Filozofska fakulteta oddelek za slovenistiko klasja zala kova
Yüklə 0,5 Mb. Pdf görüntüsü
|
12
svoj posluh in razumevanje za ženske težave. Ženske ga imajo zlahka za sogovornika, zaupnika, manj pa za spolnega partnerja, privlačnega moškega – to Lenko opaža sam. Med pogovorom s prijateljem pove, da ga je strah ženske pohote, ko ta želi, da jo raztrgaš; tega nikoli ni zmogel. Med razmišljanjem o ženskah piše, da so se mu po izgubi mod izostrili čuti in razširil se mu je nabor stvari, ki ga privlačijo. Na ženskah so ga začele privlačiti neskladnosti, umazanija, obscenost. Tako si izmisli lik umazane pohotnice Anette, da s pomočjo domišljije v sebi vzbuja spolno vznemirjenje oz. se spominja občutja takšnega vznemirjenja. »Teman madež pod pazduho v vročih dneh, postan zadah, znoj, razvajen – razvraten – trebušček na sicer suhljati postavi. Drobne dlačice po kolenih ali pod pazduho. Iskal sem takšna neskladja. Niso mi mogla uiti. Vse sem opazil, vse absorbiral. Bil sem nenasiten. Bil sem plenilec.« (Lenko 2013: 28) V kritikah njegovih del opažajo sledi feminizma, kar pa Lenko zanika. Res pa je, da je zagovornik žensk v dobri luči. To izrazi posebej, ko pripoveduje o ženski individualnosti in samozadostnosti; pri njegovem pripovedovanju je prej čutiti nagnjenost k nežnejšemu spolu kot pa zagovarjanje ali razumevanje moških, njihovih težav in dejanj. Ob tem poudarja, da ga ne zanimajo ženske, ki sledijo modnim trendom in stalno pazijo na higieno. Iz iskanja vere v samozadostnost lastnega telesa Lenko izpelje misli s področja družbe in posameznika na področje politike, kjer hkrati izrazi svojo politično (ne)opredeljenost. »Navdihujejo me ženske, ki ne sledijo modnim trendom in lepotnim idealom naše dobe /…/ Ne: zanimata me individualnost in samozadostnost. Ženske, katerih identiteta se ne sesuje v nebogljen kupček nesreče, takoj ko se znajdejo v situaciji, v kateri ne morejo več izvrševati svojih rigorozno visokih estetskih, higienskih in kdove kakšnih še nazorov, ki pa pravzaprav sploh niso njeni, ampak so bili umetno vstavljeni vanjo, v njeno bit, sama pa je brezbrižno dopustila, da so se je polastili. /…/ Ne verjamem v strankarstvo in ne verjamem v diktature. Ne verjamem v feminizem, v nadvlado in večvrednost moških, niti v estetske misterije zahodnega človeka. Ne verjamem v levico in ne v desnico, v strogo ločnico med pojmoma 'biti urejen/a' ter 'biti zanemarjen/a'. /…/« (Lenko 2013: 71–72) Ob tem razmišljanju Lenko zaključi z mislijo, da utrujen od vseh teh razprtij in obrobnosti hoče tretjo možnost, tretjo plat kovanca: samozavest, integriteto, ontološko, erotično ter estetsko samozadostnost lastnega telesa. V romanu so prisotne Lenkove štiri partnerice, te so Sara, Mandy, Anita in domišljijska Anette ter še dve pomembnejši ženski, Sarina hči Tea in urednica Edita, ljubkovalno Ditka. Sara je najpogosteje omenjana ženska v romanu, ker je njegova najbližja in verjetno dolgoletna partnerica, s katero se sicer enkrat razide, a le za nekaj časa. Je visoka, vitka
13
rjavolaska. Lenko jo ima zelo rad in tudi skrbi zanjo – npr. ko ima črevesni prolaps, ga skrbi zanjo, marsikaj bi naredil, da bi ji olajšal stanje, tudi žrtvuje se v situacijah, ko mora potlačiti človeški ponos, ko prenaša notranjo bolečino brez oporekanja. To počne, ko tolerira, celo spodbuja Sarin način spolnega življenja, svingerstvo. Enkrat mesečno jo pelje do hiše z rdečimi vrati, kjer medtem ko s Saro seksata običajno dva moška hkrati, on potrpežljivo čaka v avtu v bližini hiše, posluša glasbo in razmišlja. Čuti se, da ga to zelo bremeni, saj ni le to, da je predana drugim osebam v intimnih trenutkih, katere bi si kot razumevajoči partner »zaslužil« on, temveč je še tveganje zdravstvenih poškodb. Od posledic grobega seksa Sara namreč večkrat krvavi. Lenko ji ne more nuditi spolnih užitkov tako, kot ji je lahko poprej, vendar ji včasih pomaga masturbirati ter jo ljubkuje, a kot opiše Lenko: » /…/ ampak tista spolnost je nema, tiha, povsem njena.« (Lenko 2013: 9) »Poznal sem ga, lahko sem ga bral kot knjigo, tisti njen pogled. Povedal mi je vse. Me je imela rada? O, da. Seveda. O tem ni bilo dvoma /…/ Njena ljubezen je bila boleča in nežna, da, vendar pa je hotela več. Potrebovala je več. In ravno zaradi tega ji nisem ugovarjal, ko je ponovno pričela hoditi med svingerje. Potrebovala je dotike, potiske, povsem specifično odpiranje mesa (in duha). Dotike in potiske, kakršnih jih jaz nikakor nisem bil sposoben nuditi.« (Lenko 2013: 53) Tea je opisana kot izredno inteligentna, nadarjena, spolno aktivna šestnajstletnica, ki pogosto menja spolne partnerje, poskuša drogo, uživa življenje, in hkrati uspešno študira. Lenko sočustvuje z njo na več ravneh; boli oz. skrbi ga, da je tako spolno odprta, njena mama Sara pa ne ukrene nič in venomer ponavlja, da se bo že sama znašla v življenju. Lenko ji zaupa, a se še zmerom sprašuje, če je to prav, starši naj bi vendarle kazali več pozornosti in zanimanja za otroka. Ko Lenko in Sara prekineta razmerje, se redno dobiva s Teo na kavi. Pogovarjata se o preteklih dogodkih; zaupa ji, da ga je utesnjevalo in ni mogel spati, ko je pripeljala toliko ljudi domov in je poslušal škripanje postelje. »Vem. Vem pa zato, ker si mi takrat kupil posteljo.« (Lenko 2013: 134) Mandy je pisateljevo dekle, ki ga je razdevičilo pri njegovih 23-ih letih. Je slikarka, ki ima resnično čudaški način slikanja. Lenko se sprašuje, kje ji uspe dobiti vse te darovalce, ki ji dajejo snov za slikanje – od menstrualne krvi, sperme, skisanega in človeškega mleka, pa do kravjega urina. Mandy ni grda, je pa zmešana ženska, meni Lenko v enem izmed intervjujev. Nekega dne, po koncu njune zveze, ga Mandy povabi v svoje stanovanje in atelje. Sledi prijeten pogovor in naglas izražena želja, če ji pokaže spolni ud. To stori, Mandy se zahvali, nato pa se mirno pogovarjata dalje. Yüklə 0,5 Mb. Dostları ilə paylaş:
|