Predmet in problem

 
51
respiratorna učinkovitost, kardiovaskularna stabilnost, utrujenost in motivacija za delo. 
Koeficient prirojenosti h
2
znaša 0,50, kar pomeni, da se jo da v veliki meri natrenirati 
oziroma s treningom vplivati na omenjene dejavnike. 
 
Statična moč je sposobnost dolgotrajnega izometričnega mišičnega napenjanja. Zanjo je 
značilna odsotnost gibanja Pojavlja se, ko se sila mišic upira zunanji sili, vzpostavi se 
ravnotežje sil in gibanje se prekine. Pri izometričnem krčenju mišice se razvijeta velika sila 
in velika moč, velika je tudi poraba energije, vendar do gibanja ne pride. Če traja dlje časa, 
je prav tako kot repetitivna moč odvisna od respiratorne učinkovitosti, kardiovaskularne 
stabilnosti, utrujenosti in motivacije. Prav tako je tudi prirojena s koeficientom h
2
= 0,50, 
torej se jo da precej natrenirati. 
 
Absolutna moč je maksimalna moč, ki se lahko manifestira z neko mišično skupino in se 
meri z maksimalnim bremenom, ki ga lahko določena mišična skupina premakne.  
Relativna moč pa je absolutna moč, izražena na kilogram telesne teže.     
 
Psihološko podlago moči predstavlja centralni živčni sistem. S pomočjo zavesti lahko 
aktiviramo motorične centre. Povečano psihološko vzburjenje pri povečani motivaciji, 
strahu ali agresivnosti poveča frekvenco dražljajev iz motoričnih centrov v mišice. 
Povečana frekvenca dražljajev pa poveča silovitost krčenja mišic. Tako sta silovitost 
krčenja mišic in moč povezani z intenzivnostjo psihičnega vzburjenja, ki je ponavadi 
največje v stresnih okoliščinah, kamor spadajo tudi športna tekmovanja (Ušaj, 2003). 

---

 
52
2.2.2 KOORDINACIJA 
 
Koordinacija gibanja  je sposobnost učinkovitega oblikovanja in izvajanja kompleksnih 
gibalnih nalog (Pistotnik, 2003). Ušaj (2003) jo definira kot sposobnost kar najbolj 
usklajenega gibanja nasploh, posebej pa v nenaučenih, nepredvidljivih in (ali) zahtevnih 
motoričnih nalogah. V športu se njena pomembnost kaže v tistih disciplinah, pri katerih gre 
za veliko zapletenost gibanja (gimnastika), kompleksnost in nepredvidljivost (športne igre) 
ali za razmeroma preprosta gibanja v okoliščinah največjega napora (šprint). Zato je 
potrebna čim večja stopnja naučenosti osnovne motorične naloge (tehnike), ki je čim manj 
občutljiva na motnje (trema, gledalci, tekmovališče ...). V začetnih raziskavah je bila 
opredeljena kot sposobnost koordinacije delovanja velikih mišičnih skupin (McCloy, 1934; 
povzeto po: Gredelj s sod., 1975). V kasnejših raziskavah pa so bili odkriti faktorji 
koordinacije: sposobnost hitre realizacije kompleksnih motoričnih nalog, hitrost učenja 
kompleksnih motoričnih nalog, koordinacija celega telesa, koordinacija rok in nog, 
koordinacija gibanja rok, koordinacija nog, agilnost, timing, hitrostna koordinacija, 
reorganizacija stereotipnih gibanj, koordinacija v ritmu, motorični spomin, orientacija v 
prostoru, motorična inteligentnost (Dolenec, 2001). Pistotnik (2003) deli koordinacijo na 
sposobnost kinetičnega reševanja prostorskih problemov, sposobnost realizacije celostnih 
programov gibanja, sposobnost kinetične realizacije ritmičnih struktur, sposobnost 
eksploatacije kinetičnih informacij, sposobnost timinga in sposobnost koordinacije spodnjih 
okončin. Ušaj (2003) loči več vrst koordinacije:  
•
 
sposobnost hitrega opravljanja zapletenih in nenaučenih motoričnih nalog: omogoča 
hitro in uspešno premagovanje nalog, ki niso ali pa so le delno predvidljive (predvidimo 
lahko vsebino, ne pa trenutka, položaja in kraja opravljanja naloge), 

---

 
53
•
 
sposobnost opravljanja ritmičnih motoričnih nalog: se pojavlja, ko je potrebno 
motorične naloge opraviti v določenem časovnem zaporedju (športnoritmična gimnastika, 
drsanje, sinhrono plavanje), 
•
 
sposobnost pravočasne izvedbe motoričnih nalog ali timing: pri tem gre za silovite 
kratkotrajne napore, ki jih je treba izvesti v točno določenem trenutku (npr. pri smučarskih 
skokih, športni gimnastiki, akrobatiki, športnih igrah) ali pa gre za odziv na pričakovani 
dražljaj (start pri atletiki in plavanju), 
•
 
sposobnost reševanja motoričnih nalog z nedominantnimi okončinami (lateralnost): 
predstavlja v veliki meri pridobljeno spretnost, ki omogoča, da se motorična naloga izvede 
tudi z nedominantno okončino (streljanje na gol z levo ali desno nogo, met na koš z levo ali 
desno roko), 
•
 
sposobnost usklajenega gibanja zgornjih in spodnjih udov se pojavlja pri motoričnih 
nalogah, pri katerih morajo noge in roke delovati usklajeno (rokomet, košarka), 
•
 
sposobnost hitrega spreminjanja smeri gibanja, imenovana tudi agilnost, je zelo 
pomembna predvsem pri športnih igrah (preigravanja, varanja, odkrivanja), 
•
 
sposobnost natančnega zadevanja cilja se kaže na več načinov. Streljanje s pištolo, 
puško ali lokom predstavlja sposobnost natančne nastavitve orientacijskih točk na vizirju in 
tarči, hkrati pa izometrično krčenje mišic omogoča čim bolj negiben položaj. Pri kegljanju, 
balinanju in tudi pri športnih igrah gre za omejen čas ciljanja, ki je površno, saj se dogaja 
med gibanjem in s slabimi orientacijskimi točkami; 
•
 
sposobnost natančnega vodenja gibanja pomeni sposobnost natančnega in 
nenehnega uravnavanja gibanja pripomočka od starta do cilja. Omenjena sposobnost ni 
pogosta, najdemo jo pri sabljanju, pa tudi pri vožnji avtomobila, letala in čolna, in to ne 
glede na to, ali se premikajo s pomočjo motorja ali s silo mišic (vesljanje). 
 

---