Problematika spreminjanja podnebja

7.8.4 UKREPI IN SMERNICE ZA ZMANJŠEVANJE EMISIJ TGP

Pri računanju zmanjšanja emisij zaradi kvalificiranih elektrarn je pomembno vedeti, katere elektrarne bo kvalificirana proizvodnja nadomestila. Načeloma s kvalificirano proizvodnjo nadomeščamo stare termoelektrarne, ki imajo velike emisije in visoko lastno ceno električne energije. Najvišje emisije imajo stari bloki v TEŠ približno 1,5 kg CO₂/kWh_e. Povprečna emisija iz slovenskih termoelektrarn je 0,85 kg CO₂/kWh. Če jih nadomestimo npr. z vodnimi ali vetrnimi elektrarnami, lahko računamo, da bo zmanjšanje emisij enako 0,85 kg CO₂/kWh.

Poraba in proizvodnja električne energije v Sloveniji naraščata, tako da zaradi novih elektrarn na OVE ne zmanjšujemo emisij iz obstoječih elektrarn na fosilna goriva, ampak le potrebe po novih proizvodnih zmogljivostih na fosilna goriva oziroma povečanju obratovanja.

7.8.5 PRIČAKOVANI UČINKI (leto 2005 in obdobje 2008-2012)

Delovanje Direktive 2001/77/EC na emisije TGP je razmeroma počasno. V večini držav EU je bilo izhodišče za predvideno podvojitev zelo nizko.

Slovenija ima s tem, da zadovoljuje 33 % svoje porabe iz OVE, med državami-članicami EU zelo ugoden položaj (tik pod vrhom).⁶¹ Obveza za povečanje na 33,6 %, ki jo je Slovenija sprejela [37], ne bi bila zahtevna, če se v istem času ne bi povečala tudi domača poraba električne energije, ki je osnova za primerjavo. V tem primeru pa obveza pomeni, da bo vsako novo porabo več kot tretjinsko zadovoljila električna energija iz OVE.

Tabela 14: Pričakovana proizvodnja električne energije iz OVE

Pričakovana proizvodnja električne energije iz obnovljivih virov (GWh)
(GWh)	1997	2000	2005	2008	2010	2012
Biomasa SPTE ind.	12	50	50	50	50	50
Biomasa SPTE DO	0	0	11	18	22	23
Deponijski plin SPTE	0	8	87	110	125	124
Cist. naprave SPTE	3	3	8	16	21	24
Bio plin SPTE	0	0	6	14	19	22
Vetrne elektr. distrib. om.	0	0	28	56	74	80
Vetrne elektr. prenos	0	0	0	50	100	120
Fotovolt. elekt.	0,0	0,0	0,2	0,4	0,5	0,6
Male HE*	207	258	313	346	368	383
Velike HE	2.839	3.513	3.536	3.734	3.897	4.034
SKUPAJ	3.061	3.831	4.038	4.393	4.677	4.861

* - Vir: Delovno gradivo za Nacionalni energetski program (NEP)

Količinsko se največ pričakuje od izgradnje velikih HE, zlasti na Savi (HE iz sistema na spodnji Savi). Skupni porast med letoma 1997 in 2010 naj bi bil 1.058 GWh. Drugi trije viri bodo predvidoma približno enako izdatni: vetrne elektrarne (174 GWh), male HE (161 GWh) in elektrarne na deponijski plin (125 GWh). Izdatna naj bi bila še prispevka SPTE na biomaso (dodatno 62 GWh) in plin iz čistilnih naprav (dodatno 17 GWh) ter bioplin (19 GWh); prispevek sončnih elektrarn pa naj bi bil simboličen (0,5 GWh).

Država je pri nekaterih projektih neposredno udeležena (sistem na spodnji Savi prekHoldinga slovenskih elektrarn, ki je v državni lasti). Prav tako je pričakovano, da bodo (državna) elektro-podjetja vsaj eden izmed pomembnih akterjev pri izgradnji vetrnih elektrarn.
Izgradnjo drugih elektrarn na OVE bo država primerno spodbudila z odkupno ceno, ki je izbrana kot osnovni instrument spodbujanja, ter z administrativnimi olajšavami za investitorje, vključno s pozitivnim odnosom podjetij, ki upravljajo distribucijska omrežja za priključevanje OVE, ki so pretežno razpršeni viri. Poleg višine cene, ki v tem trenutku ni enako stimulativna za vse vrste elektrarn na OVE [40], je pomembna tudi strateška zagotovljenost cene, to je gotovost, da ne bo nastal prevelik razkorak med odkupno ceno in realno vrednostjo te cene zaradi še vedno prisotne znatne inflacije.
Po svetu se je nabralo že veliko praktičnih izkušenj z različnimi sistemi za spodbujanje razvoja tehnologij in gradnje naprav za pridobivanje električne energije iz obnovljivih virov. Pri projektih velikih vodnih elektrarn je najpogostejši način državna intervencija, kot na primer tudi sedaj pri projektu HE na spodnji Savi. Za razpršene vire pa je potreben sistematičen, splošen pristop. Širok pregled praks v deželah EU kaže [34], da je za množično uvajanje najbolj najprimernejši pristop z zagotovljenimi odkupnimi cenami. Ta sistem je bil uporabljen na primer na Danskem, v Nemčiji in Španiji za množično uvajanje vetrnih turbin. Obetaven je tudi sistem "zelenih certifikatov", pri katerem mora vsak prodajalec električne energije zagotoviti določen delež iz OVE (denimo 20 %). V načelu sta sistem "zelenih certifikatov" in sistem zagotovljenih odkupnih cen dve plati iste medalje: investitorji se prosto odzivajo na administrativno postavljeno spodbudo, ki je tržne (ekonomske) narave [35]. Kot manj uspešen način so se izkazale investicijske podpore, saj zahtevajo veliko administriranja, ki ne more preprečiti izvedbenih neučinkovitosti. Osnovni pogoj za razvoj proizvodnje električne energije iz OVE pa je administrativna učinkovitost oblasti pri odločanju o rabi prostora in gradnji ter izvajalcev gospodarskih javnih služb glede zadev, ki se nanašajo na priključevanje na omrežje.