Problematika spreminjanja podnebja

7.13.3 TRENUTNO STANJE NA TEM PODROČJU

V Sloveniji trenutno ni celovitega popisa zgradb (površina, energetske lastnosti idr.) v storitvenem in javnem sektorju, podrobnejši so le podatki o stanju stanovanjskega sklada, ki jih zbira Statistični urad Republike Slovenije.

Za stanovanjski sklad je značilna sorazmerno velika razpršenost gradnje, saj imajo enodružinske hiše po površini skoraj 60-odstotni delež, v potrebni koristni toploti za ogrevanje pa kar 66-odstotni delež. Strukturo stanovanj glede na tip in starost zgradb ter energijske potrebe za ogrevanje prikazuje slika 6. Enodružinske hiše in bloki, zgrajeni pred letom 1970, ter nedokončane hiše predstavljajo s svojim visokim energijskim številom največji potencial za zmanjševanje porabe energije in emisij TGP. Novi pravilnik iz leta 2002 predpisuje za 40 oz. 30 % nižje energijsko število, kot je sedanje povprečje pri enodružinskih hišah oz. blokih.

Oznake: ED – enodružinska hiša, BL – bloki, S – standard, I – izboljšano, N – novi standard, P – priporočeni standard

Slika 14: Struktura stanovanjskega sklada po starosti, površini in energijskih potrebah za ogrevanje

Pričakovani razvoj stanovanjskega sklada je precej negotov. Glede na trende zadnjih let in povečano stanovanjsko varčevanje je v prihodnjih letih mogoče pričakovati nekoliko povečano gradnjo. Izdelani referenčni scenarij razvoja stanovanjskega sklada predvideva izgradnjo okrog 7000 novih stanovanj letno do leta 2015, obnovo 0,5 % celotnega stanovanjskega sklada letno (okrog 2600 stanovanjskih enot oz. 250.000 m² stanovanjske površine na leto) ter 20-odstotni delež novogradenj zgrajenih po priporočenem nadstandardu, zahtevnejšem od veljavnega pravilnika (za 15 % nižja poraba toplote na m² ogrevane površine). Projekcijo strukture stanovanjskega sklada do leta 2020 z ocenjenimi izvedbami obnove - ukrepov (prehodi med razredi) prikazuje slika7.

Kljub načrtovanemu povečanju stanovanjske površine za okrog 20 % do leta 2015 je zaradi uporabe novega pravilnika pri novogradnjah in obnove starih stanovanj ocenjena rast koristne potrebne toplote za ogrevanje le okrog 10 % (znižanje povprečnega energijskega števila enodružinskih hiš s sedanjih 156 na 130 kWh/m² ter blokov s sedanjih 108  na 103 kWh/m² oz. skupaj v povprečju za 12 %).

Oznake: ED – enodružinska hiša, BL – bloki, S – standard, I – izboljšano, N – novi standard, P – priporočeni standard

Slika 15: Projekcija stanovanjskega sklada do leta 2020 (po strukturi)
Na končno rabo energije in emisije TGP poleg ravnanja in osveščenosti uporabnikov najbolj vplivajo sistemi za končno pretvorbo energije (kotli, grelniki idr.) ter vrsta goriva. Visok delež tekočih goriv v skupni porabi končne energije za ogrevanje in pripravo sanitarne tople vode v gospodinjstvih in storitvenem sektorju (okrog 50 PJ v letu 2000) predstavlja velik potencial za zmanjšanje emisij TGP z izboljšavami in zamenjavo kotlov ter prehodom na druga goriva (zlasti na zemeljski plin, lesno biomaso in druge obnovljive vire) in na daljinsko toploto.



Slika 16: Struktura energentov za ogrevanje in pripravo tople vode v gospodinjstvih in storitvah

7.13.4 UKREPI IN SMERNICE ZA ZMANJŠEVANJE EMISIJ TGP

Namen direktive o energetskih lastnostih stavb je učinkoviteje kot do zdaj promovirati in spodbujati izkoriščanje velikih stroškovno učinkovitih potencialov za URE pri novih in obstoječih stavbah ter hkrati zmanjšati velike razlike med rezultati dosedanjih tovrstnih programov v državah članicah. Po obdobju ugotavljanja možnosti za URE v stavbah in izvajanja programov v skladu z Direktivo SAVE je EU odločena preiti od besed k dejanjem in močneje spodbuditi izvajanje projektov URE v novih in obstoječih stavbah.
Direktiva o energetskih lastnostih stavb navaja zahteve glede:

• 
  metodologije izračuna celovitih energetskih lastnosti stavbe - upoštevati je treba vplive toplotne zaščite, prezračevanja, lokacije in orientacije, kot je pri nas že predpisano, ter vplive ogrevalnega sistema, sistema za pripravo tople vode, klimatizacije, razsvetljave, hlajenja in pasivnih solarnih sistemov, pa tudi pozitivne učinke rabe OVE, naravnega osvetljevanja, soproizvodnje toplote in elektrike ipd.;
  
• 
  minimalnih zahtev o toplotnih lastnostih novih stavb - oblikovanje zahtevane ravni rabe energije je prepuščeno posameznim državam, pomembno pa je periodično petletno posodabljanje zahtev v skladu z napredkom tehnike;
  
• 
  minimalnih zahtev glede toplotnih lastnosti velikih obstoječih stavb, ki gredo v obsežnejšo prenovo - pri obstoječih stavbah bo treba poskrbeti za sistem, ki bo za obsežnejše prenove večjih stavb (nad 1000 m²) predpisoval tudi uskladitev njihovih toplotnih lastnosti z minimalnimi zahtevami;
  
• 
  uvajanja energetske izkaznice stavbe - energetska izkaznica stavbe bo po novem obvezna pri prometu z nepremičninami, še posebej za stavbe v javni rabi, želena je navezava na spodbujevalne programe na nacionalni ravni;
  
• 
  rednega pregleda kotlov in naprav za klimatizacijo v stavbah ter v nadaljevanju tudi ocene ogrevalnih sistemov, pri katerih so kotli starejši od 15 let.
  

V Sloveniji bo na osnovi te direktive v naslednjih treh letih treba oblikovati regulativo na področju obveznega energetskega certificiranja stavb, rednega pregleda kotlov in naprav za klimatizacijo, ob večjih prenovah zagotoviti hkratno energetsko sanacijo stavbe ter pri večjih novogradnjah že v fazi načrtovanja preučiti možnosti uporabe tehnologij URE in OVE.

Zagotoviti bo treba neodvisnost in kvalificiranost strokovnjakov za izvajanje aktivnosti na področju energetskega certificiranja stavb, priprave priporočenih ukrepov energetske učinkovitosti, pregleda kotlov in sistemov za klimatizacijo.
Države članice morajo uskladiti nacionalne predpise z Direktivo o toplotnih lastnostih stavb v obdobju treh let z možnostjo podaljšanja prehodnega roka še za nadaljnja tri leta v primeru pomanjkanja ustreznega kvalificiranega oz. akreditiranega kadra za energetsko certificiranje in redni pregled kotlov.