Predmet in problem

 
106
mehanizma za regulacijo trajanja ekscitacije. Ta pa je odgovoren tudi za uspešnost pri 
testih vzdržljivosti (Kurelić s sod., 1975; Jurak, 2002). 
 
Za test osmica s pripogibanjem je značilno, da zahteva ponavljajoče, hitre in dinamične 
spremembe smeri in hitrosti gibanja, pri katerem je potrebno pred vsako spremembo 
gibanje nadzorovano upočasniti in po vsaki spremembi ter prehodu gibanja v drugo smer 
ponovno razviti čim večjo hitrost gibanja. Za takšno gibalno aktivnost je odgovoren 
predvsem mehanizem za strukturiranje gibanja. Povezave kažejo, da je uspešnost 
opravljene naloge odvisna tudi od sposobnosti energijske regulacije (predvsem 
intenzivnosti ekscitacije) in hitrosti gibanja. Ker pa je gibanje omejeno, je poleg 
kinestetičnih informacij pomembno tudi vizualno zaznavanje in procesiranje teh informacij  
(Kurelić s sod., 1975). 
 
Na nivoju posameznih testov vidimo, da osmica s pripogibanjem statistično značilno 
korelira z vsemi drugimi štirimi testi, ki tvorijo prvi faktor in tudi s skokom v daljino z mesta, 
poligonom nazaj in tapingom (Preglednica 18 v Prilogi). To pomeni, da je odvisen od 
drugih testov in sam ni »čist« v smislu, da bi testiral le kinetično reševanje problemov, 
ampak se navezuje tudi na druge gibalne naloge oziroma jih povezuje. Tudi pretekle 
raziskave (Kurelić s sod., 1975; Gredelj s sod., 1975; Strel in Šturm, 1981; Jurak, 2002) 
potrjujejo, da je test osmica s pripogibanjem pod vplivom tako koordinacijskih kot 
energijskih dejavnikov, slednji pa vplivajo tudi na ostale štiri teste prvega faktorja. 
 
Na uvrstitev osmice s pripogibanjem v prvi faktor je verjetno vplivalo tudi dejstvo, da so 
številne vojaške aktivnosti podobne tej nalogi: pri tem mislimo zlasti na gibanja na terenu 

---

 
107
in pri usposabljanju, ki so povezana s kratkimi šprinti s spremembami smeri,  plezanjem, 
valjanjem, plazenjem in je torej osmica »tipični« vojaški test. 
 
Za vseh pet testov, ki so zajeti v prvem faktorju, velja, da jih vojaki posebej trenirajo in so 
tipične vaje, ki se izvajajo pri vojaškem usposabljanju. Na podlagi te ugotovitve bi lahko 
zaključili, da prvi faktor predstavlja element vojaške treniranosti.   
 
Drugi faktor tvorita dva testa eksplozivne moči (skok v daljino z mesta in sunek težke 
žoge) in test koordinacije (poligon nazaj). Poligon nazaj je tipični test koordinacije pod 
nadzorom mehanizma za strukturiranje gibanja v sklopu centralne oziroma informacijske 
regulacije gibanja. Za uspešnost pri testu poligon nazaj je poleg sposobnosti dobre 
koordinacije, preverjanju katere je ta test tudi prvotno namenjen, potrebna tudi dovolj 
dobra usposobljenost oziroma moč rok in nog ter predvsem stabilizatorjev trupa - zgornjih, 
spodnjih in stranskih trebušnih ter hrbtnih mišic. To pa so tudi mišične skupine, ki 
sodelujejo pri izvajanju obeh testov eksplozivne moči.  Poleg tega je koordinacija bolj kot 
katera koli druga motorična sposobnost odvisna od delovanja centralnega živčnega 
sistema. Njegove funkcionalne značilnosti skupaj s senzoriko (sprejemniki informacij) 
predstavljajo genetsko osnovo koordinacije (Pistotnik, 2003), ki predstavlja genetsko 
»omejenost« in se je tudi s treningom ne da »preseči«. Tudi eksplozivna moč je v veliki 
meri (h
2
= 0,80) prirojena, kar pomeni, da se lahko natrenira le v manjši meri (Pistotnik, 
2003). Zaradi navedene »genetske omejenosti« testov, ki sestavljajo drugi faktor, smo ta 
faktor poimenovali prirojene sposobnosti. 
 
Tretji faktor smo poimenovali gibljivost, saj ga sestavljata dva testa gibljivosti: zvinek 
palice in predklon sede. Funkcionalno regulira gibljivost predvsem mehanizem 

---

 
108
sinergijskega avtomatizma in regulacije tonusa, ki nadzoruje zaporedje in intenzivnost 
vključevanja agonistov in antagonistov (Kurelić s sod., 1975; Gredelj s sod., 1975) . 
Podoben faktor so opredelili že tudi drugi avtorji (Agrež, 1973; Strel in Šturm, 1981; 
Pistotnik, 1984; Viskić-Štalec, 1989; Planinšec, 1999; Kovač, 1999; Jurak, 2002).  
 
Četrti faktor sestavljata dva testa: ravnotežje na T-klopci in tapping kot test hitrosti 
alternativnih gibov. Oba testa po Kureliću (1975) uravnava mehanizem za strukturiranje 
gibanja, ki omogoča formiranje in realizacijo najučinkovitejših motoričnih programov. Tako 
npr. s tappingom merimo sposobnost izvajanja enostavnih ponavljajočih se gibov s stalno 
amplitudo in največjo možno hitrostjo v omejeni časovni enoti. Veliko število ponovitev v 
nasprotnih smereh v omejenem času zahteva izjemno natančno regulacijo živčno-mišične 
vzburjenosti. Pomembna je zlasti pravočasna kontrakcija antagonistov pri zaustavitvi 
gibanja in prehodu v novo smer, za kar mora merjenec izgubiti čim manj časa (Jurak, 
2002). Pri izvajanju testa ravnotežje na T-klopci je pomembno ohranjati stabilen položaj 
telesa na omejeni površini. Če se težišče telesa premakne izven podporne površine, je 
potreben popravek gibanja za ohranitev ravnotežnega položaja. Potrebna je nenehna 
obdelava kinestetičnih in vizualnih informacij med izvajanjem gibalne naloge (Kurelić s 
sod., 1975).  Oba našteta testa  nadzira mehanizem za strukturiranje gibanja, ki je 
odgovoren za variabilnost koordinacije gibanja, ravnotežja, natančnosti in hitrosti 
alternativnih gibov. Glede na te rezultate in glede na izsledke preteklih raziskav, ki so 
podobno opredelile navedeni faktor (Kurelić s sod., 1975; Gredelj s sod., 1975; Hošek- 
Momirović, 1975; Metikoš s sod., 1979; Strel in Novak, 1980; Strel, 1981; Planinšec, 1999; 
Kovač, 1999; Jurak, 2002) lahko ta faktor imenujemo komponenta za strukturiranje 
gibanja.  
Ker smo dobili štiri faktorje motorike, lahko četrto hipotezo zavrnemo.  

---