Georges Bizet

Georges Bizet

Carmen

Libreto sta po noveli Prosperja Mériméeja napisala Henry Meilhac in Ludovic Halévy.

Dirigent Benjamin Pionnier

Režiser, scenograf, oblikovalec luči Philippe Arlaud

Kostumografinja Andrea Uhmann

Koreografinja Elodie Vella

Zborovodkinja Zsuzsa Budavari-Novak

Koncertni mojster Saša Olenjuk

Asistenta režije Grégoire Letouvet, Tanja Lužar

Asistentka kostumografinje Suzana Rengeo

Simfonični orkester, zbor in baletni ansambel SNG Maribor

Otroški pevski zbor OŠ bratov Polančičev
Zborovodkinja otroškega pevskega zbora Majda Gorjup

Korepetitorji Olga Pečeny, Robert Mraček,

Tomaž Zamuda

Šepetalki Sabina Alatič, Nada Strnad

Inspicienta Peter Krajnc, Iztok Smeh

Adaptacija slovenskih nadnapisov

in francoski prevod Mojka Žbona

Izvedba nadnapisov Božo Hadler, Franci Marot

Premiera 1. februar 2013

Velika dvorana SNG Maribor
Operna predstava traja približno 2 uri in 45 minut ter ima en odmor po drugem dejanju.
ZASEDBA
Carmen Marie Kalinine k. g.

1., 3., 5., 7., 9. februar 2013

14. in 15. junij 2013

Guadalupe Barrientos k. g.

16. in 18. februar 2013

Don José Jean-Pierre Furlan k. g.

Escamillo Marko Kalajanović k. g.

Micaëla Andreja Zakonjšek Krt

Zuniga Konstantin Sfiris k. g.

Morales Sebastjan Čelofiga

Frasquita Mateja Praprotnik Blumauer k. g.

Mercedes Nuška Drašček Rojko k. g.

Dancairo Jaki Jurgec

Remendado Dušan Topolovec

Lillas Pastia Bojan Hinteregger

Manuelita Branka Popovici
Baletna solista Galina Čajka

Sytze Jan Luske

Baletni ansambel Branka Popovici, Adriana Cioata,

Klavdija Stanišić, Mihaela Matis,

Blaga Stojčeva

Vadim Kurgajev, Vasilij Kuzkin,

Tiberiu Marta, Stefan Banica,

Cristian Popovici

VSEBINA
Prvo dejanje

Trg pred tovarno cigaret v Sevilli Vojaki se zadržujejo na trgu pred orožarno, kjer stoji tudi tovarna cigaret. Dogajanje je za vojake precej mirno, zato njihovo zanimanje vznemiri prihod kmečkega dekleta Micaële, ki išče svojega zaročenca, desetarja Don Joséja. Desetar Morales ji pove, da je Don José žal odsoten; Micaëla se osupla nad predrznim ogovarjanjem vojakov umakne in Moralesu odgovori, da se bo vrnila kasneje. Po njenem odhodu se Don José vrne s straže in izve za Micaëlin obisk.

Oficir Zuniga se Don Joséju posmehuje zaradi njegovega kmečkega dekleta ter ga povpraša o ženskah iz tovarne cigaret. Medtem v tovarni zvonec naznani odmor; cigaretarice pridejo ven iz tovarne, kar vzbudi zanimanje moških na trgu; še posebej je zanje zanimiva skrivnostna in očarljiva Carmen.

Moški jo poželjivo opazujejo in sprašujejo, ali jih bo ljubila. Carmen jim v habaneri odgovori, da ljubi tistega moškega, ki ji ljubezni ne vrača. Njena brezbrižnost le še spodbudi zanimanje moških. Ko jo spodbujajo, naj vendarle izbere ljubimca, vrže rožo pred edinega moškega, ki ji ne posveča pozornosti. Ta moški je Don José, ki obstane kot uročen in obdrži rožo, ki jo ob Micaëlinem prihodu hitro skrije. Micaëla mu izroči pismo njegove matere, v katerem ga mati prosi, naj se poroči z Micaëlo, ter mu prenese njen poljub. Joséja zajame domotožje.

Čim Micaëla odide, se zaslišijo kriki iz tovarne. Ženske pritečejo na trg. José in njegov poveljnik Zuniga izvesta, da se je Carmen stepla. Zuniga skuša izprašati Carmen, vendar se ta ne meni zanj in zgolj posmehljivo prepeva. Zuniga ukaže Joséju, naj jo aretira in pospremi v zapor. Vendar Carmen s svojo segidiljo kaj hitro zapelje Joséja, ki je ob prisotnosti Carmen vznemirjen, in ga napelje na to, da jo izpusti. Vojaki zdaj primejo Joséja, ker je Carmen omogočil, da je ušla.

Drugo dejanje

Večer v gostilni Lillasa Pastie Carmen in njeni prijateljici Frasquita ter Mercedes pojejo in plešejo. Zuniga skuša zapeljati Carmen, vendar ona reagira hladno, saj je v njenih mislih José, ki je bil zaradi nje zaprt cel mesec; hkrati je vesela, saj izve, da bo nesrečni desetnik izpuščen.

Dogajanje prekine prihod slovitega bikoborca Escamilla. Escamillu Zuniga plača pijačo in ta v zahvalo zapoje pesem. Bikoborca nemudoma privlači poželjiva Carmen, ki ga zbada s svojo brezbrižnostjo. Zuniga se odpravi s svojimi možmi in z Escamillom, ki Carmen pove, da se bo vrnil ponjo.

Ko se možje odpravijo, prideta na prizorišče tihotapca Dancairo in Remendado. Ta razpravljata o svojih načrtih s Carmen in z njenimi prijateljicami. Ugotovita, da so ženske potrebne pri izpeljavi njunih tihotapskih načrtov. Zavrne jih le Carmen, ki ne odide z njimi. Prizna jim, da je zaljubljena in da čaka na vrnitev Don Joséja.

Ko zaslišijo glas Don Joséja, Dancairo predlaga Carmen, naj prepriča desetnika, da se jim pridruži pri pobegu. Carmen pozdravi Don Joséja. Ta postane ljubosumen, ko mu Carmen pove za Zunigo, a ga kaj hitro pomiri s plesom. Njeno pesem prekinejo trobente, ki kličejo vojake v vojašnico. José bi moral oditi, a je Carmen jezna, ker jo hoče pustiti samo in ubogati vojaški ukaz. José ji zagotavlja, da ji je resnično vdan, spomni jo na rožo, s katero ga je dražila, in ji pove, da je ta bila zanj simbol upanja, medtem ko je bil zaprt – dokaz njegove resnične ljubezni. Carmen hitro izrabi priložnost in zahteva, naj ji vdanost dokaže s tem, da se pridruži tihotapcem in zbeži skupaj z njo. José je najprej navdušen nad idejo. Kljub temu jo kmalu zavrne in želi oditi, vendar ga preseneti Zuniga. Zuniga in njegov poveljnik sta pripravljena za boj s tihotapci, a ju cigani hitro razorožijo. José spozna, da nima več izbire in da mora zdaj zbežati s Carmen.

Tretje dejanje

Soteska Mesece kasneje tolpa tihotapcev še vedno po gorah tovori pretihotapljeno blago. Ustavijo se, ko odideta Dancairo in Remendado raziskati pot do naslednjega mesta. Don José, ki je vidno nesrečen, pove Carmen, da v bližini živi njegova mati. Šarm njune ljubezni je za Carmen preminil; Don Joséju predlaga, naj raje odide; on pobesni. Medtem Frasquita in Mercedes prerokujeta usodo iz kart, pridruži se jima tudi Carmen. Karte napovejo Frasquiti in Mercedes ljubezen in bogastvo, Carmen pa smrt.

Vrneta se Dancairo in Remendado, ki potrebujeta pomoč žensk, da zamotijo stražarje. Don José je ostal sam in pazil plen. V bližini se s stražnikom znajde Micaëla, ki išče Joséja. Micaëla pot nadaljuje sama in prestraši Don Joséja, ki se mu v tem trenutku pridruži Escamillo. Ta zaupa Joséju, da je zaljubljen v Carmen, in mu pove zgodbo o Carmen in nekem vojaku, ne da bi se zavedal, da je ta vojak prav José. Med tekmecema se razvname spopad, ki ga še pravočasno prekine prihod Carmen in ostalih. Escamillo povabi tihotapce in Carmen na bikoborbo ter odide.

Zdaj se Micaëla pokaže Joséju in mu posreduje materino željo, naj jo čim prej obišče. Sprva José noče proč od Carmen, popusti šele, ko mu Micaëla pove, da njegova mati umira. Preden odide, Don José pove Carmen, da njuna afera ni zaključena. Ko José odide, se v daljavi zasliši Escamillov glas, ki Carmen povsem prevzame.
Četrto dejanje

Trg pred areno v Sevilli Množica, polna vznemirjenja, prihaja na bikoborbo, v kateri bo sodeloval Escamillo. Pozdravijo bikoborca in veličastno Carmen. Frasquita in Mercedes opazita, da je v množici tudi Don José, na kar opozorita Carmen; ta njunega opozorila ne upošteva. Na trgu ostane sama, čakajoč svojo usodo. Pojavi se Don José, ki jo, preden vstopi v areno, ves obupan ustavi ter še zadnjič terja od nje ljubezen in zvestobo. Pri tem vztraja, tudi ko ga Carmen zavrne in mu pove, da sta z Escamillom ljubimca. Carmino popolno neupoštevanje končno zadane Don Joséja. Ko Carmen zaničljivo zažene vanj prstan, ki ji ga je nekoč podaril v dokaz ljubezni, jo napade ter ubije. Don José se zgrudi nad njenim truplom, prizna krivdo ter ji izreka ljubezen.

IZ GLEDALIŠKEGA LISTA
Tjaša Ribizel

Dovršeno in barvito: komentar k operi Carmen

Francoski skladatelj Georges Bizet je leta 1874 enemu izmed prijateljev dejal:

»Zdaj sem napisal delo, ki je jasno in živahno, polno barv in melodij,« ter k temu dodal: »Bo zabavno. Pridi – menim, da ti bo všeč.«

Skladatelj je izrekel besede še pred prvo izvedbo opere (1875); vedel je, da se v Carmen skriva nekaj novega, a ni še poznal odziva občinstva in prihodnosti dela. Novosti v operi so bile tri: vsebinsko opera govori o ciganski junakinji, glasba je bila za poslušalce drugačna od tiste, ki so je bili navajeni, ter uprizoritev je bila »kaotična«. Te novosti na začetku pri poslušalcih niso bile dobro sprejete, saj sta bili predvsem vsebina in glasba označeni kot nenavadni in eksotični.

Po smrti skladatelja pa je delo postalo eno izmed najpopularnejših ter tudi tisto, ki je bilo med vsemi stvaritvami skladatelja pri poslušalcih najbolje sprejeto in mu je prineslo mednarodni sloves. O tem na primer priča dejstvo, da je bila opera na mednarodnih odrih že večtisočkrat uprizorjena. Poleg tega je delo povzročilo nastanek mnogih zgodb, med katerimi se te vsebinsko dotikajo poželjive ciganske junakinje, domišljavega bikoborca in drugih.

Čeprav je skladatelj svojo kariero začel kot pianist in je večina odrskih del skladatelja ostala nedokončana ali pa izginila iz gledališč, ni težko najti razloga, zakaj je opera uspela. Opera Carmen je dramatična in jasna ter ohranja čar in popolno gledališko moč. To na primer napovejo že uvertura opere in prvotna silovitost, ki namiguje na instinktivno vedenje glavne ženske akterke opere Carmen, ter strah, ki ga čuti glavni moški lik opere Don José, da bi to priznal.

Z opero Carmen je Bizet pokazal svojo moč opernega dramatika. Vsebinsko uglasblja premik od romantičnega sveta proti realnemu. Po vsebinski plati opera govori o strasti, zapeljevanju in tragičnosti, v kateri nas sooči s ciganko in z njenim ljubimcem, ki dezertira in postane bandit. Ta pojav opero uvršča med tipične primere opernega realizma, ker je v središče postavljen moment, ki je bil prej drugotnega pomena.

Izredna je tudi glasbena plat opere. Po tej plati je Bizeta pri izvrstnem vodenju tem vodil nemški glasbeni vpliv, ki se vidi v drznih in izraznih harmonijah. To je povprečnemu francoskemu poslušalcu otežilo razumevanje glasbe in v tem smemo predvideti razlog začetnih negativnih glasbenih kritik. Med kritikami je tudi naslednji citat, ki jasno poudari razloge nekaterih glavnih negativnih očitkov novi operi. V francoskem časopisu Le Moniteur je Paul de Saint-Victor zapisal:

»Bizet pripada novi sekti, katere doktrina je sestavljena iz razblinjene glasbene ideje, namesto, da bi ji postavili jasne meje. Za to šolo, katere avtoriteta je gospod Wagner, je motiv iz mode in metoda zastarela: zbor, ki mu dominira orekster, bi moral biti le medel odmev. Takšen sistem mora nujno povzročiti zmešnjavo v delu.«

Tudi Bizet sam je na premieri ob prihodu mlajšega francoskega skladatelja Vincenta d’Indyja (1851–1931), ki mu je želel čestitati, a je skladatelja žal našel nemirnega pred vhodom na oder, izrekel:

»Čutim poraz. Napovedujem razočaranje. Tokrat sem res potonil.«

Žal so negativne kritike skladateljeve strahove le še poglobile, pri čemer gre dodati, da Richard Wagner (1813–1883) operi Carmen ni bil naklonjen. Njegovo negativno mnenje je bilo tako močno, da je med njim in nemškim filozofom Friedrichom Nietschejem (1844–1900) – ki je Carmen označil kot izjemno – nastal dolgoleten razdor. K zgodnjim občudovalcem opere štejemo tudi velika imena ustvarjalcev, med katerimi najdemo ruskega skladatelja Petra Iljiča Čajkovskega (1849–1893), ki je napovedal, da bo ta opera kaj kmalu po premieri postala mednarodno priljubljena.

K dovršenosti opere pripomorejo tudi značaji posameznih likov, ki so dobro oblikovani; prepričljivo oblikovan je tudi tragični moment zgodbe. Značaji in tragika temeljijo v glasbi, saj skladatelj za uglasbitev uporablja španske ritme in z melodiko okolja ciganov, med katerimi je tudi glavni lik Carmen, zariše lokalno barvo okolja, ki določa značaj in ravnanje. Poleg tega so pomembni glasbeni detajli, ki jih je skladatelj uporabljal. O tem priča tudi mnenje Richarda Straussa (1864–1949), ki je nekoč izrekel:

»Če želiš vedeti, kako orkestrirati … prouči partituro Carmen. Kakšna čudovita varčnost in vsaka nota ali pavza je na pravem mestu.«

S Carmen je skladatelj tako ustvaril delo, ki povzema za skladatelja do takrat dosegljive glasbene elemente, ter mu hkrati dodal barvitost in melodično privlačnost, s katero se je opera zasidrala v spomin poslušalcev.

Prav res je, da poleg pogleda na celoto tudi posamezni glasbeni detajli dajejo operi pridih brezčasnosti, saj vsak detajl ponudi edinstven izraz ter pomen. V celoti pa naredijo glasbene domislice Bizeta opero občuteno, navdušujočo, ganljivo ter jo s tem na momente postavljajo celo nad prevladujoč operni repertoar.

Tjaša Ribizel

Intervju s Philippom Arlaudom,

z režiserjem, s scenografom in z oblikovalcem luči opere Carmen
Že nekajkrat v svoji karieri ste kot režiser, scenograf in oblikovalec luči sodelovali pri uprizoritvi opere Carmen. Po čem se bo mariborska postavitev razlikovala na primer od vaše postavitve Carmen v Šanghaju (2012)? Kaj naredi to uprizoritev zanimivo in posebno?

Mariborska postavitev je popolnoma drugačna od postavitve v Šanghaju, saj že v pogledu na oder najdemo razlike. Postavitev v Mariboru je natančno izdelana in lahkotno koncipirana ter je osredotočena na minimalno, kar potrebujemo, da uprizorimo zgodbo.

Nekateri režijski detajli so seveda novi in jih je težko strniti na eno mesto. Zaključek opere je koncipiran na novo, je čisto nova ideja, ki je pri prejšnjih uprizoritvah še nisem uporabil.

Druga novost pri mariborski uprizoritvi je videoprojekcija v ozadju, ki vizualno podaljša idejo o mestu in se hkrati združi s posameznimi premikajočimi se elementi. To je kot baročni princip, neobarok, ki ga ustvarimo s projekcijo v ozadju, princip kina, ki ga želim postaviti na oder, ter »okvirji«, ki so postavljeni na odru in dajejo možnost bližjega vpogleda.

Novo v tej produkciji je tudi to, da smo vključili balet, s katerim želimo delu vnesti tudi poezijo in neko drugo dimenzijo. V Šanghaju smo imeli balet le v drugem dejanju, v gostilni Lillasa Pastie, ampak ta žal ni bil najboljši. V Mariboru pa smo dodali balet na več mest, in sicer v gostilno Lillasa Pastie, na začetek tretjega dejanja ter v odsek Aragonese, ki ga bo plesalo 12 plesalcev.

V to postavitev je vključenega tudi nekoliko več humorja; v Šanghaju tega humorja ni bilo toliko, saj poslušalci ne poznajo opere Carmen tako, kot je ta poznana v našem okolju. Začetek je kot nekakšna »opereta«, ki se razvije v tragedijo. Na začetku so v gručo združene hrupne ženske, dogajanje se iz dejanja v dejanje le še stopnjuje v končno tragedijo.

Tudi kostumi so novi, so zmes vsega, kar je pravzaprav precej zahtevno, saj je vedno potrebno najti primerno količino vsega. V le treh mesecih smo naredili novo produkcijo in ta hitrost je meni pravzaprav všeč, jaz rad delam na ta način.
Kako razumete Carmen in kaj je po vašem mnenju njena najpomembnejša značajska lastnost?

Carmen je oseba, ki je nihče ne more ukrotiti, ne priznava pravil, voditeljev, ne verjame v nič, razen morda v naključne karte, v usodo. Išče absolutno svobodo, ki je ni mogoče kupiti ali prodati, je upornica proti vsaki nadvladi ali redu, ki zmanjšuje človeško dostojanstvo. Carmen simbolizira svobodo, užitke, je zelo strastna. Je morilka, tatica, prevarantka. Je nomadka, praznoverna ženska, ki hoče Don Joséja spremeniti v lopova, ki se ne pokorava pravilom, ki je divji in svoboden tam preko v gorah.

Kako boste to značajsko lastnost v svoji režiji postavili v ospredje?

Poudarjeno bo nasprotje med podrejenimi in nadrejenimi situacijami. Te bodo v središču, zaznamovane, še bolj bo poudarjena svoboda, da bo Carmen videti kot še večja upornica. Tudi prepovedane stvari, kot so kajenje ali naklonjenost številnim moškim itn., bodo še krepile to idejo.

Zanimajo me odnosi med ljudmi; dogajanje na odru mora poudariti te odnose med močjo, ljubeznijo, privlačnostjo, poželenjem, odvratnostjo, nasiljem, ljubosumjem, zavistjo, sadizmom, nežnostjo, nedolžnostjo, denarjem …
Kakšno je vaše mnenje o odnosu med Carmen in Don Joséjem ter o odnosu med Carmen in drugimi moškimi?

Carmen ima zelo različne razloge, da vstopa v svet moških – zaradi lepote nekaterih moških, v katere se občasno zaljubi (npr. Don José), ali zaradi moči in denarja drugih (Zuniga), a tudi zato, da bi pridobila informacije za tihotapce. Svoje čare izmenjuje za informacije, je neke vrste bohemska Mata Hari.

Odnos med njo in Don Joséjem se že začne z nesporazumom – on gradi na materinskem modelu: družina, cerkev, dom, a Carmen nima očeta in matere, nima države ali vere. Poskusili bomo predstaviti in še povečati nasprotje med Don Joséjem in Carmen. Don José je bedak, zaslepljen s svojim mačističnim kompleksom, nesvoboden, sebičen, ne more pobegniti ali se upreti vsiljenim ukazom; primer tega je klic trobent v drugem dejanju. Carmen pa noče ničesar drugega, kot biti svobodna in početi, kar hoče.
Kateri je po vašem mnenju najzanimivejši vidik opere Carmen oziroma kaj vam je pri tej operi najbolj všeč?

Fascinantni so svetovi, ki jih spoznamo v operi, vsak s svojimi značilnostmi, pravili in vrednotami, ter seveda odnosi med njimi in njihovo prepletanje. Svetov je kar pet – svet vojakov, svet tihotapcev, svet bikoborcev, svet delavk v tovarni in svet gostilne Lillasa Pastie, kjer se vsi ti svetovi srečujejo in se lahko vsak sreča z drugimi – Zuniga, Dancairo, Remendado, Escamillo, Don José, Carmen …

Osebe imajo negativen karakter in svet pri Lillasa Pastii je tisti, ki je povezava med vsemi. Zanimivo pa je, da se mi z osebami težko identificiramo, a nas ta opera kljub temu privlači. Zakaj nas privlači, pa je v bistvu čarovnija, alkimija, glasba je fantastična. Skrivnost je ravno v tem, da je sama opera kljub vsej negativnosti izredno privlačna.

dr. Manica Špendal

Georges Bizet: Carmen, opera v štirih dejanjih

Georges Bizet (rojen 25. oktobra 1838 v Parizu) je v matičnih knjigah zabeležen kot Alexandre César Léopold, vendar so ga čez eno leto in pol (16. marca 1840) v cerkvi Notre-Dame de Lorette krstili za Georgesa. Bizetov oče Adolphe Armand, nekoč obrtnik, je bil učitelj petja v Parizu, mati Aimée Léopoldine Joséphine (roj. Delsarte) pa nadarjena pianistka in po besedah Ludovica Halévyja (enega od libretistov opere Carmen) zelo izobražena ženska. Prav ona je Georgesa že v zgodnjem otroštvu uvajala v svet glasbe in pozneje vešče usmerjala njegov interes za literaturo.

Izredno nadarjenost svojega sina je zgodaj opazil tudi oče in ga vpisal na pariški Konservatorij. Še preden je deček dopolnil deset let, je bil – po odlično opravljenem sprejemnem izpitu – sprejet v klavirski razred Antoina Marmontela. Po prvem letu študija je prejel prvo nagrado iz solfeggia in nato čez eno leto še prvo nagrado iz klavirja. Glasbeno teorijo je študiral pri tastu Charlesa Gounoda, Pierru J. G. Zimmermanu, pozneje pa pri Gounodu ter Jacquesu F. Halévyju (skladatelju opere Judinja). Leta 1852 je začel študirati orgle. Prve Bizetove skladbe (klavirske, samospevi in kantate) niso bile nikoli natisnjene. Prvo pomembnejše delo – simfonijo – je skomponiral leta 1855, prvikrat pa so jo izvedli leta 1935 v Baslu pod vodstvom avstrijskega dirigenta Felixa Weingartnerja. Simfonijo je populariziral koreograf George Balanchine s svojo koreografsko stvaritvijo, z baletom Le Palais de Christal, danes pa jo večinoma izvajajo na simfoničnih koncertih kot Simfonijo št. 1 v C-duru. Devetnajstleten (leta 1857) je Bizet skupaj s skladateljem Charlesom Lecocqom prejel prvo nagrado na tekmovanju, ki ga je organiziral Jacques Offenbach; in sicer je nagrado prejel za komično opero Doktor Mirakel na besedilo Léona Battuja in L. Halévyja, kar je bil njegov prvi ustvarjalni poskus v eni od glasbenogledaliških zvrsti. Delo so uspešno izvedli v Offenbachovem zasebnem gledališču Théâre Bouffes Parisiens. Že leto prej (1856) se je Bizet potegoval za veliko Rimsko nagrado (Prix de Rome), ki so jo od časa Ludvika XIV. podeljevali v obliki štipendije za študij v Rimu, najprej likovnikom in nato od leta 1805 tudi glasbenikom. Bizet je prejel štipendijo šele po drugi prošnji; v Rim je odšel konec leta 1857. Tu je skomponiral Te Deum in ga kot dokaz uspešnega študija poslal na Akademijo v Parizu. Vendar se je že takrat izkazalo, da nima posebnega veselja za komponiranje sakralne glasbe, ampak predvsem za glasbeno gledališče. Kljub fascinantnim vtisom, ki jih Rim s svojo okolico napravi na mlade umetnike, je Bizet že težil za tem, da bi postal operni skladatelj in bi nadaljeval svojo kariero v Parizu. Ves čas je redno spremljal glasbene (posebno operne) dogodke v francoski prestolnici. Nekaj časa je brez uspeha iskal primeren libreto za opero. Upal je, da bo z izvedbo kakšnega dela izboljšal gmotni položaj sebe in celotne družine. Potem ko je našel libreto (Carla Cambiaggia), je leta 1860 skomponiral opero Don Procopio, ki je bila v maniri Rossinijeve opere buffe in so jo prvič izvedli šele leta 1906 v Monte Carlu.

Leta 1860 je Bizet zapustil večno mesto. Obiskati je želel še nekaj severnoitalijanskih mest (posebno Benetke), vendar se je moral zaradi materine bolezni (umrla je naslednje leto, tj. leta 1861) nemudoma vrniti v Pariz. Za Bizeta se je začelo težavno obdobje, v katerem si je prizadeval za to, da bi se v Parizu uveljavil kot operni skladatelj, kar mu je uspelo šele z opero Carmen.

Leta 1862 je tvegal nov poskus, tokrat s komično opero La Guzla de l'Emir, a je opero pred izvedbo umaknil, ker je dobil ponudbo vodstva gledališča Théâtre Lyrique, da napiše opero Lovci biserov (Les pêcheurs de perles) na besedilo Eugèna Cormona in Michela Carréja. Praizvedba 30. septembra 1863 je bila neuspešna; publika je opero hladno sprejela, medtem ko so kritiki Bizetu očitali, da se zgleduje pri Wagnerju in Verdiju. Za Lovce biserov se je zavzel le Hector Berlioz, ki je zapisal, da opera izkazu­je nadarjenega in obetavnega skladatelja. Finančne težave so Bizeta prisilile, da si je poiskal delo pri raznih založbah in gledališčih ter zanje instrumentiral skladbe, pisal klavirske izvlečke; občasno je tudi poučeval.

Šele leta 1867, potem ko so vodstva gledališč odklonila izvedbo velike zgodovinske opere Ivan IV. (predlogo, ki obravnava življenje carja Ivana Groznega, sta napisala François Hippolyte Leroy in Henri Trianon, prvič pa so jo leta 1951 izvedli v predelavi Paula Henrija Bussera v Grand Théâtre v Bordeauxu), so v pariškem gledališču Théâtre Lyrique praizvedli opero Ljubko dekle iz Pertha (La jolie fine de Perth). To je bilo edino Bizetovo operno delo, ki je naletelo na ugoden odziv tako pri strokovni kritiki kot pri občinstvu. Libreto sta (po romanu Walterja Scotta) prispevala Jules H. Vernoy de Saint-Georges in Jules Adenis Colombeau (praizvedba je bila 26. decembra 1867 v gledališču Théâtre Lyrique). Spada tako v zvrst komične opere kot lirične drame. Tri opere, ki so nastale po letu 1867, Kelih kralja iz Thule (Le coupe du roi de Thule), Clarissa Harlowe in Griselidis, so ostale nedokončane.

Leta 1869 se je Bizet poročil s hčerko svojega nekdanjega učitelja, skladatelja J. Halévyja, in v istem letu dokončal njegovo opero Noé. Šele leta 1872 se je Bizetu spet ponudila priložnost, da se pariškemu opernemu občinstvu predstavi z novim delom, opero Djamileh (libreto je po literarni predlogi z naslovom Namouna Alfreda de Musseta pripravil Louis Gallet), ki so jo krstno izvedli 22. maja v gledališču Opéra Comique. Še isto leto (1. oktobra 1872) so v gledališču Théâtre du Vaudeville premierno uprizorili provansalsko tragedijo Alphonsa Daudeta Arležanka, za katero je Bizet napisal scensko glasbo. Medtem ko so kritiki opero Djamileh pozitivno ocenili, četudi so Bizetu tudi tokrat očitali Wagnerjev vpliv, so glasbo k Arležanki sprejeli izrazito nenaklonjeno. Na sporedu je Daudetova drama ostala le tri tedne. Kmalu zatem je Bizet štiri odlomke iz Arležanke predelal v Suito (št. 1) za veliki orkester, ki je postala popularna na koncertih. Štiri leta po Bizetovi smrti je njegov prijatelj Ernest Guiraud predelal še nekaj scenske glasbe iz Arležanke v Suito št. 2, pri čemer pa glasbe ni le povzel, temveč je posamezne teme sam orkestriral in dokomponiral. V tretjem stavku je orkestriral glasbo iz opere Ljubko dekle iz Pertha, kar je na koncertnih odrih še dodatno prispevalo k priljubljenosti suite.

Na začetku leta 1873 je Bizet prejel naročilo ravnatelja pariške operne hiše Opéra Comique, Du Locla, naj na pesniško predlogo dveh takrat najvidnejših libretistov – Henrija Meilhaca in Ludovica Halévyja, ki sta jo napisala po noveli Prosperja Mériméeja – komponira opero Carmen. Novela je po natisu leta 1845 vzbudila veliko zanimanje pariške družbe. Osnovana je na domnevno resnični zgodbi, ki jo je Mériméeju ob njegovem študijskem potovanju po Španiji pripovedovala grofica Maria Manuela de Montija. Mérimée je povzel vznemirljivejše dogodke iz zgodbe o lepi Romkinji Carmen in v svojem raziskovalnem poročilu zapisal, da je na potovanju po naključju spoznal Carmen in pozneje tudi Joséja. Ta naj bi v času omenjenega srečanja prestajal kazen v zaporu in čakal na smrtno obsodbo. V noveli se je Mérimée osredotočil na Don Joséjevo pripovedovanje o njegovem usodnem srečanju s Carmen.

Novela kaže očiten odmik od klasicistično-romantičnega fantazijskega sveta ter premik proti realnemu družbenemu okolju in njegovim socialnim problemom: Romkinja in njen ljubimec, ki dezertira in postane bandit, sta bila za takratno meščansko družbo obstranca. Mériméejeva odločitev, da bo umestil takšna človeka v središče literarnega dela, je bila za tedanji čas nenavadna in je med precejšnjim delom občinstva izzvala ostre proteste. Celo po tridesetih letih je bila takšna vsebina kot predloga za operni libreto zelo tvegana – Bizet se je zavedal, da bo s svojo opero izzval močna nasprotovanja. Halvy in Meilhac sta upoštevala vsa Bizetova navodila, ki je od njiju zahteval »več realizma«, kajti – kot je dejal Bizet – »srednje poti si ne predstavljam«.

Libretista sta v glavnem sledila vsebini Mériméejeve novele; sta pa dogajanje nekoliko skrajšala in kot nasprotnika Joséja (teh je bilo v noveli več) postavila le bikoborca Escamilla, kot antipod Carmen pa sta kot dobro vzgojeno meščansko dekle vključila Micaëlo. Za Carla Dahlhausa je Micaëla »pomožna dramaturška figura«, ki sta jo Meilhac in Halévy vključila v operni libreto, da bi v prvem in tretjem dejanju »spomnila« Joséja na njegovo poreklo, ki se »močno razlikuje od tistega glavne junakinje«.

Bizet je opero Carmen končal jeseni 1873. Zaradi težav z vodstvom Opére Comique so praizvedbo večkrat prestavili. Velike pomisleke glede izvedbe je imel še posebej drugi ravnatelj tega opernega gledališča, de Leuwen. Bizetu je očital »nemoralno dejanje« v operi. Prav tako mu ni bilo všeč okolje, v katerem se dogaja opera, ter »brutalen« umor glavne protagonistke na odprti sceni. Svetoval mu je celo, naj spremeni zadnje dejanje in ga zaključi s srečnim koncem. Vendar je Bizet vztrajal pri svojem konceptu in ni ničesar spreminjal.

Dobil pa je novo ponudbo, in sicer za opero Don Rodrigue, vendar je ni nikdar dokončal.

Leta 1874 so končno začeli z vajami za uprizoritev Carmen. Te je večinoma vodil kar Bizet sam. Prvo dejanje pri krstni izvedbi Carmen (na ta dan, 3. marca 1875, je Bizet postal vitez častne legije) in delno tudi drugo so poslušalci sprejeli z aplavzom, vendar je navdušenje naglo pojemalo, tako da je izvedba ob sklepu večinoma naletela na hladen odziv. Vznemirjen zaradi neuspeha praizvedbe, utrujen od napornega dela pri vajah za uprizoritev in močno razočaran je Bizet, že tako ne najbolj zdrav, naglo pešal. Težka bolezen grla, za katero je bolehal več let, ga je pokopala. Umrl je 3. junija 1875 na svojem posestvu v Bougivalu blizu Pariza, ne da bi slutil, da bo opera Carmen nekoč ena najuspešnejših in najpogosteje izvajanih opernih stvaritev v svetovnih gledališčih.

Bizet je opero označil kot komično opero v štirih dejanjih (Opéra Comique en 4 Actes), kar se seveda ne nanaša na vsebino, ki ni komična, temveč na operno zvrst. Oziroma kot pravi Dahlhaus: »Opera comique je skupek pojmov, katerega specifična oznaka je govorjeni dialog namesto recitativov.« Opera Carmen je – po Dahlhausu – prav zaradi govorjenih dialogov opera comique. Šele dokomponirani recitativi so napravili iz Carmen tragedijo, kamor »po dramaturških kriterijih pravzaprav že spada«.

2. junija 1875, dan pred smrtjo, je Bizet podpisal pogodbo za izvedbo opere Carmen v dunajski Dvorni operi; izvedbo so načrtovali za oktober istega leta. Za uprizoritev v tej operni hiši (predstave so bile na enaki ravni kot v pariški Grand Opéri) so od samega začetka načrtovali novo verzijo opere. Ali je v spremembe privolil že Bizet, ali so te nastale na željo ravnatelja Dvorne opere Franza Jaunerja, ali morda na željo Bizetovega prijatelja in varuha njegove zapuščine E. Guirauda, ni znano. V pariški Opéri Comique so pri komičnih operah govorjene dialoge večkrat zamenjali z recitativi (takšno preoblikovanje so kasneje prevzeli v Grand Opéri, npr. pri Gounodovih operah Faust in Mireille). Guiraud je dialoge pri Carmen zamenjal s kratkimi recitativi, pri čemer se je zgledoval po Bizetovih melodičnih in harmonskih značilnostih (besedilo za recitative je prispeval L. Halévy). Poleg tega je Guiraud pri preoblikovanju Carmen skušal le-to približati veliki operi s tem, da je vključil (za to operno zvrst) obvezni balet, v katerem je uporabil ciganski ples iz opere Ljubko dekle iz Pertha, ter dva plesa (instrumentiral ju je sam) iz Arležanke. Balet je sprva namenil za drugo dejanje, nazadnje pa je z njim vpeljal četrto dejanje (namesto uvodnega zbora). »Dunajska« uprizoritev naj bi se odvijala po drugi »pariški« predelani verziji, torej brez Moralesove pantomime in brez prizora bojevanja z noži. Carmen so 23. oktobra 1875 na Dunaju izvedli po drugi »pariški verziji«, le da z močno skrajšanimi dialogi in z velikim baletom v četrtem dejanju. Verzijo z recitativi, ki jo napačno označujejo kot »dunajsko«, so na Dunaju realizirali šele leta 1880. Nazadnje so Carmen z velikim uspehom uprizorili še leta 1899 v Dvorni operi pod vodstvom Gustava Mahlerja, ki je »uzakonil« recitative in s tem zaznamoval »zmagovito« pot te Bizetove opere po evropskih in ameriških opernih odrih (že leta 1876 v Bruslju, Marseillu in Lyonu, leta 1878 v Sankt Peterburgu, Londonu in New Yorku), seveda v Guiraudovi »recitativni« različici.

Uspeh izvedbe Carmen na Dunaju je spodbudil ravnatelja pariške Opére Comique, Léona Carvalha, da jo je ponovno uvrstil na spored svoje gledališke hiše, čeprav je tako kot njegovi predhodniki še vedno dvomil o njeni primernosti za izvedbo v Parizu. Uprizoritev 24. aprila 1883 (po drugi »pariški« verziji) z delno skrajšanimi dialogi in enim samim recitativom Micaële v tretjem dejanju, pri kateri so prenesli dogajanje v lepo meščansko okolje, ni bila uspešna. Prav tako ni bila uspešna druga uprizoritev, čeprav je naletela na ugoden odziv pri poslušalcih, ki so menili, da bi morali dogajanje, tako kot na praizvedbi, znova prestaviti v Španijo. Šele s tretjo uprizoritvijo, ki je bila 22. oktobra 1883 in so jo pripravili po zasnovi izvedbe 24. aprila istega leta (s pevko Galli-Marié, ki je oblikovala naslovno vlogo že na krstni izvedbi, leta 1875), je posta­la Carmen (osem let po Bizetovi smrti) tudi v Parizu vrhunska operna »uspešnica«. Samo do leta 1883 so Carmen po treh verzijah uprizarjali v pariški Opéri Comique in po dveh v Grand Opéri.

Tudi po tem letu so seveda še poskušali najti ustrezno različico, ki bi opero čimbolj približala izvirnim Bizetovim idejam, vsekakor pa bo tisti, ki Carmen ne šteje za številčno opero, kakor menijo nekateri strokovnjaki, ampak kot zadnje vrhunsko delo komične opere in kot genialni prehod k realističnemu glasbenemu gledališču, za uprizoritev izbral prvotno verzijo z dialogi. Edino v tej verziji je namreč mogoče spoznati »pravega« Bizeta, ki je od svojih libretistov terjal čimveč »realizma«.

Carmen je po uspešnih izvedbah na Dunaju in v Parizu pridobivala vedno več občudovalcev tako med gledališkim občinstvom kot med strokovnjaki, umetniki in najvidnejšimi skladatelji. Eden prvih je bil Peter I. Čajkovski, ki je, še preden je Carmen zaslovela kot dobra opera, poslal svoji mecenki Nadeždi von Meck preroške besede:

»To resnično mojstrsko delo bo v desetih letih postalo najpopularnejša opera na svetu.« Pozneje so se zelo pohvalno o Carmen izrekli tudi drugi skladatelji, denimo J. Brahms, C. Gounod, H. Wolf, F. Busoni, C. Debussy, C. Saint-Saëns, G. Puccini in I. Stravinski.

Najbolj pa je Carmen navdušila nemškega filozofa Friedricha Nietzscheja. Prvič si jo je ogledal 27. novembra 1881 v Genovi in nato iz klavirskega izvlečka opero natančno preštudiral. Po večkratnih ogledih (zaporedoma dvajsetkrat) je Nietzsche v operi Carmen videl antipod Wagnerjevim glasbenim dramam in novo življenjsko spod­budo zase, potem ko je iz Wagnerjevih delih ni več pričakoval. Menil je, da se je Wagner – skupaj s Parsifalom – zgrudil pred krščanskim križem, medtem ko je sam upal, da bo našel duhovno zdravilo v južnjaškem soncu opere Carmen. Začel je zbirati snov za svoj polemični Primer Wagner (Der Fall Wagner), ki je izšel leta 1888. V njem je iskal antagonizme med Wagnerjevimi deli in Bizetovo francosko »opéro comique«, kar je seveda nesmiselno, saj sta poetiki teh dveh skladateljev neprimerljivi. V Nietzschejevih zapisih in pismih (sestri in prijateljem) ter v razpravi Primer Wagner moramo v prvi vrsti videti njegovo privrženost operi Carmen in nato tudi nekaj ugotovitev, ki veljajo še danes.

Kmalu po tistem, ko je Nietzsche prvič videl Carmen, je pisal sestri: »… predvčerajšnjim sem poslušal neko opero, Carmen, nekega Francoza, Bizeta, in sem bil pretresen. Tako močna, strastna, prisrčna in tako južnjaška …« Svojemu prijatelju pa je med drugim pisal: »… Sliši se kot novela Mériméeja, duhovita, močna in tu in tam pretresljiva. Pravi francoski talent komične opere, prav nič pod Wagnerjevim vplivom. Pač pa pravi učenec Hectorja Berlioza …« Malo pozneje je prijatelju dopisal: »Poslušal sem Carmen drugič in spet sem dobil vtis, da gre za vrhunsko novelo, kot od Mériméeja … Zame je to delo vredno potovanja v Španijo – izrazito južnjaško!« V tretjem pismu je zapisal: »Zelo pozno sem ugotovil, da resnično obstaja Mériméejeva novela Carmen in da njena vsebina, misel in tragična posledica tega umetnika živijo naprej v operi (libreto je namreč čudovit). Dozdeva se mi, da je Carmen najboljša opera … in dokler bomo živeli, bo ostala na repertoarjih Evrope …«

Motiv usode označuje Nietzsche kot »epigram strasti« in najboljše, kar je bilo zapisano o ljubezni (»sur l'amour«) po Stendhalu. Prvi nastop Carmen Nietzsche označuje kot »eros«, kot so ga občutili nekoč, zapeljiv, igriv, demonsko zlovešč in neobvladljiv. Takšen lik lahko – kot je menil – izvaja le »prava čarovnica«. Zadnji prizor pa je občutil kot »dramatsko mojstrovino«, ki omogoča stopnjevanje, kontraste in logiko. V raz­pravi Primer Wagner lahko preberemo o glasbi v operi Carmen še naslednje: »Dozdeva se mi, da je glasba popolna. Je lahkotna, prilagodljiva, ljubezniva … Ta glasba je bogata. Je precizna, gradi preudarno, je dognana. Tako tvori nasprotje polipom v glasbi in neskončni melodiji …«; očitno namiguje na Wagnerja. Poudarja, da postaja »boljši človek«, ko posluša Bizeta, in boljši muzik ter poslušalec. V omenjeni razpravi je zapisano tudi: »Kako te takšna mojstrovina izpopolnjuje! Postaneš še sam 'mojstrovina' – in zares se mi dozdeva, vsakokrat ko poslušam Carmen, da sem boljši filozof … Pet ur sedeti: prva stopnja svetosti! Lahko povem, da je Bizetov orkestrski zvok skoraj edini, ki ga prenesem. Vsak drug zvok … kot Wagnerjev, brutalen, izumetničen in 'nedolžen' hkrati, ki govori naenkrat trem čutom moderne duše – kako nenaklonjen je ta Wagnerjev orkestrski zvok! Imenujem ga Široko. Neprijeten znoj me oblije. Z mojo dobro voljo je konec.