Predmet in problem

 
20
Slikovni prikaz 1:
 
Grafični prikaz odnosa med dednimi in biološkimi dejavniki, dejavniki 
okolja in avtonomno dejavnostjo (Trstenjak, 1976) 
 
Trstenjak (1976) pojasnjuje: »Človek ni (kakor nižje razviti organizmi) kratkomalo trpni 
produkt okolja, sveta in družbe, marveč se obenem uveljavlja - z večjim ali manjšim 
uspehom - tudi s samosvojo dejavnostjo ... V tej ponazoritvi se prikazuje dejavnostni 
odnos v rastlinskem in živalskem svetu kot vodoraven: izčrpava se v vzajemnem delovanju 
med organizmom in okoljem; to delovanje predstavlja bolj ali manj zaprt sistem, čeprav je 
organizem že odprt za izmenjavo energije z okoljem. V živalskem svetu se javljajo 
(različno v različnih vrstah) že nastavki samodejavnosti, ki težijo v novo, samosvojo smer, 
ki jo ponazarjamo v navpični (dvigajoči se) smeri. Izrazita pa je ta navpična smer 
dejavnosti pri človeku, in to pri vsakem, ne glede na njegovo siceršnjo kulturno razvojno 
stopnjo, kajpak prav zato v različni meri in do različne višine. Vendar je tudi pri človeku ta 
samodejavnost možna le v okviru, se pravi v nihajni amplitudi med dednostjo in okoljem, 
človekom in svetom, posameznikom in družbo.«   
 
OKOLJE 
DEDNOST 
SAMODEJAVNOST 
rastlinska raven
živalska raven
osebnostna raven v 
različni višini 

---

 
21
Teorije osebnosti lahko razdelimo v tri večje skupine: intrapersonalne, ekstrapersonalne in 
kombinirane. Intrapersonalne teorije trdijo, da osebnostne lastnosti izvirajo iz prirojenih 
dejavnikov. Notranji izvori osebnosti so lahko motivacijski (psihoanalitična in 
psihodinamične teorije, teorije samoaktualizacije in osebnostne rasti), osebnostne 
strukturne lastnosti (strukturne dispozicijske teorije, teorije potez), kognitivno delovanje 
(fenomenološke in kognitivne teorije) in nevrofiziološki vplivi (biološke teorije). 
Ekstrapersonalne teorije trdijo, da osebnostne lastnosti izvirajo zunaj posameznika, iz 
izkušenj, učenja in določene kulture. Proučujejo te zunanje izvore: dražljaje in odzive 
(vedenjske teorije) in socialno okolje (socialne teorije). Kombinirane teorije pripisujejo izvor 
osebnostnih lastnosti medsebojnemu delovanju notranjih in zunanjih dejavnikov 
(interakcijske, kognitivne in kognitivno socialne teorije) (Dolenec, 2001).  
 
Začetnik psihologije osebnosti v modernem pomenu besede je Sigmund Freud. Bil je 
predstavnik psihodinamične teorije in je v svojih delih načel skoraj vse probleme in začrtal 
vse smeri, v katerih so se razvijale kasnejše psihodinamične in tudi druge osebnostne 
teorije. Njegova razvojna teorija je del obče osebnostne teorije. Po njegovi razlagi so za 
raznolikost v osebnostnih lastnostih odgovorne nagonske težnje po izogibanju bolečini, 
agresivnosti in spolni nagon. Slednji naj bi bil temeljno gibalo človekovega delovanja in 
življenja. Energija spolnega nagona, imenovana libido, (iz lat. libido = poželenje, strast) 
predstavlja glavni vir energije za uravnavanje dušenega delovanja in usmerja 
posameznika k različnim načinom in področjem nagonskega zadovoljevanja. Nagonska 
dejavnost poteka v zaporednih, biološko določenih razvojnih fazah in v vsaki se libido 
usmerja na novo področje, dokler se ne doseže normalna heteroseksualna usmeritev pri 
normalni odrasli osebi. Vendar pa razvoj ne poteka neovirano, saj že kmalu po rojstvu 
začnejo nagonskim težnjam nasprotovati vplivi okolja, ki lahko pomembno vplivajo na 

---

 
22
nagonski in s tem tudi na osebnostni razvoj. Okolje dejansko določa, kako hitro, uspešno 
in popolno bo posameznik prešel posamezne faze psihosocialnega razvoja. Nasprotje 
med nagonskimi silami in težnjami okolja se kaže tudi v osebnostni strukturi posameznika. 
Pri novorojenčku je osebnostna struktura le sklop nagonskih teženj, z razvojem 
spoznavnih funkcij pa se oblikuje zavestni del osebnosti, imenovan ego (iz lat. ego = jaz), 
ki uravnoveša nagonske težnje in zahteve okolja. Nagonske težnje, ki jih okolje ne 
odobrava in jih ostro sankcionira, ego izriva iz zavestnega področja v novo osebnostno 
strukturo id (iz lat. id = ono). Tako te težnje postajajo nezavedne. Poleg tega se oblikuje še 
ena struktura, to je superego (iz lat. super = nad, ego = jaz) ali nadjaz, ki ga sestavljajo 
najbolj ostre zahteve okolja, ki jih posameznik že v zgodnjem okolju ponotranji in postanejo 
del njegove duševnosti in njegova notranja vest. Osebnostni razvoj je tako po Freudu 
rezultat treh temeljnih dejavnikov: 
•
 
delovanja spolnega nagona, ki se oblikuje skozi faze posameznikovega 
psihoseksualnega razvoja ali faze libidinalne organizacije, 
•
 
vplivov okolja, zlasti socialnega in zgodnjega (staršev), 
•
 
dinamike, konfliktov in interakcije med tremi osnovnimi podstrukturami osebnosti: 
egom, idom in superegom (Freud, 1940, 1953, 1986). 
 
Teorije osebnostne rasti poudarjajo pomen posameznikove lastne, avtonomne dejavnosti 
ter vlogo jaza in samega sebe kot osrednje osebnostne funkcije in strukture, iz katere 
omenjena avtonomna dejavnost izhaja. Za označevanje procesa osebnostne rasti so 
avtorji navajali različne izraze: individualizacija, nastajanja, osebnostni proces, 
personalizacija, personifikacija, poosebljanje, samoaktualizacija, samoizpopolnjevanje, 
samopreseganje, samorazvoj, samorealizacija, samouresničevanje ... Carl Gustav Jung 
je bil eden izmed predstavnikov teorije osebnostne rasti. Po Jungu se v osebnostnem 

---