Filozofska fakulteta oddelek za slovenistiko klasja zala kova

14 

 

Anita je poleg Mandy Lenkovo dekle, ki ji je všeč literarizacija nje same v njegovih delih. Je 

majhna ženska, živahnih oči in dolgih črnih las. Pri pripovedovanju o osebah Mandy in Sari je 

občutiti, da sta resnični, saj so vsi dogodki dovolj realno opisani, enostavno predstavljivi in 

argumentirani, medtem  ko pri Aniti in Anette to ne velja, saj avtor opis  njiju prilagodi svoji 

domišljiji in svojim nagnjenjem k »odurnim«, kosmatim, samozadostnim pohotnim ženskam. 

Pri Anette nam avtor celo oznani, da je izmišljena oseba. Če bi torej zarisali premico s točko 

A, ki bi pomenila realne osebe, ter s točko B, ki bi se nanašala na fiktivne, bi bila na začetku 

premice  najbolj  realna  oseba  Sara,  na  koncu  premice  pa  najbolj  fiktivna  oseba  Anette.  Med 

njima bi se uvrstila Mandy, za njo Anita. Lenkov odnos z Anito je zanimiv, od nje posluša 

raznolike izkušnje iz njene mladosti, npr. kako so se igrali zdravnike, kar je po njenem zdravo 

za otrokov razvoj; kako je bila pohotna, ko se je gonila, da je »pofukala« vsako stvar.  

Glede  njune  zveze  Tea  meni:  »Včasih  si  bil  tako  odsoten,  tako  mračen,  da  te  je  bilo  težko 

gledati … Biti v isti sobi s tabo. Prenašala se je, ta tvoja bolečina. In veš kaj? Prav vesela sem, 

da imaš Anito. Zdaj si svetlejši.« (Lenko 2013: 134)  

Anette je še bolj odurna ženska, vznemirjajo jo packarije, ki pa jih počne v zadovoljstvo tako 

sebe  kot  tudi  v  zadovoljstvo  Lenka.  Vendarle  pa  Lenko  izrazi  svojo  skrb,  da  je  ob  njenem 

smrdljivem  vonju  ali  početju  packarij  ne  bi  zalotili  v  javnosti,  skrb,  da  je  ne  bi  policija 

odpeljala v umobolnico ali kaj podobnega. Njeno vedenje namreč takšnemu izidu ne  bi bilo 

tuje, vendar je obvladala socialne veščine, ki so jo zlahka rešile tega – pristanka na policiji ali 

v psihiatrični bolnici. Anette je v romanu edina oseba, ki  ji Lenko šepne besede:  »'Mislim,' 

'da,' 'te,' in 'ljubim'«. (Lenko 2013: 114) 

»Anette, da. Moja Anette. To je bila odurna, odvratna ženska. /…/ Zrasla je v umazaniji, med 

bolhami in svinjami, in pravila je, da je eden njenih najstarejših spominov iz otroštva prizor, 

kako  je  na  dvorišču  njihov  pes  natepaval  potepuško  psico.  /…/  Ko  je  z  drkanjem  dosegla 

orgazem, se je ponavadi z odprto dlanjo pričela tolči po pički, kot da bi hotela pobiti kakšen 

neumoren naval ščurkov, ter se neumorno drla: Fotze! Fotze! Fotze!« (Lenko 2013: 118–119) 

Podobno kot  pri  Anette  je tudi pri  Editi  opaziti poudarjeno  žensko  samozadostnost. Edita je 

glavna  urednica  založbe,  v  kateri  Lenko  izdaja  svoja  dela.  Opiše  jo  kot  debelo  žensko,  z 

velikim trebuhom in oprsjem, ki jo mnogi kličejo Dita ali celo Ditka. Edita in Lenko se dobro 

razumeta,  Lenko  jo  celo  zelo  ceni.  To  je  zaradi  njene  ženske  samozadostnosti,  ki  se  kaže  v 

rahlo  umazani  podobi  urednice,  ki  je  debela,  z  velikimi  prsmi,  takega  značaja,  da  brez 

pomisleka  in  sramu  prdne,  medtem  ko  z  Lenkom  pregledujeta  njegovo  besedilo  v  pisarni. 

Dogodek, ki je zanj mučen, pa predstavlja poglavje, v katerem začneta na njegovi vselitveni 

---

15 

 

zabavi Edita in Andrej oralno občevati. Takrat želi oditi, a mu ne pustita, Lenko se nemočen 

vda. Šele ko dojame, da se Edita trudi po lastni želji, ga začne ta akt pomirjati.  

 

7 Motivi in teme 

 

V  besedilu  je  zaslediti  mnogo  tem,  ki  se  dotikajo  tako  človeškega  miselnega  sveta  kot  tudi 

življenjskih izkušenj in medčloveških odnosov. Najbolj prisotne teme v romanu so: bolezen 

(rak,  posledice  bolezni),  samoidentifikacija  (samopodoba),  bolečina  (duševna,  predvsem 

bolečina  v  obliki  žalosti,  mazohizem),  erotika  in  spolnost  (svingerstvo,  obrobna  spolnost), 

odnos do žensk, pisateljevanje (besedne igre, književnost, literarizacija).  

Pisatelj je za raka na modih izvedel čisto slučajno, ko se je »spravil« k zdravniku. Zanimivo je 

dejstvo,  da  nam  o  njem  ne  govori  v  neki  skladni,  linearni  strukturi  besedila,  temveč  ga  na 

začetku omeni kot zgolj nekaj nepomembnega, šele na koncu romana pa nam razkrije zgodbo 

(v obliki  intervjuja vprašanje  – odgovor), kako,  kdaj  in kje se je bolezen začela ter njegovi 

odzivi, ko je izvedel zanjo. Pisateljeva bolečina ni le bolečina, ki je posledica bolezni, temveč 

je bila njegova že, ko se je rodil:  »Jaz sem se žalosten in boleč že rodil in mislim, da je ni 

stvari na svetu, ki bi to spremenila.« (Lenko 2013: 18) Svojo bolečino opiše kot konstantno in 

ostro, vendar ostrini navkljub tudi razpršeno. Veliko piše o bolečini in utesnjenosti, večkrat o 

tem  spregovori  pri  pogovoru  s  terapevtom.  Razlaga  mu,  kako  mučno  mu  je  prenašati  Tein 

adolescenčni seks, da jo ima rad kot hči, vendar ga boli njen odnos, ignoranca in sebičnost; da 

celo zaradi tega večkrat ne more misliti, spati, pisati. Boji se, da bi ponotranjil vdiranje njene 

spolnosti v njegov sicer sterilni svet, zato ker je bolečina nekaj najbolj pristnega, kar se nam 

lahko zgodi. Terapevt namigne Lenku, da je to mazohistično, Lenko pa pritrdi, da mu ravno to 

govori. Slabe lastnosti ali občutja bolečine so po njegovem vendarle koristne za človeško bit, 

saj se s pomočjo bolečine definiramo: »Tako se definiramo. Tako (se za)vemo, da je bolečina 

resnična; da je naša. In tako in od tod dalje se gradimo.« (Lenko 2013: 37) Ravno v takšnem 

prepričanju  tičijo  sledi  mazohizma.  Če  dodam  še  njegovo  misel  z  literarnega  večera,  na 

katerem sem bila prisotna tudi jaz, lahko vidimo, da se ujema z besedilom: »V nesreči ljudem 

padejo maske dol; ne moremo se pretvarjati. Smo, kar smo.« (Lenko na literarnem večeru v 

Modrijanovi knjigarni, pogovor z Bredo Biščak, 23. 10. 2014) 

Pojem  samoidentifikacija  bi  lahko  prevedli  kot  samopoistovetenje  ali  samopotrditev  (torej 

poistovetenje  ali  potrditev  s  samim  sabo),  kar  je  povezano  s  samozavestno  osebo  z  dobro 

---