Franc Rozman Fizika in metafizika
Yüklə 35,99 Kb. Pdf görüntüsü
|
70 Franc Rozman Nastanek snovi Ob padcu asteroida na Zemljo se pojavi majhen energijski dolg, malo antienergije. Več antienergije se pojavi ob padcu mase v črno luknjo. Pomembna je tudi antienergija, ki povezuje nukleone v atomska jedra in antienergija (vezalna energija), ki združuje majhne delce (kvarke) v nukleone. Zlom prostora je razpad »niča« v maso in antienergijo. Dr. Albrecht Giese 6 je opisal, kako nastajajo masni delci. Fiziki pojav imenujejo zlom prostora. Pri zlomu prostora se iz nekih osnov, ki ne vsebujejo niti mase niti energije, rojevata masa in antienergija. Kadar se elektron ujame v atomsko lupino, odda foton, pojavi pa se tudi antienergija v obliki ujetosti elektrona. Ni nujno, da se vzporedno z nastankom antienergije pojavi ravno masa. Masa lahko ostane nespremenjena, pojavi pa se energija. Povezava elektrona z atomskim jedrom je ena od oblik ener- gijske ujetosti in s tem oblika antienergije. Kadar se svobodno tavajoč elektron ujame v eno od lupin atoma, se dogodi dvoje: • elektron postane obremenjen z antienergijo in • elektron odda foton, ki je po količini energije enak nastali antienergiji. Sočasno z obremenitvijo elektrona z antienergijo se rodi foton. Foton je ˘zikalno opazna vrednota. Nastala antienergija neposredno ni opazna. Opazna je v obliki ujetosti elektrona v atomsko lupino. Elektron ne more zapustiti atoma, dokler ne 6 Dr. Albrecht Giese – Relativity without Einstein (www.ag–physics.de) Fizika in metafizika 71 poravna energijskega dolga. Elektron lahko zapusti atom na primer tako, da od nekje dobi manjkajočo energijo, na primer da se foton vrne in zadene v elektron. Foton in elektronova antienergija se s tem izničita, ne obstajata več, elektronu pa se povrne njegova svoboda v obliki nevezanosti na atom. Ob zlivanju atomskih jeder se spreminja masa, v obliki fotonov se rojeva energija in pojavlja se antienergija. V naravi pa obstajajo tudi pojavi, kjer se spremeni tako masa kot energija. Primer obsežnega nastajanja energije opazim pri zlivanju lahkih atomskih jeder, na primer vodika v helij, kar je vir svet- lobe in toplote na Soncu. Ob jedrski reakciji na Soncu se med seboj pretakajo tri oblike energij: • zlivanje lahkih jeder seva že omenjeno svetlobo in toploto, • dogaja se masni defekt, kar pomeni, da se zmanjšuje masa atomskih jeder ter • pojavlja se antienergija, to je energijski dolg. 72 Franc Rozman Sončevo sevanje je rezultat dvojnega delovanja: masnega defekta v smeri zmanjšanja mase kot tudi nastajanja antienergije. Pri zlivanju atomskih jeder moramo biti še posebej pozorni, saj naletimo na miselno past, ki prikriva nastajanje antienergije. Nepozorno opazovanje me lahko zavede v napačno raz- mišljanje. Sevanje Sonca lahko zmotno pripišem le masnemu defektu, spregledam pa dejstvo, da je količina sevalne energije posledica ne le masnega defekta, ampak tudi rezultat nasta- jajoče antienergije. Nastanek snovnega dela vesolja je možen iz praznega vesolja. Vsi opisani pojavi so tipični primeri dogajanj v naravi, ki imajo za posledico spreminjanje količine snovi in energije, obenem pa tudi količine antienergije v vesolju. Spremembe količine snovi in energije v vesolju opazimo, spremembe količine antienergije pa le posredno, pogosto jih celo ne opazimo. Opazimo na primer, kot da je neka masa nastala iz nič. Pove- čanje mase opazimo zato, ker je masa opazna, antienergije, ki nastane sočasno z nastankom mase, pa ne opazim, ni zaznavna. Podobno kot neka masa ali energija lahko nastane, podobno tako rekoč brez sledi lahko tudi izgine. Sprememba je razum- ljiva, če se zavedamo, da je skupaj z maso ali energijo izginila enaka količina nezaznavne antienergije, v obliki potencialne energije, vezalne energije ali drugih oblik antienergije. Vesolje torej lahko raste in usiha. Zaznavna količina mase in energije se lahko veča ali manjša. Količina snovi skupaj z opaznimi oblikami energij v vesolju je izenačena s količino antienergije. Naj poskušam oceniti, kakšna je količina antienergije v od- nosu na snov in zaznavne oblike energije. Fizika in metafizika 73 Antienergije si brez obstoja snovi ne znam predstavljati. Vse vrste antienergij (potencialna, vezalna, …) so tako ali drugače vezane na masne delce. Če ni mase, torej ni antienergije; če ni zaznavne oblike ener- gije v obliki mase, ni antienergije. Pred velikim pokom, pred nastankom snovi torej v praznem vesolju ni bilo antienergije. Res je tudi obratno; brez antienergije, to je brez vezalnih energij, ki povezujejo kvarke, nukleone in elektrone, ni snovi. Nastajanje snovi ob in po velikem poku je potekalo tako, da se je nevtralen prazen prostor razcepil ali zlomil, kot pravijo ˘ziki, na dvoje, na snov in na antienergijo. Energija se ohranja, zato je nastalo ravno toliko snovi, kot anti- energije. Sklepam torej, da so energije uravnotežene, da je v vesolju snovi in zaznavnih oblik energij ravno toliko, kolikor je antienergije. V vesolju se hipotetično sicer lahko pojavi le zaznavna oblika energije v obliki fotona, brez antienergije, vendar te možnosti niti ne znam pojasniti v okviru celotnega koncepta vesolja, po drugi strani pa je tako razmišljanje odvečno, ker nastanek ve- solja preprosteje pojasnim na osnovi uravnotežene količine zaznavnih oblik energij z antienergijo. Vesolje za svoj nastanek ni potrebovalo neke začetne mase ali energije. Količina pozitivnih energij (+ mase) v vesolju je lahko enaka količini antienergije in tudi vsota vseh energij v vesolju je lahko enaka nič. Vsota energij je bila lahko nič v praznem vesolju pred veli- kim pokom in je nič lahko tudi danes. Za nastanek snovi v vesolju torej ni potrebna neka začetna masa in energija. Nastanek materije ob velikem poku iz praznega vesolja, iz nič, je torej možen tudi ob upoštevanju vseh zakonitosti o ohra- nitvi energije. V začetku tega poglavja sem omenjal, da je gra- vitacija ena od posredno zaznavnih oblik potencialne energije. Mogoče v razumevanju gravitacije najdem jasnejši odgovor na vprašanje o celotni količini antienergije v vesolju. Yüklə 35,99 Kb. Dostları ilə paylaş:
|