Revija srp

Pariz – mesto kulture in lepote – in njunih nasprotij

Pariz velja za multikulturno mesto. Za mesto uzhitkov in lepote. Za mesto radostne naklonjenosti zhivljenju. Za mesto kulinarike in mode. Za mesto prijateljskih stikov. Za mesto ljubezni. Za mesto velikih, tudi tragichnih chustev, kot jih je z vso svojo dusho in telesom izpovedovala legendarna pevka Edith Piaf, o katere zhivljenju je Oliver Dahan posnel leta 2007 privlachen film La Vie en Rose. O poetichnih zasanjanostih Pariza malih ljudi ob kanalu St. Martin pove veliko mojstrski film Marcela Carnéja Hotel du Nord iz oddaljenega leta 1938. Parizhani ljubijo svoje mesto na poseben nachin, o tem pripoveduje osemnajst zgodb filma Paris, je t´aime, ki ga je leta 2006 ustvarilo kar enaindvajset aktualnih rezhiserjev. Pariz je pomembno mesto umetnosti. Je, kot menijo njegovi absolutni obozhevalci, mesto »s stilom«. Z mogochnimi lovkami zhe od nekdaj privablja z vseh strani ustvarjalce nasjrazlichnejshih vrst. Toda kljub vsem tem okrasnim pridevkom in oznakam, ki se rade spremenijo v neprijetne klisheje, je zhe od nekdaj tudi mesto velikih nasprotij.

Stari Pariz

Danes, ko se sprehajash po shirokih promenadah, ki jih je zgradil sredi meshchanskega industrijskega vzpona v 19. stoletju po nalogu cesarja Napoleona III. tedanji parishki prefekt baron Haussmann, se sredi prometnega vrvezha in mnozhice turistov tezhko vzhivish v rezki chas starih sistemov s preizkushanjem divjih politichnih strasti in v Pariz danes le v ostankih ohranjenih gotskih stavb in tesnih ulic. Dogodki proti protestantskim hugenotom uperjene shentjernejske krvave nochi 24. avgusta 1572 ali obdobje francoske meshchanske revolucije so se prav tako kot chas parishke komune ali nemshke okupacije v drugi svetovni vojni umaknili dalech med sence trpke in nevarne zgodovine.

Za vechino danashnjih obiskovalcev francoske prestolnice so zadnja obdobja starega Pariza, ko sta aristokracija in duhovshchina s kraljem vred izgubili glavo in je dobesedno tekla kri v potokih, samo she razdrazhljivo porochilo iz davne preteklosti. Marsikdo ne ve, da so bile med revolucijo mochno poshkodovane shtevilne cerkve in gradovi, ki jih danes spet obchuduje tisochglava mnozhica turistov. Notredamsko katedralo v sredishchu mesta so z velikimi napori obnovili shele desetletja po revoluciji.

Razdrazhena mnozhica se tedaj, ko je konvent odpravil monarhijo, ni ustavila niti pred grobovi starih frankovskih in francoskih kraljev. Vdrla je v zgodnjegotsko baziliko in sedanjo katedralo St. Denis na danashnjem parishkem obrobju pri nekdanjem benediktinskem samostanu in opustoshila grobove frankovskih in francoskih kraljev. Cerkev stoji na podrochju, kjer je bilo keltsko-romansko pokopalishche z grobom prvega parishkega shkofa sv. Dioniza iz 3. stoletja. Romarsko cerkev v spomin na njegovo muchenishko smrt so zgradili v 5. stoletju. Frankovski kralj Dagobert I. iz rodu Merovingov (pochiva v chastnem grobu poleg relikvij sv. Dioniza) je samostanu v 7. stoletju podaril velika denarna sredstva. Cerkev je v 12. stoletju na popolnoma izviren nachin prenovil opat Suger. Krizhni oboki in rozete, ki se tu prvich pojavijo v stavbarski umetnosti, popolnoma spremenijo podobo in svetlobne uchinke v cerkveni notranjosti. Sugerjev izvirni poseg je v 13. stoletju odlochilno dopolnil kralj Ludvik IX. Sveti, ki je v cerkvi tudi pokopan skupaj z dvainshtiridesetimi drugimi kralji, dvaintridesetimi kraljicami, triinshestdesetimi princi in princesami ter desetimi pomembnimi osebnostmi kraljestva.

V katedrali-baziliki St. Denis, ki je v Franciji in po vsej Evropi prebudila nov stavbarski slog – gotiko, je tako rekoch nashel svoje zadnje pochivalishche vrh centralnoevropske oblastnishke zgodovine od 6. stoletja naprej. Med drugim so tu grobovi leta 511 umrlega prvega krshchanskega frankovskega kralja Klodviga in njegovih naslednikov Hildeberta, Hilderika in Fredegunde. Ocheta Karla Velikega, Pipina III. mlajshega (Malega), ki je odstavil nesposobnega zadnjega merovinshkega kralja Hilderika III., je leta 754 v tej baziliki okronal papezh Shtefan II. za novega frankovskega kralja Dei gratia (po milosti bozhji). Pipin je v baziliki tudi pokopan. V cerkvi pochivajo merovinshki, karolinshki in kapetinshki kralji, vladarji iz rodbin Valois in Bourbon, na primer Henrik II. in Katarina de Medici. Tu je tudi grobnica Ludvika XVI. in Marie Antoniette ter predzadnjega bourbonskega kralja Ludvika XVIII. She vedno pri nekaterih grobnicah zijajo vrzeli, saj so po revoluciji restavratorji morali prenesti okostja nekaterih kraljev v cerkev kar iz gramozne jame, zalite z apnom.

Parishko svetobolje Stritarjevega Zorina

Slovence je Pariz zhe od nekdaj privlachil. V danes skoraj pozabljenem Stritarjevem romanu Zorin obishche istoimenski glavni junak Pariz. V svetovljanskem mestu velikih podvigov in prenov sredi 19. stoletja bi rad nashel dushevni mir. Naseli se pri mladi vdovi in se spoprijatelji z njeno devetletno hcherko Evelino. Sprehaja se po mestu in obiskuje umetnostne galerije.

Zorin je mlad, izobrazhen in chustven chlovek. Z Evelino obishche Montmorency, kjer je zhivel filozof Rousseau. Ko gre nekega vechera v gledalishche, opazi v nasprotni lozhi dekle, ki jo je poznal v mladih letih. To je Dela Duval, nekoch rejenka v njegovem rojstnem kraju, s katero sta skupaj hodila v sholo. Njen oche, francoski konzul v Trstu, jo je zaradi chudnih zapletov usode kmalu po njenem rojstvu izgubil iz ochi. Ko jo je konchno nashel, jo je odpeljal s seboj v Pariz. Ob obisku Versaillesa Zorin vnovich zagleda Delo. Na skrivaj ji sledi in ugotovi, da stanuje v nekem gradu v parishki okolici. Konchno mu uspe srechanje z ljubljeno prijateljico iz mladosti, ki jo hoche njen oche porochiti z vishjim uradnikom pri francoskem veleposlanishtvu v Londonu. Kljub temu se Dela zdaj, ko sta se konchno srechno nashla, odlochi za Zorina. Pishe mu, da »hoche biti njegova suzhnja«, toda Zorin je kljub notranjim mukam obljubil njenemu ochetu, da se umakne iz njenega zhivljenja (ubogi altruist!), ko mu je ta razodel, da jo bo ugledni diplomat osrechil.

Kar sledi, je tragedija, zapoznelo napisana v nachinu »sentimentalnega evropskega romana v pismih«. Zorin nesrechen tava po Parizu. Zanj je postalo vse brezsmiselno, celo velika umetnost in galerije. Konchno se vrne v domovino. Na Bledu, med lepimi gorami, bi se rad spochil in umiril. Tu ga dosezhe pismo s sporochilom, da je Dela nesrechno umrla. V zadnjem pismu Zorin prijatelju namiguje na samomor.

Les Halles

Ta Pariz 19. stoletja je nashel popolnoma drugachno podobo kot pri Stritarju v znamenitem Zolajevem romanu Le ventre de Paris (Trebuh Pariza), v katerem svetovnoznani francoski pisatelj na imeniten nachin predstavi zhivljenje malih ljudi in atmosfero nekdanjih velikih trzhnic, ki so skrbele za polni parishki trebuh:

»Sredi velike nochne tishine so se pomikali vozovi vrtnarjev po praznih cestah proti Parizu ... Z ohrovtom nalozheni voz in drugi, z grahom nalozheni voz sta se na mostu Pont de Neuilly prikljuchila osmim z repo in peso nalozhenim vpregam, ki so prishle iz Nanterra. In konji, ki so se zaradi strmine premikali nekoliko pochasneje, so s sklonjenimi glavami brez vodstva marljivo, toda leno stopali naprej. Zgoraj, na zelenjavi, so na trebuhih lezhali vozniki in spali ...«

Na podrochju, kjer se je nekoch nahajal »trebuh Pariza«, imenovan Les Halles, s kramarji vseh vrst, ki jih je v omenjenem romanu mojstsko opisal Èmile Zola, zija danes nevarna »luknja Pariza«. Trzhnice so namrech porushili, vendar mestnim ochetom she ni uspelo uresnichiti novih nachrtov. Po zanemarjenem »shoppingmall« (nakupovalno sredishche) se zlasti v vechernih urah klatijo problematichne pojave, prekupchevalci z mamili in kriminalci najrazlichnejshih vrst. To ni posebno primeren kraj za vecherni sprehod nadebudnih turistov. Vendar nudi odlichne scene za primerne kriminalne filme, cheprav se nahaja v blizhini reprezentativnega kulturnega centra Georges Pompidou.

Sicer pa se je v zakolisju nekdanjih trzhnic vedno dogajalo kaj prepovedanega. Zola v Trebuhu Pariza pripoveduje zgodbo mesarja Quenuja. Zgodba se zaplete, ko mora mesar pomagati svojemu bratu Florentu, kriminalcu, ki pobegne iz zapora v Guayani in se skriva pri njem.

Pariz v slovenski literaturi

Razlichni slovenski pisatelji, ne le Stritar, podobno kot avtorji shtevilnih drugih kulturnih in jezikovnih obmochij, radi poshiljajo svoje literarne junake v tak ali drugachen Pariz. V svojevrstno zanimivem, a tudi proti modernim pojavom v druzhbi usmerjenem vzgojno-utopichnem romanu Janeza Mencingerja Abadon iz leta 1893 o zhivljenju brez »lepshe bodochnosti« so opisane blodne sanje Samorada Veselina, ki se je zaradi nesrechne ljubezni hotel utopiti v Savi. Veselin sanja o Parizu v 24. stoletju. Mencingerjev idealistichni junak se v mestu ob Seini v blodnjah znajde v zaporu, toda Pariz je samo she kup rushevin. Abadon, ki ga pisatelj imenuje »zli duh lazhi in prevare, licemerstva in krivice, sploh vodilni genij nashe dobe«, je dobro opravil svoje negativno delo. V svetu je zmagal banalni materializem. Slovenci so zhalostno izumrli. Zadnji Slovenec se pripravlja na samotarsko samotno smrt pod Bogatinom. Nova doba je »barbarska«. Temelji sicer na tehnichnem napredku, toda nova oblast zahteva od vsakega podanika mehanichno suzhenjsko pokorshchino. Ljudje nimajo vech izbire med dobrim in slabim. Evropa je postala kitajska kolonija.

Dobrega pol stoletja pozneje je vse drugache. Leta 1964 hoche Anton Ingolich v popolnoma drugachnem »druzhbeno naprednem« romanu Kje ste, Lamutovi? podati analizo preprostih Slovencev, ki so zapustili domovino in se izgubili na delu v tujini. Marko Lamut zhe kot petnajstleten dechek zaradi slabih gospodarskih razmer odide iz domachih krajev in se tako kot njegov oche zaposli v francoskih rudnikih. Sodeluje v delavski organizaciji in v delavskem prosvetnem drushtvu, ustanovi pevski zbor Sava in bere delavsko chasopisje. Pot ga zanese v Pariz, kjer dela v neki tiskarni v chasu pred drugo svetovno vojno. Zanimivo je, da se je takrat v Parizu nekaj chasa ilegalno mudil tudi socialnokritichni Prezhihov Voranc in tu leta 1938 zasnoval nekaj poglavij romana Pozhganica o Slovencih na Koroshkem ob zlomu avstro-ogrske monarhije. Druge dele tega romana, ki je prvich izshel leta 1939, je Voranc napisal v zaporu na Dunaju.

Che je bil predvsem Dunaj za slovenske literate dolgo chasa odskochna deska v spoznavanje shirshe evropske kulture, je to zlasti po prvi svetovni vojni postal tudi Pariz. V njem je nekaj chasa zhivel Oton Zhupanchich in se srechal s svetom tedanjih vodilnih francoskih besednih ustvarjalcev. V Parizu se je po shtudiju v Ljubljani izpopolnjeval avtor univerzalnega »zgodovinskega« romana Alamut Vladimir Bartol. Srechanja s Parizom in z njegovim duhovnim utripom so zapustila vidne sledi v poeziji, she bolj pa v esejistiki Edvarda Kocbeka (na primer v Parishkih dnevnikih). O svojem bivanju v Parizu na uchinkovit nachin pishe v spominih Luchi in sence v Argentini umrli pisatelj Ruda Jurchec. Zhiv stik s Parizom posebno intenzivno goji starosta slovenskih pisateljev Boris Pahor. V njegovem romanu Spopad s pomladjo iz leta 1958 oziroma 1978 bolni Radko, she nedavno zapornik v koncentracijskem taborishchu Bergen-Belsen, tik po koncu vojne skusha pozdraviti svoje fizichne in s pomochjo ljubezni tudi dushevne rane v sanatoriju pri Parizu. Pariz in francoski novi roman sta med drugim mochno zaznamovala ustvarjalni utrip prozaista Rudija Sheliga. Danes obiskujejo Pariz in Francijo shtevilni mlajshi slovenski avtorji. V Parizu pa stalno zhivi in pretezhno v francoshchini literarno ustvarja francosko-slovenska pisateljica Brina Svit, ki je z nekaterimi proznimi deli znana tudi v Sloveniji.

Nemirni utrip sodobnega Pariza

(Zazie dans le métro)

Eden najboljshih literarnih kazhipotov skozi kaotichne labirinte danashnjega velemestnega Pariza je verjetno she vedno eksperimentalni roman Raymonda Queneaua Zazie dans le métro (Zazie v podzemski zheleznici), cheprav je izshel zhe leta 1959. S pomochjo glavne junakinje, dvanajstletne frklje Zazie, nas Queneau soochi z razvejano mestno geografijo Pariza, obenem pa nas pouchi o zanimivih mozhnostih in nenavadnih zasukih francoskega jezika.

Zazie je mladoletna deklica iz francoske province, ki se neznansko veseli dvodnevnega obiska v francoskem glavnem mestu. Najbolj jo zanima podzemska zheleznica. Toda prav ta zaradi stavke ne obratuje. Kljub temu Zazie s pomochjo svojega chudnega strica, ki je plesalec v nekem lokalu za homoseksualce, spozna glavne posebnosti Pariza, ki jih priporocha tudi vechina turistichnih vodichev. Na sprehodih po buchnem in razvejanem velemestu srecha najrazlichnejshe posebnezhe, ki se jih zna, che je treba, spretno otresti. Ogled Eifflovega stolpa, Seine, chudnih lokalov, boljshjega trga sprozhi v mladoletnichini psihi nenavadno mochne pa tudi zmedene notranje obchutke. Njeno razmejevanje s parishko mestno geografijo ponudi Queneauju primerno osnovo za spreten zaris dekletovega psihograma.

Chim dlje se Zazie mudi v buchnem velemestu, tem bolj se to v njeni glavi – podobno kot pri marsikaterem drugem obiskovalcu, prepolnem najrazlichnejshih vtisov – spreminja v surrealni kalejdoskop grotesknega preoblikovanja resnichnosti. Mali Zazie se Pariz tudi brez vozhnje s podzemsko zheleznico vedno bolj razkazuje kot grozljivo, noro, senzacionalistichno mesto. Kako bi se mala junakinja shele pochutila v njegovem zheleznishkem podzemlju danes, pol stoletja po objavi Queneaujevega romana, ko se je to razraslo v skoraj nepregledno medmrezhje najrazlichnejshih linij z velikokrat nabito polnimi vagoni, v katerih se zlasti ob konicah dneva prevazha v ogromna predmestja nepregledna mnozhica razdrazhenih in utrujenih priseljencev iz najrazlichnejshih drzhav juzhne Evrope, Afrike in Azije?

Skrivnostne razsezhnosti Queneaujevega parishkega romana je zelo dobro leta 1960 prelil v film znani rezhiser Louis Malle. Posrechilo se mu je tisto, kar se le redko zgodi pri adaptacijah literarnih del na filmsko platno: nastal je odlichen prenos Queneaujevih jezikovnih posebnosti v samosvojo vizualno-zvochno strukturo filma. V njej na izviren ironichen nachin zazhivi posebna parishka atmosfera, ki jo je Malle spretno povezal z vsebino romana in njegovimi figurami.

Univerzalni Pariz za vse literature

Pariz v francoski pa tudi v svetovni in celo slovenski knjizhevnosti ter v filmu je tako shiroko tematsko podrochje, da bi njegova obdelava pravzaprav zahtevala vrsto samostojnih enciklopedichnih knjig. Skoraj vsak znachilni objekt francoskega glavnega mesta – pa tudi njegova predmestja – je v literaturi obelodanjen na tak ali drugachen nachin. Slavna avenija Champs-Elysées (kot nalashch narejena za pompozno vojashko parado ob drzhavnem prazniku 14. juliju), Place de la Bastille (brez nekdanje zapornishke trdnjave, kjer se je 14. julija 1789 zachela revolucija, toda z moderno stavbo na iniciativo predsednika Mitterranda zgrajene nove opere iz stekla, kovine in granita), Invalidska stolnica z bombastichnim Napoleonovim grobom, zasanjana obrezhja ob reki Seine, Rive Gauche (njen Levi breg s stojnicami knjig, shtudenti in umetniki, ki se v chetrti v blizhini univerze sestajajo in druzhijo v zanimivih lokalih), Louvre, Tuileries, Jardin du Luxembourg, Arc de Triomphe (Slavolok zmage, znan iz istoimenskega nemshkega protifashistichnega romana izpod peresa Ericha Marie Remarqueja in iz filma z enakim naslovom), kraljeva »privatna« gotska Sainte-Chapelle, Montparnasse, umetnishki Montmartre in njegova bela bazilika Sacré Coeur, zeleni Bois de Boulogne, Panthéon – vse te znamenitosti so nashle pot v poezijo, prozo, opero, film. Zhe parishka pokopalishcha s shtevilnimi grobovi slavnih umetnikov so zhiva pricha o nenavadni energiji, ki jo je v kulturi in umetnosti razvilo to mesto. Na pokopalishchu na Montmartru so med drugimi poleg slikarja Edgarja Degasa in skladateljev Hectorja Berlioza in Jacquesa Offenbacha pokopani francoski pisatelji Alexandre Dumas, Emile Zola, Stendhal in nemshki pesnik Heine, na pokopalishchu Père Lachaise pa pochivajo poleg komponista Chopina tudi Molière, Honoré de Balzac, Marcel Proust in Oscar Wilde. V Panthéonu, ki ga je dal zgraditi kralj Ludvik XV., so nashli zadnji zemeljski dom shtevilni znameniti Francozi, npr. Voltaire, Rousseau in Victor Hugo.

Notre-Dame de Paris

Zgodovinski roman Notre-Dame de Paris, na Slovenskem bolj znan pod naslovom Notredamski zvonar, ki ga je leta 1831 objavil Victor Hugo, slovi tako rekoch po vsem svetu tudi iz shtevilnih prevodov v razlichne jezike in iz kar vech filmov, ki so jih posneli po njem. To delo o srednjeveshkem Parizu izpod peresa velikega mojstra francoske romantike popelje bralce v osrchje francoskega mesta, k njegovemu zashchitnemu simbolu, h gotski Marijini katedrali Nashe parishke Gospe. V ospredju zelo razvejane in melodramatichne zgodbe, ki se dogaja leta 1482 v chasu kralja Ludvika XI., je zhivljenjska usoda Ciganke Esmeralde, ki jo zaradi zlobne intrige, ker ne uslishi ljubezenskih proshenj zverizheno osamljenega duhovnika Clauda Frolloja, obsodijo kot charovnico. Gotove smrti jo reshi grbavi notredamski zvonar Quasimodo, ki Esmeraldo skriva v cerkvi, saj ta po zakonih srednjega veka nudi obsojencem azil. Vendar Ciganka uzhiva zashchito le zachasno. Esmeraldo, ki jo je ochrnil po njej zaman nesrechno hrepenechi Frollo, konchno ujamejo in usmrtijo na trgu Grève. Grbavi notredamski zvonar Quasimodo, ki je bil prav tako zaljubljen v lepo Ciganko, zdaj spozna, kdo je glavni krivec njene smrti. V globoki zhalosti in svetem besu pahne zlobnega duhovnika z vrha cerkve v globino, sam pa umre s strtim srcem na Esmeraldinem grobu.

Toda v resnici je glavna junakinja tega Hugojevega romana notredamska katedrala. Pisatelj jo je znal prikazati v mistichno dramatichni barvitosti srednjega veka. Spretno je v cerkev postavil osishche celotnega dogajanja. V smislu poznogotskega obchutja parishka glavna cerkev v Hugojevem romanu predstavlja skrivnostno alfo in omego bivanja, zdruzhujoch usode vseh nastopajochih oseb v razpoznavno vsoto dobrih in slabih.

V chasu francoske revolucije so razjarjene mnozhice parishko katedralo mochno poshkodovale, revolucionarni oblastniki pa so jo hoteli spremeniti v »tempelj razuma«. Hugo svojega monumentalnega romana ni napisal le iz literarnih in zgodovinskih nagibov, temvech tudi kot poziv najshirshi javnosti, da poshkodovano cerkev, ki je enkratna umetnishka dragocenost in prichevalka skoraj tisochletne zgodovine, primerno obnovijo, in to se je na podlagi velikanskega uspeha romana tudi zgodilo. Za popravilo poshkodovanih cerkva so se vedno znova zavzemali tudi drugi francoski pisatelji, med njimi Marcel Proust (sicer podobno kot Zola zagovornik po krivem zaradi domnevnega vohunstva obsojenega oficirja Dreyfusa), ki je 16. februarja 1904 v chasopisu Figaro objavil chlanek La mort des cathédrales.

Parishke literarne podobe

Vsebinsko podlago za serijo literarnih del o Parizu je tik pred francosko revolucijo javnosti ponudil Robespierrov prijatelj Louis-Sébastien Mercier (1740 – 1814) z obsezhno zbirko feljtonov in na reportazhe spominjajochih sestavkov, ki jih je objavil v dvanajstih knjigah med letoma 1781 in 1788. Njegova zbirka Tableau de Paris (Parishka podoba), v kateri je zbral za tedanji chas senzacionalistichne in obenem kritichne chlanke o tezhkem socialnem in druzhbenem stanju malih ljudi ter spregovoril o chloveshki bedi, lakoti in zatiranju, je naletela na najshirshi odmev v francoski in tudi mednarodni javnosti. Mercier je pisal o polozhaju v zaporih in bolnishnicah za uboge, o parishkem podzemlju, o berachih, portretiral je tedanje zdravnike, duhovnike, spletichne pri aristokratih, pocestne godce, tatove, prostitutke in tako imenovane »grisette«, namrech preproste delavke, ki pa so zhe nakazovale nekakshno samostojnost, odlochnost in zheljo po svobodi. Njegova (na sprehodih) »z nogami napisana dokumentacija o socialni stiski predrevolucionarnega Pariza«, kot se je izrazil neki kritik, je vplivala na vrsto pisateljev, ki so se posvetili parishki tematiki. Mercier je v nekem smislu praoche literature z druzhbenimi zarisi parishkega zhivljenja, ki sega od Balzaca, Sueja in Baudelaireja vse do Léona-Paula Fargueja ali Raymonda Queneauja. V Nemchiji je Friedrich Schiller na podlagi Mercierjevih porochil hotel napisati obshirno nemshko »policijsko knjigo«, objavil pa je le zbirko zapisov o razlichnih kriminalnih primerih na nemshkem podrochju.

Za nemshkega marksistichno usmerjenega filozofa Walterja Benjamina (1892 – 1940) je bil Pariz v dobrem in slabem »svetovna prestolnica 19. stoletja«, kot se je izrazil v nekem samo v odlomkih zasnovanem traktatu, ki ga je napisal leta 1935. Na potenciran nachin je Pariz s svetovnimi razstavami, ki so postale verska romanja sodobnega chloveka, in z razvejanim trgovinarstvom ter industrijo utemeljil fetishizem produktov, ki zadobijo »fantazmagorijski char«.

Eugéne Sue je v romanu Les mystéres de Paris (Skrivnosti Pariza), ki ga je v letih 1842 in 1843 objavljal v reviji Journal des Débats in je hitro postal uspeshnica, pod vplivom Mercierja napeto opisoval parishko druzhbeno dno, obenem pa so ga v pozitivnem smislu zanimali tudi vishji druzhbeni krogi. Victorja Hugoja je ta roman vzpodbudil, da je zasnoval she danes brani roman o druzhbeno po krivici izkljuchenih Les Misérables (Nesrechniki, 1862).

S sodnimi postopki so leta 1857 poskushali inkriminirati pesnishko zbirko Charlesa Baudelaira Les fleurs du mal (Cvetje zla), chesh da je v njej vech pesmi, ki zhalijo javno moralo. Po odloku sodishcha je moral Baudelaire shest pesmi odstraniti iz knjige. V tej pesnishki zbirki je objavil poseben ciklus parishkih pesmi Tableaux parisiens, v katerih opisuje »moderni utrip velemesta« s pristavkom, da je »lepo vedno tudi bizarno«. Pariz je za Baudelaira »mrzlichno mesto, polno sanj, kjer se poshast sredi belega dne prilepi na prebivalce«. V ciklu, ki ga sestavlja osemnajst pesmi, je objavil tudi groteskne portrete zavrzhenih, pohabljenih in ostarelih ljudi (Sedem starcev; Stara zhenica; Slepci). Zelo znachilna za Baudelairovo dozhivljanje velemesta je pesem Parishke sanje, kjer se mesto spremeni v »Babilon iz stopnic in arkad«, v hladen, omrtvichen, zacharan svet iz vode, marmorja in kovine.

Scénes de la bohème

Leta 1851 je izshel roman Henrija Murgerja Scénes de la bohème (Prizori iz zhivljenja boemov), v katerem avtor anekdotichno opisuje mlade, lachne, nedisciplinirane umetnike ter njihovo muchno in tezhavno prebijanje skozi zhivljenje. V ospredju teh zgodb, napisanih po realnih parishkih dozhivetjih, so razlichni, velikokrat kratkotrajni ljubezenski odnosi mladih umetnikov in njihovih obchasnih ljubic. V ospredju je nenadoma glavna ljubezenska zveza med »elegichnim pesnikom« Rodolphom in lepo Mimi, ki dozhivi vech prekinitev in kriz ter se koncha tragichno. Mimi, ki jo unichi revno in nestalno boemsko zhivljenje, zboli za tuberkulozo in umre. Vse preostale chaka, kot ironichno zapishe Murger proti koncu romana, po katerem je Puccini napisal znano opero La bohème, »akademija, bolnishnica ali mrtvashnica«. Rodolphova zgodba se sicer dobro izteche, na stara leta postane, podobno kot tisti njegovi prijatelji, ki she niso umrli, zasluzhni umetnik.

V novejshem chasu shtevilo literarnih tekstov o Parizu she narashcha. Le paysan de Paris (Parishki kmet) je zadnje surrealistichno literarno delo izpod peresa Louisa Aragona, ki je izshlo leta 1926 tik pred avtorjevim prestopom v komunistichno partijo z zasukom k socialistichnemu realizmu. V knjigi je veliko odlomkov, v katerih avtor s poetichnim navdihom razchlenjuje parishko lokalno sceno: trgovine, hotele, kavarne, frizerske salone, bordele. Vedno znova v tej »resnichnosti« odkriva chrne luknje, zato pristavi: »Ljudje zhivijo z zaprtimi ochmi sredi magichnih prepadov«.

V romanu La Modification iz leta 1957 Michel Butor v stilu novega francoskega romana intenzivira ozhjo parishko stanovanjsko okolico (vojashnica, shola, mestna chetrt) svojega v knjigi predstavljenega parishkega protagonista, chigar zakon je v krizi.

Zadnji veliki poetichni kronist Pariza je bil vsekakor leta 1947 umrli Léon-Paul Fargue. Ta vechni sprehajalec po ulicah in trgih velikega mesta je slavil Pariz v shtevilnih pesmih in v poetichni prozi, zelo priljubljeni pri Francozih. V leta 1939 objavljeni zbirki razlichnih kratkih tekstov z naslovom Le piéton de Paris (Parishki popotnik) se je she enkrat podal na »romantichno potovanje« skozi veliko mesto ljubezni in prijateljskih druzhabnih stikov, kakrshnega danes ni vech. Danashnji Pariz je namrech podobno kot druga velika mesta v pohlepnem vrtincu svetovne globalizacije mesto potroshnishtva in sodobne mrzlice, mesto z avtomobili zatrpanih cest, povrshnih turistov, stavk, spopadov med desnico in begunci iz Afrike in drugih dezhel v socialni stiski; je velemesto suzhnjev novega chasa, ki se v nabito polnih vagonih podzemske zheleznice vozijo na delo.

_________

Glej tudi: LITERARNA POPOTOVANJA I – LIZBONA (SRP 83-84/2008); II – MALLORCA (SRP 85-86/2008); III. – FIRENCE (SRP 87-88/2008); IV – PRAGA (SRP 89-90/2009); V – RIM (SRP 91-92 / 2009); VI – BENETKE (SRP 93-94 / 2009); VII – BARCELONA (SRP 95-96 / 2010; VIII – RODOS (SRP 97-98 / 2010).

Damir Globochnik
SANJSKI SLIKARSKI VRTOVI

Darja Shtefanchich je postopoma izoblikovala zanimiv motivni repertoar, skozi katerega se nam razkriva kot zrela umetnishka osebnost. Referenchni okvir zgodnjih kompozicij v oljni tehniki je bila narava, vendar je bila pri podobah tihozhitij, cvetochih travnikov, dreves in skrivnostnega gozda vselej prisotna tudi tezhnja po preseganju videne stvarnosti. Za nekatere kompozicije se je zdelo, da bivajo na meji med resnichnostjo in domishljijo.

Razmerje do konkretnih motivnih vzpodbud je Darja Shtefanchich vselej povezovala s hotenjem po odkrivanju izpovednih razsezhnosti v slikarstvu, ki postaja vedno pomembnejshe in v zadnjem desetletju njenega slikarskega delovanja docela prevlada. Slikarka se je opredelila za samosvojo interpretacijo »fantastichnega pejsazha«, ki je zazhivel v razlichnih variacijah podob sanjskih vrtov in bolj kot likovno konkretnemu pripada zasebnemu, nemara izrecno duhovnemu svetu. Darja Shtefanchich je zapisala: »Slika je postala moj vzporedni zhivljenjski chas in prostor. V njem sem uresnichena po svoji podobi in volji. Slika je moje notranje bojishche in zatochishche. Vsaka slika zato nastaja dolgo, po vech mesecev.«

Srechujemo se s slikarskimi podobami kot poskusi likovne opredelitve svojevrstne »duhovne pokrajine« – slikarkinega sanjskega vrta. Slikarka je postala stvariteljica likovnega sveta, ki ga tvorijo fantazijski krajinski sestavi, v katerih se pojavljajo simbolichni poudarki, medsebojno prepletene naravne in umetne oblike ter intenzivne barve.

Fantazijske pejsazhe lahko povezhemo z razmishljanji, ki so v avtorici tlela od gimnazijskih let dalje. Darja Shtefanchich omenja, da je brala pogovore s francoskim kiparjem Augustom Rodinom na opushchenem vrtu stare grashchine in odtlej dozhivljala vrt kot prostor poln zhivljenja, barv, zvokov in strasti. »Vrt nas zajame kot neugasljivi plamen, nas razzhari, razboli in odnasha v vishave, kjer se v neshtetih malih plamenchkih razprshimo in zahrepenimo v blago svetlobo. Vrt je posvechen prostor, v katerem strast in hrepenenje potujeta z roko v roki in ju misel razplamteva v goreche zlato. Tak vrt slikam vse zhivljenje in ga vidim kot sanje, kot najvechje razkoshje, ki nam je lahko dano.« (»neodposlano pismo« D. Shtefanchich, objavljeno v besedilu Darka Slavca, zlozhenka samostojne razstave v Galeriji Cankarjevega doma na Vrhniki, februar 2009)

Darja Shtefanchich pomena naslikanega sicer izrecno ne pojasnjuje. Vsakomur dopushcha svojo interpretacijo. Ob gledanju njenih slik se skorajda ne moremo izogniti asociacijam na biblijski raj, mitoloshko Arkadijo, antichne vrtove, sozhitje shtirih elementov zraka, zemlje, ognja in vode … V enaki meri je dolg tudi spisek morebitnih slogovnih pobud, na katere nas opozarjajo pisci recenzij razstav Darje Shtefanchich (nadrealistichno in fantastichno slikarstvo, Janez Mesesnel: odmevi italijanskega trecenta in zgodnjega quattrocenta, Tatjana Pregl Kobe: sorodstvo s francoskim slikarjem Henryjem Rousseaujem in Maksimom Sedejem ml.) in jih nedvomno shiroko likovno razgledana in razmishljujocha slikarka dobro pozna, a se po njih samo bezhno ozira, saj je v ospredju njenega slikarskega nagovora sledenje notranjim ustvarjalnim vzgibom.

Magichni, zapleteno in hkrati idilichno urejeni pravljichni slikarski vrtovi Darje Shtefanchich se hkrati odpirajo tudi navzven. Pricha smo odkriti in vznemirljivi slikarski komunikaciji z gledalcem. Slike nas vabijo v brezmejne daljine, ki jih nakazujejo kompozicijske silnice, v obmochja posebnih razmishljanj in dozhivetij ...

Po likovni plati lahko govorimo o idealni sintezi med zhivahnimi barvami in z zgoshchevanjem pastoznih potez oblikovanimi rastlinskimi oblikami ter vanje vkljuchenimi geometrichno umerjeni arhitekturnimi poudarki kot so zid, stolpi, stopnishche in ribnik. Slikarka vsako podobo gradi premishljeno in skrbno pretehta vlogo, ki jo bo v celoti imel posamezen zhivahno obarvan motivni delchek. Ves motiv je podvrzhen koloristichni preobrazbi. Zamolkli barvni odtenki so odstopili svoje mesto barvni sprostitvi. Izbor barv je drzen. Nekatere rastlinske oblike nas spominjajo na koralne tvorbe ali drobne plamene, celotna kompozicija pa na barvni kalejdoskop. Barve so tople in hladne, komplementarne in kontrastne, a praviloma uchinkujejo optimistichno. Pri razporejanju barvno potenciranih oblik v likovno ravnovesje sta potrebna pretanjena mera in trden koncept.

Zanimiv je vtis zhivljenjskega utripa upodobljenega fantazijskega pejsazha, ki je zasnovan kot enoten likovni organizem. Rastline in barve so ozhivele, dosezhen je vtis neprestanega ritmichnega, krozhnega ali vijugastega gibanja stezic, vode, zhive meje in drugih naslikanih motivov. Sestavni del pejsazhnega sistema je tudi nebo, v katerega se je prav tako naselilo vrtinchasto gibanje.

Darja Shtefanchich

LIKOVNA DELA /SLIKE/

1	H.C., 2000, olje na platnu, 80 x 80 cm
2	Nevidni vrt, 2000, olje na platnu, 100 x 100 cm
3	Vzvalovani vrt, 2004, olje na platnu, 100 x 100 cm
4	Svileni veter, 2008, olje na platnu, 80 x 80 cm
5	Nemirna vezenina, 2006, olje na platnu, 100 x 100 cm
6	Pogled, 2010, olje na platnu, 80 x 80 cm
7	Arabeska, 2009, olje na platnu, 80 x 80 cm
8	Sokolarjev stolp, 2003, olje na platnu, 100 x 100 cm

Naslovnica

9	Skrivanka, 2009/2010, olje na platnu, 100 x 100 cm

 

Fotografije del: Ljubo Vukelich, Irena Shtefanchich

DARJA SHTEFANCHICH je bila rojena 27. oktobra 1957 v Postojni. V mladostnem obdobju se je udelezhevala organiziranih oblik uchenja in vechkrat skupinsko in samostojno razstavljala. Nato se je odlochila za slikarsko osamo. Po vech kot dveh desetletjih so njene slike znova nashle pot do shirshega obchinstva. Samostojne razstave: Galerija Loterije Slovenije v Ljubljani (2007), Galerija Cankarjevega doma na Vrhniki in Galerija Likovnih del mladih v Celju (2009), Mestna knjizhnica Otona Zhupanchicha v Ljubljani, Galerija Laterna v Chrnomlju in Galerija Vodnikova domachija v Ljubljani (2010). Zhivi in ustvarja na Uncu pri Rakeku.

1

2

3

4

5

6

7

8