Če smo še za čase moderne občudovali produkte industrijske revolucije, se za čas postmoderne čudimo nad efekti toplotne grede, gensko spremenjene hrane, BSE, ptičjim gri pam itd. Gre za fazo družbene resničnosti, ki je v svoji globalnosti edinstvena: stanje samo-nanašajoče (avtorefleksivne) se znanosti in družbe, ki sami sebi postaneta tema in problem. V povezavi z rizičnostjo in njeno ubikvitarno (povsodno) prisotnostjo postane “stanje postmo derne” eden od razlogov in hkrati rešitelj nastalih zadreg. Kako? Danes znanstveno-tehnološki razvoj odločilno vpliva na definicijo nevarnosti, ki pa se prenese na celotno družbo. Kumula cija znanja v (post)modernih družbah vodi k vedno večjim stopnjam tveganja npr. pri vzdrže vanju jedrskih central. Ambivalentni značaj znanosti je v tem, da tveganja pogojuje in jih rešuje. Konvergetni-sinergični ali divergentno asimetrični učinki različnega znanstvenega znanja je odvisno ne le od tega, kako (ne)uspešno različni strokovnjaki med seboj komunici rajo, ampak tudi od tega, ali upoštevajo 'druge oblike zavesti' kot so filozofija, religija in umetnost.

Za postmoderno družbo velja pravilo pluralnosti: pluralne družbe, oz. družbe mnoštva, so po sebi diferencirane (statusne lestvice) in kompleksne (železna kletka birokracije) entitete. Pluralizem vrednot vodi do pluralnosti smisla, in ni naključje, da Berger in Luckmann (1999) govorita o krizi smisla, ki ga moderna s procesom »modernizacije modernizacij« izstavi kot račun z visokimi obrestmi uporabnikom – svetu. Moderna oblika pluralizma je pogoj širjenja kriz smisla.


Weindenfeld vidi pogoje moderne krize zaradi izgube smisla predvsem v procesih moderni zacije, pluralizacije in - še zlasti v evropskih skupnostih - sekularizacije” (Berger in Luckmann, 1999: 8). 1. Pluralizem vodi k zmanjševanju smisla in vrednot ter s tem vnaša negotovost v družbeno odločanje in delovanje, kar za posameznika pomeni razsrediščenje in izmikanje njegove identitete. 2. Strukturalna diferenciacija pa na drugi strani povzroča razsrediščenost na ravni družbe, saj pomeni dekompozicijo celovite družbe v funkcionalno specializirana in zamejena področja. Ta področja sicer razpolagajo s fondom smisla (politika, znanost, gospodarstvo, religija...), vendar je ta izrazito instrumentalne narave (Adam, 1999; 67). Posameznik je tu objekt funkcionalnih imperativov in zgolj potrošnik smisla. Njegov input oz. povratni tok do institucij pa je relativno majhen.

Če znanost daje odgovore na slabosti, ki jih je povzročila sama in če znanost uničuje življenje, se etika prenese na širše spektre družbenih podsistemov: na kritični moment samoomejevanja. Prepričanje, da je zdravilo proti rizikom tehnologija, še vedno prevladuje. Zato je predsednik Regana pred več kot desetimi leti sklepal, da se je mogoče s super tehnologijo, v katero bi vložili triljon dolarjev, izogniti grožnji jedrske vojne. Tehnologija je tu razumljena kot sred stvo, s katerim je mogoče nadzorovati našo usodo in da nam je vedno na voljo, ko ga potrebu- jemo” (Lukšič, 1999; 125). Ni tehnologija problematična, ampak instrumentalistični način mišljenja, ki jo zlorablja. Omejitev pretiranih ekstremov v tem smislu nudi profesionalna etika, ki strokovnjakom nalaga samoomejevanje, ki je povezano s tistim, kar želimo in pred čimer želimo nekaj ali nekoga zaščiti ti. Postavlja se vprašanje, kaj je tista vrednota, ki jo je potrebno dojeti kot nujni moment samoomejevanja. (Lukšič, 1999: 124-125)

Okoljska etika razširja polje moralnih objektov, ki niso niti svobodni niti razumni, kot so človeški moralni subjekti. Ta situacija radikalno spreminja odnos med moralnim subjektom in objektom. Zaradi samoohranitve bi se moral človek moralno zavezati do kultiviranja narave. Na novo je problematizirano razmerje med intrinzičnimi in instrumentalnimi vrednotami. Okoljska etika v bistvu terja nov razmislek o človekovem odnosu do vsega življenja in izrec- no poudarja etično odgovornost do ekoloških pogojev prihodnjih generacij (Kirn, 1994; 946). Konsekvenca holistične paradigme je trajnostni oz. vzdržni razvoj.