Predmet in problem
Yüklə 8,66 Kb. Pdf görüntüsü
|
42 največkrat uporabljali. Uporabil je faktorsko analizo in kot prvi faktor izločil moč, temu pa dodal še tri druge faktorje motorike. Larson (1941) je analiziral večjo skupino motoričnih testov in diferenciral nekatere sposobnosti, ki jih je potrdil McCloy. Faktor moči je razdelil na dinamično, statično in dinamometrično moč, definiral je tudi topološki faktor abdominalne moči. Koordinacijo gibanja, ki jo je McCloy definiral kot eno dimenzijo, je razdelila na koordinacijo z agilnostjo celega telesa in kot motorično učljivost. Guilford (1954) je bil prvi, ki je definiral pojem psihomotorične preciznosti. Fleishman (1964) je s svojimi raziskavami potrdil obstoj eksplozivne moči, fleksibilnosti raztezanja (maksimalno raztezanje z enim gibom v kateri koli smeri), dinamične fleksibilnosti (hitri, ponavljajoči se gibi prei raztezanju), ravnotežja celega telesa z zaprtimi očmi, ravnotežja z odprtimi očmi in hitrosti gibov ekstremitet. Vandenberg (1964; povzeto po: Metikoš s sod., 1979) je testiral hipotezo o šestih faktorjih motorike in na osnovi matrike interkorelacij 36 testov potrdil dimenzijo precizne kontrole gibanja velikih in malih mišičnih skupin, dimenzijo koordinacije in dimenzijo balansiranja celotnega telesa. V zgodnjem obdobju so raziskave obravnavale problem s fenomenološkim postopkom, saj so raziskovalci motorične teste v glavnem razvrščali kot manifestne kazalce. Posamezna sposobnost pa se lahko manifestira zelo različno. Vendar pa so s pomočjo faktorske analize definirali latentne dimenzije motoričnega prostora in njihov hierarhični model. Novejše raziskave so osnovane na hipotezi o funkcionalni osnovi regulacije gibalnih sposobnosti: regulacija gibanja poteka centralno na različnih ravneh, ki so odvisne od zahtevnosti in zapletenosti gibanja. V nekdanji Jugoslaviji je enega prvih modelov z vidika funkcionalnih mehanizmov izdelal Kurelić s sodelavci (1975), predstavlja pa tudi osnovo za raziskave na področju motorike v 43 Sloveniji. V raziskavo so vključili 38 testov motoričnih sposobnosti. S faktorsko analizo so ugotovili štiri latentne motorične dimenzije, pogojene z delovanjem fizioloških mehanizmov: • mehanizem za strukturiranje gibanja omogoča formiranje in realizacijo najučinkovitejših motoričnih programov. Odgovoren je za variabilnost koordinacije gibanja, ravnotežja, natančnosti in hitrosti alternativnih gibov, • mehanizem sinergijskega avtomatizma in regulacije tonusa nadzoruje zaporedje in intenzivnost vključevanja agonistov in antagonistov. Odgovoren je za variabilnost hitrosti enostavnih gibov, gibljivosti, ravnotežja in preciznosti, • mehanizem regulacije intenzivnosti ekscitacije je odgovoren za manifestacijo moči, in sicer za variabilnost eksplozivne, hitrostne in tudi maksimalne moči, • mehanizem regulacije trajanja ekscitacije uravnava optimalno izkoriščanje energetskih potencialov pri opravljanju dolgotrajnega dela. Odgovoren je za variabilnost repetitivne in statične moči ter delno vzdržljivosti Avtorji so te dimenzije poimenovali fundamentalne motorične dimenzije in jih v hierarhičnem modelu postavili na najnižjo raven. Prvi dve dimenziji oziroma mehanizma so povezali v mehanizem za centralno regulacijo gibanja, ki predstavlja informacijsko komponento gibanja in odloča o učinkovitem reševanju motoričnih problemov, povezanih z oblikovanjem novih motoričnih struktur, s prilagajanjem obstoječih struktur novim pogojem in s hitrim reševanjem motoričnih nalog. Drugi dve dimenziji pa skupaj na višji ravni tvorita mehanizem za energijsko regulacijo gibanja oziroma energijsko komponento gibanja. Ta mehanizem ureja učinkovitost gibanja z vidika energijske komponente, pri katerem je učinkovitost odvisna od količine sile, proizvedene v časovni enoti, in količine opravljenega dela. Na tretji, najvišji ravni se nahaja mehanizem za regulacijo gibanja, imenovan 44 generalni faktor motorike. Pomeni splošno kompleksno gibalno sposobnost, odgovorno za uspešno realizacijo motoričnih nalog. Slikovni prikaz 2: Model strukture gibalnih sposobnosti (Kurelić s sodelavci, 1975) Kurelićev hierarhijski model je predstavljal osnovo za številne raziskave, ki so sledile v naslednjih letih. Prvi ga je skušal preveriti Gredelj s sodelavci (1975). Na prvo raven hierarhičnega modela motoričnih sposobnosti so postavili štiriindvajset faktorjev, ki so bili do takrat ugotovljeni največkrat: • hitrost reševanja kompleksnih motoričnih problemov, • hitrost enostavnih gibov, • frekvenco enostavnih gibov, • relativno moč rok, • silo rok, • eksplozivno moč, • absolutno moč ekstremitet, mehanizem sinergijskega avtomatizma in regulacije tonusa mehanizem za strukturiranje gibanja mehanizem centralne/ informacijske regulacije gibanja mehanizem regulacije intenzivnosti ekscitacije mehanizem regulacije trajanja ekscitacije mehanizem energijske regulacije gibanja mehanizem regulacije gibanja GENERALNI FAKTOR MOTORIKE 45 • maksimalno silo gibov, • absolutno mišično silo zgornjih ekstremitet, • kontinuirano regulacijo mišične sile, • absolutno izometrično moč, • moč trupa, • vzdržljivost v submaksimalni obremenitvi, • fleksibilnost, • bočni in čelni razkorak, • motorično informiranost, • motorično učljivost, • funkcionalno koordinacijo primarnih motoričnih sposobnosti, • koordinacijo nog, • koordinacijo izvajanja silovitih gibov, • agilnost, • sposobnost realizacije ritmičnih struktur, • ravnotežje, • preciznost. Na drugi ravni so predvideli obstoj štirih funkcionalnih mehanizmov, to so: • mehanizem za regulacijo trajanja ekscitacije, ki skrbi za izkoriščanje energetskih potencialov pri dolgotrajnem mišičnem naprezanju, • mehanizem za regulacijo intenzivnosti ekscitacije, ki skrbi za aktiviranje maksimalnega števila motoričnih enot, • mehanizem funkcionalne sinergije in regulacije tonusa, ki skrbi za intenzivnost in zaporedje vključevanja motoričnih enot agonistov in antagonistov, Yüklə 8,66 Kb. Dostları ilə paylaş:
|