Franc Rozman Fizika in metafizika

52
Franc Rozman
Opaženo povečanje energije je skladno z gornjo zakoni-
tostjo, če privzamem, da foton trči ob ogledalo s hitrostjo c+v in
posledično z energijo (c+v)h/
l
I
.
Za povečanje energije fotona ob odboju mi ostaja le takšna
razlaga, da je hitrost fotona, s katero foton vpade na ogledalo,
večja od svetlobne hitrosti, da je hitrost fotona na ponoru vsota
svetlobne hitrosti in hitrosti gibanja ogledala.
Po odboju nadaljuje foton svojo pot s hitrostjo c in ne s
hitrostjo c+v. Zmanjšanje hitrosti fotona po odboju se odrazi v
zmanjšanju valovne dolžine. Energija in frekvenca fotona pa
ostaneta enaki, kar lahko izrazim na sledeč način:
(c+v) /
l
I
 = c/
l
o
l
I
 – valovna dolžina
 
svetlobe pred trkom
l
o
 – valovna dolžina svetlobe po trku
Enačba prikazuje enakost frekvence na lokaciji odboja. Če
obe strani enačbe pomnožim s Plancovo konstanto (h), dobim
enakost energije pred in po trku.
Svetloba vpade na ponor
z vektorsko vsoto hitrosti svetlobe na izvoru
in medsebojne hitrosti
med izvorom in ponorom.
Ugotovitev lahko zapišem v obliki nove zakonitosti. Ker te
zakonitosti še nikjer nisem opazil, jo imenujem z imenom:
»Hitrost svetlobe na ponoru«, zakonitost pa se glasi:
Svetloba vpade na ponor s hitrostjo, ki je enaka vektorski
vsoti hitrosti svetlobe na izvoru in medsebojne hitrosti med
izvorom in ponorom.
Preverjanj ni nikoli preveč, previdnost je mati modrosti, zato
to zakonitost želim preveriti na še en način.

---

Fizika in metafizika
53
Koliko časa potrebuje foton za prelet razdalje med giba-
jočima se objektoma, raketo in vesoljčkom, bom izračunal na
dva načina:
•
  prvič na osnovi uporabe novospoznane zakonitosti o hi-
trosti svetlobe na ponoru,
•
  v drugem primeru bom poiskal tako projekcijo, kjer mi te
zakonitosti ne bo potrebno uporabiti. Čas bom izračunal na
osnovi zakonitosti gibanja svetlobe na izvoru in s tem tradi-
cionalno poznanih zakonitosti gibanja svetlobe.
Izračun v Dodatku 5 pokaže, da je dobljeni rezultat časa
preleta svetlobe v obeh primerih enak, kar potrjuje pravilnost
zakonitosti svetlobe na ponoru.
Zaznavanje gibanja objekta v projekcijah
Na osnovi spoznanj o hitrosti svetlobe na ponoru se lotim
razmisleka, kako čas, ki ga potrebuje svetloba za pot od opa-
zovanega objekta do opazovalca, spremeni, okrni in popači sliko
o mestu, hitrosti in pospeških opazovanega objekta. Ugotoviti
hočem, kako spremenjeno in drugače vidim gibanje nekega
objekta v primerjavi z njegovim stvarnim gibanjem.
Transformacija časa je časovni zamik
med stvarnim dogajanjem
in zakasnjenim videnjem
tega dogajanja v projekciji.
Odkriti hočem, zakaj vesoljček in zemljan tako različno
vidita potovanje rakete, opisano v miselnem poskusu na za-
četku poglavja.
Tokrat si bom dogajanje skušal predstavljati na osnovi avto-
mobila (na sliki), ki ga opazovalec opazuje z neke razdalje.

---

54
Franc Rozman
Avto se v času „t” nahaja na lokaciji „x” (skrajno desno na
sliki). Tega opazovalec ne more videti in vedeti, dokler se odbita
svetloba od avta ne vrne do opazovalca.
Pred nekaj časa, v času „ t’ ”, je bil avto na lokaciji „ x’ ” (na
sliki na sredini). Tako kot v vsakem trenutku je tudi takrat avto
proti opazovalcu oddal foton.
Foton je z lokacije „ x’ ” odletel s hitrostjo »c« glede na avto,
to je hitrostjo »c« glede na izvor. Po zakonu o hitrosti svetlobe
na ponoru je foton potoval s hitrostjo (c–v) glede na opazovalca
in za to pot potreboval x’/(c–v) časa.
Opazovalec v času t vidi avto na lokaciji x’, to je tam, kjer se
je avto zares nahajal (pred nekaj časa) v času t’.
Transformacija časa je torej časovno razhajanje med ne-
kim stvarnim dogajanjem in zakasnjenim videnjem tega do-
gajanja z neke oddaljene lokacije (projekcije).
Navidezna razdalja med gibajočim se objektom
in opazovalcem se pri oddaljevanju
zmanjša, pri približevanju poveča.

---

Fizika in metafizika
55
Zakonitost, kako opazovalec vizualno zaznava potek časa na
opazovanem objektu v primerjavi s stvarnim tekom časa (t’/t),
prikazujem na poenostavljenem primeru.
Avto ob opazovalcu starta v času t=0 in ves čas potuje s
stalno hitrostjo v. Transformacijo časa v besedni obliki lahko
zapišem takole:
t (čas v trenutku opazovanja) = t’ (čas, ko se je foton odbil od
avtomobila) + x’/(c–v) (čas potovanja fotona od odboja do vrnitve k
opazovalcu)
Preureditev te enačbe pokaže:
t=t’+x’/(c–v) sledi t=t’+ vt’/(c–v) sledi t/t’=1+v/(c–v) sledi
t’=t(c–v)/c
Lokacijo avtomobila, kakršno je avto stvarno imel v času t’,
opazovalec vidi šele čez nekaj časa, vidi jo šele ob času t.
Če bi opazovalec opazoval na primer uro na avtomobilu, bi
opazil, da kaže čas t’ in ne t. Opazovalec bi opazil zaostajanje ure
na avtomobilu v primerjavi s svojo uro.
Na podoben način lahko ugotovimo, da opazovalec vidi avto
na krajši razdalji od stvarne razdalje, in sicer
x’=x(c–v)/c
(Pojasnilo transformacije je v Dodatku 1)
Opazovalec tudi ne vidi stvarne hitrosti avtomobila. Opaža
manjšo hitrost, in sicer: v’=v(c–v)/c
Navedene enačbe veljajo za oddaljevanje opazovanega ob-
jekta. V primeru približevanja so odnosi med stvarnimi vred-
nostmi in projekcijami (pojasnjeno v Dodatku 2) naslednji:
t’=tc/(c+v) x’=x(c+v)/c
v’=v(c+v)/c
Transformacije so torej odvisne od tega, ali se objekt opazo-
valcu približuje ali se od njega oddaljuje.
V primeru približevanja se navidezna razdalja v projekciji
zaradi hitrosti objekta poveča, kar je ravno obratno kot pri
oddaljevanju, ko se navidezna razdalja v projekciji zmanjša.

---