Filozofska fakulteta oddelek za slovenistiko klasja zala kova

8 

 

feminizma;  Lenko  trdi,  da  se  s  tem  deloma  strinja  (»ja  in  ne«).  Prav  tako  pri  fiktivnem 

predavanju izpostavi ujetost v jezikovnih izrazih ('dekle', 'dekla', 'gospodar'), za katere  meni, 

da  pomenijo  zasidranost  patriarhalnosti  v  današnji  družbi  in  aktivistično  nagovori  študente, 

naj se tega zavedajo. 

Tako  kot  je  Zupanov  modernistični  roman  Potovanje  na  konec  pomladi  v  mnogih  pogledih 

univerzalno in presežno delo, je tudi Lenkov roman s postmodernističnimi elementi Telesa v 

temi posebna umetnina. Lenkovi vzgibi erotičnega vitalizma in aktivizma so glede na njegovo 

zdravstveno  stanje  po  operaciji,  ki  mu  je  spremenilo  spolno  življenje,  resnično  vredni 

občudovanja. 

Za  konec  opisa  erotike  v  Telesih  v  temi  dodajam  razmišljanje  Georgesa  Batailla,  ki  v  svoji 

knjigi Erotizem opiše erotizem podobno kot Lenko priznava pomen bolečine, o katerem pišem 

v poglavju Motivi in teme. 

»Prostitucija, prostaško besedišče in vse povezave med erotizmom in sramotnimi dejanji prav 

tako prispevajo k temu, da je svet naslade svet propada in pogube. Resnično srečni smo samo, 

če  trošimo  zaman,  kakor  da  bi  se  v  nas  odpirala  rana:  vedno  hočemo  biti  prepričani  v 

nekoristnost, včasih v pogubnost svojega trošenja. /…/ Hočemo obrnjeni svet, hočemo narobe 

svet. Resnica erotizma je izdaja.« (Bataille 1957: 167) 

Davorin  Lenko bi  omenjeno rano  gotovo  osmislil  z ovrednotenjem  bolečine zaradi  izgube v 

spolnosti in s pojmom bolečine nasploh, ki je pri človeku nekaj najpristnejšega.

 

 

5 Zgodba 

 

Pripovedovalec,  ki  je  hkrati  glavna  oseba  romana,  je  Hank,  ki  je  prebolel  raka  na  modih. 

Roman ne vsebuje naravnega, linearnega časovnega zaporedja dogodkov. Lenko piše nekako 

intuitivno, začenši z mislijo, da si nikdar ne bi mislil, da se bo zgodba o njem začela na takšen 

način,  da  prične  z  rakom.  Tako  v  dialogu,  ki  je  prvi  način  pripovedovanja,  s  terapevtom 

pripovedovalec  pove,  da  je  ironija,  ker  je  želel  –    še  preden  je  izvedel  za  raka  –  pisati  o 

moškem, ki ga je doletela prav ta bolezen. Nato  se dogodki prestavijo v drugačno okolje, v 

pripovedovanje  o  ljubljenih  ženskah  –  o  Sari  in  njeni  hčeri  Tei,  o  Mandy  in  kasneje  še  o 

drugih dveh, o Aniti in Anette; poleg teh pa še pripovedovanje o Andreju, njegovem dobrem 

prijatelju.  Pripovedovanje  se  še  bolj  osredotoči  na  avtorja,  pripovedovalca,  ko  se  pojavi 

---

9 

 

esejiziran opis njegovih misli, ki se nanašajo bodisi na ženske, družbo, jezik ali književnost; 

pa tudi na nekatere druge pojme, na bolečino, spolnost, erotiko. Zadnji način pripovedovanja 

je  podoben  prvemu,  avtor  uporabi  dialog  v  smislu  vprašanje  –  odgovor,  kjer  so  odgovori 

pogosto v obliki daljših esejiziranih spisov. Bralcu je kmalu razvidno, da gre za novinarja, ki s 

pisateljem dela intervju. 

Vsebinska analiza romana razlikuje štiri dele: zgodba o sebi (svoja bolezen in pisateljevanje); 

razmišljanje ali filozofiranje o določenih pojmih s področja humanizma (pogosto o spolnosti, 

književnosti in jezikovnih problemih); zgodba o Sari in Tei (ki mu predstavljata družino) ter 

pogovori z Andrejem (filozofiranje predvsem o spolnosti, književnosti). V zgodbah o sebi je 

Lenko občutno iskren. Bralec dobi ta občutek potem, ko prebere izpovedi o njegovi bolečini, 

o pobolezenskem stanju, ki mu onemogoča telesno uživanje v spolnih odnosih, še zmerom pa 

trdi, da hrepeni po le-teh. Željo po reševanju svojih osebnih težav je zaslediti pri pogovorih s 

terapevtom. Njegova partnerica Sara hodi v hišo z rdečimi vrati, kjer se udeležuje svingerstva 

in takrat mora Lenko pogoltniti ponos v sebi: »In da, želim si, da bi bil jaz. Da bi lahko bil 

jaz. Jaz, tisti, ki bi jo razžaril. Razžagal. Izvrtal. Izdolbel. Razstavil. Sestavil.« (Lenko 2013: 

11–12) 16-letna Tea je tista, ki v Lenku sproži večjo skrb in sočutje kot kdorkoli drug. Skrbi 

ga zanjo, čeprav zadržano, zavedajoč, da ni niti njen oče niti očim, vendar le njen  prijatelj, 

partner njene mame. Tea je bistra najstnica, ki pogosto menja spolne partnerje, radovedno in 

naivno  okuša  sadove  življenja,  poskuša  drogo,  kadi,  a  tudi  pridno  študira.  Ko  se  Lenkova 

zveza s Saro konča, se s Teo še zmerom dobivata na kavi, kjer kramljata kot dobra prijatelja. 

Z  Andrejem  ima  tesno  prijateljsko  vez,  z  njim  se  pogosto  dobi  na  pivu,  kjer  veliko 

razglabljata o humanističnih pojmih in intimnostih. Med drugim mu  Lenko prizna, da se po 

operaciji ne počuti kot moški niti kot ženska; da ima vonj mnogo odtenkov, ki jih je sposoben 

zaznati;  da  mu  je  rak  odvzel  možnost  prave  spolne  dejavnosti:  »No,  kar  sem  hotel  reči, 

Andrej, je to, da sem od raka naprej skoraj ravno toliko osamljen kot sem bil, ko sem še imel 

jajca in bil sposoben fukati. V življenju sem doživel dve res intenzivni seksualni izkušnji in 

nič več, in edino, kar mi je rak vzel, je možnost.« (Lenko 2013: 78) Med esejizirane Lenkove 

misli  je  smiselno  uvrstiti  tudi  dele,  kjer  predava  študentom,  najpogosteje  o  jezikovnih 

problemih,  zapletenih  ali  večpomenskih  besednih  zvezah.  Med  temi  mislimi  je  tudi  njegov 

samogovor,  ko  se  včasih  preden  zaspi,  pogovarja  sam  s  sabo,  kot  da  bi  iztelesil  iz  sebe 

sogovorca.  Lenko,  pripovedovalec  romana,  je  kot  izrazito  čustveni  človek  preživel  veliko 

bolečih  izkušenj,  katerih  posledice  lajša  s  pisanjem:  »Če  imam  čas  in  možnost,  v  takšnih 

trenutkih  utesnjenosti  ter  negotovosti  tudi  pišem;  to  je  nekakšna  končna  postaja  mojih 

---