Filozofska fakulteta oddelek za slovenistiko klasja zala kova

4 

 

ostane  povsem  samonanašalen,  saj  je  samonanašalnost  le  način,  kako  se  postmodernizem 

legitimizira.  Z  drugimi  besedami,  samonanašalnost  je  le  zvijača,  s  katero  literatura,  ki  je 

izčrpala vse oblike in vsebine, vendarle še lahko »govori«.  

 

3.2 Postmodernistične značilnosti v Telesih v temi 

 

Že v prvem  izmišljenem intervjuju, ki  je na začetku  Lenkovega  romana,  je zaslediti  njegov 

govor  o  romantičnem,  realističnem,  modernističnem  in  postmodernističnem  pristopu. 

Spraševalec ga namreč sprašuje o dolgočasnosti in začaranem krogu ponavljanja v erotični oz. 

pornografski literaturi. Lenko to oznako erotične literature zanika z utemeljitvijo, da obstaja 

več načinov, kako se takšni literaturi dandanes lahko približamo oz. jo pišemo. 

»Osebno  me  še  najbolj  privlačijo  citatnost,  metafikcija  in  razdrobljenost  pripovedi 

postmodernističnih  poetik.  V  teh  vodah  se  najbolj  znajdem  in  tudi  najpristneje  uživam. 

Znotraj teh 'postopkov' se lahko izražam.« (Lenko 2013: 13) 

Avtor sam nam torej potrdi, da je nagnjen k postmodernističnemu pisanju. S svojo izobrazbo 

dobro  ve,  kaj  to  pomeni  in  navede  nekaj  značilnosti  postmodernizma:  medbesedilnost 

(citatnost),  metafikcija  in  razdrobljenost.  Lenkovo  pripovedovanje  se  sklada  z  definicijo 

postmodernistične  tehnike  pisanja.  Izmišljeni  so  intervjuji,  nekateri  liki  in  njihovi  opisi, 

najbolj postmodernistično izstopajoč je lik Anette, ki mu doda noto nenavadnosti, obrobnosti. 

Značilnost takšnega pisanja je tudi, da so meje med resničnostjo in fikcijo zabrisane, kar pa za 

Lenkov  roman  ne  velja  v  celoti,  saj  nam  pogosto  vzbuja  vtis  zapisovanja  ali  reflektiranja 

resničnega načina življenja. Med branjem dobimo vtis, da je resnično prebolel raka na modih 

in da se je v življenju resnično soočal z enakimi težavami kot glavna oseba romana. 

Postmodernizem  literaturo  oz.  literarno  besedilo  razume  kot  dialog  literature  z  literaturo, 

tkanino  različnih  besedil,  v  katerih  razbiramo  citate,  komentarje,  aluzije  in  parodije  na  že 

uveljavljena  literarna  besedila  (Zupan  Sosič  2011:  100).  To  je  v  Telesih  v  temi  izrazito 

prisotno,  saj  se  igra  z  besednimi  igrami,  razmišlja  o  jezikovnih  izrazih  in  o  literaturi  sami. 

Posebnost  Lenkovega  romana  pa  je  ta,  da  se  aluzije,  komentarji  ipd.  ne  nanašajo  le  na 

literarna  besedila,  temveč  tudi  na  glasbenike,  kot  sta  Leonard  Cohen  in  Roky  Erickson. 

Njegovo razmišljanje o družbi se lahko poveže z značilnostjo »nove brezglobinskosti«, ki jo 

Zupan Sosič omeni kot  pomemben termin iz Jamesonove razprave o postmodernizmu  in  se 

---

5 

 

nanaša  na  ustoličenje  nove  družbe,  znane  kot  postindustrijska,  potrošniška,  medijska  ali 

informacijska,  v  kateri  je  trivialnost  pomembna  lastnost  postmodernistične  književnosti 

(Zupan Sosič 2011: 100). 

Obstajajo  torej  številni  argumenti,  ki  roman  Telesa  v  temi  deloma  opredeljujejo  kot 

postmodernistični. Lenkova tehnika pisanja je veliki večini postmodernistična. Najopaznejša 

je  pri  rabi  mešanih  pripovednih  tehnik,  medbesedilnosti,  razdrobljenosti  oz.  fragmentarnosti 

in  samonanašalnosti.  Mešanje  pripovednih  tehnik  se  kaže  z  uporabo  številnih  literarnih 

postopkov,  od  esejiziranih  spisov, izmišljenega  intervjuja med V  in  O (ki  si  ju  najverjetneje 

razlagamo  kot  vprašanje  –  odgovor)  do  izpovedi  brez  ločil,  medbesedilnost  pa  z  uporabo 

citatov  iz  literature  in  glasbe.  Fragmentarnost  zgodbe  temelji  na  intuitivni,  izpovedni  ravni 

pripovedovanja brez časovne enolinijskosti, samonanašalnost pa je izrazita pri polemiziranju 

o literaturi in pri medbesedilnosti, tako da je prisoten nekakšen »dialog litertaure z literaturo«. 

Kljub naštetim ugotovitvam, menim, da Telesa v temi ne veljajo za postmodernistični roman, 

prej  bi  ga  lahko  označili  kot  modernistični  roman,  saj  je  resničnost  še  prisotna  v  zavesti 

literarnih oseb. Najmočnejši argument trditve, da Telesa v temi niso postmodernistični roman, 

je  zelo  redka  in  razrahljana  prisotnost  ene  izmed  temeljnih  značilnosti  postmodernističnega 

romana,  to  je  popolno  brisanje  mej  med  resnico  in  fikcijo.  Lenko  sicer  ustvari  izmišljeni 

intervju  in  izmišljeni  domišljijski  lik,  vendar  pa  glavna  oseba  ob  le-tem  ohrani  svojo 

karakterizacijo,  način  razmišljanja,  skratka,  svojo  podobo,  ki  pri  bralcu  vzbuja  vtis 

resničnosti;  sicer  pa  je  že  njegovo  priznanje,  da  je  lik  izmišljen,  resnično,  torej  je  že  to 

zanesljiva komponenta resnice. Tudi njegovo razmišljanje o družbi in književnosti s posebno 

noto iskrenosti, ki izvira iz resničnosti, vsebuje veliko izsledkov vsakdanjega življenja.  

 

4 Erotika v Telesih v temi in v Potovanju na konec pomladi Vitomila Zupana 

 

Kot za nekatere druge teme tudi za erotiko v umetniških, netrivialnih delih velja Lotmanovo 

merilo,  tj.  estetika  nasprotnosti.  Estetika  nasprotnosti  je  značilna  za  umetnost  od  baroka 

naprej, s katero umetnik nasprotuje ustaljenim modelom s svojo izvirno rešitvijo (Zupan Sosič 

2011:  59–60).  Lenko  to  izrazito  kaže  v  svojem  pripovedovanju  o  ženskah,  ki  so  neurejene, 

kosmate,  pohotne.  Podobno  je  njegovo  razmišljanje  o  vonju;  ko  prijatelju  razlaga  o 

»permutacijah« ženskega vonja, o feromonih, postane ves navdušen in s svojo navdušenostjo 

---