Filozofska fakulteta oddelek za slovenistiko klasja zala kova

2 

 

najmlajši  v  času  svoje  nominacije,  pred  njim  je  Goran  Vojnović.  Lenko  v  intervjuju  v 

časopisu Delo (2014) trdi, da je na svoj književni prvenec ponosen. Ko ga je brala partnerica, 

se je spontano zasmejala, kar mu je veliko pomenilo. »To je bil namreč znak, da je besedilu 

očitno  uspelo  bolečini,  žalosti  in  drugim  občutjem  deprivilegiranosti  vzpostaviti  učinkujoč 

proti-pol,« meni Lenko (spletni vir). 

 

3 Postmodernizem v literaturi 

 

Postmodernizem  je posebna literarna smer, ki  je nastala po drugi  svetovni  vojni, pravzaprav 

šele okoli leta 1960, nato pa se je razvila v evropski in ameriški literaturi ter segla v 90. leta. 

Gre  za  najnovejšo,  torej  zadnjo  veliko  smer  evropskega,  ameriškega  in  sploh  svetovnega 

literarnega razvoja (Kos 1995: 5). Postmodernizem je za literarno vedo problematičen pojem, 

saj v vseh svojih značilnostih še ni dokončno izoblikovan, zato pogosto prihaja do negotovosti 

gleda  obsega,  pomena  in  poglavitnih  določil.  Drugi  razlog  problematičnosti  je  njegova 

prisotnost v drugih  vedah, zlasti  filozofiji, sociologiji  in  kulturni zgodovini, ki  pa mu  dajejo 

pomen različen od literarnega. Posledica teh nejasnosti je opazna pri kritičnih zadržkih glede 

uporabe  pojma  v  tradicionalni  literarni  zgodovini.  Dejstvo  pa  je,  da  je  postmodernizem 

nepogrešljiv pojem literarne zgodovine že več kot dve desetletji. O tem  govori nepregledno 

število  analitičnih  razprav,  knjig  in  zbornikov,  največkrat  z  mednarodno  zasedbo.  Postal  je 

osrednja tema številnih posvetov, simpozijev in kongresov (Kos 1995: 6).

 

 

3.1 Postmodernizem v sodobnem slovenskem romanu 

 

Postmodernizem  je  sodobna  literarna  smer,  ki  se  je  v  Sloveniji  že  v  80.  letih  najvidneje 

pojavila v slovenski poeziji, medtem ko se je v svetovnem postmodernizmu najbolj razcvetela 

proza (Zupan Sosič 2006: 28–29). O zgodovini in razvoju pojma na Slovenskem obstajajo že 

dovolj izčrpne analize, raziskovali so ga med drugimi Blatnik, Kos, Kermauner (Virk 2000: 

36).  Postmodernizem  je  po  Kosu  nadaljevanje  modernizma  predvsem  v  tem,  da  gre  tudi  pri 

njem  za  metafizični  nihilizem,  v  katerem  »se  resničnost  ne  prikazuje  več  v  okvirih  trdno 

zasidrane  metafizične  resnice,  ki  določa,  kaj  je  resnično  in  kaj  ne,  kaj  je  moralno  in  kaj 

nemoralno«.  Virk  pa  dodaja,  da  gre  obenem  tudi  za  obrat  od  modernizma.  Ta  obrat  je 

---

3 

 

pravzaprav  zdrs  v  še  večji  nihilizem,  saj  postmodernizem  postavlja  pod  vprašaj  celo 

resničnost  neposredne  izkušnje  in  njegovo  gotovost  v  prisotnosti.  To  omogoča  dvom  o 

neposredni resničnosti samega Jaza, subjekta, resničnosti jezika, v katerem govori, kajti vse to 

je lahko samo konstrukcija, katere resničnost je samo še navidezna, ne pa zares  prisotna, za 

kar je veljala v modernistični literaturi (Kos v Virk: 39). Zgodi se bistven preobrat, ki vodi 

literaturo  stran  od  neposredne  odslikave  subjekta,  zavesti,  njenih  doživljajev  in  psihičnih 

vsebin k umetelnemu svetu same literature in njenih tradicij. Pri tem se prvotna metafizična 

utemeljenost  sestavin  izgublja,  saj  je  postmodernizem  ne  priznava  več.  To  analizo  Kos 

utemeljuje  z  Derridajevo  kritiko  metafizike  prezence  pri  Husserlu,  čigar  filozofija  ustreza 

literarnemu modernizmu (Virk 2000: 39). 

Pregled problematike romana v obdobju postmodernizma na Slovenskem (predvsem v 80. in 

90.  letih)  kaže  precej  pisano  podobo;  v  drugih  literaturah  običajno  zavzema  vidnejše  mesto 

(Virk  2000:  200).  Težava  je,  da  imajo  mnoga  slovenska  romaneskna  dela  sicer  res  lahko 

številne  postmodernistične  elemente,  vendar  so  po  celoti  značilnosti  le-ta  prej  podrejena 

močnejšemu  toku,  ki  izhaja  iz  modernizma.  Virk  se  v  poglavju  Problematika  slovenskega 

romana v obdobju postmodernizma osredotoči na štiri pojme: magični realizem, novi roman, 

roman  paranoje  in  postmodernistični  metafikcijski  roman  (Virk  2000:  191–228).  Le  pri 

zadnjem pojmu si Virk drzne trditi, da gre brez dvoma za literarno smer postmodernizma. Za 

primer navede Dimitrija Rupla (Maks, 1983) in Andreja Blatnika (Plamenice in solze, 1987). 

Pri  prvem  so  postmodernistične  značilnosti:  brisanje  meja  med  resničnostjo  in  fikcijo, 

mešanje žanrov, slogov in govoric, razne oblike medbesedilnosti, mešanje pripovednih ravni. 

Drugi  je  po  Virkovem  mnenju  »morda  najlepši  primer  radikalnega  postmodernizma  na 

Slovenskem« (Virk 2000: 228). Blatnikov roman ima mnogo postmodernističnih značilnosti, 

med drugimi samonanašalnost, medbesedilnost, metafikcija, samoironija. Zupan Sosič našteje 

tri  sodobne  slovenske  romane,  ki  jih  lahko  označimo  kot  postmodernistične  romane;  ti  so 

Plamenice  in  solze  Andreja  Blatnika,  Izganjalec  hudiča  (1994)  Toneta  Perčiča  in  Vrata 

(1997) Gorana Gluvića. Le v njih se pojavita osrednja postopka postmodernizma, metafikcija 

in  medbesedilnost,  povezana  z  metafizičnim  nihilizmom,  ki  ga  lahko  imenujemo  »dovršeni 

nihilizem« (Zupan Sosič 2011: 112). 

Postmodernizem  na  Slovenskem  torej  kaže  nekatere  posebnosti  (npr.  težišče  v  kratki  prozi, 

meta-metafikcija),  a  obenem  tudi  vse  tiste  lastnosti  in  z  njimi  probleme,  ki  so  prisotni  ob 

svetovnem  postmodernizmu  (Virk  2000:  231).  Njegova  skrajna  stopnja  metafizičnega 

nihilizma  povzroča,  da  z  rabo  metafikcije  sam  spodkopava  vsakršno  resničnost,  a  s  tem  ne 

---