Revija srp

Velikoekranski dodatek

(retrospektiva: Kubrick, Huston; Kinoteka, marec, junij 2007)

Retrospektivi velikanov filmske rezhije – Stanley Kubrick (1928-1999) in John Huston (1906-1987) – sta zanimivi tako vsaka zase v smislu zgoshchenega razgleda po opusu z mero njegove prepoznavne individualnosti v mrezhi filmske produkcijske mashinerije kakor tudi v smislu prilozhnostne, s chasovno blizhino pogojene mozhnosti medsebojne primerjave. Oba sta dosegla znatno »osebnoizpovedno« profiliranost opusa znotraj omrezhja masmedijskih institucionalnih determinant, v glavnem pa sta si tako razlichna, da se zdi mozhna le primerjava po nasprotjih; kljub vsemu je najti tudi kakshno »podobnost« in razvidno zvezo (npr. Hustonova Asfaltna dzhungla in Kubrickov Rop brez plena). Oba sta rojena Americhana, a cheprav je Kubrick, sicer judovskega porekla (iz A-O), zadnja desetletja zhivel v Britaniji in snemal filme v GB produkciji, velja za amerishkega rezhiserja, ob Hustonu pa se kakor ob Fordu (tudi rojen v ZDA) zaradi irskega porekla vchasih pojavlja oznaka »amerishko-irski« rezhiser. Vsekakor je Kubrick tudi s svojo dokonchno »kontra-amerishko« (»eliotovsko«, geostrateshko obratno od migrantske vechine) preselitvijo v Anglijo izrazito zunajserijski, zunajholivudski amerishki rezhiser; v tem smislu je med primerljivimi velikani njegov »kontrapunkt« Hitchcock (»audenovski« prehod iz VB v ZDA). Po drugi strani pa je Huston po rojstni letnici srednji v trojici sodobnikov, morda najbolj znachilnih rezhiserskih velikanov klasichnega Holivuda: poleg njega she John Ford (1894-1973) in Samuel Fuller (1912-1997). Ford je bil desetletja »kralj Holivuda«, s shtirimi oskarji za rezhijo je rekorder, z ogromnim in raznolikim opusom je tudi sinonim za vestern, za mnoge je sploh najvechji amerishki filmski rezhiser, pojmovna inkarnacija amerishkega filma; Huston kot tovrstni »uspeshnik«, cheprav tudi nagrajen z oskarjem in vrsto drugih nagrad, opazno zaostaja za njim, medtem ko je Fuller (izvirni priimek Rabinovitch, potomec rusko-poljskih Judov) sinonim za tradicionalni »holivudski eksces«, sprt s producentsko birokracijo, odrivan v »B-low budget«, podcenjevan, obtozhevan za antipatriotizem (kot vojak med drugo svet. v. odlikovan) in nagibanje h komunizmu, sochasno cenjen le pri francoskih novovalovcih, danes pa o njem kot vzorniku govorijo mlajshi amerishki rezhiserji (Scorsese, Tarantino, Jarmusch), pravzaprav vse bolj raste kot izjemno zanimiv med starejshimi (deloma podobno tudi Orson Welles, 1915-1985) izvirno holivudskimi velikani: »prezgodaj« se je kritichno loteval »shokantno zoprnih« tem, njegov Shock Corridor, 1963, je fenomenalna »anticipacija« psihiatrichnega azila v Formanovem Letu nad kukavichjim gnezdom, 1975. Ford, Huston in Fuller so paradigmatichni Americhani z bolj ali manj slikovitimi biografijami (vsakrshne zaposlitve, potovanja itd.) in obilno, v osnovi tradicionalno populistichno produktivnostjo, medtem ko je Kubrick njihovo specifichno nasprotje: v izhodishchu art-fotograf, odmaknjen od zhurnalistichnega hrupa, s kvantitativno skromnim opusom (ducat filmov), oblikovno in vsebinsko skrajno, skoraj avtotorturno individualistichno koncentriran perfekcionist, a pri tem ni kakshen »avantmodernistichno-larpulartistichni« hermetist ali sinefilski ekskluzivist, ki bi nachelno preziral zgodbo, gledljivost, sporochilnost, psihologijo ipd. Kubrick je v jedru pravzaprav ekstremen primer »elitistichnega populista«, specifichna kvintesenca t. i. avtorskega filma z ambicijo biti »absolutni gospodar« projekta kot scenarist, rezhiser, producent, snemalec, montazher, izbiralec glasbe (»the ultimate auteur«, tipoloshka podobnost z »anti-holivudskim« Wellesom, ki je bil npr. scenarist, producent, rezhiser in glavni igralec svojega »najfilma« Drzhavljan Kane, 1941). Kubrickov opus je kljub dosledni tematsko-analitichni raznolikosti med posameznimi filmi markanten avtorski monolit (geslo retrospektive: »Kubrick/monolit« – tudi asociacija na simptomalni monolit v Odiseji 2001), zgoshchena »postdiplomska« elaboracija za studiozne filmofile (sam se je zgodaj uchil z gledanjem filmov nemshko-amerishkega Juda Maxa Ophülsa, Scorsese pa je rekel, da so vsi amerishki rezhiserji otroci Griffitha in Kubricka), toda naposled se zdi, da za shirsho publiko njegovo ime asociira en sam film – Odiseja 2001; ta epohalni SF tudi po desetletjih od nastanka (1968) ostaja nekak magistralni kompendij vseh poglavitnih Kubrickovih karakteristik. Retrospektiva je to »zozhitev« po svoje potrdila in tako omogochila evokacijo znane Renoirjeve izjave, da rezhiser vse zhivljenje dela en sam film; to seveda spominja na mnenje glede literature – da namrech tudi pisatelj vse zhivljenje pishe le eno zgodbo ali knjigo v najrazlichnejshih variacijah, morda tudi pesnik »eno samo pesem«. Za Kubrickovo filmografijo je ravno srechanje z literaturo »usodno« v posebnem smislu: vsi njegovi filmi (razen dveh-treh zachetnih) so priredbe po literarnih delih, to pa njegovo radikalno skrb za avtorsko individualnost in izvirnost osvetljuje s primesjo paradoksa. Pri tem se razpira znani fenomen »parazitstva« filma na literaturi (obratna navezanost literature XX. stoletja na film je bolj zastrta, zapletena in razvejena po razlichnih kanalih), ki po svoje pritrjuje tistim, za katere je film podrejena, imanentno inhibirana (senzacijsko sejmarstvo senchnih lutk) zvrst dramatike v primeri z avtentichno spektakelskim odrskim teatrom (sicer, radikalno vzeto, tudi napisana drama »ni samozadostna« kot pesem ali proza, ker je le scenarij za magijsko-iluzionistichni scenski obred). Znano je na primer Hitchcockovo geslo »ishchem dobro zgodbo« (katarzichno-kompenzacijski uchinek arhetipske iluzije »fabula docet«); za mnoge najvechjemu imenu filmske rezhije je intrigantne sizheje ponujala populistichna zhanrska literatura, predvsem kriminalka, medtem ko je sochasna moderna »visoka« knjizhevnost prezirala »obrabljeno cenenost« fabuliranja. (Britanski filmski inshtitut je leta 2002 za najvechjega rezhiserja vseh chasov razglasil Wellesa, ki je z vechino svojih glavnih del prav tako parazitiziral na literaturi; za nekatere poznavalce je »prvi med enakimi« Kubrick, a pravi kandidati za »najvechjega« se v skrajnem povzetku zdijo le trije: ker Welles ni le rezhiser, temvech she marsikaj drugega, tudi igralec in cirkushki charovnik, Bergman pa je bil tudi pisatelj in gledalishki rezhiser ter je odru dajal dolocheno prednost pred filmom, tako ostane briljantni »Angloamerichan« Hitchcock esencialno in tudi zhanrsko najbolj avtentichni »chisti« filmski rezhiser, ki je enkratno zdruzheval superiorno intelektualnost »v ozadju« in trzhno uspeshni populizem »v ospredju«, to pa za filmski medij ni nepomemben adut; znachilno je tudi, da je bil zasebno osebnost za filmski svet nenavadne integritete.)

V zadnji konsekvenci se Kubrickov najbolj zanimivi film poleg Odiseje 2001 zdi le she Shiroko zaprte ochi (1999, zadnji film, »labodji spev«, erotichni triler, deloma soroden Rosemaryjinemu otroku Polanskega); v okviru teh belezhk sta bila zhe posebej obdelana (Revija SRP 77-78/ 2007), zato ob retrospektivi na tem mestu sledi le nekaj opomb k nekaterim (ponovno) ogledanim, ki ne spreminjajo prvotnega »vtisa«. Gre za variacije Kubrickovega sredishchnega motiva: posameznik v mehanizmu »magichno« neobvladljivih bivanjskih okolishchin, ki ga tako ali drugache transformirajo v grotesko »loserja«, chetudi mu spochetka lahko dobro kazhe na »poti slave«; kljuchni dramski »catch«, sicer zmeraj intelektualno globoko provokativen, se v vseh bolj ali manj obchutno izgublja v strogo natanchnem, mehanichno strukturiranem kompleksu vsakrshnih, sicer sposhtovanja vrednih tehnicistichno-stilistichnih ekshibicij, katerih tezho povechujejo tudi enormne dolzhine filmov. Steze slave (Paths of Glory, 1957): stilistichno trdno tradicionalen film z markantnim Kirkom Douglasom v glavni vlogi, ob zgledni skrbi za dokumentarno avtentichnost militaristichnih ekscesov v francoski vojski med prvo svetovno vojno vse poteka v angleshchini ... Lolita (1962): precej duhamorna priredba po romanu Nabokova, skoraj triurna »elaboracija« pisunsko-pedofilske obsesije. Dr. Strangelove (1963): znamenita satirichna groteska na temo hladne vojne med ZDA-SZ z angleshkim komikom Petrom Sellersom v trojni vlogi kljub shtevilnim inventivnim detajlom danes uchinkuje bolj brezpredmetno kot pa duhovito. Peklenska pomarancha (A Clockwork Orange, 1971): rigidno forsirana »analiza nasilja«, intrigantna zgolj v zasnutku, s ponavljanjem »krutih« uchinkov in razvlechena, nakazana poanta ostaja prilepljena (ozdravljeni nasilnezh se vrne v nasilni svet). Sijanje (The Shining, 1980): hladno distancirana, formalno elegantna priredba Kingovega horror-romana na temo pisateljske psihopatoloshke avtoanalize, razvlecheno in brez avtentichnega horrorja. Dodatna posebnost: Temna stran meseca (Opération Lune, 2002, rezhija William Karel), posthumni francoski dokumentarec o Kubricku z nekaterimi provokativnimi »informacijami«, npr. Nixon naj bi s CIA nachrtoval Kubrickovo likvidacijo, da bi onemogochil razkritje, da so posnetki amerishkih astronavtov na Luni leta 1969 v resnici ponaredki, ki jih je po dogovoru z NASA posnel sam Kubrick, kajti zadevnega »epohalnega pristanka« sploh ni bilo ...

ZAKLAD SIERRA MADRE (The Treasure of the Sierra Madre; ZDA, 1948; Kinoteka 8. 6. 2007). Kar je pri Kubricku Odiseja 2001 (ali pri Wellesu Drzhavljan Kane), je pri Hustonu Zaklad SM: kljuchni, esencialni film, coup grand, najvechji dosezhek (oskar za rezhijo), razmeroma zgodnja in pozneje nepresezhena fokusna kulminacija v opusu. Huston kakor Kubrick izhodishche za »avtentichno svojo zgodbo« ishche v literaturi, Zaklad SM po istonaslovnem »socialnem« romanu B. Travna; podobno so vsi njegovi pomembnejshi filmi po literarnih delih – od prvega Malteshki sokol (1941) prek Asfaltna dzhungla, Afrishka kraljica, Moby Dick vse do zadnjega po Joyceu (The Dead, 1987); slednji se zdi nekak homage irskim koreninam. Zaklad SM deloma spominja na film Visoka sierra (1941), za katerega je Huston napisal scenarij, rezhiral pa ga je Raoul Walsh, tudi glavni igralec je isti: Humphrey Bogart, ki daje skupen pechat prvim najvechjim uspehom Hustona kot rezhiserja. V Zakladu SM je Bogart ustvaril svojo najbolj markantno vlogo, preprichljivo tipiziranega »loserja« kot chloveshke »podgane«, obsedene z iskanjem zaklada, a zanjo ni dobil oskarja, prejel ga je malo pozneje za bolj »populistichno odshtekano« vlogo v Afrishki kraljici (1951), zelo popularni, a precej manj uzhitni, za lase privlecheni »dzhungelski komediji« s Katharine Hepburn. Za Kubricka je znachilno, da nima stalnega igralca, le deloma je pri njem bolj opazen Kirk Douglas, tako za Hustona kot Kubricka pa je znachilno pomanjkanje vesterna kot amerishke »filmske esence«. V holivudski mashineriji je bil tudi Huston posebnezh, cheprav ne tako izrazit kot Fuller ali Welles; na razlichne nachine se je skushal izogibati obichajnim studijskim klishejem, v svojem obsezhnem in tematsko nadvse raznolikem opusu (lotil se je Biblije, biografije Toulouse-Lautreca, Freuda ...) ima pravzaprav le en vestern – The Unforgiven (1960), povsem pozabljen, a izjemno zanimiv film o rasni problematiki na Divjem zahodu; nanj se je ochitno zhe z naslovom navezal Hustonov chastilec Eastwood z Unforgiven, 1992. (Kubrick vesterna sploh nima, nameraval je posneti film Enooki Jack, ki ga je pozneje sijajno realiziral Marlon Brando v enega najboljshih vesternov). Nekateri imajo sicer Zaklad SM za vestern (bolj se zdi »noir-soleil«), Misfits pa je Hustonov »vestern s pridrzhkom«, dogaja se v sodobnosti, po scenariju dramatika Arthurja Millerja. Tudi Huston je »elitistichni populist«, a posebne, izrazito amerishke »hard-boiled« vrste: njegov vodilni interes je chlovek kot trmoglavo neprilagojen posebnezh v usodno problematichnih, navadno pustolovsko eksotichnih okolishchinah (v tem problemskem smislu dolochena sorodnost s Kubrickom).

ASFALTNA DZHUNGLA (The Asphalt Jungle; ZDA, 1950; Kinoteka 11. 6. 2007). »Iskanje zaklada« kot v Malteshkem sokolu in Zaklad SM. Po »hard-boiled« kriminalki W. R. Burnetta (po delu istega tudi Visoka sierra). Avtentichni Huston: jasno izrisani liki (povsem »chloveshki« gangsterji, v glavnem z neko posebno nalogo obsedeni »ubogi mali vragi«) v dokumentarno preprichljivem okolju, kompozicijsko trdna, dramatichna, naturalistichno pesimistichna fabula. Tu gre za »genialno« nachrtovani rop draguljarne, prevladuje zorni kot z vidika gangsterjev. V glavnem se godi ponochi v velikem mestu, pravi noir, na koncu se koncha v sonchni luchi na podezhelju, kamor pobegne in na pragu doma izkrvavi Dix, »poshteni revolverash« (ig. robustni lepotec Sterling Hayden). Nochni demoni se konchajo v dnevni luchi in tako zhe zelo zgodaj napovedujejo t. i. film soleil, novo varianto noira (Huston je sicer utemeljitelj tudi pravega noira s kultnim, a danes precej duhamorno »zavozlanim« Malteshkim sokolom, 1941), ki pa se praviloma dogaja podnevi, in to ne v velikem mestu, ampak v podezhelskem zakotju (zlasti v 80/90-letih), kajti podezhelje je idila le v fantazmichni projekciji, sicer pa je »nadaljevanje vojne« z drugimi sredstvi. V Asfaltni dzhungli zachetek Marilyn Monroe, drobna vloga prilezhnice gangsterskega pravnika (briljantna vloga veterana Louisa Calherna), odlichno zaigrana in tudi fizichno v vsem svojem sijaju kot tip »lutkice s srcem«. Kubrick v svojem filmu The Killing (tudi: Rop brez plena, 1956) tako rekoch variira Asfaltno dzhunglo, celo z istim glavnim igralcem (Sterling Hayden), cheprav posneto po drugi »hard-boiled-noir« kriminalki (Lionel White: Clean Break – Chisti zlom).

NEPRILAGOJENI (The Misfits; ZDA, 1961; Kinoteka, 19. 6. 2007). Hustonov »anti-vestern«, deloma komedija; sijajna igralska ekipa treh sodobnih »desperadov«, ki ishchejo denar za prezhivetje v rodeu in lovu na manjvredne divje konje za klavnico (»misfits« – tj. neprimerni; simbolichno: tako ljudje kot njihov plen; Hustonova »melvillovska« kombinacija naturalizma in simbolizma, ob machistichni trdoti tudi ironija in patetika) plus materinska lepotica, ravnokar lochena, razocharana nad surovostjo sveta, kot meshchanka, barska plesalka pride z vzhoda ZDA na Divji zahod, v Reno v Nevadi, v muchno govedorejsko provinco, ki zhivi za rodeo: Clark Gable, Montgomery Clift, Eli Wallach in Marilyn Monroe. Gable je v prvi polovici XX. st. tekmoval z Garyjem Cooperjem v nazivu »igralski kralj Holivuda«, bila sta najbolj profilirani uteleshenji karizme »pravega amerishkega moshkega«, Gable bolj proletarsko-pustolovski »latino z brchicami« (v zachetku je bil res drvar), Gary izrazito anglosaksonsko aristokratski, skrajno redkobeseden, tudi v najhujshi divjini zmeraj brezhibno gladko obrit in pochesan. Scenarij za Neprilagojene je napisal dramatik Arthur Miller: gledalishko gostobesedno, v prvi polovici filma se fabula nekako vrti v krogu brez prave intenzitete, proti koncu se razzhivi z lovom na mustange v preriji Nevade. Kljub temu je film gledljiv in vreden spomina zlasti zaradi posebne upodobitve zanimivih, izrazito melanholichnih likov, tako ali drugache neuspeshnih iskalcev nekonformistichnega »zaklada« – smisla zhivljenja. Filma se drzhi prizvok nekakshne legendarne usodnosti: tri tedne po snemanju je zaradi infarkta umrl Gable (njegovo vlogo je zavrnil Robert Mitchum, chesh da noche, da ga to delo s Hustonom ubije; sicer je Mitchum igral v sorodnem Rayevem rodeo-misfits-vesternu The Lusty Men, 1952), chez dve leti MM, ki je bila zapletena s scenaristom; za Gabla in zanjo je to zadnji film; kmalu zatem je umrl tudi Clift, ki je imel hude posledice po prometni nesrechi in se je povsem zapil; od teh »zgubljencev« se je takrat izvlekel le Wallach, ki je v letu Cliftove smrti postal zvezda prvega reda z vlogo »grdega« v Leonejevem vesternu Dober, grd, zloben (1966), v katerem se trije »neprilagojeni« antiheroji spopadajo zaradi zakopanega zaklada brez »posredstva« kakshne lepotice (»nadomeshcha« jo, v Leonejevi maniri, precej pompozna glasba).

Chlovekov razvoj

Rajko Shushtarshich

DEMOKRATIZACIJA SLOVENSKIH MEDIJEV MOCHI?

Uvod

Ali bosta slovenska TV in slovenski radio nacionalna medija? in Kashne TV nochemo!

Chlanka sta bila locheno objavljena: dve soboti v Sobotni prilogi Dela v pismih bralcev. To ni bil pravi prostor za njuno objavo. Prichakoval sem, da bo prvi chlanek, ker je izrazit esejistichno- teoretski prispevek, objavljen v rubriki "Prejeli smo", drugi pa v isti shtevilki med "pismi bralcev". To seveda ni kaprica, ampak vednost, s chim ne smesh obremenjevati bralcev, che nochesh dosechi negativnega propagandnega uchinka. In za to je shlo, za aktualizacijo vrednot nacionalnega medija – slovenske Radiotelevizije! Drugi chlanek pa je bil izrazit prispevek polemike ali bolje obrachunavanja z nasprotniki sindikata in kulturnih ustvarjalcev na Radioteleviziji Slovenija (z njihovim najvidnejshim predstavnikom B. B.)

Neprijetno delo, vendar to pot je shlo zares; chigava bo ta institucija in kdo bo shel ali ne bo shel na cesto, mi ali oni (takratna administracija – management ali ustvarjalci)? Tako je takrat kazalo in tudi kasneje ne dosti drugache. Chisto na koncu pa so se zadeve institucionalnega konflikta odvile nekoliko drugache, tako kot se navadno odvijajo po logiki rigidne institucionalne strukture-sistema, a pustimo sedaj to. Bralcem je vshech le tako obrachunavanje med protagonisti, ki jih zabava ali se vsaj nad njim lahko zgrazhajo; sicer je pisanje zaman, izguba chasa in propagandni efekt nichen. Uredniki medijev pa imajo pri tem svoje rachune in z njimi se je vchasih treba sprijazniti. Zato sem zavoljo interesa sindikalne propagandne akcije prenashal njihovo neutemeljeno samovoljo. Sedaj ko je sindikalna in raziskovalna akcija konchana, obe porochili napisani, mi je ta plat dejavnosti ostala v spominu kot neprijetna mora. Kulminirala pa je v polemiki z B. B. – nepodpisanim predsednikom Drushtva novinarjev Slovenije. (Op. avt.: Iz povzetka in pojasnila k chlankoma, objava v knjigi Traktat o svobodi, Lumi, Ljubljana, 1992, str. 1984)
Obeh chlankov pa v Reviji SRP nisem objavil zato, ker sta bila objavljena v Delu. Menil sem, da ima objava v kontekstu mnozhichnega medija, posebej v rubriki Pisma bralcev, hochesh nochesh predvsem propagandni znachaj. Vendar danes po dvajsetih letih menim, da oba chlanka propagandni znachaj vendarle presegata. Propagandna ali proti-propagandna sporochila (kar je variacija istega) so praviloma kratkega daha. Ko opravijo svojo manipulativno funkcijo v mnozhichni manipulaciji, je zanje najbolje, da se kar najhitreje pozabijo. O teh dveh chlankih pa mislim, da sta po dvajsetih letih she kar aktualna – tako po nastopajochih kot po tehniki manipulacije. V primerjavi z demokratichnostjo mnozhichnih medijev danes (glej naslednji prispevek: Kot môra – She o drugem referendumu za Slovenijo) sta ilustracija dejstva, kako malo se spreminjamo (razvijamo, demokratiziramo)^*. Nash hrbet je domala enak (kot pred dvajsetimi leti), bich pa je tako rekoch isti. Presodite sami.

Ali bosta slovenska televizija in slovenski radio nacionalna medija?

Lahko ju imenujemo tudi Slovenska radiotelevizija, lahko ju lochimo v Televizijo Slovenija in Radio Slovenija, vendar tu ni bistveno ime niti organizacijska povezanost institucij, bistvo je globlje.

Che se poglobimo od oznachenega k njegovemu pomenu, potem je bistvo v dvojem: v mochnem mediju in v nacionalni identiteti. Tako je, che je nacionalna radiotelevizija mishljena resno. Ko zhe toliko govorimo o nacionalnem mediju, moramo skushati razjasniti predstavo she o dvojem: o narodu in o mochni instituciji medija, vendar ne o mediju kot zgolj instituciji, njegovi organizacijski strukturi, ampak o mediju, ki je zhiv, ker je v njem ustvarjalnost zhivih individuumov (ustvarjalcev). Samo tako lahko priblizhno naznachimo, kaj to pomeni: Slovenska radiotelevizija – nacionalna institucija.

Definirati pa je ne moremo, ker che bi jo, bi jo pri prichi omrtvichili, opredelili bi jo zgolj kot institucijo.

1 – Najprej bi bilo treba vedeti oziroma skushati opisati, kaj narod je. Prevelika naloga za takle sestavek. Zato bo tukaj zadoshchalo zhe, che povemo, kaj narod gotovo ni! Ni namrech tvorba, ki je nastala s kapitalizmom in bo skupaj z njim odmrla. Ta zmotna predstava o narodu je stala komunistichne sisteme neizrekljivo veliko: gre za nacionalne spore, ki se bodo pomirili shele, ko bodo narodi svobodno izoblikovali svoje narodne identitete. (Tudi glede sporov med narodi prednjachita nekdanji Sovjetska zveza in Jugoslavija.)

Skratka: che naj bo Slovenska radiotelevizija nacionalni medij, potem bo nacionalna ustvarjalnost tista, ki bo dajala osrednji ton dejavnosti tega medija, narodu pa njegovo identiteto. In ta ustvarjalnost je, che hochete ali ne, kulturna ustvarjalnost, slovenska kultura pa je tista dejavnost sistema, ki to zhivost slovenstva omogocha. Slovenci svoje identitete ne obchutimo po slovenskem gospodarstvu ali po slovenski znanosti, kajti slovenske znanosti ali slovenskega gospodarstva ni. Je samo znanost na Slovenskem, gospodarstvo v Sloveniji. Vse dejavnosti sistema razen kulture so namrech transnacionalne ali univerzalne, che hochete.

Dosedanje gledanje ideologov sistema (kot tudi vodstva te mochne masmedijske institucije) na radiotelevizijo ni kazalo nobenega posluha ne za narod ne za zhivo, svobodno ustvarjalnost individua. Saj tega niti ni moglo, ker po njihovem ideoloshkem preprichanju kmalu ne bo vech ne narodov ne narodne identitete. Svobodno ustvarjalnost pa lahko nadomeshcha dobra organizacija. Narod je zgolj taktichna boljshevishka predpostavka prehodnega znachaja, nenachelno zavzemanje za narod pa hipokrizija, lazh in prevara. Zato dosedanjemu vodstvu RTV odrekamo mozhnost avtoritarno utemeljevati nacionalni medij kot slovensko nacionalno institucijo, katere poslanstvo je, da osvobaja posameznikovo svobodno ustvarjalnost in ozaveshcha Slovence kot narod.

(V tem je prvi del bistva nashega razhajanja; ne bomo se razumeli ne sporazumeli glede temeljnih vrednotnih orientacij narodove televizije, moje raziskovanje vrednot je za vas neuporabno, neuporabljivo.)

2 – Radiotelevizija kot mochna institucija v sistemu, kot medij mochi: ni zgolj institucija posebnega druzhbenega pomena in ni zgolj najmochnejsha institucija za ustvarjanje javnega mnenja ali za opredelitev volivcev za eno od strank ali pri odlochitvi kupcev za eno od znamk artiklov shiroke potroshnje. To je institucija, ki je najmochnejsha v aktualizaciji vrednot, vrednotnih orientacij. Je institucija, ki najbolj shiri konzumerizem kot dominantno vrednotno orientacijo mas 20. stoletja, kot vrednotni sistem, v katerem so vrednote artikli in njih tvorci (vrednot je na kupe, toliko kot artiklov). Je institucija, ki ozhi zavest individua z reducirano, vsiljeno in usmerjeno informacijo. Je institucija, v kateri vladajo inzhenirji chloveshkih dush, manipulatorji z idejami in informacijami. Je institucija, kjer vlada ideja manipulacije s chlovekom, reduciranim na element sistema – z njegovo vlogo v sistemu.

Skratka, tri vrste mochnih propagand vsakega sistema so: politichna, ekonomska in religijska.Dve sta na Radioteleviziji Slovenije predimenzionirani, tretja pa je, kot da je ni. Za nasho RTVL je bila doslej resnichno pomembna samo ena, to je politichna propaganda, agitacija in propaganda partije – avantgarde delavskega razreda, propaganda njene mochi in njene vladavine na rachun svobode posameznika in svobode naroda. Vse ostale propagande so bile pod vplivom pre-prevladujoche politichne propagande ali pa jih ni bilo. (Ni she minilo deset let, ko so ideologi RTVL sanjali o socialistichni reklami, ki naj bi imela prednost pred kapitalistichno, chesh da ima informativno, izobrazhevalno, vzgojno in kulturno funkcijo. Rezultat pa je bil seveda zgolj slaba reklama, ki ni bila nich manj kapitalistichna.)

Nekdanjim in sedanjim voditeljem in ideologom RTVL ne verjamem, da bi sploh lahko opredelili to drugo bistvo in poslanstvo Radiotelevizije Slovenije. Dosedanja praksa (marksistichni kriterij resnice) in vash nachin mishljenja vam to onemogochata ali vsaj jemljeta legitimnost vashemu avtoritarnemu odlochanju.

Ali bo Radiotelevizija Slovenija bolj nacionalna kulturna institucija ali pa bolj politichno informativni medij, ali bo morda bolj komercialna televizija ali pa bo nesrechna kombinacija vseh treh – tega ne vem.

Odvisno je od razmerja sil, ki se bo oblikovalo med tremi najmochnejshimi podsistemi (politiko, ekonomiko, religijo), odvisno je od vrednotnih orientacij v nad-sistemu (recimo, da je to Evropa). Vem pa, da je institucionalna propaganda nachin (duhovne) ekspanzije transnacionalne politike, ekonomike, religije; je ekspanzija njihovih institucionalnih vrednotnih orientacij.

Moja predpostavka, na katero stavim, je: da je ravno najshibkejsha dejavnost v sistemu kultura, tista, ki je najmochnejsha v tvornosti nacionalne identitete in najmochnejsha v posredovanju neinstitucionaliziranih obchechloveshkih vrednot. In te zhive svojsko le v svobodnem individuumu in v svobodnem narodu. (Zato se mi mochno zdi, da vam pri definiranju narodovih kulturnih vrednot zgledi pri evropskih nacionalnih televizijah ne bodo kaj prida pomagali. Skoraj vse pa boste nashli v zhivi slovenski kulturni ustvarjalnosti.)

Tako bi bilo, che bi bila radiotelevizija nacionalna – slovenska, sicer zlorabljate zgolj ime, in pa narod seveda, tako kot doslej.

(Toliko o drugem delu bistva, o katerem se ne bomo sporazumeli, cheprav vam moram priznati, da je zadeva silno zapletena, a le che ne preskochite ovir, ki delijo besede od njih duha, ker besede so le posode, ki jih polnimo s pomeni.)

V Ljubljani, 2. septembra, 1990

Kakshne TV nochemo!

Najprej, zakaj pri nas do nedavno o medijih, zlasti radioteleviziji, ni bilo napisanega toliko, kot jim gre po njihovi mochi in pomenu? Che spustimo glavni razlog, to je odsotnost resnih druzhbenih sprememb v sistemu, je tu she poseben razlog, tipichen za medije: mediji so solidarno blokirali kritichno razpravo o sebi. Svobode misli in izrazhanja mediji niso gojili, ampak so jo zatirali. Selekcionirali so misli, razprave in razpravljavce. Trditev najbrzh ni treba dokazovati.

Sedaj pa: kaj je v hotenju gospoda Borisa Berganta za mene zaskrbljujoche.

Che bi ga razumel zgolj kot njegovo mnenje o nacionalni televiziji, ki ga lahko soglasno deli z vodstvom in koordinacijo hishe (ali pa tudi ne), bi rekel: »Prav, to je pach njihovo mnenje, v demokraciji so razlichna mnenja dobrodoshla.« Pa ni to zgolj mnenje. Njegov prispevek kazhe tisto pravo mnenje, ki ve, kaj hoche, ki ve, kakshna nacionalna televizija bo, ton mu daje jasnovidnost, ki jo B. B. bere kar z dlani. Odkrito recheno, ta ton razprave nam je znan, na zhivce nam gre, razvnema nam strasti, ker doslej je veljalo, da so take besede postale meso. Upam, da to pot ne bo tako. Vem, da take nacionalne televizije, kot jo hoche B. B., nochemo! Vem tudi, da je ta nachin govora omogochala linearna naveza z enim samim centrom mochi, z eno samo izstopajocho vrednoto, to je z lojalnostjo môchi, doslej partiji, njenemu CK-ju, njegovim sivim tipalkam. Na srecho je v isti prilogi prispevek Draga Jancharja Podaljshana preteklost in lahko prispevek Borisa Berganta Kakshno TV hochemo? razumemo kar kot dokument podaljshane preteklosti.

Che na kratko parafraziram hotenje B. B. (z domnevo, da to ni zgolj njegovo mnenje):

Naciji ponujajo televizijo, ki bo imela enovito vodstvo, ki nikogar vech ne spominja na zli duh preteklosti nekdanjega rezhima.

(No, potem je potreben res slab spomin ali pa povsem novo vodstvo.)

Ustvarjalce, zlasti s podrochja kulture in umetnosti, sili na cesto, ponudba bo res shiroka in trzhishche te delovne sile bo ceneno.

Na televiziji bodo igrali predvsem dve vrsti iger: eno z lego kockami in drugo »monopol«.

Za delavce informativnega programa pa ponuja druga pravila igre, rekli bi tej igri »privilego«.

Strankam ponuja pet minut avtonomije na dan, ki si jo bodo bratsko delile (kot pes in machka) she Gospodarska zbornica – predstavnik delodajalcev in Sindikat. Oni pa bodo vladali nacionalni televiziji, da ne bo kulturne revolucije Sindikata KUU RTVS.

Gledalci bodo veseli, ker bodo zashchitili svoj interes proti grdi drzhavi s tem, da bodo lahko plachevali narochnino.

Ena postavka v tem hotenju je vredna she posebne pozornosti:

Naenkrat se pojavlja hotenje, naj bo TV javna nacionalna institucija. Chemu ta zahteva? Kakshna je bila RTVL doslej? Tajna?

Tajnost je institucionalna vrednota mochnih institucij. Poznamo vojno tajno, policijsko tajnost, partijsko konspirativnost, pa druge vrste tajnosti: tajne, strogo zaupne informacije, tajnost kadrovanja, tajne plache, tajne spiske razrednih sovrazhnikov, ki ne smejo pred ekran, tajne bunkerje za ustvarjalne dosezhke itn., itn.

In kaj je pri tem narobe? Preprosto le to, da vi v tej zahtevi, hotenju niste preprichljivi. Ne verjamem vam vech. Zakaj bi vam verjel? S chim dokazujete svojo premeno v mishljenju in hotenju »Kakshno televizijo hochete«? Morda s tem, da posedujete objektivne kriterije resnice, jaz pa zgolj subjektivne? S tem, da veste, kakshen bo nacionalni (R)TV program, jaz pa tega ne vem? Dopushcham namrech, da bodo o tem mogli kaj rechi bodochi kompetentni soustvarjalci nacionalnega medija. Skromno upam le, da bo v ospredju ustvarjalnost in ne manipulacija z lego kockami, za katero se skriva manipulacija z ljudmi. Ne recite tem zahtevam kulturna revolucija!

Sedaj vam predlagam, da razmislite o svojem sestopu. Chas vas je prehitel, ne dojemate sprememb, na druzhbene spremembe se neustrezno odzivate. Niste vech v poziciji, da bi najprej preganjali ravno ustvarjalce, o odvechni administraciji pa iz taktichnih razlogov ne upate chrhniti niti besede. Kriterij resnice, ki izvira iz hierarhichne pozicije (mochi) govorechega, ni vech v modi.

Institucija bo ustvarjalna, ko se bo borila za vsakega ustvarjalca. Ustvarjalnost boste izkazali, ko boste za chim vech administratorjev poiskali ustvarjalno delo. Ne recite, da je to revanshizem.

V Ljubljani, 2. septembra, 1990

_____________

Rajko Shushtarshich, Ali bosta slovenska televizija in slovenski radio nacionalna medija? Delo, Sobotna priloga, pisma bralcev, datum: kak dan po 2. septembru 1990;

Objavljeno v knjigi: Traktat o svobodi, Lumi, Ljubljana, 1992, str. 195;

in v el. knjigi: Traktat o svobodi, Pogum Revije SRP 2001/1 http://www.revijasrp.si/knrevsrp/pogum2001-1/3-4dod.htm#ali_bosta

Rajko Shushtarshich, Kakshno TV hochemo? Delo, Sobotna priloga, pisma bralcev, 8. septembra 1990; (op.: moj naslov: Kakshne TV nochemo!)

Objavljeno v knjigi: Rajko Shushtarshich, Traktat o svobodi, Lumi, Ljubljana, 1992, str. 196;

in v el. knjigi: Traktat o svobodi, Pogum Revije SRP 2001/1 http://www.revijasrp.si/knrevsrp/pogum2001-1/3-4dod.htm#kakshne)

Za zgodovinski spomin

Rajko Shushtarshich

KOT MÔRA

(SHE O DRUGEM REFERENDUMU ZA SLOVENIJO)

Zavednim Slovencem, V

»Hlapci! Za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni, ustvarjeni za hlapchevanje! Gospodar se menja, bich pa ostane in bo ostal na vekomaj, zato ker je hrbet skrivljen, bicha vajen in zheljan!« Ivan Cankar, Hlapci, 1910

In vendar jim je uspelo – preprichati vechino udelezhencev referenduma za podpis sporazuma o arbitrazhi za dolochitev meje Republike Slovenije z Republiko Hrvashko. Sicer za las, pa vendar. In komu je to uspelo? Kdo je dobil in kdo je izgubil v tej umazani hazardni igri sistema, ki se ji reche manipulacija brez primere. Zhe chez nekaj let se bomo namrech zaradi sistemske amnezije sprashevali o tem, in bomo slishali najrazlichnejshe (zamegljevalne) razlage za ta podvig; zato si odgovore na zastavljeni vprashanji skushajmo razjasniti zhe zdaj, pa ne za danashnjo rabo, ampak za zgodovinski spomin. Izgubila je slovenska drzhava RS, posredno slovenski narod, dobili pa so njeni voditelji. Paradoksno, mar ne? Kar trije slovenski predsedniki (ochetje naroda) so se zavzeli ZA sprejem arbitrazhnega sporazuma – se pravi za narodno izdajo. Sedanji predsednik RS Danilo Türk, nekdanji predsednik Milan Kuchan, najbolj pa seveda predsednik slovenske vlade Borut Pahor, to je bil namrech njegov zhivljenjski projekt. A tudi to ne bi zadoshchalo za uspeh, che se jim ne bi pridruzhil she slovenski nadshkof dr. Anton Stres – predsednik Slovenske shkofovske konference (oche slovenskih vernikov); za namechek (oz. za vsak primer) pa she predsednik stranke slovenskih upokojencev Karel Erjavec, znan kot shaljivec med slovenskimi politiki ter kolovodja najbolj discipliniranega in sorazmerno shtevilchno pomembnega volilnega telesa (zmanipuliranih volivcev). Referendum pa bo znan tudi po tem, da so se volivci odlochali ZA in PROTI (lahko domnevamo, da v pomembnem delezhu) med pahoroviki in jansheviki, in da preostala vechina neudelezhencev referenduma zagotovo ni vedela, o chem naj se pravzaprav izrekajo, kar je nedvomno zasluga medijev mochi ali mnozhichnih medijev v referendumski kampanji. Chastno to ni, tudi demokratichno ne, je pa uchinkovito – vse v sluzhbi sistemu. Tu je treba dodati she en manjshi, a pomembni dodatek, ki je izstopajoch (znamenit) po tem, da nas mediji z njim nikakor niso hoteli prevech vznemirjati. V tehnologiji manipulacije se temu reche, da so nam ga skushali skrbno prikriti. Samo enkrat so (zopet domnevam, da nepremishljeno oz. nekontrolirano) prikazali »hrvashko noch« ali »somrak v Piranskem zalivu«. Na tisti somrak ali bolj noch z baklami po sredi zaliva mislim, ki nam jo je priredila organizatorka incidenta – odgovorna novinarka HTV dnevnika Jasna Sheparovich. Pomenljiv je bil njen odgovor na vprashanje novinarja TVS: »Zashto nam to radite?« Njen odgovor (navajam po spominu): »Jer vas ne volimo! Imate chetrdeset tisucha kucha u Hrvatskoj!« To sceno je bilo seveda v referendumski kampanji nujno potrebno izpustiti. Ddomnevno zato, da ne bi vzbujali strasti in nepotrebne zavisti na obeh straneh meje, dejansko pa zato, ker bi ta noch lahko prenekateremu naivnezhu odprla ochi. Meja je bila namrech zarisana z baklami po sredi celovitega Piranskega zaliva; dejanski oziroma odlochilni ali vsaj zelo pomembni podatek o razlogu za razprodajo Slovenije tudi.

In kako so se zmagovalci radovali – nad svojim uspehom na referendumu! Zavedni Slovenci pa nasprotno – se sramovali v dno dushe. Ne za svoj narod, za Njih seveda. Zdruzheni sta bili najmodernejsha tehnologija manipulacije z najnizkotnejsho motivacijo – izdaja slovenstva za lastne koristi. Drugache povedano: dezhela je bila zopet prodana! She natanchneje recheno: se she kar naprej razprodaja, vabi interesente v smislu gesla Tu smo vashi smo! Vse to za osebne koristi – to pot ne le za koristi peshchice, ne samo elite, temvech tudi za koristi vechjih in manjshih lastnikov, npr. zhe omenjenih lastnikov »chetrdeset tisucha kucha u Hrvatskoj«. Se pravi, she ne tako dolgo nazaj, v nekdanjih Slovenskih dezhelah, malo kasneje zhe v nekdanji skupni domovini Jugoslaviji, to pa ni ravno majhen ali zanemarljiv delezh pristashev za »dobrososedske odnose«. Trdim tudi, da nam to nedvoumno kazhe, kdo obvladuje »avtonomne novinarje«. Resnichno neodvisni novinarji bi ta propagandni spodrsljaj nasprotne strani uporabili nadvse uchinkovito, v svojo korist seveda.

Tudi ni bilo mogoche spregledati mlachnosti (neodlochnosti) onih drugih voditeljev, ki so bili sicer PROTI, a ne prevech zagreto.

Spor med drzhavama RS in RH v volilni kampanji ni bil predstavljen kot nadvse pomembno zgodovinsko in zemljepisno vprashanje meja po razpadu Jugoslavije, zato pa toliko bolj kot sila zapleteno mednarodnopravno vprashanje. O bistvu – vzroku spora o meji – pa so mediji molchali kot grob. (O tem glej v predhodnih »pismih«^* – predvsem v tretjem.)

Dva meseca so nas pravni eksperti prek medijev gnjavili, da bi se ja vsega navelichali in spoznali tisto, kar manipulator hoche: reshimo zhe enkrat to vprashanje! Da manipulirani ne vedo, o chem se pravzaprav odlochajo, kaj izbirajo, je namrech temeljno pravilo manipulacije. Dovolj je, da vedo, da morajo biti ZA! A take manipulacije vseeno she nisem dozhivel ali videl v zhivo, resnichno me je prizadela. V zgodovinskem spominu naroda bo ostala kot spomenik slovenskemu hlapchevstvu, podobno kot tisti ob koroshkem plebiscitu. Res je bilo veliko govorjenja o pravichni reshitvi meje, a tako sramezhljivo, da le ne bi izvedeli prevech o krivichnih izgubah slovenskih ozemelj in posledichnem raznarodovanju Slovencev. Del za delom nekdanjih slovenskih dezhel je shel nepovratno v izgubo. Slovenci izumiramo tako ochitno, da je to tezhko spregledati. Ne recite, da je to pravichno, da Slovenci ne bi smeli vedeti nich o svoji zgodovini, posebej ne tega, kako krivichno so nam krojili meje v nashi preteklosti, najbolj pa po »nashi osvoboditvi« izpod fashizma, in potem vse do danes. O vsem tem bomo obvestili arbitrazho v memorandumu k zhe sprejetemu sporazumu, tudi to zmerno in strpno, predvsem pa selektivno – z ozirom na aktualne interese.

Vendar pa so na dolgi rok v tej igri sistemov odlochujochi (odlochilni) zunanji igralci Naj-sistemov: botri iz USA in Evrope prihodnosti. Zhe omenjeni protagonisti so le domachi izvajalci velescenarija. Resnichna ali prava igra je igra velikih in mochnih. To je geostrateshka igra interesov – velikih na rachun malih. Ta se sicer ne izide vedno tako, kot je bila zamishljena; vchasih se zgodovina poigra po svoje, a to seveda mogochnih ne zanima, jih niti najmanj ne vznemirja, za take primere imajo nadomestne scenarije. Za zdaj je tako, da je »Velika Hrvatska« (danes in nikdar vech) pomembnejsha za shiritev EU kot njena zhe vkljuchena chlanica Slovenija. Kot so bili poprej Slovenci, so zdaj zavedeni Hrvati, ki mislijo, da gredo v obljubljeno dezhelo Evropo, v resnici pa gre EU v Hrvashko. Hrvashka pa je geostrateshko pomembnejsha za NATO in USA ter za Vatikan kot (vedno bolj neznatna) Slovenija. Nekdanjih slovenskih dezhel (Istre vkljuchno s spornim delom Piranskega zaliva) pa tudi Hrvashka ne bo zasedala za dolgo, ker so she drugi, mochnejshi interesenti. A pustimo to nashim zanamcem. 

Zdaj – po referendumski odlochitvi – smo si Slovenci vsaj na jasnem, kdo in kaj smo kot narod: smo slovenska manjshina v lastni drzhavi! Slovenska drzhava pa ni nacija – ni narod z lastno suvereno drzhavo!

Na sanje slovenske drzhave (njenih drzhavljanov seveda) o »Slovenski Naciji« lahko kar pozabite. Na to filozofsko umishljijo (ideoloshki konstrukt) so bili posebej ponosni pisci znamenite 57. shtevilke Nove revije.

Dragi Ivo Urbanchich: zdaj se je kot bumerang vrnila tvoja konstatacija, ki je nekoch prizadela bratski narod (tako smo se takrat she poimenovali), namrech, da so Makedonci narod, ki nima dovolj mochi, da bi postali nacija. Vendar me ne prizadene to, kar se dogaja z drzhavo, nacijo, marvech me prizadene to, kar ta pochne svojemu narodu. »Narodu vzamesh ponos – dostojanstvo, in ranil si mu dusho. Nachel si mu samozavest – samozavedanje, z njim samobitnost – identiteto. Tega vam Slovenci – nashi zanamci ne bodo spregledali. V zgodovinskem spominu naroda bo ta nesrechni referendum ostal kot eno najbolj zavrzhenih dejanj, ki jih sicer v slovenski zgodovini resda ni ravno malo.« (Zavednim Slovencem, IV)

Pripomba k motu:

Nismo vsi hlapci. So, so bile in bodo izjeme, ki jim prostovoljno suzhenjstvo – hlapchevstvo nikakor ni pisano na kozho! Cankarjev urok ne velja za individuume, in ne za zavedne Slovence, toliko bolj pa velja za tiste, ki nas v hlapce pretvarjate!

SKLEPNA OPOMBA

(v variaciji, ki mi jo kot môra narekuje nasha usoda):

 

Zdaj smo zavedni Slovenci kot narod postali manjshina v »lastni« drzhavi!

Po tem, za narod ponizhevalnem, izdajalskem sporazumu o arbitrazhi!

Spodbudno to ni, je pa pokazatelj umiranja nekega naroda, ko je to zhe neizogibno. MI ne moremo spremeniti sveta, lahko pa storimo nekaj, kar ni malo: da ne dopustimo, da svet spremeni nas.

Vedno nam je namrech mogoche, da ne (iz)umremo plazech se, kleche, marvech pokonchno – stoje! – kot svoboden narod!

 »Che je narod svoboden, mu njegove narodnosti ne more vzeti noben drug narod; nobena moch, nobena sila, ne moch orozhja ne vojska ne okupacija ne raznarodovanje ga ne more ogroziti,

che se brani tako, da povecha svoje hrepenenje po svobodi, svojo identiteto.

Torej ni bistvo narodove svobode v tem, da se nekemu drugemu narodu nekaj odvzame, temvech je v tem, da se mu nichesar, kar je njegovo in je zanj bistveno, ne da!«

Tega izida referenduma slovenski narod ne more priznati. Bil je tako ochitno zmanipuliran, da se ga lahko le sramujemo. In nashi zanamci se bodo sramovali za nas. Recite k temu, kar hochete.

Narod (ne njegova drzhava) ne more priznati umazane kupchije – »razprodaje« s strani kljuchnih narodnih predstavnikov (narodnjakov). Drzhava pa tega ne more priznati le svojim drzhavljanom – svoje kapitulacije pred Naj-sistemi ter nadaljnje okupacije s strani dobrih sosedov. Med prvim in drugim (narodom in drzhavo) je nepopisna razlika.

__________

^* Glej tudi:

Zavednim Slovencem I ;

http://www.revijasrp.si/knrevsrp/revsrp91/dokum91/1dok91.htm

O dobrososedskih odnosih (med narodi) in narodovi samobitnosti; Zavednim Slovencem II ;

http://www.revijasrp.si/knrevsrp/revsrp95/rajsh95/odobr95.htm

Vizionarjem za narod ni mar; Zavednim Slovencem, III ;

http://www.revijasrp.si/knrevsrp/revsrp97/rajsh97/vizio97.htm

Referendum za Slovenijo – drugi; Zavednim Slovencem, IV ;

http://www.revijasrp.si/knrevsrp/revsrp97/rajsh97/refer97.htm

Rajko Shushtarshich

VRAZOV ILIRIZEM

(She Gaj in gajica)

OB DVESTOLETNICI VRAZOVEGA ROJSTVA

Spominjamo se ga z meshanimi obchutki ali z grenkobo, kot tragichnega pesnika hrvashko-ilirskega preporoda, ali pa bolj njegovega odpada »v uskoshko ilirstvo«. Obravnava Stanka Vraza torej ni samo literarnozgodovinska, posvechena 200-letnici Vrazovega rojstva, ampak je tudi ideoloshka. Opredelitvi do panslavizma in ilirizma se v tem primeru – ko gre za Stanka Vraza – seveda ni mogoche izogniti. Zame je to njegovo odpadnishtvo she vedno narodna izdaja v chasu narodnega prebujenja Slovencev. Skratka, »ilirske sanje« ne navdushujejo, tudi »ilirizem« ne; literarnozgodovinski eksperti in uvodnicharji ter drugi tvorci (manipulatorji) nashe zavesti pa ga she raje zamolche. Vendar zgodba o ilirizmu za nas ni konchana, »ilirizem« pri nas she kar zhivi, she vech, ozhivlja se: kot »neoilirizem«. Velikohrvashki nachrt ilirizma je na hrvashkem trajal sedem let, potem pa je spremenil le ime. Nobeno moje razpravljanje o ilirizmu kot vsaj zame vazhni zadevi ne more v nashi usmerjani zavesti nichesar ne popraviti ne dopolniti. Torej, zadeva se na tak ali drugachen nachin zame nikakor ne izide. Zadnje pa, kar bi si zhelel, je, da bi ta moj prispevek razumeli kot poskus uravnavanja mishljenja in pisanja bodisi bralcev revije bodisi sodelavcev v neko dolocheno istomiselnost.

Prelomljena kolektivna zavest – indentiteta je sila kochljiva premena za integriteto individuuma. Narodna identiteta je ena, ne moreta biti dve hkrati. Zaporedno pach, kot pri Vrazu, ena opushchena, druga povelichevana. Slovenstvo ali ilirstvo? Posledichno konvertitstvo ali izdaja je bila pri njem neizogibna. Slovenci smo bili pred dvesto leti svoj narod, in she smo. Ne zanikamo, in ne moremo zatajiti svojega slovanskega rodu ne nam sorodnih (nedavno bratskih) rodov, narodov, tudi Hrvatov ne. Nismo pa zato – vsaj vsi ne – panslavisti ali iliristi (tudi ne »podalpski Hrvati«). Ko so v igri ideologije z razvidnimi ali prikritimi geostrateshkimi interesi, nas vedno ogrozhajo kot narod, zanikajo nash obstoj, zato je pravi chudezh, da nas niso in da se mi sami she nismo izbrisali iz zgodovine.

Zelo na grobo in na kratko: Vraz, najpomembnejshi hrvashki lirik v prvi polovici 19. stoletja, je po nashi literarnozgodovinski vedi lahko tudi pomemben slovenski knjizhevnik. V nashem zgodovinskem spominu pa je Vraz predvsem odpadnik slovenstva. V redu, njegova stvar, mislim Vrazova; ni ne prvi ne zadnji individuum – Slovenec, ki je zamenjal svojo identiteto. A naj ga slavijo predvsem Hrvati in novoilirci. Za Slovence je Presheren zasluzhen za narodno prebujenje, Vraz pa je simbol (nesrechni idol) izdaje narodne identitete. Ne rechem, da to ni stereotipno razumljeno, a tezhko bo tu karkoli spremeniti, ker je resnichno vsaj to, da je po prelomu (odpadu) Vraz ustvarjal zgolj za ilirsko, torej za neko drugo – neslovensko identiteto. To je bistveno, in tako je to zapisano v narodovem spominu zhe sto petdeset let.

Na srecho pa v Reviji SRP ne usmerjamo slovenske druzhbene zavesti; prispevek o dvomih in pomislekih nekega urednika pa morda ne more posebej shkoditi.

Kaj me torej pri obravnavi Vrazovega ilirizma vznemirja, da se ukvarjam z njim? Morebitna hladna, korektna ali t. i. objektivna – na dejstvih temeljecha – analiza bi zahtevala temeljit shtudij virov, tudi primeren chas. Zadovoljil se bom s kratko predstavitvijo iz danes aktualnih (najlazhje dostopnih, dalech najbolj uporabljanih slovenskih in hrvashkih ideoloshkih virov), tj. Wikipedija, “prosta”, “svobodna” enciklopedija v slovenshchini in hrvashchini^*:
»Stanko Vraz (s pravim imenom Jakob Fras (oziroma Frass), slovenski pesnik in eden od pomembnejshih pripadnikov ilirskega gibanja, * 30. junij 1810, Cerovec, Shtajerska (danashnja Slovenija); † 20. maj 1851, Zagreb (danashnja Hrvashka). Rodil se je v vasi Cerovec med Ormozhem in Ljutomerom. Obiskoval je gimnazijo v Mariboru in licej v Gradcu. Na grashki pravni fakulteti ni bil uspeshen in je opustil shtudij.

Leta 1836 je privzel pesnishko ime Stanko Vraz. Prvotno se je zhelel uveljaviti kot slovenski pesnik, posvechal pa se je tudi zapisovanju slovenskih ljudskih pesmi. Nekaj pesmi je poslal reviji Kranjska chbelica, kjer pa jih niso hoteli objaviti zaradi jezikovnih posebnosti. Leta 1835 je zhelel izdati pesnishki zbornik Cvetlice pozneje pa she zbornik Metuljchki, vendar mu ni uspelo. Po tem se je navdushil za ilirizem. Vechina slovenskih izobrazhencev je ilirizem zavrachala, ker jim je pomenil opushchanje slovenshchine, za Vraza pa je bila knjizhna (ljubljanska) slovenshchina ravno tako tuja kot (zagrebshka) hrvashchina. Vraz je v ilirizmu videl predvsem mozhnost za zblizhevanje Slovanov. Leta 1839 se je preselil v Zagreb in zachel izdajati pesmi v stari panonski slovenshchini.

Za Slovence je najpomembnejsha Vrazova knjiga Narodne pesmi ilirske, ki se pojejo na Shtajerskem, Kranjskem, Koroshkem in na zahodni strani Ogrske (1839).

V knjigi Vraz navaja ljudske in umetne pesmi v slovenskem jeziku, komentarji pa so v hrvashchini. Navedene pesmi so prvo slovensko besedilo v gajici – pisavi, ki so jo na Hrvashkem zhe uporabljali, med Slovence pa se je razshirila shele nekaj let pozneje.

Vrazov pesnishki opus v slovenshchini je precej obsezhen, vendar zhal vechinoma samo v rokopisu.

Vrazova najpomembnejsha dela v panonski slovenshchini, danes hrvashchini so:

Dzhulabije (Rdecha jabolka) – cikel ljubezenskih pesmi; Sanak i istina (Sen in resnichnost) – zbirka sonetov; Glasi iz dubrave Zherovinske (Glasovi iz gaja Zherovinskega); Gusle i tambura (Gosli in tamburice).«
(Wikivir: Enciklopedija Slovenije, 14. zvezek, geslo Vraz, Stanko)

http://sl.wikipedia.org/wiki/Stanko_Vraz

Samo she na kratko o Vrazu iz aktualnih hrvashkih ideoloshkih virov: Wikipedija, Slobodna enciklopedija, http://hr.wikipedia.org/wiki/Stanko_Vraz

(prevedeno v slovenshchino):

»Po svoji razvejani dejavnosti (pesnik, knjizhevnik kritik, potopisec, prevajalec, in pisec chlankov o jeziku i narodnih obichajih) je Vraz eden najbolj izstopajochih ilircev in prvi hrvashki profesionalni knjizhevnik. Gimnazijo je konchal v Mariboru, zakljuchne razrede je obiskoval v Gradcu. Govoril je pet jezikov. Prevajal je latinske klasike in slovanske pesnike. Od leta 1839 je zhivel in delal v Zagrebu kot eden od vodilnih preporoditeljev.

Leta 1842 je soizdajatelj kritichnega chasopisa Kolo. Bojuje se za evropske kriterije v kritiki in proti diletantizmu, v knjizhevnosti se je zavzemal za poudarjanje dosezhkov narodne (hrvashke) in slovanske knjizhevnosti. V njegovem delu je najpomembnejsha njegova ljubezenska lirika. Nasprotnik deklamacij in retorike, ki je prevladovala v pesmih vechine ilircev. V satirah in epigramih se posebej posmehuje utilitarizmu in diletantizmu patetichnih tamburashev in buditeljev. Njegova lirika je navdihnjena z romantichno erotiko v stilu in po modi njegove dobe, posvechena domishljijskim ljubezenskim idealom.

Uporabljal je razlichne forme: od klasichnih sonetov do romanc in balad, ter gazele; tudi s tem je obogatil hrvashko knjizhevnost tistega chasa. V tem iskanju ni manjkalo zablod in slabih stihov, she posebej v boju z jezikom, kar ni chudno, ker je bil Vraz Slovenec. Kljub tem slabostim je Vraz v svojo poezijo vnesel veliko iskrenih, osebnih trenutkov, ki variirajo od vedrih do temachnih motivov in vzdushij.«

Ko govorimo o Vrazovem ilirizmu, se ne moremo izogniti njegovemu vzorniku, navdihovalcu – ustanovitelju ilirizma – Ljudevitu Gaju. Le na kratko povzeto, iz aktualnih hrvashkih virov, Wikipedija, Slobodna enciklopedija:

http://hr.wikipedia.org/wiki/Ljudevit_Gaj

»Ljudevit Gaj (Krapina, 8. julija 1809 – Zagreb, 20. aprila 1872), hrvashki politik, jezikoslovec, ideolog, novinar in knjizhevnik. Osrednja oseba hrvashkega narodnega preporoda ali ilirskega gibanja.

V resnici je bil to velikohrvashki nachrt (koncept, zasnova), ki je trajal le sedem let. Mnozhica pesmi, neskonchno stihov je bilo izpetih za slavo Velike Ilirije in ilirske enotnosti, cheprav nobenemu (med temi pushchobnimi pesmotvori) ne moremo rechi poezija.

Gaju je bilo ilirstvo le sinonim za hrvatstvo. Ko je kralj [avstrijski cesar Franc Habsburshki (Ferenc kot madzharski kralj) 1792-1835; op. prev.] 17. januarja 1843 prepovedal naziv ilirizem, ilirski, Ilirija, Gaju ilirski mit ni bil vech potreben.

Hrvashko abecedo, ki jo je reformiral hrvashki preporoditelj Ljudevit Gaj za Hrvate in hrvashki jezik, uporabljajo tudi sosednji narodi; Slovenci, Boshnjaki, Srbi in Chrnogorci.«

Zakljuchek: Lahko ste uganili, mene pri Vrazu, bolj kot njegov narodni odpad in njegova ideologija ilirizem (kot recheno – njegova stvar) pekli to, kar sta nam zapustila skupaj s svojim vzornikom Ljudevitom Gajem – hrvashki chrkopis gajico, s katero se she danes otepamo. In pa posledica, da smo danes zmozhni le she ene premene ali modernizacije chrkopisa – v latinsko abecedo brez shumnikov, to je v SMS-ico ali sicnico. Zhe uveljavljena raba sichnikov namesto shumnikov v internetnem dopisovanju in v SMS sporochilih ima razdiralen uchinek, ki je dosti vechji, kot smo si danes sposobni priznati. To je poseg v slovenski jezik in identiteto individuuma (z malichenjem imen kot simbolov identitete osebe – individuuma; z malichenjem jezika – simbola narodne identitete). »Kdor identiteto le brani, ta je vojno zanjo zhe izgubil. Zlasti che to pochne povsod in za vsako ceno. Kajti identiteta se ne le brani, ampak ustvarja. Vseeno smo si obupno prizadevali za svoje sichnike in shumnike, imeli smo jih za simbol ohranitve osebne in nacionalne identitete. Zakaj?! Zaradi izgube zgodovinskega spomina, da smo tri stoletja pred gajico pisali bohorichico.«¹
Lahko torej razberete, che hochete seveda, da izbira chrkopisa ni le stvar navdiha nekega navdushenca niti se ne »razshiri sama od sebe« (v nashem primeru gajica Ljudevita Gaja med Slovence). Tudi ne gre za zgolj praktichno pravopisno vprashanje; primarna je geostrateshko interesno pogojena ideja – v nashem primeru Velike Ilirije (krinka, ki je trajala samo sedem let), potem pa Velike Hrvashke. V resnici je bilo Gaju ilirstvo le krinka za velehrvatstvo.

Resnici na ljubo pa je treba rechi, da so tudi Adamu Bohorichu pravopis narochili. Takole pravi: »Ustregel sem rodoljubnemu in chastnemu nasvetu in vechkrat zhe kar zahtevi teh mozh in se lotil tega dela. Toda cheprav sem od kraja nameraval prirediti samo pravopis, sem kasneje, ker me je duh tiral chez namero dalje, sklenil, da po sploshni rabi pravilne govorice posnamem pravila tudi za druge dele slovnice in jih spravim v dolochen red ter vso stvar zaobjamem v tej svoji drobni knjizhici kot kranjsko slovnico.«²

___________________

¹ Rajko Shushtarshich, Smoter zbornika bohorichica; Bohorichica II, Zbornik Revije SRP 2003

² Adam Bohorich, Zimske urice; Bohorichica I, Zbornik Revije SRP 2001

(Glej tudi utemeljitev chrkopisa: Bohorichica I, II, III – Zborniki Revije SRP 2001, 2003, 2006)

^* Enciklopedija Wikipedia je prosta spletna enciklopedija, ki nastaja s sodelovanjem stotisochev prostovoljcev z vsega sveta, ureja jo lahko vsakdo. Njeni sestavki (geselski chlanki) in viri (Wikiviri) se »prosto, svobodno« spreminjajo, zamenjujejo – po potrebah sestavljavcev. Odgovor na vprashanje, kdo ima pri tem prevladujoch interes in vpliv (npr. v Wikipediji v slovenshchini in hrvashchini), pa bi terjal posebno obsezhno raziskavo. Gornji podatki so bili povzeti 15. julija 2010. (Op. avt.)