Predmet in problem

 
26
Eden najpomembnejših predstavnikov teorije osebnostnih potez je bil Gordon W. Allport. 
Trdil je, da je velik del obnašanja stabilen in transsituacijsko označuje posameznika, kar je 
posledica stabilnih notranjih dispozicij. Te trajne lastnosti imenuje poteze in so v bistvu 
nevropsihične dispozicije. Poteza povzroči, da se dražljaji in reakcije povežejo na nov 
način, drugače, kot če te poteze ne bi bilo. Dražljajem odreja funkcionano vrednost in je 
posrednik med njimi in obnašanjem. Allport poteze loči na splošne in individualne. 
Splošne, imenovane tudi dimenzionalne ali nomotetične, so neke splošne oblike 
obnašanja, ki so značilne za večino ljudi (intro-, ekstravertnost, čustvena stabilnost, 
inteligentnost). So normalno distribuirane in zato omogočajo primerjavo med posamezniki. 
Individualne poteze, imenovane tudi idiosinkratične, morfogene ali personalne, se 
pojavljajo samo pri določenem posamezniku. Kadar primerjamo posameznike, niso ti med 
seboj nikoli enaki, vsak je poseben, individualen. Druga Allportova delitev pa je na 
kardinalne, centralne in sekundarne poteze. Kardinalna poteza je v vedenju posameznika 
dominantna in prekaša skoraj vse druge lastnosti. Manjše število centralnih potez 
posameznika pomembneje označuje od drugih potez. Vse ostale manj pomembne 
lastnosti pa so sekundarne poteze (Allport, 1937; Musek, 1982). 
 
Ameriški psiholog Carl Rogers je bil eden najpomembnejših predstavnikov 
fenomenološke teorije osebnosti. Osebnost je obravnaval na podlagi njenih 
fenomenoloških razsežnosti, pri čemer je bilo njegovo teoretsko izhodišče nasprotno tako 
psihodinamičnemu kot vedenjskemu modelu osebnosti. Človeka je razlagal kot bitje, ki teži 
k osebnostni rasti ter napredku in ne k nagonskemu in nezavednemu vračanju v prejšnje 
stanje, kot je trdil Freud. Pri tem tudi naj ne bi bilo najpomembnejše to, kakšnim dražljajem 
je izpostavljen ter kako nanje reagira in se uči, kot so menili behavioristi, ampak, kako 
doživlja in vrednoti sebe in druge. Rogers meni, da je težnja k osebnostni rasti temeljni 

---

 
27
človekov motiv in temeljna značilnost njegove narave. Trdi tudi, da ob ustreznih, 
nerestriktivnih pogojih vsi težimo k zrelosti, samoizpopolnjevanju in pozitivnim 
medsebojnim odnosom (Rogers, 1961; Musek, 1988).  
 
Kognitivne teorije osebnosti predstavljajo alternativo psihodinamičnim teorijam osebnosti, 
saj pripisujejo problematiko osebnosti človekovim kognitivnim kapacitetam. Trdijo, da so za 
razumevanje osebnosti ravno tako kot instinkti, nagoni, potrebe in motivi pomembni 
zaznavanje, spomin, intelekt, umske sposobnosti, stališča in prepričanja (Musek, 1988). 
Kognitivni psihologi so ugotavljali, da vedenje ni toliko pod vplivom dražljajev in situacija, 
ampak je odvisno od tega, kako jih zaznavamo in presojamo. Kognitivne razvojne teorije 
so sicer precej heterogene. Zgodovinsko gledano lahko mednje najprej uvrstimo teorije, 
izhajajoče iz teorije učenja. Nato se pojavijo teorije, ki jih označuje t. i. kognitivni preobrat 
in pomenijo preusmeritev od klasične motivacijske dinamike k ponovnemu preučevanju 
višjih spoznavnih procesov. Mednje sodi več teorij: Piagetova teorija osebnostnega 
razvoja, razvojne teorije kognitivnih psihologov, socialnopsihološke, interakcijsko 
usmerjene kognitivne teorije in teorije, ki poudarjajo informacijske, simbolične in pomenske 
procese.  
 
Privrženci teorije učenja pripisujejo zelo pomembno vlogo učenju v prvih letih življenja. Po 
njihovem mnenju je posameznikova dejavnost ob rojstvu omejena le na prirojene, 
refleksne in instiktivne odgovore. Za vsak dražljaj obstajajo različni odgovori, nekateri so 
pogostejši, drugi manj pogosti. V procesu učenja so nato nekateri odgovori ojačeni 
pozitivno oziroma so nagrajeni, drugi pa negativno oziroma so kaznovani. Pozitivno 
ojačeni se sčasoma utrdijo, negativno pa se opustijo in tako se postopoma oblikuje 

---

 
28
posameznikovo vedenje. To pomeni, da naj bi bila osebnost enkratni vzorec naučenih in 
pogojenih oblik vedenja.  
Po  Piagetovi teoriji kognitivnega razvoja (Piaget, 1968) poteka duševni razvoj v 
smereh, ki jih določajo štirje dejavniki: zorenje, izkustvo, družbeno okolje in ekvilibracija. 
Ekvilibracija je najpomembnejša in pomeni takšno uravnovešenje prvih treh dejavnikov, ki 
pomeni stabilno delovanje osebnosti. Od ekvilibrizacije je odvisen tudi razvoj, ki pomeni 
uravnoteženje dejavnikov na novi, višji ravni. Piaget razume razvoj kot proces, v katerem 
se uravnovešajo nasprotja med danimi in znanimi informacijami in na novo pridobljenimi 
informacijami. Gre torej za ekvilibrizacijo danih shem z novimi podatki in tako se 
ekvilibracijski proces dvigne na višjo raven oziroma stopnjo kognitivnega delovanja. Te 
stopnje so: 
•
 
senzomotorna stopnja od rojstva do dveh let, 
•
 
predoperativna stopnja od dveh do sedmih let, 
•
 
stopnja konkretnih operacij od sedmih do enajstih let, 
•
 
stopnja formalnih operacij od enajstih do petnajstih let. 
 
Zdrava, harmonična in navzven ter navznoter integrirana osebnost je končni cilj 
človekovega družbenega in osebnega razvoja. Takšna osebnost je vrednota, norma in cilj 
življenjskih prizadevanj. Vendar pa opredelitev osebnostnega zdravja in harmonije nikakor 
ni preprosta naloga. »Zrelost oziroma nezrelost je celovita in kompleksna dimenzija 
našega ravnanja, ki se izraža v odnosu do stvarnosti, do drugih ljudi in sebe, v 
uresničenosti razvojnih potencialov, v zmožnosti avtonomnega delovanja, v načrtovanju 
osebnih ciljev in življenjske perspektive ter slednjič v uravnoteženosti ter usklajenosti 
posameznih vidikov osebnostnega delovanja.« (Musek, 1982). Avtor s tem v zvezi še 
navaja, da se zrelost bolj kot v prilagoditvenih mehanizmih in avtomatizmih kaže v 

---