Franc Rozman Fizika in metafizika

82
Franc Rozman
dva dela; v del s pozitivnimi vrednostmi energije in v del z
negativnimi energijskimi vrednostmi.
Temeljne zakonitosti energijske razsežnosti vesolja so opi-
sane in preverjene predvsem za energijska polja, za pozitivne
energijske vrednosti. Nobeno opažanje mi ne govori, da bi se
energijske zakonitosti na negativnih vrednostih koordinatnega
sistema lahko vedle drugače kot na pozitivni strani koordi-
natnega sistema. Lahko torej pričakujem, da tudi antienergija in
antienergijska polja delujejo po že opisanih temeljnih zako-
nitostih energijskih polj.
Tako kot energijske singularnosti (masa, pozitivni ali nega-
tivni električni naboj) v svoji okolici ustvarjajo energijska polja,
tako tudi antienergijska singularnost v svoji okolici ustvarja
antienergijska polja.
Antienergijsko polje ustvarja privlačno silo.
V miselnem poskusu približujem dve antienergijski singu-
larnosti. Ob njunem približevanju se poveča njuna skupna
antienergijska singularnost. Vsaka od singularnosti se po nju-
nem medsebojnem zbližanju znajde v globlji energijski singu-

---

Fizika in metafizika
83
larnosti, druga zaradi druge. Približevanje dveh antienergijskih
singularnosti obe singularnosti pahne v večjo antienergijsko
singularnost, v večji energijski dolg, v večjo antienergijo.
Ob zbliževanju dveh antienergijskih singularnosti se zmanjša
energija obeh singularnosti.
Zmanjševanje energije se dogaja v smeri temeljne zako-
nitosti oziroma težnje narave k zmanjševanju energije. Narava
zato približevanje dveh antienergijskih singularnosti vzpodbuja
s privlačno silo.
Gravitacija je vsota sil energijskega
in antienergijskega polja.
Na masni delec torej delujeta dve sili:
·
•
  Odbojna sila kot posledica energijske singularnosti, ki
izhaja iz mase snovnega delca.
•
  Antienergijska singularnost istih snovnih delcev ta dva
delca skuša približati, jih privlači.

---

84
Franc Rozman
S ˘zikalnimi meritvami privlačne sile ne moremo ločeno
meriti od odbojne. Izmerimo lahko le gravitacijo kot vsoto
privlačne in odbojne sile.
Meritve gravitacije pokažejo, da prevladuje privlačna sila, kar
pomeni, da v snovnem delcu prevladuje količina antienergije v
primerjavi z energijo snovi.
O neenakosti energije v primerjavi z antienergijo v masnem
delcu je mogoče sklepati tudi na osnovi drugega dogajanja v
vesolju. Sonce stalno seva energijo v obliki fotonov. Če bi bili v
nekem trenutku energija in antienergija sonca izenačeni, bi
zaradi oddajanja energije v obliki sončnega sevanja že v nasled-
njem trenutku prevladovala količina antienergije. Sonce s seva-
njem izgublja energijo, s čimer se energijska bilanca sonca preveša
v korist antienergije.
Masa, gravitacija, centrifugalna sila
Energijska polja okrog snovnega delca pojasnjujejo tudi
maso snovi, ne le gravitacije. Zamislim si, da snovni delček pospe-
šim. Energijsko polje okrog snovnega delca se prilagaja spre-
menjeni lokaciji delca z omejeno hitrostjo. Energijsko polje se
ne giblje neskončno hitro. Snovni delec s pospeševanjem torej
izmaknem iz sredine lastnega energijskega polja.

---

Fizika in metafizika
85
Energijsko polje se na premik delčka odzove na dva načina.
Ustvari nasprotno silo, ki skuša delček ohraniti na stari lokaciji,
v središču obstoječega energijskega polja. Obenem se polje
začne preoblikovati in slediti novi lokaciji delčka v smislu mini-
malnega energijskega stanja.
Iz enačbe F=m.a lahko opazimo, da se pri enakomernem
premočrtnem gibanju masnega delca energijsko polje z lahkoto
prilagaja spremembam lokacije delčka, brez delovanja protisile.
Energijsko polje pa se razpotegne pri pospešenem gibanju snov-
nega delca.
Poseben primer pospešenega gibanja je kroženje mase. Cen-
trifugalna sila, ki deluje na maso, je posledica stalnega radialnega
pospeška tega delca, s tem pa stalne izmaknjenosti masnega
delca iz središča svojega energijskega polja.
Masni delec je izmaknjen iz središča lastnega energijskega
polja tudi v primeru, kadar se masni delec znajde v energijskem
polju drugega masnega delca. Energijski polji obeh masnih
delcev se seštevata, kar se odraža v podobno razpotegnjenem
energijskem polju okrog delca kot v primeru pospeševanja.

---

86
Franc Rozman
Snovni delec se znajde na energijski poševnini. Snovni delec
ima dve možnosti:
•
  da se prepusti in ga energijsko polje druge mase pospešeno
vleče k sebi ali
•
  da se na neki način utrdi na lokaciji, v kateri se nahaja. V
tem primeru bo nanj ves čas delovala sila energijskega polja
druge mase, nanj bo delovala gravitacijska sila.

---

Fizika in metafizika
87
Vesolje – snov
in nesnovne vrednote
Vesolje je več kot snov in energija. V vesolju
opažam logiko, katere zakonitosti opisuje mate-
matika. Logika nima snovnih lastnosti.
Opažam estetiko, izraznost, sporočilnost. Teh
vrednot ne znam niti meriti, niti zanje napisati
matematičnih zakonitosti.
V vesolju opažam skrivnostno zavedanje kot
izvor estetskih in sporočilnih vrednot.
Vesolje je veličastno, preveliko da bi ga lahko
opisali, celo če bi različna področja znanosti med
seboj tesno sodelovala.
Ugotovitev iz prejšnjega poglavja, ki pravi, da je snov ob
velikem poku lahko nastala tako rekoč iz nič, brez neke začetne
materialne osnove, zastavlja kopico novih vprašanj. Zastavlja se
vprašanje, kaj je torej povzročilo veliki pok in s tem nastanek
vesolja.
Snov ni povzročitelj velikega poka.
Nekaj, kar ne obstaja,
ne more povzročiti samo sebe.
Če je snov nastala ob velikem poku, če je prej ni bilo, potem
snov ni mogla povzročiti velikega poka. Nekaj, kar ne obstaja, ne
more nečesa povzročiti. Dokler snov ni obstajala, ni mogla
ničesar povzročiti.
Tako v ˘ziki kot v meta˘ziki je nesporna vzročnost katerega
koli dogajanja. Tako ˘zika kot meta˘zika, ena in druga veda
znata razložiti, da se nobena stvar ne more pojaviti ali dogoditi
brez vzroka oziroma brez povzročitelja.

---