Revija srp

Franko Bushich

WAKA

Zimske sanje so

za koga veliko boljshe

od poletnih, toda:

pesnikovo srce

pozimi in poleti – leti.

Dober sladoled ...

Po njem poljub ...

In kaj bi vech?

Nekaj besed,

formalnih in dvolichnih?

Dete in lutka ...

Velikost ochi

enaka.

Glava, roke, noge in

ushesa – pri lutki so manjshe.

Divja zhenska

s platna norega slikarja

kliche v noch.

Ne chuti hladu,

kajti vsa je iz ivja.

Prevod iz hrvashchine Ivan Dobnik

Branko Miljkovich
ORFEJSKO VOLILO

ORFEJSKO VOLILO

Che hochete pesem

Se spustite pod zemljo

Toda udomachite zhival

Da vas spusti mimo ob vrnitvi

Che hochete pesem

Jo izkopljite iz zemlje

Toda pazite se njenih navad

Njenega podzemeljskega znanja

Besede imajo dusho mnozhice

Raznezhita jih prostashtvo in grlica

Toda nevarnosti presezhene z metaforo

Bodo na drugem mestu zapele bolj nevarno

PESNIK
Pozna vse poti in vetrove,

vetrove in njihove vrtove,

vrtove, v katerih rastejo besede,

in poti od besede do upa.

Odnese ga pot po svetu navzdol,

odnese ga hudich med besede,

da bi dvoril svoji lastni senci,

da bi pel v lazhnem vrtu:

puhle drobnarije svoje charobne mesechine,

pasjo rozho in svojo gabljivost,

da bi oslepljal predel, vzet iz tujega ochesa,

da bi vrnil noch v imenu nezhnosti.

SMELI CVET
Cvet
Glej cvet ki je dovolj pogumen da dishi

Na praznem kraju in v spominu

Agon
Dokler so obale v sporu

Bodo vode mirno tekle mimo

Rudarji
Spustili so se v pekel po krivico

S katero se je mogoche pogreti

Epitaf
Ubila me je premochna beseda

OPOMBA K MILJKOVICHU

Po abecednem zaporedju etnonimov je mikroantologija sodobne (druga polovica XX. st.) poezije balkanskih narodov tokrat pri Srbih. »Zgodbo« novejshe (od romantike do danes) srbske lirike v skrajnem povzetku zajema znani izrek: od Branka do Branka (od Radichevicha do Miljkovicha). Che Njegosh kot Chrnogorec in epik ostaja v dolochenem »oklepaju«, je srbska poezija tudi »brez njega« v stoletju med obema Brankoma naredila znachilen »levji skok« balkanske moderne skoz prelom XIX-XX. st. in intenzivno transformacijo iz lokalistichne folkloristike v solidno evropsko enakovrednost. V drugi polovici XIX. st. je zlasti Vojislav Ilich pripravil tla srbski lirski moderni (neoromantika-simbolizem) z Jovanom Duchichem na chelu; mogochna, za mnoge mrachna in (tudi politichno) problematichna figura slednjega suvereno prerashcha vse kritichne pridrzhke z neovrgljivim dejstvom svoje popolne zrelosti srbskega (vezanega) stiha in vsebinske tehtnosti najboljshih dosezhkov. Duchichev biografski lok je razpet med »outsiderskim« rojstvom v BiH (Turchija / A-O) in emigrantsko smrtjo v ZDA (1943); kot njegovo ime pokriva srbsko liriko prve polovice stoletja, ima v drugi podobno veljavo (po poreklu tudi precej »outsiderski«) Vasko Popa. Kot so seveda ob Duchichu she mnoga druga imena, tudi Popa »ni sam«; podobno kot pri Albancih in Hrvatih prichujocha antologija tudi pri Srbih naredi »odmik od najvechjega« k posebej znachilnemu v dolochenem kontekstu. Kot je namrech Ali Podrimja nedvomno prvo ime sodobne albanske poezije, ki pa jo tukaj zastopa Ramadani, ali kot je Mihalich prvo ime hrvashke, ki pa jo v antologiji predstavlja Zidich, tako je tukaj srbski predstavnik Branko Miljkovich.
Rojstvo v Nishu (1934), znanem tudi po rojstvu Konstantina Velikega, po opisih pisatelja Stevana Sremca, sicer Vojvodinca, po Chele kuli (vanjo so Turki vzidali 962 srbskih glav) in po torlashkem narechju, ki je velja za najgrshi srbski govor (»starosrbski« ali »srbsko-bolgarski«). Po maturi se s starshi in bratom preseli v Beograd, shtudira filozofijo in se meteorsko uveljavi kot najvidnejshe ime druge povojne generacije srbskih pesnikov, t. i. neosimbolistov ali »sonetistov« (medtem ko sta se povojna slovenska in hrvashka poezija modernizirali z odmikom od tradicije, je sonet »razpoznavno znamenje« zadevnega vala srbskih modernistov, katerih iniciacija je znameniti cikel Soneti magu Borislava Radovicha iz 1954). Po shtirih objavljenih zbirkah, priznanjih kritike in nagradah je Miljkovich obchutil Beograd kot zadushljiv, spletkarski in poln zavisti, preselil se je v Zagreb (deloma »dolg materi«, Hrvatici iz Dalm. Zagore), kjer je dobil sobo v hishi Savke Dabchevich Kuchar, se izpisal iz beograjskega drushtva knjizhevnikov, se vchlanil v zagrebshko DKH, se v odprtem pismu (revija Duga, BG, 5. 2. 1961) »odrekel« vsega, kar je bil dotlej napisal, nekaj dni zatem so ga nashli obeshenega na drevo v zagrebshkem predmestju. Smrt, ki je za mnoge polna sumljivih indicev, nakazujochih umor, je dokonchno utrdila Branka Miljkovicha kot najbolj tragichni, v edinstveni mit razviti avtorski lik srbske literature; v tem mitu so utelesheni paradigmatichni tipoloshki elementi »balkanske shizofrenije« (prim. Foucault: alegorichna vloga pesnika »na meji« blaznosti). Cheprav superioren intelektualec, je zlasti pod vplivom alkohola nagibal k ekscesom, tudi pretepom po zakotnih gostilnah, kot da bi ognjevito izkushal nasprotja. Pregled hipotez o njegovi smrti se bere kot nereshljivo zavozlana »kriminalka«; po eni naj bi bila usodna zavrnitev plavolase francoske lepotice, ki ji je dvoril, hkrati znan po izjavi, da se ne bo nikoli zhenil, ker zakon ne gre s poezijo (prek te »ljubezni« naj bi le skushal priti v Francijo). Vse zadevne hipoteze obstanejo pred dvema dejstvoma: uradno policijsko porochilo izkljuchuje nasilje druge osebe, v Miljkovichevi poeziji, nasploh obsedeni s smrtjo, pa je najti tudi izjave, ki retrospektivno zvenijo kot »usodne napovedi«. Svojevrstna »simptomalnost« se kazhe she v tem, da je pri koncu istega leta kot Miljkovichevo tragedijo srbska literatura dozhivela tudi svoj najvechji, svetovno odmevni triumf: Andrich, glede na Miljkovicha »kontraprishlek« na relaciji ZG – BG (Hrvat, najvechji srbski pisatelj), je postal nobelovec.

Literarna zgodovina poezijo neosimbolistov oznachuje kot poetocentrichno, tj. kot avtorefleksivni solilokvij ali »dialog« poezije same s sabo (morda to, radikalno vzeto, velja za poezijo nasploh, tudi che »opeva muzo«; npr. Lavra v Petrarkovem Kanconjeru funkcionira »zgolj« kot ime ali lovor, tj. kot »hchi slave«, recheno po Kollárjevi zbirki sonetov). V smislu tega poetocentrizma je Miljkovicheva poezija izrazito filozofsko naravnana, a pri tej fokusiranosti na t. i. »chisto poezijo« zunaj kakrshnega koli prigodnicharstva gre za specifichno »poetichno filozofijo«, ki je filozofsko utemeljena »poetologija« kot zavest o pesmi (cikel Svest o pesmi) ali radikalna refleksija pesmotvorne besede v baladno usodni zvezi s smrtjo: »Isto je peti in umirati« (refren iz pesmi Balada). Na ta temeljni pesnikov habitus med besedo in smrtjo se navezujejo vsi drugi simptomalni pojmi v simbolnem sistemu Miljkovicheve poezije, predvsem ogenj, nich, ptica, ki nakazujejo pesnika kot ognjeno ptico pred zaumnim nichem (v srbski besedi »nishta« je asociativno »skrit« Miljkovichev rojstni topos kot kontekstualna determinanta obsesije s smrtjo od otroshtva v senci Chele kule in dozhivetja pokolov med vojno; v Nishu je bilo nemshko taborishche z desettisochi pobitih).

Poetika srbskih neosimbolistov pomeni tudi formalni perfekcionizem, katerega krona je sonet, deloma moderniziran z zrahljano metriko in opushchanjem interpunkcije. Miljkovich je zhe v svoji prvi zbirki Zaman jo budim (1957; naslov korespondira z Disovo pesmijo Mogoche spi in prek nje s sonetom Snu starega klasicista-petrarkista Jovana Pachicha, refleksija ognja pa z Muzo pri pozharu klasicista N. Grujicha) poleg »neoklasicistichnega« sonetnega venca Tragichni soneti objavil tudi vech pesmi brez interpunkcije (ta se izgublja zhe v vencu), eno z naslovom Razpored besed (pesem kot »svobodno« razporejanje besed). Kljub tematski koherenci v prepletu simbolizma in nadrealizma Miljkovichev opus v stilskem pogledu ni kompakten kot Duchichev ali Popov; ob izidu prve zbirke je izrecno poudarjal pomen stroge forme, ki edina zagotavlja tako popolnost kot inovativnost, toda v naslednjih zbirkah, po dveh-treh letih, se nakazuje povsem drugachen razvoj: odmik (Spremeni svojo pesem) od hermetichnega elitizma v smeri poetoloshke avtokritike z dvomom o besedi in z vechjim posluhom za svet (cikla Obchutenje sveta in Kritika poezije), razsipavanja, avantgardizma, konkretizma (Paralelna pesem) in celo izzivalno populistichne estrade (Poezijo bodo pisali vsi), dokaj opazne v srbski poeziji po Miljkovichevi smrti. V nekaterih apolinichnih pesmih mu verz preprichljivo zapoje; to je skoraj nemogoch dosezhek v sodobni poeziji, ki je predvsem v »verze« nalomljena prozaichna govorica z redkim obchutkom za mero. Vchasih sicer tudi Miljkovich zazveni retorichno, a takoj izstopi z zhgoche lucidno mislijo, naposled pa se mu pesem sploh zgosti v »ubitachan« minimalizem, v dvoverzni ali celo enoverzni aforizem, prehajajoch v ljudski izrek (zlasti kronski epitaf samemu sebi). Kot chlovek v zasebnem zhivljenju in kot avtor v literaturi je gojil »pozhigalnishtvo«: s »heraklitskim« ognjem ochistiti prostor za novo rast v dramatichnem soochanju dialektichnih skrajnosti. Tudi kot prevajalec je zdruzheval dva skrajna pola fascinacije v srbski kulturi: francoski (katolishki) zahod in ruski (pravoslavni) vzhod.
Vse stilske variacije pa se dogajajo v obzorju njegove markantne reafirmacije orfejskega mita, formativnega za svetovno pesnishtvo in nenehno aktualnega za pesnishtvo z balkanskih tal (Orfej iz Trakije, pomen imena: samotar, sirotnik, lat. orfanus; Miljkovich je svoj obrnjeni sonet Orfej v podzemlju posvetil Miodragu Pavlovichu, avtorju pesmi Orfej v Koreji iz 1953). V celoti je Miljkovichev opus »orfejsko volilo«, v katerem se elitizem in populizem dopolnjujeta v medsebojni »izkljuchnosti« (prim. »Besede imajo dusho mnozhice«, Orfejsko volilo). Na orfejsko témo je uglashena tudi dvostishna minipesem Rudarji, kjer je omenjena »krivica«, ki ob rudarjih, kot Orfej spushchajochih se v podzemlje, kontrastivno »in absentia« asociira izvirni grshki pomen imena Evridika – velika pravica.
Izbor, prevod in opomba Ivo Antich

José Moreno Villa
RDECHELASKA HIJACINTA
Plesal bom z rdechelaso Hijacinto
Z njo bom seveda plesal

razbiti zamorski ritem

jazza. Evropa za Ameriko.

Plesala bova le, che bo krozhila vodna chrpalka

in bodo kosi odfrleli na topol sosede.
Ker – povejmo po pravici –

vsak obred zahteva svojo kapelico.

Kajne, Hijacinta?

O rdechelasa Hijacinta, rdechelasa

rdeche-rdeche-rde-che-las-ka.

Oh, kako sta lepi, oh lepi, kako sta lepi

tvoji dve, dve, dve pod milimi chipkastimi

naramnicami kost iz Malinasa.

O Hijacinta,

moja velika in najvechja dobrina.

Kos je odletel tja gor visoko in

vodna chrpalka z oslichem zhe krozhi.

Jejva orehe in pomaranche
Jejva orehe, Hijacinta,

ki so kot stara bitja, vsa zgubana in zakrnela,

in jejva pomaranche, Hijacinta,

ki so kot napoved tvoje mladosti.

Kako raznoter je chut okusa:

do suhih jedi pa she brez vonja,

in drugih dehtechih in sochnih.

Orehi, rjavi orehi, vsi grbanchasti,

brezoblichni, okrneli; orehi, da

se z njimi igrava in jih mecheva,

saj jih morava s kleshchicami treti

in jesti kot opice. Pomaranche,

ognjene pomaranche, s cedechimi se krhlji,

meso – chutish! – meso sredi chiste geometrije,

vanj vtikava nozh in nohte,

pozhreshna kot pobesnela bika.

Kajpada v vas, vendar s tabo
Kajpada v vas, vendar s tabo, Hijacinta.

Vzdolzh zheleznice in reke.

Mimo vsega obcestnega cvetja,

mimo cerkve,

gradu,

oblaka

in lepih prikazni,

mimo zdravja.

Hitela bova in sledila pameti.

Pa nahranila najino meseno srce

s chistim mesom in nagonom.

Pridi, Hijacinta, rusoglava Hijacinta,

chasha brez noge, chisto ravnovesje.

Pojdiva v vas, vzdolzh vsega.

Zraka, svetlobe in bozhanske godbe.

Tako ali drugache
Che krilish z rokami po zraku, Hijacinta,

lahko ranish kakshno mimoidocho dusho.

Zato mi je bolj vshech, da imash poveshene roke

ali jih drzhish za svojo rdecho in svetlo glavo.

Stopaj ponovno, Hijacinta,

kot pokonchna kariatida ali rimska devica,

kot tiha in ponizhna senca

prek zaslona.

Ali pa, Hijacinta, se ulezhi

kot poganska zhena

pod poletni hrast

in zaspi z rokami za blazino;

na ta nachin bosh zaznala svojo sramezhljivost,

na drug pa moje pozhelenje.

V Hijacinti ljubezen ni prepoznavna
Taka je Hijacinta –

vedno popolnoma obvlada svet lastnih meja.

Nikoli sentimentalna,

nikoli pobita,

nikoli napihnjena ali topa,

nikoli dolgochasna ali suzhnja,

nihche ne prepozna njene ljubezni,

razen tistega, ki deli z njo njeno hladno polsenco.

Vsi poznajo njeno prozhnost

ali njen videz plahe danice.

Samo eden pozna pobochje

njene dushe, ko jo ljubezen obishche.

Hijacinta kupi Picassovo sliko
Za svoj premochrtni dom

- brez omar, z garazho in vrtom,

bazenom in mehkimi preprogami -,

Hijacinta kupi Picassa v treh tonih:

rozhnatem, belem in modrem.

Sprejme me in poskakuje. In me objame:

- Ne vidish, kakshna linija? - reche.

Ne vidish, kako je mochen in mil?

In Hijacinta si poljubi roko.

Svojo roko, ki je dala denar.

Denar za umetnost.

Konji niso primerni zate
Niti uzde niti stremena.

Ne znash in nikoli ne bosh znal jezditi take mochi.

Smejem se ti, kot da bi hotel v dir jahaje na oblakih

ali vprechi morske vale.

Hijacinta, kar opozarjaj me na nichevost mojih naprezanj.

Smej se na rovash mojega nachina, da se povzpnem na sedlo.

Norchuj se o moji nezadostni spretnosti

v zvezi s ciljem in sredstvi.

Nato pa, Hijacinta, nato,

kot prava shportnika,

se nasmejva na rachun tega odkritja.

Bova mochnejsha,

potem ko bova premerila svoje slabosti.

Ni porazov s Hijacinto
Hijacinta zanika poraze v ljubezni.

Ni ne porazhencev in ne zmagovalcev.

Iz njenih sladkih in muchnih prepirchkov

prilezeva na dan vedno obogatena.

Seveda, Hijacinta! Seveda!
Za to tvoje nebeshko hotenje zasluzhish krepak poljub.

Pa cheprav te vidim, kako prebledevash

spricho sentimentalne drame, v kateri

Gilbert, John Gilbert, she kako klavrno

nastrada zaradi fotogenichne filmske zvezde.

Hochem malicati s Hijacinto
Ah, kako lepo grizlja, Hijacinta, cheshnjo!

Kako drazhljivo grivo ima Hijacinta,

dolgo in valovito, kot so njene noge.

Hijacinta se zlekne na travniku

kot na morju;

Hijacinta je popolna zhenska

ob uri malice.

Hijacinto chisto prevzame Lincoln,

ta strogi in zhilavi politik,

ugrizne kos popechenca

in mi da ugriznjeni del.

Pechica kazhe 37 stopinj
Hijacinta, che se chloveshka pechica

dvigne na 42 stopinj, se ji zachne blesti.

Pomisli, Hijacinta, da najbolje deluje

pri 37 stopinjah v jeziku, ki ga govori,

v ledvicah, ki filtrirajo,

v nohtu, ki praska,

v mozhganih, ki naklepajo,

in v privilegiranem srcu, ki ljubi.

Hijacinta,

kdor se povzpne na shtirideset, se mu zachne blesti.

Jezheshna, Hijacinta, chimprej namochi platno v mrzli vodi!

Dve ljubezni, Hijacinta!
Obstajata shpanska ljubezen

in ona majcena anglosashka?

Glej ju, Hijacinta, kako se igrata v pesku.

Glej, kako skacheta po postelji.

Glej to, napol helensko in napol cigansko.

Glej ono drugo s kodrchki neomadezhevanega angelchka.

Ena je kot bikec – neustrashen bikec –

druga pa kot chipka ali plashch – varljivega videza –.

Glej te chrne ochi

in one sinjkaste.

Glej krvavo ljubezen

in ono snezhno belo.

Bikca-ljubezen s svojo krvavecho rozho

in planinsko, kocharsko ljubezen, iz snega in prepadov.

Opazovanja s Hijacinto
Glej, filmarka Hijacinta,

dobro si oglej to, kar ima slon kot nos.

Poglej, kaj potrebujeva, da sedeva,

oglej si ogromno hisho chloveka, ki mu pravimo kralj.

Glej to, da spimo in vstanemo, in spet zaspimo in spet vstanemo;

glej moshkega in zhensko, ki se dogovarjata, da se ne bosta nikoli

lochila;

opazuj malopridnezhe, gospodo nashe zemeljske krogle;

oglej si nezhni cvet, ki pozhene iz trde prsti;

oglej si, kako iz drv in polen

nastanejo slastne in prijetno disheche jedi.

Poglej, kako iz chistega neba k nam prihajajo

voda, strele, svetloba, mraz, toplota, kamenje, sneg.

Nesmisel in skrivnost je v vsem, Hijacinta.

Hijacinta na koncu ne razume vech nich
Hijacinta se ne zaveda, da je grenka, ker je sladka,

ne vidi, da je narejena iz kosti in mesa,

iz slonovine in rozhenine,

iz krvi, iz kozhe, iz las, iz vode,

iz spomina, iz volje, iz bistrosti,

iz ljubezni in sovrashtev,

iz zmedenih strasti in svetlih sanj.

Ne vidi, Hijacinta, zazna le konchni rezultat.

Ne vidi bozhjega nachrta.

Ne vidi dram skalovja na bregu,

misli, ki same sebe pohodijo,

vrtnice v blatu.

Razresheni svet,

razresheno zhivljenje

in dolg poljub na koncu filma!

Seveda … Ampak …

pod pohishtvom, za zavesami,

na dnu kopalne kadi, nad porochnim pajcholanom,

kilometri in milje dolgochasja.

Hijacinta me dolzhi, da sem zapravljiv
V primeri s stiskachem se pochutim darezhljiv, Hijacinta.

Ob pogledu na slone so bili ustvarjeni ptichi,

in nasha zemlja ob pogledu na neizmerno praznino.

Odpri, Hijacinta, ochi stvarstvu,

pa roke in vse svoje bitje.

Naj dolarji propadejo in se razgubijo.

Obstaja dolar, ki je zdalech vech vreden,

tak, ki ne zdrsne iz usnjene torbice;

tak, ki je kovan in nov vsak dan;

tak, ki potuje brez vetrovnice;

tak, ki uveljavi svojo voljo v skrivnostnih Indijah;

tak, ki usklajuje daljavo;

tak, ki razjasni, kar je nejasno;

tak, ki ne lazhe;

tak, ki ne pada;

tak, ki kar naprej rishe svojo chrto v samoto.

Izrael. Hijacinta
Po tako viharnem in neugodnem potovanju

sem obseden, Hijacinta, od Salomonovega templja:

– zlati stebri,

Modrost

in Ljubezen –.

Bradati kralj

je prepeval strastne himne.

Vse ljudstvo se je razkrajalo

ob bozhji ustvarjalni sapi,

vendar na koncu tisochletja

vsak podanik je kralj Salomon.

Chigava je ta knjiga? Judova.

Chigav je ta rudnik? Zhidov.

Chigava je ta znanost? Semitov.

Ni mar Jud najvechji igralec

in Minister vesoljnega gospodarstva,

in chudoviti izumitelj?
Davidi orjejo petrolejska morja

brez harfe in sonchnega zhezla;

s skrinjami, ki niso one od zaveze,

in z zakoni, ki niso ljubezenski.

Obstaja vechni Abraham z nabreklimi ochmi,

ki ubija in ne ubija po bozhjem ukazu,

in neki Mojzes, ki gre chez ocean

proti obljubljeni dezheli.

Je neka Sara pa Rut in Ester

v Hollywoodu, Minnesoti, v New Yorku,

in oslichke iz Nazareta

izdelujejo v Fordovih delavnicah.

Nich vech ne vem, kje lezhi Libanon,

in Golgota menjuje kri in narodnost.

Nosati in krivonosi preroki

stopajo na plan iz anglosaksonskih seminarjev

in vedno bos, zdihujoch in maziljen, podolzh in

pochez prepotuje sredozemsko obrezhje, Job.

Che premishljujesh, se luna povecha
Jaz imam vlak, ki iztirja,

iz katerega pa izstopim vedno zhiv.

Pridi, greva. Na stodnevno potovanje.

Potem pa nasmejana dvigneva roko.

Za nashe dobro, pa zakaj in kako,

umiramo od gnusa in dolgchasa.

Glej, da se luna povecha,

che jo dash na ogenj za dobro uro.

Glej, da te luna poje.

Glej, da ti je zlezla na tilnik.

Luna … luna.
Pripravil sem zrakoplov,

tistega, ki se v zraku zaletava,

zemlja pa ga ne zavira.

Pridi, greva! Brez zvezde in smeri.

Potem, lisichji rep v spokojnem ozrachju.
Che premishljujesh, se mesec povecha,

che premishljujesh, pesa

dishi po zemlji in po slani.

Kubistichna slika
Polozhim te sem, kitara,

na dno morskih voda,

tik zraven sidra.

Mar ni vseeno,

che tu ne moresh igrati?

Ti bosh druzhica

moje zapestne ure,

saj tudi ona ne bo smela

zvoniti, da me ob uri zbudi.

Za vedno bosh zhivela

s potopljeno kozo,

z golobico, ki ne leti

in z brkom samomorilca.
Udobno se zlekni, bodi v formi,

ohrani svojo bledo rumenino

in svojo strogo ebenovino;

drzhi se dobro razdalje

ali si poishchi presojnost.

Drugo zame sploh ne shteje.

Protislutnja
Ne prikazhi se, kuku uspeha.

Ne prikazhi se, pusti me nebogljenega.

Pusti me, abstraktnega,

preprostega, zagledanega;

noro zaljubljenega v cvet, ki poganja,

in v pticha, ki shchebeta;

noro zatrapanega v radio, ki poje,

in v Hijacintina usta.

Ne prikazhi se, kuku uspeha.

Pusti me nezavarovanega v morju.

Svet
Svet bo prepeval.

Potem, ko se bo razjokal.

Ni vse gora,

ni vse ravnina.

Po zhalobnem aj-u sonce spet vzhaja

in lastovke z golgote krozhijo nad mojim jazom.

Zemlja bo pa prepevala,

ker se je dovolj najokala.

Nato bodo prishli s kapucami

nadvse chrni spokorniki

in jo bodo obdolzhili, da je zblaznela.

Mar ni blazna zhoga, ki pleshe sama!

Ki vchasih pleshe

in drugich joka,

ne da bi zgubila korak niti iztirila;

ki she vedno pleshe

po obupnem rekordu

– cheprav zazhelenem –

in nadaljuje plesati

s svojim vinom in s penami joka.

O avtorju

Shpanski pesnik, pripovednik, esejist in prevajalec José Moreno Villa je bil rojen leta 1887 v Malagi. Po srednjih sholah v rojstnem mestu je v Freiburgu shtudiral kemijo, a shtudija ni dokonchal, ker je odkril, da je knjizhevnost tisto, kar ga resnichno veseli in zanima. Vrnil se je v Shpanijo in se kmalu preselil v Madrid, kjer se je prezhivljal s prevajalstvom in obenem doshtudiral zgodovino umetnosti. Zaposlil se je za nekaj chasa kot arhivar pri Sekciji lepih umetnosti in arheologije madridskega Centra za zgodovinske shtudije, nato drugod kot knjizhnichar. Cheprav nekoliko starejshi od njih, je prijateljeval skoraj z vsemi mladimi avantgardnimi umetniki in pesniki iz Generacije ‘27, in sicer z Lorco, Pradosom, Albertijem, Salinasom, Altolaguirrom, Dalíjem in she s kom. Veliko je potoval po Evropi. V Shpaniji je spoznal mlado, ocharljivo in zanj odlochno prebogato Amerikanko, judovskega porekla, in sta se nameravala tudi porochitii, a ko sta prishla v Ameriko, da bi sklenila zakon, je naletel na tako hudo nasprotovanje njene druzhine, pa na neverjetna ponizhanja in podkupovanja, da je namera kaj kmalu splavala po vodi in klavrno propadla, ne on in she manj izvoljenka nista bila kos pritiskom in sta se razshla. Morda je zaradi tega ponekod v pesmih do Judov piker. Nesojeni tast mu je namrech v obraz zabrusil, da che ni postal premozhen do 40. leta, naj to mozhnost kar odpishe in se vpishe med revezhe, ti pa nimajo kaj pri njem iskati. Po ljubezenski polomiji se je iz ZDA vrnil v Madrid. Leta 1924 je zachel tudi slikati – privlacheval ga je kubizem – in od leta 1927 do 1933 je urejal revijo o arhitekturi. Pisal je v revije España in El Sol. Ko je izbruhnila drzhavljanska vojna, je bil na strani republike. V Valenciji je bil eden od ustanoviteljev antifashistichne revije Hora de España. Leta 1937 so ga poslali v Ameriko, kjer je imel vech konferenc o shpanskih prizadevanjih za ohranitev umetnishkih in duhovnih dobrin v chasu vojne. V ZDA je ostal kar nekaj mesecev, nato se je zatekel v Mehiko in tam ostal do svoje smrti leta 1955. V Ciudad de México si je tudi ustvaril druzhino in se do konca svojih dni ukvarjal z umetnostjo in literaturo.

Izdal je kar lepo shtevilo pripovednih, esejistichnih in gledalishkih del ter she vech pesnishkih zbirk, med njimi: El Pasajero (Potnik), 1914; Luchas de Pena y Alegría (Boji za zhalost in veselje), 1915; Evolutiones (Obrati), 1918; Florilegio (Cvetnik), 1920; Coleccion (Zbirka), 1924; Jacinta la Pelirroja (Rdechelaska Hijacinta), 1929; Carambas (Prekleto!), 1931; Puentes que no acaban (Nedokonchani mostovi), 1933; Salón sin muros (Dvorana brez sten), 1936; La noche del Verbo (Noch Besede), 1942; La música que llevaba (Glasba, ki je prevzemala), 1949; Voz en vuelo a su cuna (Glas med poletom v svoj rojstni kraj), dve razlichni objavi, prva in dokonchna izdaja, 1961; Poesías completas (Zbrane pesmi), 1998, in La música que llevaba. Antología poética (Glasba, ki je prevzemala. Pesnishka antologija), 2010.
Prevod iz shpanshchine in zapis o avtorju Jolka Milich

Matej Krajnc
DESET DNI DO POROKE

Ne prevech velik kombi Kotilnicharstva Zhagek se je ustavil pred prav tako ne prevech veliko hisho v naselju.

»Letni pregled, gospa!«

»Kak letni pregled?«

»Kotilnicharstvo Zhagek, gospa. Lansko leto smo vam preg...«

»She nikoli vas nisem videla. Ali kaj prodajate? Zdaj spet hodite od vrat do vrat? A ni dovolj, da me kar naprej klichete po telefonu?«

»Lansko leto sem se oglasil februarja. Kotilnicharstvo Zhagek. Kotilnica. Vasha kotilnica, gospa? Enkrat letno jo morate pre...«

»Sandi, pridi ti ven!«

»Kaj pa je?«

»Tule je nek tip, nekaj prodaja!«

»Reci mu, naj spizdi!«

»Pridi ti ven!«

Mozh pred vhodom je potrpezhljivo chakal.

»Kaj chesh od mame?«

»Dober dan, letni pregled, Kotilnicharstvo Zhagek!«

»Nobenega pregleda ne rabimo, spizdi!«

»Vsako leto mora biti opravljen kotilnishki pregled, che ne se vam lahko zasmoli ob...«

»Nehi tezhit mami! Kdo pa si, pizda? A si pizda? A bi se rad krvavo useknu? Aush spizdu, al nej ti pomagam?«

»Vsi bi radi denar, Sandi, povej mu!«

»CHRTA!«

Bojan Zhagek je stal pred svojim kombijem in premishljeval, kaj zdaj. Apatija ljudi je postala neverjetna. Nihche noche vech letnega pregleda kotilnice. Gledajo ga, kot bi padel z ... Sploh ne vejo vech, kaj je kotilnica! Da tega ne ve Sandi, zhe v redu. Mulc je she mlad. Ampak njegova mama! A so res vsi deinshtalirali kotilnice iz hish?

»Tezhko bosh prezhivel, Zhagek!« je zavzdihnil Bojan Zhagek in odpiral kombijeva vrata. Hej! Kdo pa je razbil shipo na oknu? Pa po strani je kombi ves oshremfan. Unichen!

Chez napis KOTILNICHARSTVO ZHAGEK je nekdo potegnil debelo chrto z debelim razprshilcem. Saj se to ni zgodilo prvich, ampak zdaj je manjkal tudi auspuh. Pa streho je nekdo potegnil dol.

Bojana Zhagka so obshli chudni obchutki. Hlastno je odprl pokrov motorja. Pokrov je bil neposhkodovan, motor pa kot ob ajdi zhetve al pshenice.

»Hudicha!«

Bojan Zhagek je tisti dan ugotovil, da je njegova obrt dokonchno izumrla.

*

Slovenski Protokol Zhalovanja (SPZh) veli, da je poraz treba zapiti.

Doda she:

Che je poraz kljub vechjim kolichinam alkohola she vedno pregrenak in che v tej fazi she nimate alkoholnih halucinacij (gl.  delirium tremens), velja nadaljevati do bridkega konca ali vsaj do  osme stopnje zhalovanja.

Bojan Zhagek je utrujen sedel za velikim shankom v pajzlu svojega srednjesholskega prijatelja Zastavonoshe. Tako so mu pravili, ker je bila to edina beseda, daljsha od dveh zlogov, ki jo je zmogel napisati brez napak.

»Pa menda ne mislish spit vsega tega, chlovek?«

»Kar tiho bodi! SPZh veli, da je poraz treba dostojno zalit! Si ti morda avtoriteta, ki si upa spodbijat SPZh?«

»Nikakor!« je kriknil Zastavonosha. »Na dolochilih SPZh-ja temelji ves moj prihodek, nisem nor, da bi ga spodbijal! Ampak tebe ne poznam takega! Tu pa tam si prishel, spil kako miniaturno pivo, nesel she kombiju enega, che je bil biznis slab, si nesel kombiju dva ...«

»Obrt mi je shla po zlu, kaj naj naredim? Ljudem dol visi za letne preglede kotilnic, imajo me za akviziterja, razsuli so mi kombi, a prichakujesh, naj skachem od sreche?«

»Obrt ti nikoli ni shla prav dobro, zato pa si prodajal steklenice in chasopise!« je zamrmral Zastavonosha. »Kaj sploh je kotilnicharstvo? Tega she vedno ne vem!«

»Eh, pusti,« je zagodrnjal Bojan Zhagek. »Raje prinesi vse, kar sem narochil!«

»Zadnjih trideset litrov ti bom dal s popustom!« je rekel Zastavonosha. »Che ne bosh prezhivel, mi prosim razliko zapusti v oporoki!«

*

Bojan Zhagek je odprl svoje kotilnicharske ochi in shiroko zazeval s svojimi kotilnicharskimi usti.

Nak, tegale se pa ne spominja!

Lezhal je ob nekakshnem starem zguncanem plotu. Ni mu bilo jasno, kako se je znashel tu. Zadnje, chesar se spominja, je bilo, ko je Zastavonosha ...

Zastavonosha!

Alkohol!

Zhlampanje!

Saj res!!!

Bojanu Zhagku je naenkrat postalo neznansko slabo. Vashki makadam, na katerem je lezhal, je v naslednje pol urice dobil dodatno patino.

V Zastavonoshin lokal so prishli muzikanti s harmonikof. Izzival jih je, etanoloid, pa se niso zmenili zanj. Potem so prishli she muzikanti z gitarami. Tudi njih je izzival, pa se niso zmenili zanj. Nakar so prishli she muzikanti s trubof. Izzival jih je, pa so ga prebutali, vrgli v avto in zavrgli na temle makadamu.

Bojan Zhagek je padel tako globoko, kot le lahko pade bivshi obrtnik.

Ko je vstal, se ni pochutil nich bolje. Chutil je, da navodil SPZh-ja she ni docela izpolnil. Nekaj pitja, izzivanja in kozlanja – in to naj bi bilo zhalovanje! Phe!

Chas je bil za osmo stopnjo zhalovanja, kot jo definira SPZh.

Bojan Zhagek je bil linearen chlovek. Tudi dojemal je tako, kot je videl. Od takih so sicer bila odvisna cela kraljestva, ki so nato tudi propadla.

In z njimi kotilnicharji.

SPZh veli, da je osma stopnja zhalovanja skok chez plot. Enostavno.

Bojan Zhagek je pogledal okrog sebe, opazil star, zguncan plot, ob katerem je she malce prej lezhal, zbral zadnje kvarke mochi in skochil chezenj.

Nich posebnega!

Pa toliko govorijo o unichujochih posledicah takih dejanj!

Vedel je, da mora chim prej domov. V mestnem bloku je imel garsonjerico, trideset kvadratov. Uporabljal jih je enaindvajset. Na preostalih devetih je uredil t.i. Prostorchek Zlatih Zob, v katerem je hranil druzhinske spominke.

Ko je odklenil vrata, je vanj najprej butnil vonj po neprezrachenem, potem pa she intenzivnejshi vonj po neprezrachenem. Planil je k oknu in ga odprl, pa se sesedel na oblizhnji stol.

»Tako! Kaj pa zdaj?« je zastokal.

Zholtooranzhna svetloba, ki ga je obsijala z odprtega okna, je usmerila enega od zharkov na mizico. Na njej je opazil nekaj v oker barvi. Nikoli ni na mizico polagal nichesar oker.

Tisto oker je bilo podobno pisemski ovojnici. Kako neki?! Poshte ni bilo, ni pa se spominjal, da bi bil vcheraj kaj prinesel gor ... Tudi naslova ni bilo na njej, she manj ime poshiljatelja.

Odprl jo je.

Sem ti rekla, kam te bo pripeljalo kotilnicharstvo! Lepo se prijavi na Zavod, da bosh dobival vsaj tisti drobizh, pa ne pozabi, da se chez deset dni porochiva, cheprav sploh ne vem, odkod bova jemala!

Brez podpisa.

Zavod? Porochiva? Jemala? Zavod?

POROCHIVA????

DESET DNI???

Deset dni do poroke????

Bojan Zhagek je najprej pomislil, da je SPZh popolnoma odpovedal. Chisto nerabna knjiga! Chlovek se napije, skochi chez plot, vse po navodilih, nakar ugotovi, da mu je alkohol popil ves spomin!

S kom pa naj bi se porochil? A s kom zhivi? Je morda celo oche?

Prevech vprashanj za enega samega Zhageka!

Ja nich, che pishe, bo zhe res! Treba se bo pripraviti na poroko, kar je, je!

Zavod?

Ti, tale je prehuda! si je rekel in zaspal.

*

»... rojen materi Sirkvi, roj. Kozhveh-Lamboc, in ochetu Arahnofobu Milanu Zhagek ... ali vzamesh za zakonsko zheno in partnerico Km... Ali obljubish, da jo bosh sposhtoval in ljubil, dokler vaju lochitev ne usmrti? Ha, Zhagek? Ha??? HA?????«

»Obljubljam, obljubljam!«

POF!!!

Bojan Zhagek se je zbudil iz tako resnichnih sanj, da se mu je zdelo, da ni vech dvoma. She deset dni, porka madona! On pa tule spi, namesto da bi kupoval porochni gvant!

*

Kupovanje porochnega gvanta je svojevrstna procedura. Gre za srajco, obleko in kravato. Obleko sestavljajo suknjich in hlache. Pa na rob morajo biti!

Dobro je, da je srajca v kontrastu z obleko, kravata pa s srajco. Razen seveda, che gre za t.i. 'kameleonsko poroko', kjer morajo biti vsi kosi oblachila povsem iste ali enake barve, da se zhenin stopi z okolico, ki mora biti takisto enake ali iste barve, che ne zhe tochno take.

Bojan Zhagek ni premishljeval o kameleonski poroki. Premishljeval je o poceni poroki, cheprav ni imel pojma, kako si je to zamislila nevesta. Minila sta zhe dva dneva od tistega pijanskega izleta, pa se she vedno ni nichesar spomnil. Niti njenega imena, tudi telefonske ne. Ochitno tudi ona ni imela njegove ali kaj? Nich ni klicala!

Tretji dan se je, ko se je vrnil iz trgovine, na mizici pojavilo novo pismo.

Chez teden dni opoldne pri Svetega Jozhefa cerkvi, ki stoji sredi mesta, nikar praznih besed ne razdiraj! Opravljen bodi bolj v rjavo barvo, tudi chrna ne bo odvech, slishish? A sploh poslushash? Pizda ti mila materina! A bo tako naslednjih 50 let?

Spet nich podpisa.

Spodaj pa dodatek:

Pa prstana prinesi, saj vesh, da Holzhmeku ne gre zaupati! She manj gre zaupati stari Prizhmovki, materi Ele. Ne vem, zakaj ti sploh vse to razlagam! Da bi pa poklical, pa ne! Pizda ti mila materina! A bo naslednjih 50 let ves chas tako?

Prstana? Jozhef? Holzhmek? Prizhmovka, mati Ele?

Alkohol je res hudich!

Kupiti mora torej she prstana! Po tem mu ne bo ostalo kaj dosti denarja! Na tesno bo shlo! Koliko pa sploh stanejo prstani? Aaaa, po gvant she mora! Pa sluzhbo bi si moral iskati, steklenice slabo grejo, chasopise odpovedujejo ...

Che bi prodal kombi ...

Koliko pa je vreden kombi s sesutim motorjem?

Letnik 1966?

Hm ...

V eni od mestnih prodajaln oblachil se je kar trlo ljudi. Ochitno se zdaj vsi porochajo, je pomislil Bojan Zhagek. Razmishljal je enoznachno, sploh mu ni prishlo na pamet, da bi ljudje kupovali she kaj.

»Ekstralarch srajco bi imel, gospa, pa kako obleko, se porocham!«

»Ste pogledali med obeshala, gospod?«

»Ja, same neke chudne barve so, chrno bi imel!«

»V chrnem bi shli na poroko? Je kdo umrl?«

»Ne ne, porochil se bom!«

»V chrni obleki?«

»Elegantno je!«

»Ja, leta 1972! Tamle imamo svetle porochne obleke, vasha konfekcijska je pa?«

»Ekstralarch!«

»Shtevilka?«

»Pojma nimam!«

»Pojdite tole pomerit!«

»Pa je tale ekstralarch?«

»Tole je shtevilka za slona, kabina 4 je prazna!«

»Nekdo je not, vidim!«

»Eh, gospa Jorman je spet zaspala! Cvetica, zbudi se! CVETICA!«

»Kaj pa je?«

»Zbudi se, gospod rabi kabino! Gospod, kar pomerite!«

»Upam, da je res ekstralarch!«

Bojan Zhagek je imel srecho, kot je nima mnogo zheninov. Obleka mu je pristajala brez nadaljnjih posegov. Srajca tudi. Kravata tudi. Kaj pa zdaj s prstanoma? Kako pa naj ve, kako shapo ima njegova nevesta? Mogoche je pustila she kako pismo?

Obleko je odnesel domov in na omari nashel listek, na katerem je pisalo: ZA PRSTAN – NE OBRACHAJ, IDIOT, BO ZLATAR POGLEDAL!

Bojan Zhagek seveda ni znal izbrati drugega zlatarja kot Prijaznega Acota, najbolj chudnega zlatarja v mestu. Imel je navado, da ni nich govoril in zelo grdo gledal izpod monoobrvi. Bil je tudi nekakshen entertajner, vsaj tako so pravili tisti, ki so hodili po klubih.

Prijazni Aco je imel dober dan. Celo govoril je.

»En mesec bo za chakat, nimam materiala!«

»Emmm ... porochim se chez en teden!«

»In ste, kurba, chakali do zadnjega? Veste, koliko jih pride, kurba, takole zadnji hip, jaz naj pa, kurba, iz lufta jemljem zlato?«

»Imel sem tezhave z zdravjem!«

»Tudi jaz jih imam, putiko, kurba, pa tule stojim cel dan! Kurba, nehajte se izgovarjat, koliko ima nevesta mero?«

Bojan Zhagek mu je izrochil listek.

»Kurba, tale vas pa ma na kratko!« se je zarezhal Prijazni Aco, ko je videl sporochilo. »Ja, prou, kurba, no, pridite chez dva dni! Kurba samo poceni ne bo glih!«

»Koliko pa bo?«

»Smo shkrti, kurba? Shparate pri poroki? Bo tam nekje, da bo. Chak ... material ... delo ... kurba ... ihta ... tule imate listek, tole cifro povejte pojutrishnjem, kurba, tule sem vam pa napisal ceno, nizhje, kurba, pa ne morem!«

Bojan Zhagek je rahlo prebledel. Obleka in tole – poshteno ga bo osushilo. In sploh she ni prodal kombija!

Ko je prishel domov, je jedel.

*

Stoletni hrast je poshumeval v noch, Bojan Zhagek pa ni mogel spati. Jutri se porochi! In sploh ne ve, s kom! In od kod sporochila na mizici in na omari? Ima kdo kljuche od stanovanja?

Razmishljanje utruja in potem sploh ni treba shteti nobenih zhivali. Ure so bile pa zhe preshtete, she en shiht do poroke!

*

Cerkev Svetega Jozhefa sredi mesta so podrli leta 1877. Na njenem mestu so zgradili cerkev Svetega Jozhefa. Tisto so podrli leta 1945. Zgradili so muzej revolucije. Nato je leta 1980 zelo zraven skrivoma zrasla zhe tretja cerkev Svetega Jozhefa.

Bilo je trichetrt na dvanajst, ura je shibala proti poldnevu. Bojan Zhagek je stal pri cerkvi in se chudil, kako da je prvi tam.

Odbilo je poldne. V melodiji I Got You Babe.

Odbilo je minuto chez poldne. Nekdo se je priblizheval chez trg. Bojan Zhagek je bolje pogledal. Zastavonosha!

»No, vsaj ne bom sam na ohceti!« je zavzdihnil, ko se je Zastavonosha priblizhal.

»Ohceti?«

»A ti nisem nich omenil?«

»Ne! Po tisti pijani eskapadi te ni nich vech bilo k meni!«

»Ampak zdaj se porochim!«

»Bosh prej pa she nekaj pojedel!«

»Ej, nimam chasa ...«

»Pomiri se, no. Nobene tvoje ohceti ne bo!«

»Kako da ne? Saj sem kupil obleko in prstana in ...«

»To je bil nachin, da te malce zamotim. Jaz se porochim, ampak ne tukaj!«

»Ti? Kdaj?«

»Chez eno uro!«

»In chemu vsa ta mashkarada? Ves denar sem zapravil, pobralo me je od skrbi!«

»Tja, kamor greva, ta hip ne potrebujesh denarja!«

»Nich denarja? Kje za vraga se bosh pa porochil?«

»V knjigarni nedalech od tod!«

»V knjigarni se bosh porochal?«

»Porochil se bom s knjigarno! Dobil sem dober plac, razshiril bom dejavnost, ti bosh pa dobil sluzhbo!«

»Sluzhbo? Saj nimam pojma o knjigah!«

»Tudi jaz ne! Zato bova midva za pultom, za biznis pa bova najela Promiskuitetni Trio.«

»O njih sem bral! Dobre so!«

»No, vidish!«

»In zakaj si me tako vlekel za nos?«

»Ker se ti nikoli nich ne dogaja!«

*

Bojan Zhagek ni imel pojma o knjigah.

Nich boljshega!

KONEC