Predmet in problem

 
16
sistem vrednot (vrednostni sistem posameznika, ki se skozi razvoj oblikuje in spreminja; je 
najbolj kompleksen motivacijski cilj, za njegovo uresničitev si posameznik intenzivno 
prizadeva).  
 
2.1 OSEBNOSTNE LASTNOSTI 
 
Definicij osebnosti je v literaturi toliko, kot je avtorjev. Sam pojem osebnosti ni statičen in 
že samo dejstvo, da se z raziskovanjem osebnosti ukvarjajo ne le psihologija, ampak tudi 
filozofija, antropologija in sociologija, ki poudarjajo različne aspekte osebnosti, nam daje 
misliti, da se sam pojem osebnosti spreminja in da se je pojmovanje osebnosti skozi 
zgodovino razvijalo (Musek, 1988). Musek (1982) navaja vsaj šest temeljnih karakteristik 
ali vsebinskih dimenzij pojma osebnost, ki jih posamezne definicije poudarjajo in h katerim 
se usmerjajo: 
1.
 
skupina definicij poudarja predvsem »jedro« človeka, njegovo substanco, temeljne 
dispozicije in kapacitete, torej notranje bistvo človeka, 
2.
 
skupina definicij izpostavlja za bistveno predvsem posebnost, enkratnost, kvaliteto, 
specifičnost osebnosti, 
3.
 
skupina definicij poudarja strukturo, gradnjo in sistemskost osebnosti, njeno 
sestavljenost, 
4.
 
skupina definicij izpostavlja celovitost osebnosti, 
5.
 
skupina definicij podarja dinamičnost, razvojnost in procesualni vidik osebnosti, 
6.
 
skupina definicij naglaša odnos osebnosti do okolja, zlasti družbenega in kulturnega. 
 

---

 
17
Vsak posameznik je celota, ki združuje telesne, vedenjske in duševne značilnosti, ki so na 
enkraten in neponovljiv način povezane v svojsko celoto, po kateri se posameznik loči od 
vseh ostalih ljudi. Osebnost je torej značilen, individualen pojem, ki omogoča primerjanje in 
razlikovanje med ljudmi. Zanjo tudi velja, da ni amorfen, brezličen agregat značilnosti, 
ampak je strukturirana in relativno trajna ter stabilna celota. Na kratko pa bi torej lahko 
rekli, da je osebnost relativno trajna in edinstvena celota duševnih, vedenjskih in telesnih 
značilnosti (Musek, 1988). Osebnost je po pojmovanju psihologije edinstven, konstanten 
sklop obnašanja posameznika v odnosu na okolico (Dolenec, 2001). V tem so zajeti trije 
glavni pojmi:  
•
 
edinstvenost ali individualnost: vsak posameznik je edinstven in neponovljiv, 
•
 
konstantnost: relativna trajnost osnovnih lastnosti posameznika, 
•
 
sklop: osebnost ima notranjo strukturo, ki je hierarhično urejena, navzven pa deluje kot 
celota. 
 
Avtorji pri svojih raziskavah poudarjajo različne izmed teh vidikov osebnosti. Nasploh je 
značilno, da se je pojmovanje osebnosti spreminjalo skozi zgodovino in da ravno tu lahko 
vidimo pristni vpliv zahodne kulture ter civilizacije in njen prispevek k definiranju človeka v 
različnih časovnih obdobjih in prostoru (Jan, 1999). 
 
Musek (1993) je definiral pet značilnosti, ki označujejo osebnost in omogočajo njeno 
znanstveno razumevanje:  
•
 
trajnost in spremenljivost: posameznik ohranja relativno identičnost s samim seboj in to 
tako v vedenju kot tudi (in to še bolj) v doživljanju. Osebnostno trajnost in stabilnost se 
razodeva v mišljenju, da je bistvo osebnosti v neki trajni in nespremenljivi podstati. Vendar 

---

 
18
naša samoidentiteta ni absolutna in popolna, človekova osebnost se razvija in se pri tem 
tudi spreminja; 
•
 
splošnost in individualnost: po eni strani je jasno razvidna splošna narava osebnosti, 
na drugi strani pa njena svojskost in individualnost. Vsak posameznik je kot osebnost 
kvaliteta zase, niti dve osebi ne moreta biti identični. Za človeka kot vrsto so »navzven« 
značilne in opredeljujoče generične osebnostne prvine, »navznoter« pa je zanj značilna 
osebna individualnost. Vsaka osebnost nosi v sebi poleg generičnih prvin tudi individualno 
svojskost. 
•
 
sestavljenost in celovitost: osebnost je navznoter kompleksen sistem značilnosti in 
lastnosti, navzven pa deluje kot celota. Tako v vedenju in doživljanju posameznika lahko 
odkrijemo mnogoterost, ki je podrejena integralnemu, celostnemu delovanju. Integralnost 
je bistveno določilo osebnosti, ki pomeni, da so posamezne lastnosti naše dejavnosti 
povezane v celostni sklop. Ta navznoter razčlenjena celota omogoča skupno in 
organizirano delovanje sestavnih delov. 
•
 
določenost in avtonomnost: osebnost se razvija pod vplivom določenih sistemskih 
zakonitosti, hkrati pa je tudi izvor človekovega avtonomnega delovanja. Stvarnost zelo 
determinira naše delovanje, vendar lahko človek z lastno aktivnostjo to stvarnost 
spreminja, si jo podreja in prireja glede na svoje cilje in namene. 
•
 
objektivnost in subjektivnost: osebnost se pojavlja tako v subjektivni kot objektivni 
obliki. Človek obstaja kot objektivno bitje, vendar je bistveni vidik njegovega objektivnega 
obstoja to, da obstaja tudi kot subjekt. Človek kot subjekt je neposredno udeležen v 
lastnem izkustvu, medtem ko naj bi bil v izkustvu drugih zaznan kot objekt. 
 

---

 
19
Temeljni osebnostni dejavniki, pod vplivom katerih nastajata in se razvijata struktura in 
delovanje osebnosti, so zajeti v treh skupinah (Musek, 1982): 
•
 
dedni in biološki dejavniki, ki predstavljajo dedne zasnove in dispozicije, na osnovi 
katerih se pod vplivom okolja in lastne dejavnosti oblikuje posameznikova osebnost, hkrati 
so ti dejavniki tudi biološka, fiziološka in materialna osnova osebnosti v celoti; 
•
 
dejavniki okolja, ki predstavljajo temeljno spodbudo za razvoj osebnosti in vnašajo v 
osebnostno strukturo tudi nove, naučene in pridobljene vsebine, ki omogočajo, da človek 
preseže naravo zgolj instinktivnega bitja. Najpomembnejši so vplivi družbenega, 
socialnega okolja; 
•
 
avtonomna dejavnost, brez katere človek ne more biti subjekt svojega lastnega razvoja 
in gospodar svoje usode. Samodejavnost predstavlja novo dimenzijo, po kateri se 
človekovo ravnanje loči od živalskega in rastlinskega.  
 
Trstenjak (1976) prikaže odnos med vsemi tremi dejavniki s piramido, v kateri so dedni in 
biološki dejavniki ter dejavniki okolja v vodoravni smeri, samodejavnost pa je nad njimi. 
 

---