Predmet in problem

 
23
razvoju razvijeta dve osnovni strukturi: podzavestni del, ki je deloma kot kolektivna 
podzavest že oblikovan, in zavestni del, ki se oblikuje pod vplivom učenja in spoznavnega 
razvoja. Jaz pri tem zajema osrednji del zavestne strukture osebnosti. Med zavestnim in 
podzavestnim delom prihaja do nasprotij. Če prevlada zavestni del in s tem povzroči 
preveliko potlačevanje v podzavest, pride do nevrotičnih pojavov. Kadar pa prevlada 
podzavestni del nad zavestnim, se pojavijo psihotični pojavi in duševne bolezni. 
Osebnostno rast je videl ravno kot proces preraščanja omenjenih nasprotij. Sčasoma naj 
bi se v posamezniku razvila posebne struktura, ki omogoča premagovanje teh nasprotij in 
jo Jung imenuje sam sebe. Ta predstavlja center celotne osebnosti, medtem ko jaz 
predstavlja le center zavestnega dela osebnosti. Iz napetosti med temi notranjimi nasprotji 
ali polarnostmi nastaja tudi duševna energija ali libido, ki ima tako pri Jungu povsem drug 
pomen kot pri Freudu. V procesu individualizacije je cilj vsakega posameznika postati 
samouresničena osebnost, t. i. totalni človek ali homo totus. Vendar mora za dosego tega 
cilja preiti skozi določene razvojne faze. Tako razvoj osebnosti razdeli v dva dela, mejnik 
med njima pa postavi okrog štiridesetega leta starosti. V prvem delu razvoja so pomembni 
zunanji vidiki in dejavniki razvoja, ko se mora posameznik soočiti z okoljem, razvije se 
zavestni jaz, del osebnosti, ki uravnava prilagajanje zunanji stvarnosti, uravnotežiti mora 
svoj psihodinamični razvoj, razrešiti konflikte iz preteklosti in premagati morebitni moteči 
vpliv individualnega nezavednega. V drugi fazi naj bi osebnost postala zrelejša, bolj 
uravnotežena in usmerjena v etično moralno in duhovno delovanje. V tem obdobju se šele 
prične prava notranja rast, saj je posameznik usmerjen k individualizaciji, 
samouresničevanju, sooča se s samim seboj, svojim jedrom. Šele v tej stopnji razvoja 
osebnost ni več razdeljena na zavestni in nezavedni del, ampak posameznik preraste 
osebnostna nasprotja in jih združi kot homo totus.  
 

---

 
24
Najbolj potrjen in sprejet del Jungove teorije predstavlja njegova tipologija osebnosti. Loči 
dva temeljna osebnostna tipa glede na to, koliko energije ljudje vlagajo v zunanji oziroma 
svoj notranji svet. Ekstravertni tip je usmerjen v okolje, zunanji svet in objekte, introvertni 
pa v notranji, subjektivni svet in vsebine. Noben posameznik ni povsem ekstra- oziroma 
introvertiran, je pa en aspekt dominanten in prepoznaven v obnašanju in na zavestnem 
nivoju, drugi pol pa se formira na nezavednem nivoju. Jung je poleg tega definiral tudi štiri 
osnovne psihične funkcije, s pomočjo katerih dojemamo stvarnost: 
•
 
čutenje, ki je prvotna oblika dojemanja sveta in z njo prihajamo do nazorne slike stvari 
okrog nas, 
•
 
mišljenje, ki pomeni obdelavo izkušnje čutenja, temelji na miselnih podobah, 
predstavah in pojmih, ki nadomeščajo prvotne nazorne podobe, 
•
 
čustvovanje, ki pomeni vrednostno dojemanje izkustva, 
•
 
intuicija, ki je najvišja duševna funkcija, operira s simboli in omogoča, da se 
neposredno »zavedamo in doživljamo odnose« (Musek, 1988, str. 156). 
 
Glede na prevladujoči položaj posamezne funkcije Jung prav tako loči funkcijske tipe 
osebnosti:  čutni, miselni, čustveni in intuitivni tip. Tudi pri teh štirih tipih se pojavljajo 
dominantne lastnosti na zavestnem nivoju in nasprotni pol na nezavednem. Tipi 
usmerjenosti in funkcijski tipi tvorijo skupaj osem integralnih osebnostnih tipov: ekstravertni 
miselni tip, introvertni miselni tip, ekstravertni čustveni tip, introvertni čustveni tip, 
ekstravertni čutni tip, introvertni čutni tip, ekstravertni intuitivni tip in introvertni intuitivni tip 
(Musek, 1982; Jung, 1963). 
 
Dispozicijske teorije osebnosti trdijo, da naj bi se osebnost oblikovala na podlagi notranje 
dispozicije ali dispozicij, ki naj bi določale posameznikovo individualno naravo in njegovo 

---

 
25
osebnost. Te predstave o osebnosti so med najbolj tradicionalnimi in utrjenimi, saj sodijo 
na sam začetek sistematičnega psihološkega spoznavanja osebnosti. V začetni fazi se 
pojavljajo kot t. i. tipologije osebnosti, kasneje pa dispozicijsko teorijo zastopajo t. i. teorije 
osebnostnih potez.  
 
Osebnostne tipologije temeljijo na ideji, da lahko posameznike glede na medsebojne 
podobnosti in razlike razvrstimo v nekaj osnovnih tipov osebnosti. Za njihovega začetnika 
lahko štejemo že Hipokrata z njegovo tipologijo temperamenta, kasneje pa Galena, ki je 
natančno opisal štiri tipe temperamenta: kolerični, sangvinični, flegamtični in melanholični 
tip. Zanimiva je razlaga ruskega fiziologa Ivana Petroviča Pavlova, ki je tipe 
temperamenta razlagal z značilnostmi živčnega delovanja. Po njegovem poznamo kot 
posledico živčnih procesov ekscitacije in inhibicije tri temeljne lastnosti: moč, gibljivost in 
ravnovesje. Živčni sistem je močan oziroma šibak, odvisno od intenzivnosti obeh 
procesov, gibljiv oziroma negibljiv glede na to, kako hitro se oba sistema menjavata, in 
uravnovešen, če sta oba sistema izenačena po moči (oba šibka ali oba močna). Pavlov je 
povezal tudi tipe temperamenta z značilnostmi živčnega sistema, kar ponazarja 
preglednica 1 (Musek, 1982): 
 
Preglednica 1: Tipi temperamenta, ki se povezujejo z značilnostmi živčnega sistema, po 
Pavlovu 
TIP TEMPERAMENTA 
ZNAČILNOSTI ŽIVČNEGA SISTEMA 
kolerični močan, gibljiv, neuravnovešen 
sangvinični močan, gibljiv, uravnovešen 
flegmatični močan, negibljiv, uravnovešen 
melanholični 
šibek, negibljiv, neuravnovešen 
 

---