Revija srp

OSHTIR, Karel

Eden najvechjih slovenskih znanstvenikov (Mala sploshna enciklopedija, DZS, Ljubljana, 1975; mimogrede, ta ima napachno letnico njegovega rojstva 1881, pravilno 1888) je nakazal vrsto reshitev v zvezi z ugankami o Etrushchanih, Venetih, Slovanih itd. in o Indoevropejcih nasploh. V razlichnih enciklopedijah (Narodna enciklopedija srpsko-hrvatska-slovenachka, Bibliografski zavod, Zagreb, 1928; Slovenski biografski leksikon, SAZU, Ljubljana, 1952; Enciklopedija leksikografskog zavoda, Zagreb, 1961; Enciklopedija Slovenije, MK, Ljubljana, 1994; Veliki sploshni leksikon, DZS, Ljubljana, 1998) ter v arhivu SAZU / Slovenske akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani preberemo o njem naslednje:

Rojen 13. 10. 1888 v Arnachah pri Velenju, umrl v Ljubljani 27. 12. 1973. Primerjalno jezikoslovje je shtudiral v Gradcu in na Dunaju, zlasti pri slovitih profesorjih Rudolfu Mehringerju in Paulu Kretschmerju. She pred prvo svetovno vojno se je izpopolnjeval v Sankt Peterburgu na Akademiji znanosti (1912-13) in v British museum v Londonu (1913-14), kjer ga je zatekla prva svetovna vojna. Vrnil se je domov in prezhivel leta med 1915 in 1918 v rovih na soshki fronti. Po vojni je 1919 doktoriral v Gradcu z disertacijo o izvoru indoevropskega dolgovokalnega intranzitiva: Herkunft des indogermanische langvokalischen Intransitivs. V njej se loteva predvsem dveh izmed najtezhjih problemov sodobne lingvistike: (1) razmerje slovanskega naglashevanja do baltishkega, ugotavljajoch nastanek t. i. metatonije (sprememba zlogovne intonacije) zhe v dobi prabaltoslovanske jezikovne skupnosti, ter (2) alarodshchina (Alarodi, skupno ime za stara predindoevropska ljudstva; alarodshchina – istorodni jeziki ljudstev na ozemlju, ki so ga kasneje pretezhno zasedli Indoevropejci), raziskujoch alarodsko dedishchino v indoevropskih jezikih ter vpliv alarodshchine na razvoj indoevropskih jezikov. Zhe v zgodnjih letih se je najvech ukvarjal z indoevropskim primerjalnim jezikoslovjem, pretezhno z etimologijo in glasoslovjem, manj z oblikoslovjem in narechji. Oshtir je mednarodno priznan kot eden od pionirjev laringalne teorije. Najobsezhnejshi del njegovega opusa pa je posvechen prav alarodskim jezikom. Vzpostavil je alarodsko glasoslovje, prozodeme (dolzhine zlogov in naglashevanje), shtevilne glasovne zakone, okoli 1200 besednih druzhin, praoblike slovarskih enot, v besedotvorju je dognal shtevilne predpone in pripone itd. Etimoloshko je obravnaval sredozemske izraze za poljedelska orodja, kovine, zhivali, druzhbene in naravne pojave, alarodske shtevnike in vodna imena.

Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je leta 1922 postal docent, prevzel ugledno mesto po Franu Ramovshu, 1924 izvoljen za izrednega in 1932 za rednega profesorja ter do leta 1959, ko se je nad sedemdeset let star upokojil, predaval indoevropsko primerjalno jezikoslovje; tudi vechina njegovega opusa je posvechena predindoevropskim jezikovnim ostankom v Evropi in na Blizhnjem vzhodu, posebej she v Mali Aziji. Udelezhil se je 1. bizantoloshkega kongresa v Beogradu in 1. etruskoloshkega kongresa v Firencah. Leta 1953 je bil izvoljen za rednega chlana SAZU / Slovenske akademije znanosti in umetnosti, a nadvse nenavaden in kontroverzen je njegov izstop iz nje pet let kasneje. Tudi to, da po letu 1930 ni objavil nobenega znanstvenega dela vech, kazhe svojskost njegovega znachaja. Res, da je med vojno, leta 1944, pogorela knjizhnica njegovega seminarja in med pozharom je zgorelo tudi njegovo pomembno delo neprecenljive vrednosti – slovar alarodskih jezikov; po vsem sodech, je temu posvechal vso svojo energijo in chas. Njegov opus zajema dve knjigi in 28 razprav, vse je napisano v skrajno zgoshchenem slogu, veliko stvari je temeljnega in trajnega pomena za primerjalno jezikoslovje, zlasti nekatere njegove etimoloshke razlage ter njegovo vztrajanje pri neindoevropskem znachaju shtevilnih slovarskih enot v indoevropskih jezikih sredozemskega obmochja; mednarodna kritika poudarja Oshtirjevo velikansko erudicijo. (Vech o njem v moji knjigi Megalitski jeziki.)

 
RENFREW, Colin

Eden najodmevnejshih sodobnih arheologov, Andrew Colin Renfrew, Lord of Kaimsthorn, se je rodil 25. julija 1937 v Stockton-on-Tees (SV Anglija); profesor arheologije na univerzi v Cambridgeu in direktor McDonald Institute for Archaeological Research, chlan Britanske akademije in Akademije znanosti ZDA, predavatelj na mnogih univerzah, pomemben chlan shtevilnih znanstvenih zdruzhenj in ustanov ter pisec mnozhice knjig in razprav, objavljenih v vseh svetovnih vodilnih revijah. Zlasti je znan po svoji temeljni teoriji o anatolskem izvoru Indoevropejcev. Ko so mu leta 2003 podelili eno izmed prestizhnih priznanj, je v utemeljitvi med drugim pisalo: »V svetu arheologije je tri desetletja igral vodilno vlogo … in si prisluzhil najvishja priznanja.«

V odmevnem in znachilnem delu, kjer je razlozhen njegov temeljni pogled na arheologijo nasploh ter o izvoru Indoevropejcev – Arheologija in jezik, je vidno odstopil od ustaljenega stalishcha arheologov, da arheologije ni treba meshati z lingvistiko, ko je izrekel znamenito sodbo: arheologi se pri svojem argumentiranju prazgodovine sklicujejo na jezikoslovce, jezikoslovci pa na arheologe, tako je nastal zacharani krog, v katerem ni verodostojnih argumentov za posamezne teorije. In se je vprashal: Kaj lahko reche arheologija o izvoru jezikov? Njegov inovativni odgovor je bil, da mora tudi arheologija sama dajati dolochene odgovore o izvoru in razvoju jezikov, ne pa se zanashati le na to, kaj o tem pravijo lingvisti. Posebej je navajal, da je na osnovi arheoloshkih podatkov mogoche sklepati, da so zhe nekaj tisochletij prej, kakor se je doslej verjelo, torej vsaj 7000 let pr.n.sht., govorili nekatere oblike indoevropejshchine na razlichnih koncih Evrope in v zahodni Aziji. Pri tem je zastopal stalishche, da je izvor Indoevropejcev v Anatoliji, od koder pa se niso shirili toliko s preseljevanjem, kakor je bilo chutiti njihov akulturacijski vpliv zlasti med neolitsko (mlajshokamenodobno) revolucijo, ki je bistveno spremenila nachin chlovekovega zhivljenja in obnashanja z uvajanjem poljedelstva, loncharstva in kasneje kovinarstva. Nekateri arheologi izmed tistih, ki so mu nasprotovali glede same osnovne ideje, pa so ga napadali tudi z ochotanjem, da si je kot arheolog dovolil »sprehod v lingvistiko«. S tem so hoteli izpodbiti njegovo temeljno novost, ki pa je z leti pokazala svoje velike prednosti in svojo plodnost.

V marsichem prihaja danashnji areologiji in paleolingvistiki na pomoch sodobna genetika, ki z velikimi koraki vstopa tudi na to podrochje znanosti in v mnogih tochkah potrjuje Renfrewove hipoteze. Morda res ni bila prav Anatolija zibelka Indoevropejcev, vsekakor pa je okolica Chrnega morja, zlasti she Balkan, zelo blizu dejanskemu prvotnemu stanju, che sprejmemo Renfrewove datacije, saj je pomaknil dogajanja za nekaj tisochletij v preteklost. Sicer pa ostaja ena njegovih bistvenih postavk pri razumevanju prazgodovine, da ni bilo mnozhichnih preseljevanj, kot se je dotlej mislilo.

 

SEMERANO, Giovanni

(Ostuni, 1911 – Firence, 2005). Filolog iz shole znamenitih profesorjev na univerzi v Firencah, kot so bili helenist Ettore Bignone, semitolog Giuseppe Furlani, lingvisti Giacomo Devoto, Bruno Migliorini in Giorgio Pasquali. Med drugim je avtor monumentalnega dela Le origini della cultura europea (Izvori evropske kulture; Olschki, Firence, 1984-1994), v shtirih knjigah na vech kakor 2000 straneh. Na prelomu tisochletja je izshla L'infinito: un equivoco millenario (Neskonchnost: tisochletno dvoumje; Bruno Mondadori Ed., Milano, 2001). Nazadnje je spisal Il popolo che sconfisse la morte – gli Etruschi e la loro lingua (Bruno Mondadori, Milano, 2003); naslov v prevodu: Ljudstvo, ki je premagalo smrt – Etrushchani in njihov jezik (SEM 2003). Chlan Oriental Institute of Chicago. Semerano izhaja iz ugotovitve, da sta grshchina in latinshchina prepolni besed z oznako »etimologija neznana«. Kot priznan semitolog je postal pozoren na akadshchino, semitski jezik govorjen v Mezopotamiji okoli 3000 pr. n. sht., ki je postala znanstveno relevantna po odkritju in obdelavi tisochev glinenih tablic, izkopanih predvsem v drugi polovici 20. st. na podrochju Evfrata in Tigrisa. Z natanchno primerjalno analizo je odkril, da je mozhno vechino prej nerazlozhljivih grshkih in latinskih besed razvozlati prav na osnovi akadshchine. (O tem sem vech napisal v knjigah Jantarska pot, Davnina govori ter Megalitski jeziki.)

 

SERGI, Giuseppe

Leta 1922 je fashizem v naskoku zavzel Rim in uvedel fashistichno diktaturo. Chedalje bolj je zatiral vse neitalijansko; osnova napihnjenega nacionalistichnega »creda« je bil vechni Rim. Ena poglavidnih nalog, ki jo je Mussolini vselej in ob vsaki prilozhnosti vsiljeval, je bila obnovitev rimskega imperija. Italijanski kralj je po zavzetju afrishkih kolonij postal she imperator, uvedeni so bili rimski pozdrav z dvignjeno roko in drugi atributi rimske imperialnosti. Zakonsko predpisano je bilo tudi rimsko shtetje let, zachenjajoch z letom fashistichnega pohoda na Rim, ki naj bi bil vechen, kot bo vechen novi, fashistichni rimski imperij. V takem vzdushju je Giuseppe Sergi leta 1926 objavil svoje delo Le prime e le più antiche civiltà (Prve in najstarejshe civilizacije), ki je v osnovi nasprotno nacionalistichni ideologiji.

Sergi je bil rojen v Messini na Siciliji ob Mesinskem prelivu 20. marca 1841, umrl je v Rimu 7. marca 1936. Messina je prastaro kulturno in trgovsko pomembno mesto, ki so ga ustanovili Grki zhe v 8. st. pr. n. sht., z univerzo iz leta 1549. Mnogim je Mesinska ozhina, ki povezuje Jonsko s Tirenskim morjem, bolj znana po Scili in Karibdi, saj je med otokom in celino shiroka komaj 3,5 km in skozi njo teche mochan morski tok s shtevilnimi vrtinci, kar je burkalo chloveshko domishljijo, da so nastali mnogi miti o nevarnostih, prezhechih na mornarje in potnike. V takem okolju se je oblikoval mladi Sergi, ki se je komaj devetnajstleten pridruzhil Garibaldiju v Milazzu, od koder se je veliki revolucionar odpravil s tisocherico rdechesrajchnikov v juzhno Italijo, kjer je zbral kmechke upornike in od tam nadaljeval svoj znameniti pohod zedinjenja Italije.

Sergi je bil sicer po svoji osnovni izobrazbi antropolog ter je sprva predaval na liceju filozofijo in grshko knjizhevnost, dokler ni prevzel stolice za antropologijo na univerzi v Bologni (1880), nato pa she v Rimu (1884-1916). Ob antropoloshkih raziskavah je spoznal, da mora problematiko zajeti shirshe, zato se je lotil indoevropske filologije, s tem pa je nujno moral sechi na podrochje prazgodovine, zgodovine in arheologije. Bil je izredno razgledan in svobodomiseln, veliko je objavljal, zapustil je nad 400 del, in tako sodi ne le med pomembne italijanske zgodovinarje in antropologe, marvech med pisce shirshega podrochja chloveshkega ustvarjanja. Posebej so cenjeni njegovi temeljni prispevki pri razvoju in sistematiki eksperimentalne psihologije ter zlasti antropologije, ki sta bili takrat shele v povojih. Ustvaril je fundamentalno antropoloshko klasifikacijo ter v Rimu ustanovil antropoloshki muzej, ki sodi med najpomembnejshe na svetu, in laboratorij za eksperimentalno psihologijo (njegovo delo je nadaljeval sin Sergio Sergi). V vech knjigah je razgrnil in utemeljeval svoja dognanja, ki so v marsichem odstopala od takrat in she danes uveljavljenih zgodovinskih teorij; med temi dognanji izstopajo tista, ki govorijo o naselitvi in razvoju ljudstev v Italiji.

Za prichujocho razpravo je pomembno njegovo razmishljanje o Indoevropejcih v Italiji in analogno v Grchiji. To je Sergi obdelal z antropoloshkega, arheoloshkega, zgodovinskega in lingvistichnega stalishcha; ni se omejil zgolj na en vidik, ker opozarja na premajhno multidiscplinarnost (Arii e Italici, Fratelli Bocca Ed., Torino, Milano, Roma, Firenze, 1898, str. 13-14) z besedami:

»Osrednji razlog, ki povzrocha zmedo in s tem napake pri sintezi, kot je mogoche zlahka ugotoviti, je v tem, da se to hoche storiti na osnovi arheoloshkih dosezhkov; ena stroka ne more dati vech od tistega, kar raziskuje, in siliti jo, da prestopi meje, znotraj katerih mora naravno ostati, pomeni napeljati jo k zgreshenim sklepanjem. Lingvistika ne more biti ne etnologija ne antropologija ljudstev ter jih ne more rasno razvrshchati, saj se jeziki izgubijo, se nauchijo ali spreminjajo; arheologija ne more obravnavati ne narodnosti ne antropologije, saj poznamo preprost in sploshno znan nachin, ki omogocha prenashanje kulture in njenih izdelkov – trgovino; tej je treba dodati invazije, kolonizacije in tuja osvajanja. Antropologija ne more govoriti o kulturi ali jeziku, saj preuchuje le telesne znachilnosti ljudstev in njihovo razshirjenost. Vendar, che vse te stroke na koristen nachin povezhemo, dosezhke enih zdruzhimo z dosezhki drugih, che se v kompleksni raziskavi, ki zajame lingvistichna, arheoloshka in antropoloshka vprashanja, tri stroke pri tem med seboj ujamejo, potem pridemo do rezultatov, ki so blizu resnici in so sprejemljivi. Na nesrecho – ni vselej tako.«
TRSTENJAK, Davorin

Davorin Trstenjak (Kraljevci v Sl. goricah, 1817 – Stari trg pri Sl. Gradcu, 1890), pesnik, pripovednik, publicist, dramatik in urednik. Kot duhovnik je sluzhboval v raznih krajih Shtajerske. Zagovarjal je panslavistichne ideje in teorije o avtohtonosti Slovencev. Ukvarjal se je s staro slovensko zgodovino, mitologijo in etimologijo ter o tem napisal vech razprav, vendar so jim »uveljavljeni« zgodovinarji nasprotovali. V drugi polovici 19. st. je veliko, predvsem pa nekonvencionalno pisal o Venetih oziroma nasploh o izvoru Slovanov, med katere je prishteval tudi Venete, in cheprav je she vedno ostajal na svoj nachin v okviru selitvene teorije, mu she danes delajo veliko krivico kljub temu, da ga je etimoloshka avtoriteta, akademik France Bezlaj, v veliki meri rehabilitiral, ko je v chlanku Trdi orehi slovenskega imenoslovja, objavljenem v Delu dne 7. novembra 1981, zapisal:

»Ko sem pripravljal monografijo Slovenska vodna imena, sem v Slavistichni reviji VIII v prilogi Linguistica 150 objavil chlanek o samo enkrat izprichanem, zhe pozabljenem slovenskem apelativu »dobra« "eine wasserreiche Gegend" [op. L. V.: vodnata okolica], ki ga med pohorskimi lokalizmi navaja Fr. Pohorski (Novice, 6. IV. 1859, str.108). Ta beseda me je razumljivo vznemirila … Koliko je Fr. Pohorski, kar je najbolj verjetno psevdonim Davorina Trstenjaka, sploh zanesljiv? Vsaka enkrat izprichana beseda zahteva opreznost. Trstenjak je bil fantastichen etnograf in etimolog, ki ga je razvoj tako hitro prerasel, da se do danes she nihche ni potrudil izchrpati iz njegovih spisov narechno besedishche, ki ga ni uposhteval she noben slovenski slovar. Pri svojem leksikoloshkem delu sem se v teku desetletij vechkrat preprichal, da si Trstenjak besed ni izmishljal. Naj za primer navedem samo apelativ »smled« = strazhishche, die Warte (Novice, 1859, 76), z opombo, da je slishal to besedo od chebelicharja Zupana. Meni je pomagal …«
To je dostojna in verodostojna, dasi zelo pozna rehabilitacija nesrechnega Davorina Trstenjaka, na katerega so v stoletju po njegovi smrti zlili golide nechednosti. Trstenjak je strokovno poshteno in z neverjetno energijo zbral in interpretiral neznansko kolichino lingvistichnega gradiva, ki je oblezhalo stigmatizirano, podcenjeno in odrinjeno, ne da bi se kdo potrudil lochiti zrno od plev. Poleg tega ne smemo prezreti, da je bil urednik Letopisa Matice slovenske, kjer je Davorin Trstenjak veliko objavljal, sloviti Maks(imiljan) Pletershnik, ki ga nashi jezikoslovci nenehno klichejo za pricho pri izvajanju etimologij slovenskih besed. Ne dvomim, da je Pletershnik (o)cenil Trstenjakovo delo, preden ga je objavil. V tej luchi je treba brati Davorina Trstenjaka in mu dati zasluzheno mesto v slovenski znanosti.

Neprevedene knjige

Lev Detela
MED DVEMA SANJAMA
Selim Özdogan: Zwischen zwei Träumen. Roman.

(Med dvema sanjama. Roman.)

Edition Lübbe, Bergisch Gladbach 2009, 448 strani.
Kaj bi se zgodilo, che bi bile sanje na prodaj? Che bi lahko sanje kupili v baru, diskoteki, trgovini? Che bi lahko izbirali med imenitnimi sanjami svetovnih sanjskih mojstrov iz vrst novega poklica sanjachev in kupljene sanje kakega svetovno pomembnega odlichnega sanjacha sanjali enkrat ali desetkrat tudi sami?

V romanu Med dvema sanjama, ki ga je v nemshchini napisal v Kölnu dvojezichno odrashchajochi turshko-nemshki avtor Selim Özdogan, imajo sanje odlochilno vlogo. Glavni junak dela Nesta, verjetno nekakshen avtorjev drugi jaz iz nemshkih, s turshkimi in drugimi priseljenci naseljenih subkulturnih in socialno zapostavljenih predmestij velikih industrijskih sredishch, rad poslusha glasbo, ki ga za trenutek iztrga iz klavrne resnichnosti in popelje v svet prijetnih sanj. Srechen je, che lahko v obliki posebnih kapljic, prahu ali tabletk pouzhije snovi, ki ga skupaj z njegovo ljubico Rahel, ki jo pozneje zapusti, popeljejo v sanje.

Tudi sam bi rad postal mojstrski sanjach, saj bi lahko potem svoje sanje prodal industriji sanj in zelo veliko zasluzhil. Vendar se mu ne posrechi dosechi tega visoko zastavljenega cilja, ker so njegove sanje prevech obichajne in zato nezanimive za trgovce s sanjami. Njegova usoda je, da za skromen denar raznasha pakete na naslove najrazlichnejshih prejemnikov in obenem sanja o srechi in ljubezni, medtem ko se nekateri njegovi znanci in prijatelji povzpnejo do uspeha. Eden od njih, z imenom Sal, se na primer uveljavi kot glasbenik.

Nestov veliki idol je mladostna prijateljica Tedeisha, ki je s svojimi izvirnimi vrhunskimi sanjami naredila mednarodno kariero in z uspehom potuje po najrazlichnejshih drzhavah sveta. Nesrechni Nesta se med tem izgublja in zapleta v sanje drugih. Zdi se, da mu zhivljenje uhaja iz rok.

Turshko-nemshki pisatelj Selim Özdogan pripoveduje v utopichno-fiktivnem romanu Med dvema sanjama o ljudeh, ki niso vech sposobni sanjati in zhiveti za lastne sanje, temvech si morajo izposoditi sanje drugih ljudi, da bi razbili praznino svojega zhivljenja in ga osmislili z nerealnimi prividi.

Özdoganov roman prikazuje z mochnim chustvenim nabojem sicer utopichni svet, v katerem so sanje na prodaj, vendar v resnici pripoveduje tudi o nashem resnichnem svetu mamil, ki negativno zasvojijo srecho ishchoche shibke sanjache, to pa najrazlichnejshi trgovci, shpekulanti, dealerji izrabljajo za svoj temni posel s prepovedanimi substancami.

V zadevnem romanu se nenadoma zgodi napaka oziroma katastrofa. Nekega lepega dne se sanjachi ne morejo vech zbuditi oziroma ne morejo vech izskochiti iz sanj. Tudi Nestov idol Tedeisha je med temi prizadetimi. V Özdoganovem glavnem junaku pride zdaj do odlochilne spremembe. Po vsej sili in z vsemi, tudi mistichnimi in izrednimi sredstvi skusha reshiti ljubljeno zhensko, in to se mu konchno tudi posrechi. Tedeisha in Nesta postaneta par, oblasti prepovejo trgovanje s sanjami (mamili), cheprav se kriminalci in dealerji temu do zadnjega upirajo, Nesta in Tedeisha pa se znajdeta kot v kakem gangsterskem filmu celo v zhivljenjski nevarnosti, ko spoznata, da je dobro enkrat dosanjati do konca in sprejeti danosti realnega zhivljenja.

Roman Med dvema sanjama, ki je razdeljen na tri dele, ima sicer vech shibkih tochk (dolgovezno ponavljanje enega in istega motiva, pretirano zahajanje v ezoterichnost, psiholoshko nepreprichljiv prikaz nekaterih dogodkov itd.), vendar je zaradi svojevrstne fikcije in aktualne tematike (zasvojenost z mamili) vseeno zanimivo branje.

Avtor tega dela je prvich opozoril nase zhe leta 1995 z romanom Tako samotno je v sedlu, odkar je konj mrtev. Pozneje je objavil she vech leposlovnih knjig, med drugim ljubezensko zgodbo v obliki roadmovieja V juliju, po kateri je nagrajenec berlinskega filmskega festivala Fatih Akin posnel film. Leta 1996 je pisatelj prejel spodbujevalno nagrado nemshke dezhele Severno Porenje-Vestfalija, leta 1999 pa nagrado Adalberta von Chamissoja, ki jo v Zvezni republiki Nemchiji podeljujejo dvojezichnim pisateljem.

Chitalnica

Lev Detela
SOUSTVARJALCA SLOVENSKE KULTURNE IN POLITICHNE ZGODOVINE
Andrej Rot: Bojevnika za svobodo in slovenstvo France Dolinar – Ruda Jurchec. Epistolae 1947 - 1975. Arhivsko drushtvo Slovenije (Viri, sht. 28 – 29), Ljubljana 2009, 498 str.

V zbirki Viri, ki jo izdaja Arhivsko drushtvo Slovenije v Ljubljani, je Andrej Rot leta 2009 objavil obshirno korespondenco med dvema vodilnima predstavnikoma slovenske politichne emigracije po drugi svetovni vojni. Dopisovanje med pisateljem in publicistom Rudo Jurchecem (Ormozh 1905 – Buenos Aires 1975) ter teologom in publicistom Francetom Dolinarjem( Ljubljana 1915 – Rim 1983) je trajalo skoraj trideset let. Poleg obshirne spremne besede o obeh dopisovalcih izpod peresa Andreja Rota je v publikaciji objavljenih kar 308 povechini obsezhnih pisem, napisanih med letoma 1947 in 1975.

Objava pisem dveh samosvojih protagonistov slovenske emigracije je pomemben zgodovinski dokument, ki nudi zanimiv vpogled v dogajanja v tedanjem zdomskem zhivljenju. Kljub raziskavam, ki so jih po letu 1990 objavili razlichni strokovnjaki, sta tedanja razgibana struktura slovenskih politichnih beguncev in njihov polozhaj v Evropi ter v mnogih drugih predelih sveta she vedno premalo znana v matichni domovini.

Ruda Jurchec, ki je leta 1947 prishel iz Italije v Argentino, se je v novem okolju mochno angazhiral pri oblikovanju slovenskega kulturnega in duhovnega zhivljenja. Iz svojega predvojnega soochenja s svetovljanstvom Pariza je v tujino prinesel chut za kvaliteto in zheljo po realizaciji kulturnega zhivljenja s krshchansko usmeritvijo na visokem nivoju. Od njene ustanovitve v letu 1954 do ideoloshkega spora v letu 1969 je bil predsednik Slovenske kulturne akcije v Buenos Airesu in med drugim urednik njene revije Meddobje, po izstopu iz te ustanove pa je s somishljeniki ustanovil chasopis Sij slovenske svobode.

Eden njegovih glavnih somishljenikov in podpornikov je bil duhovnik in publicist France Dolinar. Vsa povojna leta do svoje smrti je zhivel in deloval v Rimu kot teolog, publicist, urednik, strokovnjak v historiografiji in sociologiji ter kot arhivar v vatikanskem skrivnem arhivu. Podobno kot Jurchec je bil velik zagovornik ideje o samostojni slovenski drzhavi. Zhe leta 1948 so mu v begunskem taborishchu v Spittalu ob Dravi v Avstriji razmnozhili zgodovinsko-politoloshko delo Slovenska drzhavna misel.

Iz pisem, objavljenih v Virih, se dovolj jasno zarisujeta duhovna profila pa tudi psihograma obeh dopisovalcev. Podoba je, da sta si po znachaju precej razlichna. Na eni strani svetovljansko razgledani, chustveno vihravi, chasnikarsko hitri, v sodbah velikokrat nepremishljeni Jurchec, na drugi strani do skrajnosti minuciozni, janzenistichno strogi, pozitivistichno natanchni Dolinar. V pismih nastopata v kontekstu svojih privrzhencev in podpornikov, a sta vedno bolj tudi zaznamovana z bojem proti razlichnim resnichnim ali pa zgolj navideznim nasprotnikom.

Kaj ju je povezovalo?

Najprej zagotovo kritika provincialne zamejenosti, ki je bila vidno prisotna pri obshirnem delu slovenskega zdomstva, ki ni prishlo v tujino le iz vrst katolishkih intelektualcev, ampak predvsem iz preprostih kmechkih slojev slovenskega podezhelja. Druzhil ju je boj proti zanju nepravilnim duhovnim idejam, politichnim programom in zhivljenjskim nachinom v emigraciji in v domovini ter po svetu, po drugi strani pa ju je povezovala tudi skupna vizija neodvisne slovenske drzhave – z dolocheno distanco do programa slovenskega drzhavotvornega gibanja, ki ga je zlasti v ZDA in v Kanadi oblikoval dr. Zhebotov krog okoli mesechnika Slovenska drzhava. V Argentini je to gibanje podpiralo glasilo Smer v slovensko drzhavo, v Trstu pa za Jurcheca in Dolinarja prevech »levicharsko« usmerjeni Franc Jeza s svojimi zborniki in drugimi iniciativami, o katerem sta na trenutke celo namigovala, da je mogoche »jugoslovanski vohun«.

Iz objavljenih pisem ne odsevajo le fiziognomija obeh avtorjev, njuna upanja, zhelje in hrepenenja ter razocharanje in »sveta jeza« (posebno znachilna za Dolinarja), temvech tudi razgibana duhovna prizadevanja emigracije, o kateri razmishljata v skoraj vseh objavljenih pismih (mnoga so se ochitno izgubila), ki se v velikem loku pnejo od zachetka korespondence v letu 1947 vse do zadnjega Dolinarjevega pisma Jurchecu z dne 13. maja 1975.

Danes, v chasu skrchenega dopisovanja na spletu, kratkih sms obvestil prek mobilnega telefona in rachunalnishke tehnike, so taka »esejistichna« pisma dveh izobrazhenih moshkih prava redkost, za vechino kurioziteta in preostanek iz nekega drugachnega zgodovinskega chasa. Med glavnim delom dopisovanja lochena drug od drugega z Atlantskim oceanom in vendar ne le razumsko, temvech tudi chustveno povezana za skupno »dobro stvar« v boju proti »zlu chasa«, sta si za pisanje teh pisem morala velikokrat vzeti poseben chas. Zlasti Dolinar je rad zashel v dolgo znanstveno razpravo. Pisanje takega dolgega pisma je lahko trajalo vech kot en dan. To pisanje pisem ni bilo le nadomestilo za razgovor med dvema prijateljema, temvech je bilo predvsem izmenjava pretehtanih misli in dobrih nasvetov z vishjim ciljnim namenom: spremeniti slovensko druzhbeno strukturo ter postaviti Slovenijo in slovenski narod na najvishje mozhno mesto v Evropi in v svetu.

Bila sta gospoda »stare shole«, ki nista v obchevanju drug z drugim nikoli opustila vikanja. Nagovarjala sta se v obliki vljudnostnega stereotipa »dragi gospod in prijatelj«, to pa je za njuni konservativni naravi pomenilo zhe veliko. Chustvena navezanost obeh dopisovalcev se kazhe v stalnem nestrpnem prichakovanju novega pisma oziroma novih pisem, to pa ima seveda zvezo s praktichno platjo tega dopisovanja, h kateremu so bili vedno znova prilozheni tudi Dolinarjevi publicistichni prispevki, ki jih je Jurchec potreboval pri urejanju Sija slovenske svobode.

Jurchec je velikokrat naravnost odvisen od Dolinarjevih prispevkov. Vedno znova jih zelo nestrpno prichakuje. 6. oktobra 1972 na primer roti Dolinarja, naj se vendar oglasi: »Brez vashega gradiva sem kakor med nebom in zemljo – chutim, kako nisem ´v ravnotezhju´, nisem vech isti – vem, uganjam literaturo, a si ne morem kaj ...«

22. januarja 1973 v pismu izjavi: »Gotovo je, da smo bili in smo soustvarjavci slovenske zgodovine – hvalim Boga, da mi je dal v Vas takega prijatelja in obenem ga prosim, naj bi to ostalo she naprej, she posebej Vam naj pomaga do lepe in dolge dobe popolnega zdravja.«

Mlajshim generacijam Slovencev chas njunega dopisovanja ni vech dobro znan niti ne poznajo podrobnosti o dogodkih in idejno-kulturnih premikih v domovini, she manj znane pa so jim tedanje razmere v vrstah emigracije, ki so sicer z znanstvenega stalishcha zhe precej raziskane, vendar vednost o tem ochitno ni prodrla v shirsho javnost.

Jurchec in Dolinar sta si dopisovala v chasu hladne vojne med obema ideoloshkima taboroma in velesilama. Na zachetku njunega dopisovanja sledovi druge svetovne vojne v Sloveniji in Jugoslaviji she niso bili odpravljeni. Komunizem se je tedaj nahajal v radikalni stalinistichni obliki. Politichna emigracija, ki sta ji pripadala Dolinar in Jurchec, je pri novi oblasti veljala za reakcionarni izvrzhek naroda, in ta izvrzhek je bilo treba absolutno negirati in ignorirati, che ga zhe ni bilo mogoche v kali unichiti.

Cheprav je uradna jugoslovanska oblast tedaj govorila o »katolishkem klerofashizmu« in »narodnem izdajalstvu« ter »odpadnishtvu« zdomskih in tudi zamejskih krogov, takih intencij v pismih Franceta Dolinarja in Rude Jurcheca ni mogoche zaznati. V marsichem njuna korespondenca kazhe nekaj popolnoma nasprotnega, cheprav nista ljubezniva sodobnika in sta velikokrat neusmiljena pa tudi krivichna in trdosrchna do svojih begunskih zdomskih sopotnikov, ne le do dogajanja v komunistichni domovini. V osnovi ves chas zhivo gorita za slovensko stvar, za katero bi zhrtvovala vse.

Predvsem sta se razumela kot bojevnika za prenovo slovenske duhovnosti in kulture v osvoboditvi iz primezha totalitarne ideologije, vendar v njunih prizadevanjih ne kazhe prezreti nekakshne elitne katolishke ekskluzivnosti, s katero sta hotela kljubovati razlichnim (predvsem zdomskim) trivializacijam in zapechkarskim domachijskim posploshevanjem.

Takoj na zachetku dopisovanja, oba she v Rimu oziroma v Trstu, sta v skromnih razmerah zhe snovala visokoleteche nachrte o politichni in kulturni organiranosti Slovencev v begunstvu. Dejstvo je, da se je iz njunih sicer v bistvu konservativnih vizij zelo hitro razvila pobuda za nekakshno znanstveno akademijo v zdomstvu oziroma za Delovno obchestvo za slovenski katolishki inshtitut, v Dolinarjevem sourednishtvu pa je leta 1951 v Buenos Airesu zachela izhajati znanstveno-kulturna revija Vrednote. Ta je po ustanovitvi Slovenske kulturne akcije v letu 1954, katere prvi predsednik je bil Jurchec, postala zbornik, a je njeno izhajanje zaradi nove revije Meddobje kmalu zamrlo.

Jurcheceva in Dolinarjeva prizadevanja so dobila nov zagon po duhovno-ideoloshki krizi pri Slovenski kulturni akciji; do krize je prishlo zaradi »progresistichnih« in »projugoslovanskih« tendenc jezuitskega teologa, pesnika in filozofa Karla Vladimirja Truhlarja ter duhovnika in pesnika Rafka Vodeba, katerim sta se oba dopisovalca odlochno uprla in s somishljeniki leta 1969 ustanovila Sij slovenske svobode, v katerem sta se med drugim mnogo chasa pred podobnim razvojem v matichni domovini zavzemala tudi za slovensko drzhavno neodvisnost.

14. aprila 1974 Jurchec pishe Dolinarju o programski usmeritvi glasila v zvezi s pogovorom z buenosaireshkim sodelavcem duhovnikom Glavachem tudi tole: »… najprej slovenstvo, nato antikomunizem, potem kulturna politichna problematika in nato protimodernizem ...« Slovenski narod je po njunem mnenju zhe novembra 1918, ob razpadu Avstro-Ogrske, zashel na nepravilno politichno pot, ko se je nekritichno podredil velikosrbski hegemoniji. O tem 22. januarja 1973 Jurchec med drugim trdi, da »nismo opozicija v stranki in nismo v trenju z nobeno skupino – bilo bi prav biti tam, kjer se je leta 1918 nasha politika prekinila – iti novo pot ...«

V tej fazi njunega dopisovanja so se stopnjevale najrazlichnejshe tezhave. Bila sta pod udarom razlichnih slovenskih begunskih katolishkih nasprotnikov in njihovih intrig, resen problem pa so pomenile tudi financhne tezhave – in ne nazadnje slabo zdravje obeh.

Predvsem iz Jurchecevih pisem je jasno razvidno, da se je znashel v resni eksistenchni stiski, vendar pa mu idealistichni zagon ni dopushchal, da bi v svojem boju popustil. Zaradi krhkega zdravja je moral France Dolinar v Rimu vechkrat prekiniti delo. Tudi deset let starejshi Jurchec se je vedno znova nahajal v dushevnih pa tudi drugachnih zdravstvenih stiskah.

V obsojanju drugache mislechih ali do njiju nasprotnih osebnosti iz slovenskega zdomstva, zlasti novega kroga pri Slovenski kulturni akciji ter progresivnih in liberalnih tendenc pri katolishki Cerkvi, sta v pismih vedno znova netolerantna, zbadljiva in krivichna. Neprijazno ocenjujeta sicer, objektivno gledano, pomembno kulturno delovanje dr. Tineta Debeljaka v Argentini, she bolj kritizirata po njunem mnenju zgresheno politiko dr. Milosha Stareta. Ostro polemizirata z deli duhovshchine. Dolinar v pismu z dne 31. januarja 1973 pishe o nekaterih slovenskih duhovnikih v domovini kot o »tonzurirancih, ki jim manjka celo poganske chlovechnosti«. Ochitno je oba vedno bolj tezhila izolacija od mnogih kulturnikov ali duhovnikov, ki pa sta jo delno sama zakrivila, ter neuposhtevanje njunih idej v javnosti.

France Dolinar je postal poleg Jurcheca, Mirka Javornika in Alojza Gerzhinicha glavni zagovornik ortodoksne protikomunistichne smeri. Mnoga pisma krozhijo okoli prodaje slovenske hishe na via Colli v Rimu in »oportunistichnega vedenja« dela emigrantske duhovshchine, ki da se zachenja vedno bolj vdinjati komunistichnemu rezhimu v Jugoslaviji. Na udaru Jurcheceve in Dolinarjeve kritike je tudi tedanji ljubljanski nadshkof Pogachnik, chesh da s svojo komunistom naklonjeno cerkveno politiko razkraja premochrtnost protikomunistichne emigracije. Zlasti Dolinarjeva pisma s tem v zvezi, kot sem zhe zapisal, rada narastejo v pravo razpravo. Velikokrat postanejo dognane analize aktualnega stanja v teologiji in filozofiji, vchasih pravi eseji o vsem mogochem, na primer o razpadu nekdanje jezuitske elitnosti in o »udbashko-klerikalnih povezavah«, to pa je za namechek zabeljeno she z ekskurzijami v zgodovino in z latinskimi citati.

Ta pisma je mogoche brati kot psihogram dveh talentiranih kulturnih osebnosti, ki sta se zacheli aktivno uveljavljati zhe v predvojnem chasu v domovini, v novih zdomskih razmerah pa sta imeli slabe pogoje za delo in premalo priznanja Ni chudno, da se dolocheni deli pisem berejo kot monolog o grozechi zaroti proti dobremu in resnichnemu, nepriznavanje njunega dela v slovenski javnosti pa rezhe kot mora v njuno dusho in malichi pozitiven razvoj njunih znachajev.

Andrej Rot je z izdajo te korespondence, ki skupaj z urednikovo spremno besedo, z biografijami shtevilnih v pismih omenjenih oseb in z imenskim kazalom obsega kar petsto strani velikega formata, opravil vazhno delo. Shkoda pa je, da se je v tekste vrinilo prevech tiskovnih in drugih napak. Pri takem znanstvenem delu naj bi bila natanchnost glavno vodilo za objavo. Vchasih se tudi zdi, zaradi nepravilne uporabe slovenskih sklonov in glagolskih oblik v nekaterih pismih, da prepisovalec obchasno ni obvladal slovenshchine, ker skoraj ni verjetno, da bi dopisovalca kljub nekaterim jezikovnim posebnostim, samovoljnostim (predvsem pri Dolinarju) in starinskosti delov besedishcha ne znala pravilno zapisati besed. Res je sicer, da sta vchasih zelo hitela. Minuciozni Dolinar se je sicer ves chas trudil za jasnost, vendar pa se je obenem zapletal v polemiko s svojimi nasprotniki ter je pri tem razsipavanju energije vchasih pozabil na rdecho nit bistvenega. Jurchec je bil sicer bolj umetnishko impresionistichen, toda vchasih tudi bolj povrshinski. Vendar bi v boljshih razmerah in ob priznavanju v domovinski javnosti verjetno delovala v jedru nacionalnega kulturnega pogona ter bi bila pri vrhu druzhbeno uveljavljenih kulturnih delavcev.

Omenjena publikacija lahko odpre pogled na nekatere she neraziskane odseke slovenskega zdomstva, vendar je pogoj za razumevanje te korespondence podrobna vednost o obshirnem, razvejanem in diferenciranem kulturnem zhivljenju v zdomstvu v prvih treh desetletjih po drugi svetovni vojni.

Lev Detela

SLOVENSKA VECHKULTURNOST IN

HKRATNA NARODNA ISTOVETNOST

Janja Zhitnik Serafin: Vechkulturna Slovenija – Polozhaj migrantske knjizhevnosti in kulture v slovenskem prostoru. Inshtitut za slovensko izseljenstvo ZRC SAZU (Migracije 15), Ljubljana 2008, 314 str.

Znanstvena shtudija Vechkulturna Slovenija izpod peresa dr. Janje Zhitnik Serafin je zanimiva iz vech razlogov, saj avtorica v njej med drugim na nov nachin aktualizira shtevilna kljuchna vprashanja danashnje slovenske knjizhevnosti in kulture.

Slovenci smo skozi dolga obdobja zgodovine zhiveli v sklopu mnogonarodnega in mnogokulturnega t. i. Rimskega (nemshkega) cesarstva in pozneje v avstrijski oziroma avstro-ogrski monarhiji, kjer so se zhe iz praktichnih razlogov prepletale shtevilne multikulturne vezi, le navidezno sami zase. Fevdalni vechjezikovni in vechkulturni sistemi, v katerih smo se nahajali, so namrech pogojevali tudi slovenski znachaj in kulturo, vendar se tega velikokrat premalo zavedamo.

V glavnem smo bili seveda ves chas v narodnoobrambni poziciji. Sredi pochasnega narodnega ozaveshchanja smo se spochetka skushali predvsem zashchititi, se kot narod afirmirati najprej v lokalnem kontekstu avstrijskih dezhel-kronovin, pozneje pa tudi vedno bolj sredi evropskih shovinizmov in sochasnih univerzalizmov. Predvsem pa smo hoteli v politichnih strukturah, v katerih smo se nahajali, uveljavljati nashe demokratichne pravice. Shele pozneje, zlasti v chasu gospodarskih kriz v 19. stoletju, smo postali tudi narod izseljencev. She manj smo se sprijaznili s tem, da se je po drugi svetovni vojni v chasu industrializacije Jugoslavije in ob zmanjshanju shtevila kmechkega prebivalstva v drzhavi obchutno povechal pritok priseljencev drugih jugoslovanskih narodnosti v Slovenijo. Po osamosvojitvi v letu 1991 in balkanskih vojnah je narasel tudi dotok nove vrste priseljencev, vojnih beguncev. To se zdi delu slovenske narodnostno dokaj zaprte in samozadostne druzhbe ogrozhajoche. Na novo stanje se slovenska druzhba, kot vse kazhe, namrech le tezhko privaja. Vendar po drugi strani glede tega v Evropski skupnosti ni kaka posebna izjema.

Janja Zhitnik Serafin skusha dosedanjo dokaj »elitno« oziroma prevech samozadostno pojmovanje slovenske kulture in umetnosti, ujete v corpus separatum ekskluzivne nacionalne literature slovenskega naroda, pogumno dopolniti in redefinirati z drugachnim pogledom na polozhaj tako imenovane nacionalne knjizhevnosti in kulture v sodobnem svetu. Na to gleda iz novega in v shirshi javnosti she ne dovolj uveljavljenega zornega kota, ki si ga je pridobila zhe s svojimi predhodnimi raziskavami slovenske izseljenske knjizhevnosti ter s preuchevanjem polozhaja piscev in umetnikov, ki so se priselili v Slovenijo.

Tudi slovenska knjizhevnost se namrech ne nahaja v zaprtem prostoru, v nekakshni Faradayevi kletki, temvech je v chasu multikulturalne globalizacije izpostavljena v sklop shtevilnih premikov, migracijskih procesov, soochenj in tudi trenj s tujimi in tujejezichnimi kulturami. Janja Zhitnik Serafin soocha kulturno in knjizhevno situacijo v Sloveniji s pojavom slovenske izseljenske knjizhevnosti v najrazlichnejshih predelih sveta ter z aktualno prisotnostjo avtoric in avtorjev, ki so se priselili v Slovenijo iz razlichnih tujejezichnih podrochij. O teh v posebnem dopolnilnem poglavju pishe iz Makedonije priseljena Lidija Dimkovska, ki je tudi sama pesnica. Najvech v Slovenijo priseljenih piscev je iz predelov nekdanje Jugoslavije. Nekateri, na primer v Bosni rojeni pesnik Josip Osti, so se vidno uveljavili tudi kot avtorji izvirno slovenskih besedil. V ta sklop sodita tudi iz Slovashke priseljena Stanislava Chrobákova Repar in iz Zdruzhenih drzhav Amerike prishla Erica Johnson Debeljak.

Medtem ko mnogi priseljeni avtorji ostajajo v ozhjem obmochju svojega materinskega jezika in prvotnega kulturnega kroga, pa se je nekaterim drugim, kot na primer trem omenjenim, posrechil preskok v ustvarjalno dvojezichnost ter v jezik novega naroda in njegove kulture. Isto se je reciprochno dogodilo vrsti slovenskih izseljenskih pisateljev v Juzhni in Severni Ameriki ter v Avstraliji in Evropi. Medtem ko so nekateri postali ustvarjalno dvojezichni, pa predvsem mlajshi avtorji iz druge ali tretje generacije slovenskih priseljencev v Argentino in na angleshka ali nemshka govorna podrochja pishejo samo v jeziku tujejezichnih jezikovnih krogov, cheprav je v mnogih njihovih tekstih she veliko spominskih in mentalnih povezav s slovenskim narodnim izrochilom in s slovensko kulturo in omiko. Kot rdecha nit se zato skozi vso knjigo vije avtorichin namig, da »znotraj sodobnih pojmov narodova / nacionalna / kultura in literatura vse bolj bledijo nekdaj odlochilne jezikovne lochnice.« (Vechkulturna Slovenija, str. 271). Obenem avtorica meni, da »ta proces ... v nobenem pogledu ne ogrozha nacionalnih jezikov, knjizhevnosti in kultur, temvech jim – ravno nasprotno – le odpira vrata v nove zhivljenjske prostore in oblike.« (Vechkulturna Slovenija, str. 272), ta teza pa bo za mnoge vprashljiva, ker bodo menili, da je odmik od slovenshchine hkrati tudi izguba prvotne jezikovne narodne substance.

Znanstvena publikacija dr. Janje Zhitnik Serafin je razdeljena na shtiri osnovne dele. Po uvodnem poglavju, v katerem avtorica med drugim podaja nekatera teoretska izhodishcha in metodoloshka pojasnila, preide v prvem delu k opisu in analizi »polozhaja izseljenske knjizhevnosti v matichnem prostoru«. Cheprav ugotavlja, da se je polozhaj tega dela slovenske knjizhevnosti po letu 1990 (ko se je v zvezi z velikimi politichnimi spremembami in demokratizacijo Slovenije zrushila nekdanja tabuizacija in stigmatizacija tako imenovane »domovini sovrazhne zdomske knjizhevnosti«) bistveno izboljshal, pa je slovenska zdomska oziroma izseljenska knjizhevnost she vedno, kljub shtevilnim poskusom njene afirmacije, obravnavana kot poseben duhovno-jezikovni pojav izven jasnega dialektichnega konteksta s sochasnimi paralelnimi literarnimi pojavi in tokovi v matichnem prostoru.

Zdomska knjizhevnost she vedno lebdi (podobno kot slovenska knjizhevnost v zamejstvih) prevech marginalizirano na robu. Zdi se, da je she zmeraj premalo integrirana v sploshni kontekst in razvoj slovenske knjizhevnosti kot take. Izjema je le sintetichna monografija Slovenska izseljenska knjizhevnost v urednishtvu Janje Zhitnik in s sodelovanjem Helge Glushich, ki je izshla leta 1999 v treh knjigah pri Zalozhbi ZRC in zalozhbi Rokus v Ljubljani. Ta evidentira glavne poteze in predstavnike izseljenskega dela slovenske knjizhevnosti. Predvsem boli dejstvo, da v nasprotju z relativno dobrim uposhtevanjem slovenskih avtorjev iz zamejstva slovenski izseljenski in (oziroma) zdomski besedni ustvarjalci she vedno niso samoumevno vkljucheni v uchbenike matichnega sholstva, cheprav bi lahko vsaj nekaj imen (na primer Ruda Jurchec, Zorko Simchich, France Papezh, Milena Merlak, Bert Pribac itd.) s svojo vsebinsko in stilistichno kvaliteto, povezano s prikazi zhivljenja v tujini, obogatilo vednost o aktualnem dogajanju v slovenski knjizhevnosti in utemeljilo poznavanje razvejanega slovenskega knjizhevnega utripa v globalnem kontekstu sveta.

V drugem – posebno obsezhnem – delu knjige je predstavljen polozhaj literarnega ustvarjanja priseljencev v Sloveniji, ki je, kot ugotavlja zhe omenjena avtorica tega poglavja Lidija Dimkovska, ugoden le za »elitne« in zhe v njihovi prvotni domovini uveljavljene pisce, a je Slovenijo »...dvakrat zaklenil za marginalizirane ...« (Vechkulturna Slovenija, str. 107).

V tretjem delu z naslovom Kulturni polozhaj priseljencev in njihovih potomcev v Sloveniji avtorica s pomochjo analize rezultatov posebnega anketnega vprashalnika predstavlja sedanje izkushnje priseljencev v Sloveniji. Moteche dejstvo je zlasti ksenofobija dolochenih krogov slovenskega prebivalstva do tujejezichnih priseljencev, ki se velikokrat povezuje tudi z versko nestrpnostjo (na primer v zvezi z vprashanjem zgraditve dzhamije v Ljubljani) in potiska priseljence v polozhaj drugorazrednih drzhavljanov, ki svoje tradicionalne navade in obichaje lahko gojijo le v svojih kulturnih drushtvih.

V zadnjem poglavju Na poti k enakopravni jezikovni in kulturni integraciji avtorica ugotavlja, da je »kulturna dedishchina priseljenske skupnosti sestavni del nacionalne /multi/ kulturne dedishchine dveh narodov, izvornega in ´ciljnega´.« (Vechkulturna Slovenija, str. 189).

Dejstvo je seveda, da manj izobrazheni sloji priseljencev, ki sestavljajo vechino, razmeroma dolgo chasa ostajajo tudi po lastni krivdi v nekakshnem zaprtem getu, brez pravega kontakta s stvarnostjo dezhele, v katero so se priselili. To ne velja le za priseljence v Sloveniji, saj so podobni priseljenski problemi znachilni tudi za druge drzhave v Evropi in drugod, na primer v Zdruzhenih drzhavah Amerike, v Kanadi in v Avstraliji, cheprav se zlasti v slednjih onstran oceanov vidneje uveljavlja tolerantnejsha politika multikulturalizma s poudarjenim podpiranjem kulture priseljenskih narodnih skupin.

Nacionalno knjizhevnost lahko strukturalno dopolni in razshiri »literarna dvojezichnost«. Janja Zhitnik Serafin med drugim ugotavlja, da je ta tesno pogojena z avtorjevo izobrazbo. Uporabili so jo tudi nekateri slovenski avtorji v obeh Amerikah, zlasti v Kanadi, Zdruzhenih drzhavah Amerike in v Argentini predvsem iz vrst novih generacij, delno tudi v Evropi v Nemchiji in she posebej v Avstriji. Kritika v nemshkem prostoru je vechkrat opazila v nemshkih tekstih dvojezichnih, v slovenshchini in v nemshchini pishochih avtorjev, izvirnost in samosvoje posebnosti iz slovenske jezikovne in kulturne zakladnice v nemshki jezik prestavljenih stilistichnih zasukov in besednih tvorb, ki v sploshni jezikovni rabi v nemshchini niso obichajne.

Ob koncu svoje obshirne shtudije, ki so ji poleg imenskega kazala in povzetka v angleshchini dodani she seznami virov in literature, avtorica she enkrat naglasi, naj bo razpoznavnost danashnje mnogoetnichne, vechkulturne in vechjezikovne Slovenije »v sprejemanju, ne pa zavrachanju njene etnichne, jezikovne in kulturne pestrosti.« (Vechkulturna Slovenija, str. 272).

Vprashalnica

Jolka Milich

O PREVAJANJU IN POEZIJI (XVI)

Ja, med lani in letos, a zlasti letos (gre nemara za efekt Ljubljana – svetovna prestolnica knjige?) so me s knjigami znanci in prijatelji (pa pesniki in pisatelji) naravnost zasuli, in she sama sem se z njimi zasipala, da smo si na jasnem: jaz zlasti z onimi po tri evre na izvod in zhepnega formata, to je s ceno, ki je za moj zhep she najbolj primerna, in s formatom, ki najbolj ustreza mojim rokam in navadam, da berem v postelji, s kakshno bolj drago izjemo seveda, da ne bo pravilo ostalo brez nje in se zategadelj pochutilo prikrajshano. Prevech bralne robe za chloveka, ki mu chasa prej primanjkuje, kot pa da ne bi vedel, kam z njim, in bi bile zanj nove gore knjig prava mana, ker bi ga reshile teh odvechnih chasovnih problemov, usojenih za zehanje in jadikovanje, saj bi zamashile vse luknje in vrzeli, iz katerih morebiti zija ali shtrli – bivanjska praznina.

Rezultat? Prevech neprebranih knjig vsepovsod, zlasti proznih, onih debelejshe sorte, ki zahtevajo kar celega chloveka, pa she kakshnega pomochnika zraven – kot generalno chishchenje, to je veliko chasa, da se srechno ali nesrechno prebijesh do konca kot skozi pragozd strani in vrstic. Ob pogledu nanje te obhaja malce nadlezhen obchutek, da nisi vech kos, che si kdaj sploh bil, takemu bralnemu tempu in she marsichemu, kot da bi bila tvoja stanovska dolzhnost, da prezhvechish vse, kar ti knjizhni trg sproti ponuja.

Kot ljubiteljica poezije sem zhe na zachetku iz kupov izbezala vse novejshe pesnishke zbirke in si jih, kot obichajno, najprej ogledala in nato drugo za drugo tudi prebrala. In ponovno ugotavljala, da imamo – za moj okus seveda – prav nadarjene oblikovalce zhe malodane v vseh vechjih zalozhbah, npr. pri Mladinski (omenila bom le tiste, ki sem jih dala na mizo ob rachunalnik, preden sem se lotila pisanja; bolj malo, skromen kupchek, da mi ne zasedejo vsega prostora in ne otezhijo zhivljenja): Ciril Zlobec, Tiho romanje k zadnji pesmi, 2010, enako lepa kot predzadnja iz leta 2008 V viharjih in zavetrjih srca, ter France Presheren, Poezije, 2010. Pri Cankarjevi, ki je le podaljshana roka Mladinske: Janez Ramovesh, Chreda; Milan Dekleva, Sto zhalostnih in she ena malo manj vesela; Kristina Hochevar, Nihaji. In lanska Rimska cesta Petra Semolicha in predlanski Volarich Feo, saj zaradi nenadne in prerane smrti slednjega je antologijska knjiga spet prishla na plan. Pri Beletrini prav tako lanski zbrani Kovich Vse poti so, pa lanski prvenec Jureta Vuge Pod kamni pleshem, v njihovi zhepni izdaji po tri evre izborchek pesmi o Ljubljani LJ kot ljubezen in she marsikaj. Pri Shtudentski zalozhbi tudi antologija Davida Bandlja Rod lepe Vide, 2009. Tudi Apokalipsa izdaja lepe, le manj pretenciozne zbirke, naj omenim le Potapljacha, pesmi v prozi Martine Soldo. Pravzaprav zhe tudi manjshe zalozhbe (recimo ljubljanska Edina zadnja leta z otroshkimi slikanicami pa s pesnishko dvojezichno zbirko Tatjane Pregl Kobe Nisi in si / You are not and you are, ki jo je likovno zasnoval in opremil s slikami Klavdij Tutta, 2009) in zalozhbice izdajajo formalno vech kot decentne knjige, recimo kar za oko nadvse privlachne, pa cheprav na drugachen, manj vpadljiv nachin, tako da zhe po platnicah lahko vesh, kdo jo je izdal, ni ti treba iskati zalozhnika.

Knjige chisto dolochene vrste izdaja Center za slovensko knjizhevnost (Moral bi spet priti; sodobna evropska gejevska poezija, izbral in uredil Brane Mozetich, 2009), malce drugachne Lud Sherpa in Prishleki (Tomislav Vrechar, Kurc – pesmi, 2009), Lud Literatura pod isto firmo spet za nianso drugachne (po ceni sodech zbirka »pesmi v prozi« Andreja Blatnika Saj razumesh? in Utrip oranzhnih luchi na semaforjih Ane Pepelnik), pa Kud France Presheren s prepoznavnimi svetlo rjavimi platnicami (dvojezichna Alica s tisoch rokami / Alice aux mille bras Mateje Bizjak Petit – Mathèa), spet drugachne koprska Fontana (Stojan Rzhek, Potovanje po vodi, oktobra 2009) in Libris (Vera Vezovnik, Na obzorju dan, 2009), pa trzhashka Mladika (Ljubka Shorli, Izbrane pesmi) in ZTT (Alenka Rebula, V narochju, 2009; Claudio Grisancich, dvojezichna zbirka Domov grede – Su la strada de casa, 2009), Tipanja Igorja Bizjana, Drushtvo Obzorje, Piran 2010.

Lani junija sem tudi prejela v dar na moch razkoshno bibliofilsko pesnishko zbirko pesnice Milanke Dragar, ki je pri druzhinskem podjetju Dragar d.o.o. v Ljubljani izdala svoja Premishljevanja ob psalmih zhe leta 2007, a so pri meni v gosteh shele krajshi chas, tiskana so na posebnem malce bolj grobem ali debelejshem papirju, verjetno bolj dragocenem, z zlatimi platnicami in rjavim hrbtom, v chrnem, z zlatimi hebrejskimi chrkami, ki pomenijo Dal mi je v usta novo pesem, s popisanim in okrashenim ovitkom po zamisli oblikovalskega Studia pomarancha. Obracham jo levo in desno, ni kaj, lepa knjiga. Menda ni na prodaj, ker ni nikjer znachilnega chrtnega blagajnishkega znaka s ceno na vrhu. Ker sem radovedne sorte, bi me prav zanimalo vedeti, koliko stane nekaj tako – brezhibnega. Morda bi bilo pametno, kot pri unikatih iz NUK-a, imeti pri sebi kakshne mehke varovalne rokavice, za vsak primer in v izogib kakshnega sicer nenamernega madezha, ki pa se lahko zgodi …

Lahko bi seveda nashtevala she in she, a dlje od Ljubljane to pot sploh nisem prishla, pa bi morala, no, bom kdaj drugich, pa she v Ljubljani sem verjetno (marsi)kaj pomembnega spregledala. Tu se moram popraviti, ker precej dlje od Ljubljane je Marko Elsner Groshelj objavil svoje Jedkanice (v zbirki Vedute pri mariborski zalozhbi Litera, 2009) in se najbrzh tu pa tam sprashuje, kako to, da se mu niti ne zahvalim kar za dve knjigi v dar, cheprav zhe nekaj mesecev noch in dan vedrita kot nekakshen memento (ne pozabi se mu zahvaliti!) na moji delovni mizi. Upam, da bo prej ali slej dobil moje pismo s formulo: HVALA.

Mimogrede recheno: prevodne zbirke, ki sem jih medtem izdala v Italiji, pa kupljene ali podarjene zbirke v francoshchini in italijanshchini sem kratko malo izlochila iz seznama, ker je zhe brez njih prevech gneche. Knjigotrshka pota so za navadne zemljane, pa naj le bodo nenasitni knjigozheri moje vrste, zhe neprehodna in nepregledna, iztekajo se domala kot hudourniki v industrijsko zasnovano hiperprodukcijo, ki je zhe sama sebi namen in marsikoga navdaja le s sveto grozo, da ne rechem z gnevom. Recimo Cirila Zlobca, da se omejim le na en primer, a bi se lahko zatekla tudi k Tonetu Pavchku in Ivanu Minattiju, ker bi zatarnala podobno, in z lahkoto bi nashli tudi druge, ki bi se pridruzhili tercetu in sestavili mogochen zbor dvomljivcev in protestnikov: kam vsa ta knjizhna prerodovitna tvornost pelje – prava morja (naj rechem morija?) in oceani najvechkrat bla bla pisarije izpod peres pretezhno nepomembnih (?) – po mnenju zgoraj omenjenih vsekakor – osebkov.

In zdaj bi morala zacheti nashtevati prozna in esejistichna dela, ki so vsaj pri meni vechinoma bolj zajetna; jaz jim ljubkovalno pravim »tezhke Brede«, ko se pogovarjam z njimi in jih napol preplashena in napol ljubeche tezhkam. Recimo Drame Evalda Flisarja, debelushka s skoraj 700 stranmi, izshla pred leti v Ljubljani pri Vodnikovi zalozhbi in Sodobnosti international, a sem jo dobila letos v dar. Za nekaj kil lazhji ali manj tezhek – skoraj 600 strani – je letoshnji Kocbekov Osebni dosje sht. 584, avtor Igor Omerza. Med srednje tezhke Bred(ic)e formalno, bralno pa med najtezhje shtejem, recimo, Britev Sashe Vuge, Mladinska knjiga 2010, in Prvo od suhih krav Boshtjana M. Zupanchicha, Cankarjeva zalozhba 2010, zraven pa jima dodam tudi Zimo 1994 Janeza J. Shvajncerja, Vojni muzej, Logatec 2009, cheprav nima niti 300 strani, a je po vojashki vsebini, ki je nisem vajena, iz katere pa zashtrli kar prevechkrat iz kakshnega samomora pravi pravcati umor ali podobne samo po sebi neumevne rechi, ki te naravnost zmrazijo, che te ne presunejo, da ne vesh pravzaprav, ali gre za fikcijo ali za chiste izmishljotine, za vojashke podrobno opisane osebne spomine ali za verodostojno kasarnishko reportazho; vse tri so skrajno kondenzirane, bolj kot obichajen oz. klasichen roman in esejistichna premishljevanja so njihov koncentrat. Che bi se hotel o njih izchrpno razpisati, poizvedovati o vsem tistem, chesar nisi razumel ali si dojel le na pol, bi tudi sam potreboval najmanj 300-500 strani. In bi bilo celo veliko vprashanj. O Zimi 1994 bi se prav gotovo naprej zastavilo vprashanje: zakaj ga ni avtor, preden je odnesel besedilo v tiskarno, dal komu v korekturo ali ga sam poshlihtal? Potem: kako to, da o tej spotakljivi knjigi zhiv krst doslej she ni porochal? Zhivo protestiral? Zahteval, da jo umaknejo iz prodaje in iz knjizhnic? Oklical avtorja za lazhnivca ali vsaj prikrojevalca resnichnih dogodkov in ljudi? Zhe marsikoga sem opozorila, z dovoljenjem pisca, na morebitno (ne)spornost trditev, z upanjem, da se bo kdo oglasil. Recimo resorska ministrica dr. Ljubica Jelushicheva, ki je na samem chelu v knjigi oklevetane vojske? Ali Janez Jansha, ki se je tudi sukal okoli vojske in je vechkrat imenovan in postavljen v prav chudno luch? Kdo drug?

A naj se za hipec povrnem she k Sashi Vugi. V Delovih KL (19. maja 2010) sem prebrala nadvse zanimivo recenzijo Igorja Bratozha Tezha preklete preteklosti, pa se vseeno dokaj dvomeche sprashujem: je knjigo sploh prebral od prvih besed (Pod prashno uro … tja do konca: In v dezheli bo pomlad.) ali je shel chezhnjo le diagonalno in »po amerikansko« poklical na pomoch novinarsko rutino, ki chloveka redko pusti na cedilu, saj sodi med najuspeshnejshe pripomochke, da jih kar briljantno reshi iz zagate s skrajno ekonomijo chasa in besed. Saj chasnikarjem in poklicnim ocenjevalcem knjig ni treba niti brati; basta un'infarinatura, kot bi rekli Italijani (zadostuje nekaj povrshnega znanja). Bi znal narediti obnovo kakshnega Vugovega poglavja iz tega leposlovnega dela, ki je izshlo pri Mladinski, magari s knjigo v roki? Je sploh razumel vse besede in namigovanja? Mu ni ostala v glavi in med prsti nobena bela lisa ali nerazreshena besedna uganka?) Pa saj vsega tega sploh ni treba, sodim, da je bil avtorju zapis vech kot vshech, saj je bil tudi meni, le na drugachen nachin. Ob prebiranju Britve, a ne le pri njej, pa sama spet in spet odkrivam, da sploh ne znam deliti besed po slovensko, da mi gre delitev italijanskih zdalech lazhje od rok. Jaz ne bi nikoli delila sme-shno, zalju-bljena, mehurchk-ov, che-vlje, neu-mnost, te-mnikastih, vla-zhno, zhele-znishki, cve-tlichnega, pla-tnico, pre-dlanskim, nara-mnicami, she-pnil, koru-zni, di-alektike, rudni-shkega, predvcherajsh-njim, zhalo-stno, vsakokra-tni itd. O tovrstnem deljenju sem zhe nekoch sprashevala, celo slovlitovce, se mi zdi, odgovora pa nisem dobila. Nihche mi ni niti namignil, kje bi nashla poglavje o tem, v kateri slovnici. Omejili so se na zamah z roko, chesh saj ni vazhno, ne zgubljaj se z malenkostmi, slovenska delitev je poljubna. Che pishe tako, pomeni, da je tako prav. In verjetno bi bilo prav tudi tako, kot bi ti delila, ker je dovoljeno chisto vse. Bodi rajshi vesela, da vsaj pri delitvi ne kompliciramo brez potrebe, saj nam ochitajo ravno obratno, da smo namrech v tem – v zapletanju preprostih rechi – naravnost mojstri. Pa she res je.

Ja, kaj vse se lahko nabere v hishi v letu dni, che knjigam dash prosto pot! In vsi ti lepi zvezki prav na ves glas klichejo po novih policah, ker so stare vse zhe zasedene; ne moresh jih imeti razsutih po parketu za vse vechne chase, saj njih shtevilo kar naprej raste, vsak dan je bolj nevarno, da se ne spotaknesh ob katero, zgubish ravnovesje in si zlomish kolk ali potolchesh kakshno rebro.

Res, lepe knjige, pravi uzhitek za ochi, a ko jih prebirash in stikash po besedilih, kar prevechkrat naletish na tiskarske shkrate, ki kot nekakshni zhe abonirani hishni zajedalci hochejo imeti sobivalne pravice, vchasih skupaj – recimo bobu bob – z vsakovrstnimi pisateljskimi povrshnostmi in kot kokosov oreh debelimi napakami, zlasti pravopisnimi. Da slavni Shalamun, ki se ima za vrhunskega amerishkega poeta in primadono sodobne slovenske poezije, pishe zhe nekaj desetletij Minessota namesto Minnesota pa Woodie Allen namesto Woody Allen, je malo manj kot shkandalozno, za njegove zalozhnike (Mladinsko, Kud France Presheren, Shtudentsko Beletrino, Hyperion et co) pa naravnost nedopustno. Jaz bolj njim zamerim kot Tomazhu, saj so zlasti oni krivi, da gre vsa ta besedna nesnaga skoz. Pa jim davkoplachevalci plachujemo filtre in drage chistilne naprave, da nas obvarujejo pred to specifichno onesnazhenostjo in vsakrshno sharo. Najbrzh si je Shalamun iz komodnosti vzel za svojega uchitelja v pravopisju hrvashkega pisca, zhivechega v Kopru, Milana Rakovca, ki je jezikovno, naj bo spet potozheno, she vechja katastrofa od njega, saj Primorcem, zlasti tistim pod najhujshim jezikovnim udarom onkraj nekdanje meje, tedensko kuje vechjezichno prav neprebavno brbotajocho zmes s tisoch in eno pravopisno napako. Tudi on bi najbrzh Goethejevega Eckermanna prikrajshal za nekaj znakov in Zeffirelliju odvzel en f in dodal kakshen r, da bo chrk enako shtevilo. S podvojenimi soglasniki imata oba enako hude tezhave, oba, se zdi, jih chisto brez posluha najrajshi postavljata na napachno in najbolj nemogoche mesto. Na pravo niti pomotoma. Oba – Rakovac sicer v duhu Tomizze, Shalamun pa nekoliko vishe, v duhu svetega duha – se sklicujeta, da je vse to, kar pravopisci predpisujejo, brez pomena. Mar ni vseeno, che sem Shalamun ali Salomon ali celo salament in shalobarda, ne nazadnje lahko tudi salamin, po nashe salamchek? Glavno je, da se razumemo in da vemo, za kaj sploh gre, ne glede, kaj rechemo in kako napishemo: Toma ali Roma, Rim ali Dim. Glavno je, da ne mislimo Vim, ker sploh ne govorimo o politichnem ali kakem drugem manj zahtevnemu chishchenju, marvech o Rimu, caput mundi. Zhal je s podobnimi cvetkami posuta she marsikatera domacha knjiga, da se zhe sprashujesh, ali ne gre kar za slovensko modo. Za predpisano pravilo, brez katerega se ne sme? Ali za nekakshno tetovazho, ki nas dela prepoznavne?

Da ne boste mislili, da natolcujem, vzemite v roke dvojezichno pesnishko zbirko Mateje Bizjak Petit – Mathèa Alica s tisoch rokami / Alice aux mille bras (Kud France Presheren, Ljubljana). Zhe pri prebiranju spremne besede Milana Vinceticha opazish, da se citati v navednicah ne ujemajo z verzi v knjigi, pa bi se morali. V pesmi »igram se stopljene ure« postane pri Vincetichu »stopljene ure, ki se jih igramo«. V francoskem prevodu se to glasi »je m'amuse des heures fondues«, v francoski spremni besedi pa »des heures fondues que nous inventons«. Kar she zdalech ni eno in isto, saj ni nujno, da kdor izumlja ali si izmishljuje stopljene ure, da se z njimi potem tudi igra ali zabava. Morda jih nato le na kakshnem semnju razprodaja ali komu podari za rojstni dan. Zdi se, da se tvorci te dvojezichne zbirke sploh niso usklajevali, zalozhnik Zhelko Pelicon in urednik Goran Jankovich pa jim nista gledala pod prste in budno pazila, kaj pochne ta mala banda »fataconov«, ki uzhiva denar davkoplachevalcev alias dobiva subvencijo Javne agencije za knjigo. Resno dela ali se le praska? Saj tu pa tam zmanjka kakshen verz in nekje cela kitica, pa je ni nihche pogreshal, nihche ni opazil zevajoche vrzeli, z Vincetichem vred, da o korektorki Branki Majerich niti ne govorimo, naj zalozhbi vrne denar za minulo nedelo, ali pa knjizhno zbirko Mi pojemo v pushchavi preimenujte v Mi pojemo v pushchavi in ga tudi precej kidamo. Tudi zhabji glas se v prevodu preobrazi v zhabo, v spremni besedi pa nich manj kot v zhabji krik (cri de la grenouille). Iz krakanja krokarja pa nastane krichanje. Utrjena omara postane utrujena, onkraj postane okraj, obsedena se preobrazi v zamracheno, machehe (bot.) v spominchiche, slajsha namesto olajsha in she in she. Chlovek vchasih ne ve, kateri jezik dela pesnici vech tezhav: slovenshchina? francoshchina? obe? Moj prijateljski nasvet za drugich, ko bo izdala she kakshno dvojezichno zbirko: na koncu ali na zachetku naj ne napishe pesmi v francoshchino prevedla, marvech pesmi v francoshchino prosto prevedla oziroma, she rajshi prosto prepesnila je ta pa ta. In s to malo umno formulo bo zaprla usta Drushtvu slovenskih knjizhevnih prevajalcev v celoti, ne samo znani ljubiteljici poezije in protestantki Jolki Milich.

No, ne bom vlekla na dan vse navlake, ki jo je moch nabrati v letoshnji knjizhni beri, saj brezhibnih knjig je pri nas bolj malo. Tudi tiste iz zhepne Beletrine po tri evre niso ravno shampionke dovrshenosti, prej obratno. Italijani bi rekli: Lasciano molto a desiderare, kar pomeni: ne izpolnjujejo prichakovanja. Vchasih sploh ne kapirash, po kakshnem kriterju so jih »skup djali«. Se jih drzhi sploh kakshen kriterij ali gre pretezhno za dokaj nespretne improvizacije? Saj za posrechene in uspele improvizacije morash biti velemojster, taki pa ne krozhijo kar mnozhichno po nashih kolovozih. Rezultat te prakse pa je bolj revcen.

Da ne bo moj govor preabstrakten, bom postavila konkretno vprashanje: Po kakshnem kriteriju so beletrinci sestavili recimo Lj kot Ljubezen – Pesmi o Ljubljani? Na uvodni stranichki je recheno, da je urednik Alesh Shteger prosil 44 pesnikov obeh spolov razlichnih generacij, naj napishejo pesem o Ljubljani. Ko pa pesmi prebirash, se ti zdi marsikatera pesem vech kot znana, saj jo znash zhe skoraj na pamet. A shele ko pridesh na konec broshure, kjer so podatki o avtorjih, vsaj pri osmih naletish na pripis: Pesem, ki je uvrshchena v prichujocho antologijo, je bila prvich objavljena tam pa tam (in je povedano kje). Pri Ihanu je urednik celo pozabil omeniti, da gre za pesem, ki je bila zhe objavljena v zbirki Ritem, ki je izshla pri zalozhbi Wieser v Celovcu leta 1993, le formalno je drugache razvrshchena in s kakshno malo ali veliko chrko premeshcheno drugam. V prvi izdaji ima enajst verzov, v zhepni Beletrini pa – skaramantichno? – trinajst. Zdaj se oglasha prevajalka in vprashuje tudi pesnika: Katero inachico bo namenil za prevod? To zadnjo, za katero bo treba prositi izrecno pisno dovoljenje zalozhbe, ali ono iz Ritma, kjer bo dovolj in chisto kolegialno kontaktirati avtorja pesmi? This is a question! Ljubi pesniki, za bozhjo voljo, ne komplicirajte brez potrebe zhivljenja vashim morebitnim bodochim prevajalcem in ne begajte pozornih bralcev z drugachnimi razporeditvami besed! Zhe tako, brez teh dodatnih komplikacij, je nasha eksistenca tezhka.

In zakaj ni Shteger zhe chisto na zachetku povedal, da je od osmih pesnikov dobil korbico, saj niso uslishali njegove proshnje? Poiskati si je moral kakshno staro ljubljansko vizho sam, che jih je hotel imeti zraven, in on je hotel, ker je shlo za imena dolochenega kalibra, brez katerih bi bil izbor bolj pomanjkljiv in siromashen. Deveti pa mu je za hrbtom, ne da bi sploh opazil, podtaknil – gnilo jajce?

Tudi fotografinja Mojca Pishek si je zaigrala edinstveno prilozhnost, da objavi v knjigi fotografije, ki bi imele zgodovinsko vrednost, bile bi torej zanimive tudi za zanamce, tako pa – tudi ona brez kriterijev? – ni videla dlje od svojega nosa in je pustila, da njene fotke postanejo le navadne bolj ali manj posrechene ilustracije, ki pomenijo, kar pomenijo, bolj malo in skoraj nich, saj niso datirane in za navrh so tezhko prostorsko dolochljive. Che pa bi bile diskretno opremljene z letnicami in z navedbo ovekovechenega kraja, bi bilo vse kaj drugega. No ja, pa drugich, nikoli ni prepozno.

Jaz pa ne bom zgubila prilozhnosti, ki mi jo ponuja sam urednik te antologijice, da ne bi navedla tudi kakshne pesmice, uvrshchene vanjo, in to, ne da bi se drzhala zalozhbinega petvrstichnega diktata, da nich, ma prav nich in chisto nich ne smemo citirati brez predhodnega pisnega dovoljenja Shtudentske zalozhbe. Ko me bodo zalozhniki klicali na raport, se bom pach sklicevala na Shtegerja, ki je napisal chrno na belem tudi v tej knjigi, ki so jo opremili z zhe obichajnimi prepovedmi, tole zlato misel in ugotovitev: »… saj pesem, kakor hitro je zapisana, postane prebivalka sveta in se izmuzne vsakrshnemu polashchanju.«

Spodaj prepisana »prebivalka sveta«, onstran vsakih polashchevalskih tezhenj, skozi Babachicheva usta opeva (ljubljanske) Poljane, in se glasi:

Vsega so krive

lubenice,

vihravo rdeche,

razbite,

kot nashe

glave,

prazne

od veselja.

Ker se mi zdi pesmica prekratka in preneznatna, navkljub njeni sochni ljubkosti, sem se ta hip poshteno zbala, da jo bodo tisti, ki se gredo radi lastnike in polashchevalce, kar spregledali, namesto da bi pravichnishko zagnali vik in krik in terjali od krshiteljice svetih lastninskih pravic kakshno odshkodnino; zato ji bom malce izzivalno in zafrkantsko dodala she eno daljsho in blazno nenaklonjeno in problematichno pesem o Ljubljani, da bodo bralci imeli od moje pisarije tudi kakshen neposreden lirski uzhitek, prvich toplo presvetljen od rdechine lubenic, drugich pa nekoliko zatemnjen od bolj mrachnih tonov (t)istega mesta, ki pa, vse tako kazhe, ni vsem enako naklonjeno:

Ljuba Ana, Ljubljana je kot huda nochna mora. Prvo kar

ti pade na pamet v tem mestu je, da bi si prerezal

zhile, ali zadrgnil zanko okoli vratu, ali skochil z

nebotichnika. Moral bi biti kar naprej pijan ali zadet,

da bi zdrzhal. Prijatelji niso prijatelji, znanci

niso znanci, ljubimci niso ljubimci, mati ni mati,

oche ni oche, zhena ni zhena, tla niso tla, vse lebdi

v praznini, ki ji ni konca, prividi, duhovi,

spake, voda ni voda in zrak ni zrak, ogenj ni ogenj.

Ljuba Ana, tvoje mesto je konec sveta,

brez kakrshnegakoli upanja, je vegetiranje, so peklenske

muke, je tishchanje v zhelodcu, je koncentracija vseh

negativnih sil, ki tezhijo le k temu, da naredijo

iz tebe bebca, pohabljenca. Ljubljana, lepo

zvenecha kacha, ki ti nezhno ovije telo, pochasi,

z obchutkom, da ti zmanjkuje zraka in se je ne

moresh reshiti, vselej gre s tabo, leze za tabo,

tako pisana, nenevarna. Izgini, pogrezni se v

mochvirje, vrni se nazaj v blato, za vedno,

odreshi nas.

Kdo jo je spesnil? Bi znal kdo povedati, da bi obenem zasluzhil – ker gre za mini pesnishki kviz – dve kepici sladoleda ali breskvin sok?

She nekaj moram obvezno dodati v zvezi z dvojezichno zbirko o Alici s tisoch rokami. Zanjo sem zvedela, ker sem letos spomladi prejela od sezhanskega Literarnega drushtva Zlati choln, v katerem sem vchlanjena tudi jaz, veliko in zelo estetsko vabilo v Kosovelovo sobo na ljudski univerzi v Sezhani v nedeljo 11. aprila ob 17. uri na literarni vecher z naslovom Alica 1000 (Alice aux mille sons) alias na glasbeno-recitacijsko predstavitev pesnishke zbirke Mateje Bizjak Petit. Napoved sporeda in zasedba koncertantov me je prav prijetno presenetila, obetala je veliko, a ker se ob nedeljah v Sezhani nich kulturnega ne dogaja, ker obichajno ni obchinstva za take rechi, she ob sobotah se komaj kdo oglasi na podobne prireditve, vsa kulturna in nekulturna zhivelj se namrech razhajka kdove kam, ceste se izpraznijo, del prebivalstva, ki je nikamor ne popiha, pa zhdi doma in se najbrzh odpochiva od tedenske delavnosti in druzhabnosti. Sprashevala sem se, komu bo igral skladatelj in izvajalec elektroakustichne glasbe v zhivo Michel Bertier, pa komu bo glas (performerja deZopilant /TribuSlam iz Reimsa) Didier-Culbutoke, komu bo pesnica tankochutno recitirala pesmi in muziciral s pojocho zhago Tomazh Podobnikar. Najbrzh organizatorjem, sorodnikom pesnice in – meni, morda se prikazhe tudi Slavka, znana kulturtreg'rca, ki bolj poredko, a vchasih se tudi to zgodi, pusti literate in umetnike na cedilu, in najvechkrat poskrbi, da ni prevech nezasedenih stolov v dvorani. Morda se prikazhe tudi kakshna narochena novinarka, da klik, klik, fotografira izvajalce in nato poshlje fotko svojemu lokalcu s porochilcem v objavo. In prav to se je zgodilo, ni bilo treba biti niti prerokinja in vedezhevalka. Koncert pa chudovit, trajal je vech kot dobro uro, vreden, da bi ga slishala ne samo nabito polna Kosovelova soba, marvech desetkrat vechja mala dvorana Kosovelovega doma in celo ona velika. Jaz bi ga zlahka poslushala she dve uri. Stane Sever je nekoch davno ustanovil »gledalishche enega«, kar je pomenilo, da bo on sam – morda ob njem she kdo, po njegovi izbiri – animiral in osrecheval s svojo umetnostjo vechje obchinstvo. A zdaj smo zhe na obratnem tiru ali na nasprotnem bregu: shtiri in vechchlanski ansambli pa veliki orkestri bodo nastopali za obchinstvo enega ali dveh in najbrzh za sorodnike.

(se bo nadaljevalo)

Svojskost Revije SRP

Vodilo Revije SRP so

tri vrednotne orientacije individua,

tega ne nepomembnega drobca v sistemu institucij.

Te vrednote so: Svoboda, Resnica, Pogum.

Pomembne so, vsaka od njih posebej,

pomembno je prezhemanje teh vrednot.

Tak namen ima tudi urednishtvo Revije SRP,

ki izhaja v posodobljenem prvotnem slovenskem chrkopisu bohorichici,

katere utemeljitev predstavlja Zbornik 2001 Bohorichica.

Sama ustvarjalnost in avtonomija,

njuna utemeljenost v raziskovanju,

nachelno in sploshno nista vprashljivi,

nihche, skoraj nihche ne bo nasprotoval

takim usmeritvam. Problem se pojavlja

shele na konkretnem nivoju, kot tak je

nerazviden in skrit ali zhe prikrit

in s tem tezhko reshljiv.

Problem ukinjanja ustvarjalnosti

(in avtonomije) se kazhe v shtevilnih,

a na videz nepomembnih malenkostih.

Lahko jih ne vidimo ali pa se moramo

spustiti na nivo konkretnosti, to je

na nivo ukvarjanja z malenkostmi

in postati malenkostni.

Institucija brez spomina je

kakor podjetje brez knjigovodstva,

mochni in mogochni v njej

pochno, kar jih je volja,

ker vse, kar pochno, utone

v pozabljivi zavesti chasa.

...

a ne gre za chas, ampak za dejstva zavesti,

kjer chasa ni, je samo trajanje,

obche vrednote so neposredna dejstva zavesti,

vsakomur dojemljive, preverljive,

nihche jih chloveku ne more ne dati ne vzeti,

ne sistem ne institucija ne propaganda, tudi kulturna ne,

samo che to sam hoche, jih bo nashel

le v sebi, sebstvu svojem.