Revija srp

Andrej Lenarchich

KROJENJE JAVNEGA MNENJA

(PO MERI KOGA IN ZA KOGA KROJACHI KROJIJO JAVNO MNENJE – TUDI Z DROBNIMI, A POMEMBNIMI DEJSTVI?)

Moje tri kratke pripombe, enako kratko utemeljene, objavljene v Delu 17. julija 2010, ¹ so bile predmet skoraj shtiritisochpetsto znakov dolgega odgovora gospe Milice Kacin Wohinz, avtorice chlanka O pozhigu Narodnega doma v Trstu, objavljenega v Delu 13. julija 2010 (Mnenja, str. 5), v katerem so zapisane trditve, ki sem jim s pripombami ugovarjal. (Odgovor gospe MKW na moje pripombe je objavljen v Delu, Sobotna priloga, 24. julija 2010, PP 29).

Nimam nobenega namena kakorkoli odgovarjati na pisanje gospe MKW. Zajetno pisanje, ki naj bi verodostojno zavrnilo moje tri pripombe, se ukvarja z vsem mogochim, tudi s kakshnim tekstom izpred dveh desetletij² in celo (zlo?)rablja za osebno diskvalifikacijo pomen dveh podatkov v nekem oklepaju v nekem drugem tekstu, ki ga ochitno ne razume (noche razumeti?), pomenita pa dve, glede preganjanja Slovencev s strani italijanskih oblasti pomembni dejstvi: Rapallo in Mussolinijev pohod na Rim (Rapallo, 1922 – med Rapallo in letnico je vejica!). Pravzaprav si ne morem kaj, da bi se avtorici ne zahvalil za trud, saj so iz njenega pisanja vech kod dovolj razlochno razvidni tehnologija, nachin, metode in pravila tukajshnje zgodovinarske shole, katere plodove imamo prilozhnost uzhivati. In seveda plachevati iz svojih zhe dodobra izpraznjenih davkoplachevalskih zhepov.

Nimam torej namena polemizirati z avtorico, dolzhan pa sem pojasnilo tistim, ki so prebrali njen obrachun z menoj, a niso (pre)brali mojega pisanja, na katero se je imela pravico odzvati.

V mojem pisanju so torej tri pripombe:

1) Oporekam trditvi: »ozrachje, ki ga je ustvarilo shirjenje vznemirljivih novic o nevarnosti slovanske narodne vstaje in jugoslovanskega napada, je privedlo do pozhiga slovenskega Narodnega doma v Trstu.« Gre pach za kar pogosto zamenjavo vzroka in posledice. Che bi shli naprej po tej logiki, je do pozhiga privedlo to, da je Dom pach stal tam. In da so npr. italijanski uchitelji pljuvali v usta slovenskih otrok le zato, ker so jih le-ti nesramno odpirali. Dejstvo, da je iz celotnega besedila chlanka gospe Kacin Wohinz sicer povsem jasno, kaj je vzrok in kaj posledica, v nichemer ne opravichuje trditve, kateri oporekam. Jo kvechjemu she dokonchno diskvalificira.

2) Oporekam trditvi, da se je to dogajalo »v Trstu in drugih krajih Julijske krajine.« Dokler ni Kraljevina Italija sklenila s Kraljevino SHS dokonchnega sporazuma, je bilo ozemlje Primorske, mednarodnopravno gledano, zasedeno od sil Antante. Vojashki opazovalci/nadzorniki so bili povsod, tudi v Ljubljani in she kje. Drzhava Italija je s svojo organiziranostjo in upravno razdelitvijo lahko nastopila oziroma jo je drzhavnopravno verificirala shele po podpisu in uveljavitvi sporazuma (Rapallo 12. 11. 1920). Kaj se je pletlo v glavah imperialistichnih in rasistichnih obesedencev, kako so kaj poimenovali ali zasramovali zhe zdavnaj prej, ni potrebno ugibati niti o tem razpravljati, saj drzhavnopravno nima pomena. Rane pa seveda she zdalech niso zaceljene in spomin ne bo nikoli ugasnil. Toliko bolj, ker je »slovenski holokavst«, ki so se ga shli na slovenskih nebodijihtreba vsi sosedje, zamolchan, a ni dosti manj grozljiv od sicer sploshno znanega. Moje osebno preprichanje je, da je she bolj grozljiv, tako glede delezha na narodovem telesu kot glede na chas trajanja in glede na uporabljane metode. Ni bilo dovolj, da so Slovence morili, izganjali iz domovine, vzeli so jim tudi ime, njih osebna imena, pa imena njih krajev in dezhel, zgodovinski spomin, samozavest. Tako popolnoma kaj »ausradirati« se niti nori berlinski malar ni potrudil. Niti se nihche iz nashega Piranskega zaliva ni norcheval z neko valo. Problem je, da o tem slovenskem holokavstu krivci molchijo, na strani zhrtev jih je pa dosti prevech, ki zelo po svoje elaborirajo vztrajne poskuse unichiti neko etnijo in nje drzhavnost.

Pri tej pripombi o Julijski krajini moram povedati, da gre dejansko za Julijsko Benechijo, o chemer se je mogoche preprichati na strani 113 uradnega uchbenika Zemljepis Italije (in njenih kolonij), njegove slovenske izdaje, ki je izshla leta 1942 v Torinu pod okriljem Inshtituta za italijansko kulturo v Ljubljani.

Ker gre za slovensko dezhelo Primorsko, ni mogoche mimo zanikovanja slovenskosti te in drugih slovenskih dezhel. Dezhelo dolochajo najprej prebivalci in toponimi. Nima smisla ponavljati, odkod so imena krajev in pojavov, kakshen jezik so vedno govorili domachini. Ker gre za politichno motrenje zadeve, naj bo dovolj retorichno vprashanje: Che so se na podlagi manifesta cesarja Karla, s katerim je suveren zagotovil, da imajo dezhele Avstrijskega cesarstva pravico oblikovati svojo oblast – narodne svete – po etnichnem kljuchu in da se lahko kot zgodovinski suvereni subjekti po svoje zdruzhujejo oziroma razdruzhujejo, »nemshke« dezhele (in povsem nemshki del Shtajerske) nemudoma zdruzhile v »Nemshko« Avstrijo (Deutsch-österreich), kako je potem treba poimenovati dezhele, ki vech kot ochitno niso bile »nemshke«? Niti za nemshke nacionaliste! (Koroshka je malo pochakala zaradi vojashkih spopadov.) So bile morebiti dezhele Zombijev? In da gre na ozemlju kasnejshe Julijske Benechije za dezhelo, ki se po slovensko imenuje Primorska, se nizajo dejstva zhe od zachetkov dokumentirane evropske zgodovine naprej. Zhe prvi shtaufovski upravljalci so uporabili to ime: Meranija = (Dezhela) pri morju. Korzichan Napoleon, s svojo cesarsko digniteto vred, je na Vrzdencu pri Dunaju podpisal papir, kjer je ime zapisano v italijanskem jeziku: Littorale (dva t stojita v originalu). Sholarji so se do konca habsburshkega imperija uchili o Küstenlandu, Primorski, katere celovitosti (upravna razdelitev je nekaj drugega!) ni razdrl niti lashki okupator niti nemshki vojashki upravitelj (slovenskega imena – Globochnik). Razdrli s(m)o jo shele mi, sami in samostojni, leta 1991.

3) Oporekam prelahkotnemu prevzemanju pejorativnega lashkega poimenovanja Slovencev – Slavi! Predvsem zaradi tega, ker raba tega poimenovanja ni nich vech in nich manj kot etnocidno jemanje imena. Jemati ime je etnocid. Hujshe kot umor. Naredi mrlicha pri zhivem telesu. Jemljejo nam ime celo domachi strokovnjaki, ki znajo za povrh tujcem povedati, da smo se v te kraje pritepli »v krdelih« (!).

Kar je prevech, je pach prevech.

MOJE PISANJE V DELU

(stran MNENJA – Gostujoche pero, 19. julija 2010)

V vrtincu naporov Slovenije za pridruzhitev EU, ko je Italija proces zavirala in postavljala pogoje, sem kot poslanec drzhavnega zbora poslal 17. 7. 1994 pismo uredniku. Pismo ni bilo objavljeno. Dovoljujem si (do)mishljati, da je tudi zato bil mogoch nedostojni izpad trenutnega predsednika drzhave Italije, ki je nas, zhrtve divjanja italijanskih oblasti, zmerjal z morilci in primitivci.

Hkrati si ne morem kaj, da bi ne potozhil, kako dosledno in vztrajno obvladujejo tukajshnje javno mnenje nenatanchne, tudi napachne predstave o zelo pomembnih mednarodnopravnih zadevah. Tako je npr. naravnost neznosno, kako nonshalantno nashi mediji in politika povzemajo fravdolentno avstrijsko poimenovanje temeljnega drzhavnega akta avstrijske drzhave – Drzhavne pogodbe o Avstriji. Na Dunaju podpisani dokument, ki je obnovil avstrijsko drzhavo, ni nobena »avstrijska« pogodba – she najmanj drzhavna, saj ko je dokument nasta(ja)l, drzhave Avstrije ni bilo (nastala je shele z uveljavitvijo tega dokumenta) – marvech je pogodba zmagovitih zaveznikov o obnovitvi Avstrije, kakor je to dolocheno v tretji tochki Moskovske deklaracije 1943. Skrajno zavrzhno in malovredno pa je za slovensko stran (tudi koroshko!) posebej vztrajno zamolchevanje bistva, da namrech Drzhavna pogodba o Avstriji ne bi bila mogocha, che bi se zhrtve avstrijskega nasilja na Koroshkem in Shtajerskem, Slovenci, med drugo svetovno vojno ne uprli z orozhjem. Ta boj je bil namrech edini uporabni argument zagovornikov obnove avstrijske drzhavnosti in je omogochil priznanje statusa zhrtve in Drzhavno pogodbo o Avstriji.

Tudi che bi bila ta ignoranca izjema, bi bilo dovolj hudo. A ochitno ni izjema. Saj podobno napachno in neustrezno mnenje o dejanskih dogajanjih in razmerah obvladuje tudi zadeve na »zahodni meji«! Che se omejimo le na vedno aktualne »optante«, je slika, ki jo ponuja spomin tistih, ki smo chase in dogodke dozhivljali, pa seveda tudi dokumenti, zelo drugachna, kakor pa jo zmerjanje z najvishjih krogov sosednje drzhave poskusha uveljaviti. Predvsem ni shlo za mnozhichen nasilni izgon, marvech za mnozhichno izkorishchanje mozhnosti (»opcije«!), ki jo je ponudil sporazum med drzhavo Italijo in FLRJ. Shtevilni prebivalci Primorske (Venezia Giulia) so namrech dobili pravico, da se izmaknejo grobemu boljshevistichnemu jugoslovanskemu rezhimu, ki je zhe kazal svoje »dobre« plati. To pravico so izkoristili Primorci ne glede na etnichno poreklo. Tisti priseljenci, ki jih je po zasedbi dezhele Primorske (Rapallo, 1922) naselila drzhava Italija, pa so vechinoma zapustili obmochje zhe med vojno, po kapitulaciji Italije, ko je postalo jasno, da se jim zaradi privilegiranega statusa in dejavnosti ne bo »dobro pisalo«!

Kako vabljiva je bila »svoboda« onkraj, dokazujejo tudi (pre)shtevilne zhrtve, ko so she dolgo po prenehanju »opcije« mnogi bezhali prek meje in za to tvegali zhivljenja.

Da jugoslovanska oblast ni izganjala prebivalstva iz cone B dezhele Primorske, marvech je izseljevanje celo na vse mogoche nachine otezhevala, dokazujejo uradni akti in navodila postajam ljudske milice. Indikativno je tako navodilo: »Sporocheno nam je bilo, da se shiri predvsem na hrvashki strani propaganda za masovno optiranje za Italijo ...« Navaja ga Peter Stres v Etnolog 2/I/II 1993, str. 213, in dodaja, da so bila navodila, da je treba take akcije preganjati in stremeti k izdajanju negativnih odlochb o opciji. Tudi Pravilnik o opciji (UL sht. 109, str. 1547) je nedvoumen. Nihche ni izganjal prebivalcev iz drzhave. Je pa res, in je bilo vsem na ocheh, da je bilo zhivljenje onstran demarkacijske chrte dosti boljshe in perspektiva obetavnejsha.

Ker je nedopustno vztrajati pri napachnih predstavah o kljuchnih drzhavnih recheh, molchati o dejstvih pa zavrzhno, dodajam prepis pisma glavnemu uredniku, ki ga omenjam na zachetku.

Preprichan sem, da je prav tokratno srechanje treh predsednikov v Trstu prilozhnost, da si »nalijemo chistega vina«! Brez resnice nikoli ne bo nobene sprave.

OPTANTI

Problemi, ki so nastali po drugi svetovni vojni, po porazu fashistichne Italije in sil Osi, z dolochitvijo meje med FLRJ in Italijo, naj bi bili enkrat za vselej resheni s sporazumi, katerih veljavnost v novih okolishchinah sta obojestransko priznali tako Slovenija kot Italija. Vendar pa praksa kazhe drugache. Tudi po pogovorih v Trstu je jasno, da bo diplomacija zahodne sosede vnovchila prav vse adute, kar navsezadnje sodi k igri. Manj obichajno je, che se jih nasprotni igralec ne trudi odvzeti ali pa da jih nasprotniku celo ponuja.

Nobenega dvoma ni, da stoji Slovenija chvrsto na poziciji uveljavljanja enakopravnosti, sodelovanja in sozhitja da odlochno zagovarja in uresnichuje pravice manjshin in sprejema vse zadevne mednarodne dogovore. Che pa zahodna soseda meni, da ji bolj ustreza manj prijazna politika do Slovenije, potem je seveda treba o tem kaj rechi.

Kdor se odlochi ponovno odpirati temo slovenske zahodne meje, ta ne sme biti presenechen nad mnozhico strashljivih dejstev, ki se grozeche dvignejo pred njim: tragedija Beneshke Slovenije, Doberdob – slovenskih fantov grob, katastrofalen polom italijanske vojske na Soshki fronti in brezglavi beg do Piave, skoraj tragikomichno dejstvo, da je moral hrabre italijanske generale zbezati iz varnih Benetk, kjer so chakali, kaj bo, Slovenec, in jih povabiti, naj zasedejo Trst, kar so potem poplachali s »triumfalnim« pohodom skoraj do Ljubljane, desetletja fashistichnega genocidnega divjanja, brezmejno zlochinsko pohajkovanje po Ljubljanski pokrajini. Ali je sploh dovoljeno ponovno razkrivati to poshastno dedishchino? Res se je treba vprashati, kaj vodi Italijo, da nachenja to tematiko, posebej she, ko za vse te zlochine do danes nihche ni odgovarjal.

Zato je treba prijaznim diplomatom, ki s smehljajem zapirajo Sloveniji vrata, povedati, da nesposhtovanje pravic Slovencev na Trzhashkem, Gorishkem in v Beneshki Sloveniji ni vse, o chemer bi se lahko kaj reklo. Kje je shkoda, ki jo je povzrochilo fashistichno divjanje? Kje so odshkodnine za unichena slovenska podjetja, zalozhbe, za pozhgane domove? Kje je spisek tisochev, ki so bezhali pred preganjanjem in ekonomskim nasiljem? Kje so tisti Slovenci, ki jim je italijanska oblast genocidno spremenila imena in priimke? Vsem tem podatkom bi lahko italijanske oblasti dodale tudi statistichni pregled potroshnje ricinusovega in strojnega olja, s katerim so divjaki morili Slovence. To pa she zdalech ni vse! Kje so she posledice divjanja med drugo vojno, zlasti v Ljubljanski pokrajini!

Vsem tem spiskom brez konca stoji nasproti problem optantov!

Zhe samo ime optanti daje slutiti, da ne gre za pregnance. Uposhtevanje posebnih okolishchin v tistem chasu pa sliko, ki si jo utegnemo povrshno ustvariti, zelo spremeni.

Tisti chas je bilo slovensko ozemlje na nashi zahodni narodnostni meji razdeljeno v dve coni. Cona A je bila pod angloamerishko upravo, cona B pa pod jugoslovansko vojashko upravo. Iz cone B so prihajala vznemirljiva porochila o nasilju in krutostih, ki so spremljale nasilno graditev novega, socialistichnega in komunistichnega reda. Vsem so bile znane (razen, kakor je mogoche sklepati iz zaslishanj nekdanjih funkcionarjev UDBE v preiskovalni komisiji DZ, organizatorjem in izvajalcem zlochinov) mnozhichne likvidacije v drzhavah pod sovjetsko dominacijo. Zato je bila razumljiva zhelja mnogih, zlasti imovitejshih prebivalcev, da se negotovi usodi izmaknejo. To mozhnost jim je (razen bega chez mejo, kar se je ponavljalo she desetletja) ponudil Pravilnik o opciji oseb iz obmochja, prikljuchenega po mirovni pogodbi z Italijo k Federativni ljudski republiki Jugoslaviji. Glede na dolochila pravilnika ni shlo za noben izgon, ampak nasprotno, drzhavni organi so na vse mogoche nachine omejevali izseljevanje. Kljub vsemu se je po seznamu slovenske policije s Primorske odlochilo dobrih 22.000 oseb, med njimi zelo malo Italijanov, za odhod v »svobodni svet«. Za Italijo so optirale predvsem tiste osebe italijanskega porekla, ki so jih italijanske oblasti naselile na slovensko ozemlje in so imele privilegiran politichni polozhaj. Med drugim verjetno tudi »kosmato« vest!

Namen tega prispevka ni podrobna analiza problema optantov, saj bi to zahtevalo prevech prostora. Zhe iz navedenega je mogoche sklepati, da je prihajalo do izseljevanja zaradi mozhnosti, da se posameznik umakne na boljshe. Tako si je tak »luksuz« dovolil tudi znan slovenski umetnik, ki danes, che se ne motim, nosi visoko slovensko odlikovanje, takrat pa je zatajil svoje slovensko poreklo. Vsekakor je problem optantov treba obravnavati previdno in uposhtevaje vech vidikov, che zhe ni dovolj, da so bile z osimskimi sporazumi in rimskim sporazumom te zadeve dokonchno umaknjene z dnevnega reda. Storiti je treba vse, da se zadeve poimenujejo s pravim imenom. Nikomur ni mogoche ochitati, che si je pomagal na bolje, ni pa mogoche tolerirati, da bi bil za to mimo pravnega reda she dodatno nagrajen. Konchno smo tisti, ki smo ostali doma, domovino z mnogimi zhrtvami in odpovedovanjem ohranili, da je lahko vstala svobodna in samostojna.

Danes dozhivljamo naravnost perverzno situacijo. Plachevali naj bi ponovno shkodo, ki sploh ni objektivno izkazana, tisti, ki to od nas terja, pa za svoje vnebovpijoche zlochine ni bil niti obtozhen, kaj shele, da bi odgovarjal. Toda grob Lojzeta Bratuzha tuli. Tulijo Bazovica in pozhgane slovenske vasi, krichijo Robottijevi ukazi: »Si ammazza troppo poco!« (Premalo se pobija!)

Nujno je nashe zahodne sogovornike, pa chetudi z zadrzhanim nasmehom, vljudno opozoriti, naj ne odpirajo komaj zaceljenih ran. Slovencem so s severa, vzhoda, juga in zahoda stoletja kradli zemljo in dusho. Gonili so narodov genij v svet, da je tlachanil tujcu in pod ceno prodajal svoje sposobnosti. Preostali mali koshchek domovine je odkupljen s krvjo, pa naj so padale zhrtve od tujcheve roke ali od roke domachega obsedenca. Sedaj je dovolj. Ni ga, ki bi smel zahtevati she kaj.

Gospodje diplomati naj vsaj tokrat izjemoma opustijo svoje diplomatske piruete in tisto, kar govorijo, mislijo resno.

(Ljubljana, 17. 7. 1994)

SHE DODATNO PISMO DELU

(z dne 3. julija 2010)

Sposhtovani!

Dobro je, da ste objavili prispevek strokovnjakinje Milice Kacin Wohinz o dogodkih v chasu pozhiga slovenskega Narodnega doma v Trstu. Dovolj je prebrati le prvi odstavek, pa je pred nami slika, kako je mogoche morebiti z najboljshim namenom prikazati resnico popolnoma narobe.

Zhe uvodni stavek: »Ozrachje, ki ga je ustvarilo shirjenje vznemirljivih novic o nevarnosti slovanske narodne vstaje in jugoslovanskega napada, je privedlo do pozhiga slovenskega Narodnega doma v Trstu«, ustvari zmedo in popolnoma napachen vtis, da utegne biti to vzrok pozhiga. Korektno bi bilo povedati, da je bil to le izgovor, priprava ustreznih okolishchin za (lagodno in uspeshno) uresnichitev naklepa.

In tudi drugi odstavek postrezhe z bistveno napako: »... v Trstu in drugih krajih Julijske krajine.« Julijske krajine (Venezia Giulia) leta 1920 ni bilo nikjer na planetu. Avtorica verjetno misli na slovensko dezhelo Primorsko v okviru habsburshke Cislajtanije, ki je na uradnih zemljevidih poimenovana v nemshchini kot Küstenland (od Vrshicha do otoka Unije), kar je prevod avtentichnega domachega poimenovanja Primorska. V chasu predrapalskega divjanja italijanskih oblasti in soldateske po slovenski dezheli Primorski je bila le-ta s strani sil zmagovite Antante zasedeno ozemlje premaganih centralnih sil.

Tudi o kar prevech sproshchenem prevzemanju pejorativnega in namerno ignorantskega italijanskega poimenovanja Slovencev kot Slavov (le korak je she do Shchavov) bi bilo mogoche povedati vech kot le besedo.

Slovenska stroka (in seveda politika!) je vech kot ochitno premalo pozorna na pravo resnico, ki je preprosta in vsem na ocheh.

________­­­­­­­­­_________

(Pismo z dne 3. 7. 2010 je bilo povod za pisanje Milice Kacin Wohinz, tj. za “pravilno” umerjeno, odmerjeno, ukrojeno javno mnenje; njen odziv obj. Delo, SP PP 29, 24. 7. 2010. Zgovoren primer obichajnega manipuliranja z dejstvi, pomembnimi za narodov zgodovinski spomin in njegovo samozavest. – Op. ur.)