Predmet in problem

 
54
Pistotnik (2003) navaja naslednje pojavne oblike koordinacije: 
•
 
sposobnost realizacije celostnih programov gibanja pomeni tvorjenje celostnih 
programov gibanja na osnovi informacij, ki se v sistem sprejmejo istočasno, 
•
 
sposobnost eksploatacije kinetičnih informacij, ko se na osnovi shranjenih informacij 
ustvarjajo nove gibalne celote, 
•
 
sposobnost kinetičnega reševanja prostorskih problemov pomeni ustvarjanje 
korektivnih programov iz informacij, ki sproti prihajajo v sistem, 
•
 
sposobnost kinetične realizacije ritmičnih struktur pomeni, da se na osnovi zbranih 
informacij ustvarjajo ritmične gibalne celote, 
•
 
sposobnost timinga, ko se na osnovi informacij ustvari gibalni program, katerega del ali 
celoto je treba izvesti v točno določenem času, 
•
 
sposobnost koordinacije spodnjih okončin pomeni, da se na podlagi izkušenj in 
sprotnih informacij ustvarjajo gibalni programi za delo s spodnjimi okončinami. 
 
Pistotnik (2003) navaja, da je koordinacija bolj kot katera koli druga motorična sposobnost 
odvisna od delovanja centralnega živčnega sistema (CŽS). Njegove funkcionalne 
značilnosti skupaj s senzoriko (sprejemniki informacij) predstavljajo genetsko osnovo 
koordinacije. Zato je njena manifestacija odvisna od treh temeljnih dejavnikov: sistema za 
sprejem in analizo informacij, centra za gibalni spomin in kortikalnih in subkortikalnih 
centrov za oblikovanje gibanja. Sistem za sprejem in analizo informacij sestavljajo čutila, 
živčne poti od čutil do CŽS in center za analizo informacij. Pri sprejemu informacij 
sodelujeta dva sistema čuti l- ekstero- in interoreceptorji. Eksteroreceptorji zbirajo 
informacije iz okolja, mednje sodijo čutilo vida (vizualni receptorji), sluha (akustični 
receptorji) in tipa (taktilni receptorji). Interoreceptorji pa zbirajo informacije v telesu in jih 
najdemo v mišicah, tetivah in sklepnih ovojnicah. Informacije iz navedenih receptorjev po 

---

 
55
aferentnih živčnih poteh potujejo v CŽS, kjer se analizirajo v centru za analizo informacij. 
Obdelane informacije potujejo v gibalne centre, kjer se oblikujejo gibalni programi. Ti 
gibalni centri se imenujejo kortikalni in subkortikalni centri za oblikovanje gibanja. Kortikalni 
oblikujejo osnovne in dopolnilne gibalne programe, subkortikalni pa korektivne. Programi 
oziroma ukazi nato potujejo po eferentnih živčnih poteh do efektorjev, to so mišice. Tretji 
dejavnik je center za gibalni spomin, kjer so spravljeni vsi gibalni programi, ki so se zaradi 
ponavljanja avtomatizirali in jih lahko sproži zavestni ali podzavestni impulz.  
 
Psihološki dejavniki, ki vplivajo na koordinacijo, izvirajo iz centralnega živčnega sistema, 
ki predstavlja tudi osrednje mesto za to sposobnost. Različna psihološka stanja lahko 
različno vplivajo na koordinacijo, pri športu je predvsem pomembna predstartna trema, ki 
lahko deluje pozitivno ali pa tudi negativno (Ušaj, 2003). 
 
2.2.3 GIBLJIVOST 
 
Gibljivost ali fleksibilnost je motorična sposobnost doseganja maksimalnih razponov 
(amplitud) gibov v sklepih ali sklepnih sistemih (Pistotnik, 2003). Ušaj (2003) navaja, da 
izvedba gibov z veliko amplitudo omogoča delovanje sile na daljši poti (pri odrivih, sunkih, 
metih, zamahih), manjšo frekvenco gibov pri enaki hitrosti (šprintu) in bolj racionalno 
premagovanje ovir (tek čez ovire, gimnastika). 
 
Prvi, ki je kot mere gibljivosti uporabil enostavne motorične naloge, je bil Cureton (1961; 
povzeto po: Gredelj s sod., 1975). Kasneje jo je Fleishman (1972; povzeto po: Gredelj s 
sod., 1975) razdelil na dosežno (gibi, ki jih je treba izvesti z maksimalno amplitudo) in 
dinamično (hitra gibanja, pri katerih ni prišlo do maksimalnih amplitud), Zaciorski (1967) pa 

---

 
56
na aktivno (posledica delovanja notranjih sil) in pasivno (posledica delovanja zunanjih sil). 
Kos (1971, povzeto po: Kovač, 1999) je gibljivost razdelil na sklepno in telesno (vsota 
gibov v posameznih sklepih). Harrisova (1969, povzeto po: Pinter, 1996) je na podlagi 
raziskav dobila dvanajst faktorjev: osem je povezanih z gibljivostjo različnih sklepov, en 
faktor je kompozitnega tipa, trije pa so kombinacija kompozitnih in sklepnih akcij. Agrež 
(1973) je gibljivost definiral kot sposobnost izvajanja gibov z veliko amplitudo v predelu 
hrbtenice, kolčnega sklepa in ramenskega obroča. Pistotnik (2003) na prvem nivoju deli 
gibljivost glede na topološki kriterij (glede na sklepe in sklepne sisteme), na drugem nivoju 
pa glede na akcijske in prostorske kriterije. Glede na topološki kriterij loči gibljivost rok v 
ramenskem obroču, gibljivost trupa in gibljivost nog pa v kolčnem sklepu. Akcijski kriteriji 
določajo gibljivost glede na tip osnovnega giba v sklepu: ekstenzije, fleksije, addukcije, 
abdukcije in rotacije. Prostorski kriterij pa določa gibljivost glede na ravnino, kjer se gib 
izvaja: sagitalno, frontalno in horizontalno. Pri vseh oblikah gibljivosti pa loči še aktivno in 
pasivno. Pri aktivni gibljivosti se maksimalna amplituda giba doseže z lastno mišično silo, 
to je silo agonistov, ki raztezajo antagoniste. Pri pasivni gibljivosti pa se maksimalna 
amplituda giba doseže pod vplivom zunanjih sil (partnerja, mase telesa, roke, ki razteza 
nogo).  
 
Pistotnik (2003) pripisuje gibljivosti dokaj nizko stopnjo prirojenosti (h
2
= 0,50), kar pomeni, 
da se lahko na njen razvoj vpliva precej veliko. Dejavnike, ki pogojujejo gibljivost, deli na 
notranje in zunanje. Notranji so: 
•
 
anatomski: oblika sklepov, sklepne vezi, sklepne ovojnice, dolžina mišic in koža, 
•
 
morfološki: longitudinalna dimenzionalnost (dolžinske mere skeleta), voluminoznost 
telesa (obsegi telesnih segmentov), transverzalna dimenzionalnost (premeri sklepov) in 
podkožna tolšča, 

---