Predmet in problem

 
32
•
 
neodvisnost - krotkost s samostojnim, neodvisnim delovanjem na eni in podredljivostjo 
ter odvisnostjo od drugih na drugi strani.  
•
 
kultiviranost - spontanost, 
•
 
subjektivnost - senzitivna praktičnost, 
•
 
visoka - nizka inteligentnost, 
•
 
moč - šibkost nadjaza. 
Najpomembnejši sta prvi dve faktorski dimenziji (anksioznost - integriranost in eksvija - 
invija), saj povezujeta največ posameznikovih osebnostnih potez in jih zato tudi najbolj 
pojasnjujeta. 
 
Drugi avtor, ki je poskusil določiti temeljne osebnostne dimenzije, je bil Hans-Jürgen 
Eysenck. Pri tem se je usmeril zlasti na ugotavljanje temeljnih osebnostnih dimenzij, bolj 
specifične dimenzije so ga manj zanimale. Njegova teorija je faktorska (Trstenjak, 1976), 
saj je odkril oziroma oblikoval trifaktorski model. Nekateri avtorji jo uvrščajo med fiziološke 
teorije osebnosti (Lamovec s sod., 1975), dispozicijske teorije osebnosti (Musek, 1988) in 
med teorije potez in dimenzij osebnosti (Musek, 1999) Teorija zagovarja hierarhično 
ureditev osebnostnih dimenzij (Eysenck, 1970- 71). Po njegovem se na najnižji ravni 
nahajajo specifične osebnostne lastnosti, to so habitualne reakcije in navade, ki se na 
drugi ravni povezujejo v poteze oziroma skupinske faktorje. Na najvišji ravni pa se 
nahajajo najbolj splošne lastnosti, t. i. temeljne dimenzije osebnosti. Bistvo osebnostne 
lastnosti je, da je to človekova notranja dispozicija, ki se pokaže na manifestni ravni kot 
način  človekovega obnašanja. Eysenk je temeljne dimenzije osebnosti poskušal dobiti s 
pomočjo faktorske analize korelacij med specifičnimi lastnostmi. Najprej je odkril dva 
močna faktorja, ki sta pojasnjevala večino razlik med posamezniki. To sta faktorja 
introverzije - ekstraverzije in faktor nevroticizma - čustvene stabilnosti. Ta dva faktorja sta 

---

 
33
bipolarna in neodvisna drug od drugega. Ostalo pa je še kar nekaj postavk, ki niso 
pripadale ne enemu ne drugemu faktorju, zato jima je dodal še tretjega (psihoticizem - 
nepsihoticizem) in tako je nastala njegova trifaktorska teorija.  
 
Introverzija - ekstraverzija (I- E) se zelo ujema z Jungovim opisom ekstravertnosti oziroma 
intorvertnosti. To je osebnostna dimenzija, sestavljena iz sedmih poddimenzij ali 
komponent: aktivnost, sociabilnost, prevzemanje tveganja, impulzivnost, izraznost, 
pomanjkanje premišljenosti in pomanjkanje odgovornosti (Musek, 1988). Intovertirani ljudje 
so bolj nedružabni, zadržani, tihi, previdni, pesimistični, neagresivni, se čustveno 
kontrolirajo, kažejo interes za notranje doživljanje in so nasploh bolj vase usmerjeni. 
Nasprotno pa so ekstravertirani družabni, aktivni, impulzivni, bolj optimistični, se zanimajo 
za okolico in so bolj usmerjeni navzven. Eysenk  je bil mnenja, da za obnašanjem tipa I - E 
obstajajo določeni mehanizmi v človeku, ki jih je našel v nevrofizioloških procesih, 
odgovornih za ekscitacijo in inhibicijo v osrednjem živčnem sistemu. Pri ekstravertiranih se 
močneje in hitreje pojavi reaktivna inhibicija, to je normalni proces inhibiranja, ki se pojavlja 
pri vsaki ponovljeni aktivnosti. Zato take osebe ne vztrajajo dolgo pri določeni aktivnosti, se 
hitro naveličajo, iščejo spremembe in nove aktivnosti, so bolj nestalni. Za ekstravertirane je 
značilna tudi nizka stopnja habitualne kortikalne vzburjenosti, zato iščejo dodatno 
možgansko stimulacijo in dodatne vire zunanjega vzburjenja, da bi stopnjo vzburjenja 
dvignili na optimalni nivo. Zato so usmerjeni k zunanjim dražljajem, aktivnost je povečana 
in usmerjena navzven, opazna je večja spremenljivost v obnašanju. Pri intovertnih se 
reaktivna inhibicija pojavi počasi, zato so bolj vztrajni, se ne naveličajo hitro in so bolj 
stalni. Za introvertiranje je značilna visoka stopnja habitualne možganske vzburjenosti, 
zato se izogibajo dodatni stimulaciji in težijo k temu, da se zunanji dražljaji ne bi še 
povečali, saj bi ti dražljaji lahko povzročili nadpovprečno ali že kar neprijetno notranjo 

---

 
34
vzdraženost. Pri teh osebah je veliko notranjega doživljanja, zaposlujejo jih notranji 
psihokortikalni procesi, počasneje pripravljajo motorični odgovor, vendar so pri opravljanju 
določene aktivnosti vztrajnejši. 
 
Nevroticizem - stabilnost (N)  je oblika vedenja, ki jo lahko označimo kot čustveno labilnost 
oziroma stabilnost. Poleg čustvene labilnosti se nanaša predvsem na znake motenosti, 
prenašanja frustracij in stresov, nervoze, pomanjkanja volje in vztrajnosti. Tako je za eno 
stran značilna uravnoteženost, mirnost, dobro razpoloženje, (samo)zaupanje, gotovost, 
osredotočenost, na drugi strani pa so labilnost, zaskrbljenost, nerazpoloženost, motnje v 
kontaktiranju in občutki krivde. Ta dimenzija ima prav tako sedem poddimenzij: 
samospoštovanje, srečnost, anksioznost, obsesivnost, odvisnost, hipohondričnost in 
občutja krivde. 
Eysenck je nevrofiziološko podlago nevroticizma našel v vzburjenosti in labilnosti 
avtonomnega živčnega sistema in subkortikalnih središč. Ti deli živčnega sistema so v 
tesni povezavi s čustvovanjem. Pri bolj nevrotičnih osebah so omenjena središča bolj in 
dlje vzburjena, njihovo delovanje pa je labilno in neuravnovešeno. 
  
Psihoticizem - nepsihoticizem (P) je najbolj neenotna dimenzija med vsemi. Na eni strani 
najdemo obzirnost, neagresivnost, strpnost, skrbnost, prijaznost, odprtost, na drugi strani 
pa brezobzirnost, agresivnost, nestrpnost, neskrbnost, neprijaznost, čudaštvo, sovraštvo. 
Nevrofiziološka osnova psihoticizma je po Eysenckovem mnenju v ravnovesju 
hormonskega sistema, zlasti moških spolnih hormonov.  
 
Te tri temeljne osebnostne dimenzije so pod močnim vplivom dednosti, odvisne pa so tudi 
od okolja in samodejavnosti. Vplive dednosti in okolja so raziskovali na enojajčnih in 

---