Predmet in problem

 
57
•
 
fiziološki: mišični tonus in lokalna mišična temperatura, 
•
 
biološki: staranje in spol, 
•
 
psihološki: emocionalna stanja. 
Med zunanje dejavnike pa prišteva: 
•
 
temperaturo okolja, 
•
 
obdobje dneva, 
•
 
prehrano. 
 
2.2.4 HITROST 
 
Hitrost je sposobnost izvesti gibanje v najkrajšem možnem času ali z največjo frekvenco 
(Pistotnik, 2003).  
 
V prvih raziskavah so avtorji izločili faktor, ki so ga poimenovali šprint (McCloy & Young, 
1954), pri katerem je pomembna hitra moč, medmišična koordinacija, sposobnost 
izkoriščanja elastične energije v elastičnih elementih obremenjene mišice, hitrost črpanja 
goriva in njegova kapaciteta (Ušaj, 2003). Hitrost oziroma kratki šprinti so zato lahko tudi 
kazalniki eksplozivne moči. Ušaj (2003) hitrost definira kot sposobnost največje hitrosti 
gibanja, ki je posledica delovanja lastnih mišic, predvsem kadar gre za ciklična gibanja 
(tek), manj pa za enkratne gibe in aciklična gibanja. Avtor naprej loči še: 
•
 
hitrost odziva (reakcije) na pričakovani (start v atletiki in plavanju) ali nepričakovani 
znak (športne igre, borilni športi), ki je prvi del vsake izmed različnih vrst hitrosti; 
•
 
hitrost posamičnega giba, to je hitrost zamaha, odriva ali sunka; 
•
 
najvišjo frekvenco gibov, ki navadno nastopa v kombinacijami z ostalimi vrstami 
hitrosti; 

---

 
58
•
 
štartno hitrost, to je sposobnost kar se da velikega pospeševanja od mirovanja do 
najvišje možne hitrosti gibanja. Najdemo jo pri štartih v atletiki in plavanju, pa tudi pri 
pospeševanju v športnih igrah; 
•
 
najvišjo hitrost gibanja, ki se pojavlja v cikličnih gibanjih, ki trajajo dovolj dolgo (3 do 6 
sekund), da se maksimalna hitrost sploh lahko razvije. 
 
Pistotnik (2003) loči tri osnovne pojavne oblike hitrosti: 
•
 
hitrost reakcije, ki predstavlja sposobnost hitrega gibalnega odziva na signal. Ta je 
lahko akustičen (pisk, strel) ali vizualen (premik nasprotnika, sprejem žoge). Reakcije so 
lahko enostavne ali kompleksne. Odziv na pričakovane dražljaje je znan, na 
nepričakovane pa je lahko različen; 
•
 
hitrost enostavnega giba je najbolj osnovna oblika hitrosti in pomeni premik telesnega 
segmenta iz mirovanja do določene točke v prostoru v najkrajšem možnem času. Kaže se 
v hitrosti zamaha, sunka, udarca, odriva; 
•
 
hitrost alternativnih gibov ali frekvenca gibov je sposobnost hitrega ponavljanja gibov s 
konstantno amplitudo in je povezana z uspešnostjo refleksnega uravnavanja ekscitacije in 
relaksacije agonistov in antagonistov na istem telesnem segmentu (inverzna regulacija 
gibanja).  
 
Pistotnik (2003) navaja, da znaša koeficient prirojenosti h
2
tudi nad 0,90, kar pomeni, da 
se jo da le zelo malo izboljšati s treningom. Navaja tudi dejavnike, ki vplivajo na hitrost: 
 
•
 
fiziološki, ki so povezani z aktivnostjo živčnega sistema in na katere se da vplivati z 
ustreznim treningom: 
 
aktivnost gibalnih centrov, 

---

 
59
 
prevodnost živčnih poti in sinaptičnih preprek, 
 
delovanje centra za inverzno regulacijo gibanja, 
 
mišični tonus. 
 
•
 
biološki, ki so povezani s sestavo mišičnega tkiva: 
 
struktura mišičnih vlaken, 
 
energijske zaloge v mišici. 
Z vadbo ni mogoče bistveno vplivati na strukturo mišičnih vlaken, mogoče pa je delno 
vplivati na energijske zaloge v mišici. 
 
•
 
psihološki: 
 
motivacija, 
 
trema oziroma strah. 
 
•
 
morfološki so v ospredju predvsem pri hitrem premikanju telesa: 
 
voluminoznost telesa, 
 
transferzalna dimenzionalnost skeleta, 
 
podkožno maščobno tkivo, 
 
longitudinalna dimenzionalnost skeleta. 
S treningom lahko vplivamo na povečanje mišične mase (voluminoznost) in zmanjšanje 
podkožnega maščevja. 
 
•
 
ostale motorične sposobnosti: 
 
gibljivost, 
 
eksplozivna moč, 

---

 
60
 
koordinacija. 
Treningi za razvoj teh motoričnih sposobnosti morajo biti sestavni del treninga hitrosti. 
 
2.2.5 RAVNOTEŽJE 
 
Ravnotežje  je sposobnost hitrega oblikovanja kompenzacijskih gibov, ki so potrebni za 
vračanje telesa v ravnotežni položaj, kadar je ta porušen. Je sposobnost za natančno 
določitev smeri in intenzivnosti kompenzacijskih gibov, s katerimi se ohranja ali vzpostavlja 
stabilen položaj telesa v prostoru (Pistotnik, 2003). Dejavniki, ki pogojujejo ravnotežje, so 
centralni ravnotežni organ v srednjem ušesu, ravnotežni center v malih možganih in 
pomožni organi: čutila vida in sluha, tetivni in mišični receptorji, receptorji v obsklepnih 
strukturah in taktilni receptorji v koži. 
 
Že v zgodnjih raziskavah ravnotežja so prišli do zaključka, da se pojavljata dva 
funkcionalna mehanizma, povezana z različnimi fiziološkimi osnovami držanja ravnotežja. 
Bass (1939) je ravnotežje razdelil na dva dela oziroma funkcionalni strukturi, ki se vključita 
v dveh različnih primerih, če so oči zaprte ali odprte. S kasnejšimi raziskavami (Hempel in 
Fleishman, 1955; Ismail in Gruber, 1967) so ravnotežje začeli deliti na statično in 
dinamično. Faktor statičnega je tako definiran z nalogami, pri katerih je treba s statičnim 
naprezanjem zaddržati določeni položaj; dinamično ravnotežje pa predstavljajo naloge, pri 
katerih med gibanjem premagujemo silo, ki ruši ravnotežni položaj. Ismail in Gruber (1967) 
sta definirala tudi splošni faktor ravnotežja, ki ga zagovarjata tudi Schmidt in Lee (1999). 
Omeniti velja tudi raziskavo Tkalčićeve s sodelavci (1974), po kateri so ravnotežje razdelili 
glede na vključenost vidnega polja in glede na velikost površin, na katerih je treba držati 
ravnotežje. Pistotnik (2003) loči dve obliki ravnotežja:  

---