Filozofska fakulteta oddelek za slovenistiko klasja zala kova

10 

 

testiranj samega sebe in takrat se prav mučim in silim, da delam dolge, kompleksne povedi, 

polne  podredij,  oklepajev,  pomišljajev,  naštevanj  in  podobnih  lingvističnih  lupingov,  ki  so 

povsem samonanašalni in sami sebi namen.« (Lenko 2013: 200) Kljub duševnim bolečinam 

torej najde tisto notranjo moč, ki mu daje upanje do življenja, pa tudi če je to življenje brez 

takšne spolnosti, kot jo je doživljal pred boleznijo. 

Konec romana je napisan v pozitivni luči, saj se pisatelj po dveh letih vrne v razmerje s Saro 

in zopet občuti srečo in domačnost. Zaključi se z Lenkovim razmišljanjem, ki je pomirjujoče, 

skoraj meditativno: »Še vedno pa, sploh poleti, brezciljno blodim po starih ljubljanskih ulicah. 

/…/ Takrat se pomešam med ljudi, vstopim v gnečo, obstojim. /…/ Gmota teles okoli mene ni 

vsota posameznikov, ampak deluje kot zaključena celota, kot temno morje, ponoči, ob plimi. 

Tako in takrat lahko čutim tudi sebe kot del tiste celote.« (Lenko 2013: 203) Zanj v tej celoti 

nihče resnično ne obstaja, resnični so le dotiki teles v temi. 

 

6 Analiza likov 

 

Pisatelj  Davorin  Lenko  je  glavna  oseba  romana.  Zanimivo  je,  da  skozi  dogajanje  nikdar  ni 

omenjeno njegovo osebno ime. Šele v drugi polovici celotne knjige se pojavi vzdevek, ki ga  

včasih rad uporabi prijatelj Andrej. Kliče ga Hank, kar se v romanu pojavi le dvakrat. Lenko 

samega  sebe  v  enem  poglavju  imenuje  »pripovedovalec«,  pri  čemer  uporabi  tretjeosebno 

pripoved. Lenko je oseba, ki je prebolela raka na modih, prestala operacijo, odstranitev mod 

in se ob pogovorih z bližnjimi ali s terapevtom ter ob razmišljanjih soočala s svojimi osebnimi 

težavami,  pa  naj  bo  to  nezmožnost  imeti  spolne  odnose  ali  pa  občutenja  samote,  bolečine, 

brezizhodnosti.  Večinoma  gre za premagovanje tistih  težav, ki  so bile prisotne še preden je 

zbolel  za  rakom.  Pogovor  s  terapevtom  je  zanj  ključnega  pomena,  pa  ne  toliko  terapevtovi 

nasveti kot to, da ga nekdo posluša. 

»Torej menite, da je zdaj konec.« Terapevtove oči, modre in globoke in prijazne. Pa tudi prodorne. Imel je plešo 

in umirjen glas. Še kar rad sem ga imel, vendar nisem polagal velikih upov nanj in na njegovo delo. »Mislim, 

konec  vaše  seksualnosti  v  …  V  najširšem  pomenu?«  »Zdaj  mi  rasejo  joški.  Seveda  je  konec.  Še  vedno  sicer 

lahko  ližem  pičko,  ampak  …  Ne  vem.  Včasih  se  ponoči  zbudim  in  se  tiho  odkradem  na  stranišče,  da  ne 

prebudim  Sare,  sedem  na  straniščno  školjko  in  jočem  kot  kak  otrok.  Včasih  …  Včasih  se  počutim  kot  kak 

mučenik.« »Ne pa zmeraj?« »Seveda ne zmeraj. Če bi se, bi se že zdavnaj obesil. Ali nekaj takšnega. /…/ Zbiral 

sem  zgodbe  in  izraze.  Načine,  kako  so  ženske  okoli  mene  govorile  o  seksu.  /…/  Poškodovan  sem  bil  –  tam 

spodaj, pa tudi tu notri – že dolgo, dolgo pred rakom.« (Lenko 2013: 81) 

---

11 

 

Razmišljanju  o  bolečini  je  namenjen  velik  delež  besedila.  Pri  pogovoru  s  terapevtom 

spregovori  o  svoji  bolečini,  ki  je  stalna  in  ostra,  a  ostrini  navkljub  razpršena.  Lenko  kot 

človek,  ki  je  zaznamovan  s  preteklostjo,  v  sebi  nosi  več  odtenkov  bolečin  –  bolečina 

nezmožnosti seksualnega stika, potem pa mnogo drugih malenkosti, eden od virov bolečine je 

Tea,  predvsem  njen  adolescenčni  seks.  Ko  ona  menja  spolne  partnerje,  hkrati  pa  je  kot 

najstnica  inteligentna,  mlada,  naivna  in  neizkušena,  Lenko  dobi  občutek,  da  jo  mora 

zavarovati, hkrati pa se zaveda, da nima pravice. Da tudi ponotranjiti ne more njenega seksa 

in ne more ter ne sme pisati o njem. 

»In jaz ne morem misliti, ne morem spati, ne morem pisati. /…/ Bojim se, da bi ponotranjil 

vdiranje njene seksualnosti  v moj sicer sterilni svet.  Zakaj? Povedal  vam bom,  zakaj: ker je 

bolečina  nekaj  najbolj  pristnega,  kar  se  človeku  lahko  zgodi.«  »Ampak  to  je  kar  malo 

mazohistično, se vam ne zdi?« »Seveda, ravno to vam govorim.« (Lenko 2013: 31) 

Lenko odgovarja, kakšni so bili začetki njegovega literarnega udejstvovanja.  Našteva, da so 

bili  obupni,  obupani  in  boleči.  Nadaljuje  z  mislijo,  da  je  svet  poln  dobronamernih  ljudi,  ki 

nimajo  pojma,  kaj  bi  počeli  s  svojo  dobronamernostjo,  da  pa  je  tudi  poln  krutih  ljudi,  ki 

lomijo  vse  okoli  sebe.  Ko  je  začel  pisati,  ni  bilo  nikogar,  ki  bi  mu  odkrito  povedal  svoje 

mnenje, mu dal kak koristen nasvet. Meni, da bi potreboval kakšno negativno kritiko, tako bi 

se vsaj kaj naučil. 

»O: /…/ Že kot otrok sem rad udarjal po maminem pisalnem stroju, ki ga sama ni nikoli zares uporabljala, toda 

zares sem se s pisanjem začel ukvarjati šele v najstniških letih, v internatu, kjer je v sosednji sobi bival postaven 

mladenič. /…/ Z nečim sem pač hotel kompenzirati svojo neprivlačnost, svojo dolgočasnost in svojo lenobo; in 

nekaj  časa  sem  celo  verjel,  da  počnem  nekaj,  kar  dejansko  šteje.  Da  sem  pisatelj.  Nekega  dne  pa  sem  – 

najverjetneje v kakšnem pijanem trenutku, ne spomnim se več točno – spoznal, kako nesmiselno je navsezadnje 

bilo vse skupaj. Vse moje pisanje. Nato kakšnih šest, sedem let nisem napisal niti besede več. V: Kdaj ste spet 

pričali pisati? O: Kot študent primerjalne književnosti. Predstavljen mi je bil postmodernizem, pa tudi okolje je 

bilo bolj … No, spodbudno. Več umetniškega duha je bilo v zraku.« (Lenko 2013: 46–47) 

V romanu so najpogosteje med intervjujem navedeni naslovi njegovih drugih del, ki v resnici 

(še)  ne  obstajajo.  To  so  Kvarki,  Uranus,  Evakuacija  duše,  Poletje  v  Rimu  ter  Vodnarke.  V 

romanu  je  mogoče  zaslediti,  da  med  njegovo  pisateljsko  udejstvovanje  spada  tudi  občasno 

pisanje pesmi, haikujev ter kratkih zgodb. Ko ga na literarnih branjih vprašajo, kdo je njegov 

idol, odgovori, da Bukowski, in sicer zato, ker » /…/ je bil on pač največji realist.« (Lenko 

2013: 84) 

Do žensk ima glavna oseba romana pozitiven odnos. Že med pogovorom s terapevtom opiše, 

da je kot otrok preživel veliko časa v ženski družbi, kar se mu je obrestovalo, da je izpopolnil 

---