Slovenska državnost in njene korenine
Vojaški upori slovencev – izdaja in masaker
Yüklə 14,65 Mb.
|
1919 Vojaški upori slovencev – izdaja in masaker Ob koncu I. svetovne vojne 1918 smo Slovenci ustanovili Slovensko narodno vojsko. Imeli smo vrhunsko izobražen vojaški kader s stažem še iz Habsburške monarhije, ki so ga v celoti sestavljali slovenski vojni veterani, preživeli slovenski vojaki, podoficirji, oficirji in generali, veterani iz najhujših bitk prve svetovne vojne ter dobro izšolani v avstronemških vojaških šolah. Slovenska narodna vojska je bila tudi dobro oborožena vojaška organizacija s polnimi skladišči modernega orožja, ki je na Slovenskem ostalo po umiku avstrijske vojske. Slovensko narodno vojsko je Listopada (novembra) 1918 tudi mednarodno priznal francoski maršal Franchet D'Esperey, vrhovni poveljnik antantnih čet na vzhodu. Ljubljani je 6. Listopada (novembra) 1918 poslal pozdravno brzojavko, v kateri je posebej poudaril, da je to vojska, ki stoji pod praporjem zavezniških armad, za zmago svobode in pravice. To pa je najbolj prestrašilo Srbe, saj bi uradno mednarodno priznanje slovenske narodne vojske preprečilo načrte srbske unitaristične hegemonije. Zato je Karađorđevičeva klika tudi uradno protestirala pri vrhovnem antantnem poveljstvu. Srbi so se kot starejši zavezniki antante sklicevali na nagrado, ki so jim jo obljubili zavezniki 1914 ob vstopu v vojno. Pozimi 1918-1919 je slovenska narodna vojska bila že močna vojaška organizacija. Imela je 2 generala, 47 štabnih višjih oficirjev, 962 oficirjev, 11364 vojakov, 21347 pušk, 857 strojnic, 538 topov, 1797 konj, 2323 vozov, 417 avtomobilov, 7 sestavljenih in večje število nesestavljenih letal. Do okupacije s strani Italijanov smo imeli tudi mornarico v Trstu. Po spretnem vojaškem manevru v Mariboru je general Rudolf Maister naglo organiziral slovenske vojaške enote ter z njimi osvobodil zajeten del Štajerske in Vzhodne Koroške. To pa jugofalangi ni bilo všeč. Srbi so se zavedali, da bi ozemeljsko velika Slovenija bila pretežak plen za prekvalificiranje v srbsko banovino(enklavo). Sploh pa so Srbi poleg imperialističnih interesov potrebovali slovensko ozemlje samo za lažji dostop do evropskih meja. Italijanom, Avstrijcem in Srbom je bilo vsem skupno eno – izbrisati Slovenijo z evropskega zemljevida, njeno ozemlje pa si razdeliti tako, da bomo Slovenci kot narod izginili in ne bomo nikoli sposobni doseči našega političnega ideala ZEDINJENE SLOVENIJE iz leta 1848! Slovenci smo s koncem vojne 1918 , izstopom iz Avstroogrske in priključitvijo k antanti imeli možnost za uresničenje ZEDINJENE SLOVENIJE-ZDRUŽITEV VSEH SLOVENSKIH POKRAJIN V SAMOSTOJNO IN NEODVISNO DRŽAVO SLOVENIJO. Toda zastopal nas je Koroščev Južnoslovanski klub, ki je bil najvišje slovensko politično in pogajalsko telo. Tako so se tudi slovenske politične zadeve iz Trsta, Gorice, Celovca in Maribora, nevede podredile Ljubljani, v kateri je srbska klika kovala svoje načrte. Sicer pa bi Listopada (novembra) 1918 slovenski vojski na Koroškem prišel krvavo prav, kakšen vsaj majhen oddelek redne srbske vojske, vendar kljub prošnjam narodne vlade v Ljubljani, Srbija svojih vojakov ni hotela poslati. S hinavskim manevrom je kot pogoj za pomoč, postavljala pristanek Slovenije (Države Slovencev, Hrvatov in Srbov), da se združi s Kraljevino Srbijo ter prizna srbsko nadoblast. Koroščeva narodna vlada je brez vednosti slovenske vojske in ljudstva privolila srbskim zahtevam ter 1. Grudna (decembra) 1918 podpisala omenjen sporazum glede združitve. Srbi pa kljub temu svojih obljub niso izpolnili. Edini vojaški oddelek sestavljen iz Srbov, vračajočih se vojnih ujetnikov, ki je odšel na Koroško 14. Grudna (decembra) 1918, je povzročil več škode kot koristi. Oddelek Srbov je iz Ljubljane prispel v Grabštajn blizu Celovca. Že naslednji dan so Avstrijci ta oddelek najprej obkolili, nato pa ga zajeli brez enega izstreljenega naboja. Ujeti Srbi so avstrijskim Brambovcem povedali, da je srbski kraljevi vojski vseeno za slovensko Koroško in da se jim zato ni treba bati srbskih rednih enot, ker jih na Koroško ne bo. Avstrijci so tako od Srbov izvedeli, da jim nasproti stojijo samo prostovoljske enote slovenske narodne vojske. Namesto vojaške pomoči, je po prevzemu oblasti, srbski regent Aleksander Karađorđević, slovensko narodno vojsko 22. Grudna (decembra) 1918 ukinil, ne da bi bila slovenska javnost o tem obveščena. Seveda pa ta ukinitev ni bila takojšnja, temveč postopna in v skladu s srbskimi interesi. Pred tem je povsem nepotrebno moralo pasti še ogromno zavednih slovenskih borcev, prostovoljcev, da je nazadnje, ko je bila celotna Koroška v slovenskih rokah, prišel ukaz za nesmiseln umik. Dunaj se je z Beogradom celo tajno dogovoril za načrtovano vojaško akcijo, v kateri bi se znebili še preostalih slovenskih polkov na Koroškem. Na ta dogodek se je avstrijska vojska dodobra pripravila in na Koroško poslala vojaške okrepitve s Tirolske in celo z Dunaja. Ko je bilo vse pripravljeno, je srbsko poveljstvo 29. Aprila 1919 »v nepojasnjenih okoliščinah« izdalo nepripravljenim in demoraliziranim slovenskim vojakom na Koroškem ukaz za napad na avstrijske položaje in jih brez ustreznih rezerv poslalo v sovražnikov obroč, v smrt. Prišlo je do hudih bojev in velike morije. Legendarni nadporočnik Franjo Malgaj iz Celja se je kljub možnosti za beg odločil za hrabro slovensko smrt. Ko je avstrijska vojska v številčni premoči že močno razbila slovensko, se je večina preostalih slovenskih oficirjev, podoficirjev in vojakov odločila za umik. Kljub številnim prošnjam, pa niti v najhujših trenutkih bojev ni bilo srbskih čet, ki bi Slovencem priskočile na pomoč. V dogodke je samoiniciativno posegel general Rudolf Maister, kateremu so pred tem odvzeli vse vojaške pristojnosti na Koroškem in pri Slovenj Gradcu ter južno od Dravograda s svojimi prostovoljci zaustavil avstrijsko ofenzivo. V naslednji slovenski ofenzivi konec Velikega Travna 1919 so sicer skoraj povsem slovenske enote osvobodile celotno Celovško kotlino, Beljak ter Gosposvetsko polje, a so se morale po srbsko-avstrijskem sporazumu z osvobojenega ozemlja kasneje umakniti. Tja je Beograd poslal svoje vojake, ki so začeli izvajati represalije nad zavednim koroškim slovenskim prebivalstvom. Z uboji, šarlatanskim obnašanjem in krajami so se Srbi potrudili, da se je zahrbtno izpeljani koroški plebiscit obrnil Avstrijcem in Srbom v korist. Slovenci smo s tem izgubili narodno zibelko Koroško. Avstrijska stran svojih obljub glede zaščite slovenske manjšine nikoli ni izpolnila, temveč obratno. Pričelo se je brutalno raznarodovanje koroških Slovencev, na kar se Beograd kljub prošnjam slovenske manjšine ni odzval. V letih ki so sledila je na Koroškem v Avstriji »izginilo« okrog 85.000 Slovencev! V najpomembnejših trenutkih bojev za severno mejo, nam je Beograd z balkanskim manevrom ukradel oblast. Kraljevini Srbiji je bila pri izvajanju srbske hegemonije že od vsega začetka v največjo napoto slovenska narodna vojska. Njena ukinitev je hudo prizadela slovenske vojake. Srbska vojska je najprej namesto pomoči, na silo začela odvažati slovenske topove v Zagreb in od tam v Beograd. Za topovi pa je prišlo na vrsto še ostalo orožje. Vsled tega je prišlo v Ljubljani, Prosinca (januarja) 1919 do krvavega upora. Uprlo se je 150 vojakov slovenskega planinskega polka, proti katerim so nastopili srbski vojaki, ki so bili tu nameščeni za odvažanje slovenskega orožja v Srbijo. Po uporu so Srbi zaprli 50 slovenskih vojakov, katerim je sodilo naglo vojaško sodišče. Upor je bil javnosti prikrit, o njem je znanega zelo malo. Ponoči 10. Prosinca (januarja) 1919 je bil v gostilni hotela Ilirija v Ljubljani v spopadu med slovenskimi in srbskimi vojaki, ubit srbski vojak. Smrtno ga je zabodel četovodja Slovenske legije, Josip Drobnič, doma iz Velikih Lašč. Drobniča so Srbi ujeli in zaprli, vendar jim je hitro pokazal, da se slovenska legionarska kri ne da, saj jim je iz vojaškega zapora ponoči 12. januarja pobegnil. Zaradi spopada v Iliriji so Srbi iskali s tiralico tudi šoferja letalskega oddelka, Antona Turka. februarja 1919 je srbski regent Karađorđević dodelil celotno oblast nad dotedanjo slovensko vojsko srbskemu kraljevemu generalu Krsti Smiljaniću. Slovensko ozemlje je s tem postalo srbska dravska divizijska oblast. Krsta Smiljanić je ukinil generalštab slovenske vojske ter začel odstavljati zaslužne slovenske oficirje. Bojna črta na Koroškem je mirovala, morala slovenskih vojakov pa vedno bolj padala. Slovenskega generala Maistra so Srbi osamili in odstranili iz pomembnih položajev. Na slovensko ozemlje so uvedli srbski poveljevalni jezik, kot obvezen. Slovenski oficirji so morali začeti obiskovati tečaje Srbščine ter svoje znanje srbskega jezika prenašati na vojake. Po zmagoviti velikotravenski (majski) ofenzivi na Koroškem se je slovenska vojska na ukaz Beograda morala umakniti iz osvobojene Koroške, ki jo je toliko mesecev krvavo osvobajala. Tja je Srbija po umiku slovenskih enot poslala svoje enote za uveljavljanje srbskih in avstrijskih protislovenskih teženj. Med drugim je Beograd slovenskim vojakom ukinil še vojaško plačo. Srbski vojaki pa so se s krajami, uboji ter posilstvi načrtno znašali nad zavednim koroškim slovenskim prebivalstvom. Tudi zato se je naslednje leto plebiscit končal za Slovence najbolj tragično. Zaradi vsega tega je vzdušje med slovenskimi vojaki postalo zelo naelektreno, ter vsesplošno nastrojeno proti prepotentnim šarlatanom, Srbom. Ti so pričeli z zamenjavo narodno zavednih slovenskih častnikov, na njihova mesta pa so postavili srbske oficirje ali pa osovražene nemčurske častnike, ki jih zavedni Slovenci niso marali. Politika Kraljevine Srbije in ravnanja srbskih oficirjev ter navadnih vojakov, so bila med slovensko vojsko hitro razkrinkana, Srbi nasploh pa so med njimi veljali za največje slovenske sovražnike. Do 30. Rožnika (junija) 1919 so se morale vse slovenske enote na Koroškem, po srbskem ukazu, umakniti iz t.i. cone B. Zapustiti so morale tako Gosposvetsko polje, kot tudi Celovec, vso slovensko – karantansko sveto zemljo. Za katero so se pred tem, mesece krvavo borili in zmrzovali v strelskih jarkih. In pri osvobajanju katere je marsikateri prostovoljec daroval svoje življenje. 12. Malega Srpana je v Maribor prispelo pismo enega izmed pripadnikov Mariborskega pešpolka na Koroškem. Pismo je izražalo nezadovoljstvo vojakov in odkrito grozilo z uporom. Naslovljeno je bilo na Mestno poveljstvo v Mariboru. Na drugi strani pisma je bilo zapisano:« Naznanite generalu Maistru to pismo, povejte mu kaj mislimo. Če je enkrat ogenj premočan, se ne pogasi več!« Pismo najverjetneje do generala Maistra nikoli ni prišlo. 19. Malega Srpana (julija) je bil v prostorih kuhinje mariborske domobranske vojašnice sestanek, ki se ga je udeležilo kakih 7 vojakov iz vseh mariborskih vojašnic. Med njimi naj bi bili Ivan Vogrinec, Karel Toplak, Franc Ogrizek, Martin Zorko in še nekateri. Nek neimenovani častnik naj bi po sestanku odšel v Ljubljano zaradi preobrata. Tako je prišlo v Mariboru in na Koroškem 22. Malega Srpana (julija) 1919, do velikega vojaškega upora slovenskih vojakov. Predvideno je bilo, da bi slovenski vojaki po uspelem uporu s Koroškega odkorakali v Maribor, od tam pa v Ljubljano, kjer bi razglasili neodvisno državo, Združeno Republiko Slovenijo. V »Uradni bilješki«, z dne 23. Malega Srpana piše: »V noči na 23.7.1919 so se vojaki konjeniškega, topniškega, tržaškega in mariborskega pešpolka pobunili in streljajoč drvili proti kamnitem mostu (Stari most). Edini Karlovački 36. pešpolk je ostal vjeran in držal most pod ognjem ter tako preprečil združitev pobunjenega vojaštva to in onstran Drave. Puntovnikov je bilo vsega okrog 1500, vjernih je ostalo le okrog 130.« Dokument lepo kaže na to, da se je v »Uradni bilješki« znašlo še nekaj neslovenskih besed in kako je srbščina počasi a vztrajno nadomeščala slovenski jezik. Podatek o številu upornikov je pravilen, vendar je dejstvo, da je bilo število aktivnih udeležencev upora vendarle precej nižje. Vsekakor pa poročilo opozarja na velik obseg upora. Nek srbski oficir se je v Mariborski vojašnici začel fizično znašati nad slovenskim konjenikom, ker mu je med ježo čez dravski most padla srbska šajkača na tla. Med pretepanjem ga je zmerjal s slovenskim psom. Pri tem je začel pretepati tudi ostale slovenske vojake, ki so temu negodovali, zato je dal štiri zapreti. Med ostalimi je zavrelo. Zvečer so šli s puškami pred zapor in izsilili, da so tovariše izpustili. Nato so se puntarji obrnili na nadporočnika Antona Kavčiča in od njega zahtevali, da jim dajo za poveljnike slovenske može. »NOČEMO ZA POVELJNIKE NITI SRBE, NITI NEMČURJE, ŽIVIJO REPUBLIKA, NOČEMO KRALJA«, so se glasile zahteve. Vpili so tudi:« SRBI NAS HOČEJO IMETI POD KOMANDO, KAKOR PREJ NEMCI! in PROČ S KRALJEM PETROM!« Nadporočnik Kavčič, ki so ga vojaki spoštovali jim je pozitivno odgovoril na njihove zahteve. Zato so pričeli vojaki kričati »živijo« in streljati v zrak. Streli v konjeniški vojašnici so sprožili pravi plaz. Za dragonci so se uprli tudi topničarji v sosednji vojašnici. Postavili so strojnice in vpili: »SRBE NA VRBE«, »ŽIVELA SLOVENSKA DRŽAVA«, »PROČ S KRALJEM PETROM« ,«ŽIVELA SLOVENSKA REPUBLIKA«, »NOČEMO SRBOV«, »DOL Z NEMČURJI« ipd. Streljanje na desnem bregu Drave je spodbudilo tudi vojake na levem bregu, v meljski vojašnici mariborskega pešpolka. Kričali so: »AUF BIKS«, »ZDAJ GREMO«, »SRBE NA VRBE«, »HURA«, VSI VEN, DRAGONCI PRIDEJO«, »ŽIVIJO SVOBODNA SLOVENSKA REPUBLIKA«, »NOČEMO ČIČERIČA« (tako so imenovali srbskega kralja Petra, op.p.) ipd. Iz zapora so osvobodili zaprte slovenske vojake, vdrli v skladišče s strelivom, nekaj srbskih in nemškutarskih oficirjev pa prijeli in zaprli v klet. Nazadnje so se zaslišali še streli in vpitje iz vojašnice Tržaškega pešpolka. Upor je tako zajel vse štiri slovenske polke v Mariboru. V njem so sodelovali dragonci Konjeniškega polka, vojaki Mariborskega domobranskega pešpolka, Topniškega polka in Tržaškega pešpolka. Puntarji Mariborskega pešpolka z desnega brega Drave so se v treh skupinah odpravili proti središču Maribora. Iz dokumentov je razvidno, da so se uporniki iz obeh strani reke Drave hoteli združiti v centru na Glavnem Trgu in osvoboditi še jetnike iz zaporov Dravske vojašnice. Dve skupini sta prišli iz Melja, tretjo pa so v podvozu pod železniško progo napadli vojaki 2. čete, 3. bataljona 36. Karlovškega pešpolka, pod poveljstvom kapetana Ljudevita Stanekovića, ki so kot vsi Hrvatje ostali zvesti Srbom. Slovenski fantje so proti karlovčanom jurišali, vendar so jih ti zavrnili z ognjem. En slovenski vojak je padel na Meljski cesti. Na Rotovškem trgu je padel še en Slovenec, več pa je bilo ranjenih. Na Glavni trg pa se slovenski vojaki niso uspeli prebiti, ker so dostop zablokirali Karlovčani s pomočjo srbskih orožnikov. Na glavnem Trgu je bila nameščena četa Karlovškega pešpolka pod poveljstvom kapetana Danila Vuksana. Pripadniki tega istega hrvaškega Karlovškega polka so se 4. februarja 1919 uprli v Špiljah, kamor so prispeli iz Celja. Niso hoteli na pomoč slovenskim Maistrovim borcem v Radgoni, ki so jih napadle deset krat močnejše avstrijske čete. Kljub temu so Maistrovi borci Mariborskega pešpolka v Radgoni uspeli odbiti avstrijsko ofenzivo, s pomočjo ljutomerskih prostovoljcev in ob pomoči še ene čete iz Maribora, ki je kasneje prispela tja namesto 36. Karlovškega pešpolka. Karlovčani pa so jih pustili krvaveti, čeprav so bili uradno pripeljani v Slovenijo kot rezerva, zato da bi lahko prišli po potrebi na pomoč ogroženemu sektorju. Čeprav je neizpolnitev povelja v vseh vojskah najtežje kaznivo dejanje, zanj niso odgovarjali. Pet mesecev kasneje so pa bili pripravljeni streljati na slovenske vojake in bili najbolj zaslužni za neuspeh upora! Za to dejanje je bil 36. Karlovški pešpolk uradno pohvaljen in nagrajen z 10.000 kronami! Hitro ukrepanje Karlovčanov in razmestitev njihovih čet takoj po uporu kažejo na to, da je povsem mogoče, da je bil upor na nek način tudi izdan ter zato tako učinkovito zatrt. Tudi slovenski puntarji z desnega brega so hoteli čez most na Glavni trg. V Veliki kavarni so veseljačili Srbi s svojimi hrvaškimi podrepniki in nemčurji. Slovenski vojaki so se hoteli prebiti čez most do njih da bi z njimi obračunali in se združili s svojimi sonarodnjaki z levega brega Drave. Karlovčani pa so v kavarno postavili strojnice in imeli pod ognjem ves most. Vodil jih je kapetan Amar pl. Belošević. Slovenski uporniki so nekajkrat skušali jurišati čez most. Na čelu akcije so bili zlasti dragonci, ki so streljajoč prijezdili že čez polovico mostu, a so obležali pod streli karlovških strojnic. Zjutraj so pri štetju vojakov v vojašnicah ugotovili, da manjka 224 slovenskih vojakov. Natančnega števila padlih slovenskih vojakov na mostu ne vemo, ker so zjutraj po uporu srbski vojaki pometali trupla padlih Slovencev v Dravo. 23.7. je bilo zaprtih 82 upornikov, do 28.8. pa celo 136. Na isti dan kot v Mariboru, se je upor začel tudi na Koroškem in sicer v Dravogradu in v postojankah Labotskega odreda. Po večerji 22. Malega Srpana (Julija) 1919 so slovenski vojaki najprej prijeli in zaprli srbskega poveljnika 10. čete mariborskega pešpolka, pred četno poveljstvo so postavili strojnice. Prijeli in zaprli so še tri druge srbske oficirje. Nekaj vojakov 12. čete je v nekega srbskega nadporočnika uperilo puške in moral je sneti epolete in pas, tako da je postal izenačen z vojaki. Uporniki so razglasili, da sta srbski poveljnik bataljona in še en srbski oficir obsojena na smrt, vendar niso nikogar ustrelili. Uporniki so od srbskega komandanta zahtevali boljše in pravične razmere, on pa je zahteval, naj takoj izpustijo zaprte oficirje. Med tem so slovenski uporniki po telefonu žal izvedeli, da je upor v Mariboru propadel. Srbski poveljnik bataljona jim je takrat začel obljubljati, da se jim ne bo zgodilo nič hudega, če ga izpustijo, in se razidejo. Zato so uporniki oficirje izpustili, srbski poveljnik pa jih je v zahvalo vljudno povabil naj pridejo zjutraj na pogovor brez orožja, da se prijateljsko pogovorijo. Slovenci so se dogovora držali in zaupali obljubam srbskega poveljnika. A ko so zjutraj prišli, jim je ta dal prebrati poročilo o aretaciji, okrog sebe pa so zagledali srbske vojake z uperjenimi puškami. Dva voditelja upora na Koroškem sta uspela pobegniti, druge prijete upornike so pod stražo odpeljali v Dravograd, kjer jim je 2. Velikega Srpana (avgusta) 1919 sodilo naglo vojaško sodišče. Sodili so šestim upornikom iz 10. in 12. čete Mariborskega pešpolka, zaradi upora v postojankah Labotskega odreda. Sodišče je na smrt obsodilo pet upornikov, enega pa na daljšo zaporno kazen. Ker pa je bil poveljnik Labotskega odreda takrat general Rudolf Maister, je ob pritožbi, vse na smrt obsojene čez dva dni pomilostil in jim smrtno kazen spremenil v kazen 15 let težke ječe. Po preteku 13. mesecev so bili vsi obsojenci po posredovanju generala Maistra povsem oproščeni. Zajetim upornikom v Mariboru je 25. Malega Srpana (julija), po povelju generala Krste Smiljanića, sodilo naglo vojaško sodišče v Mariboru, pod predsedstvom podpolkovnika Mirka Petrovića iz 36. Karlovškega pešpolka. Dva vidnejša organizatorja upora Karel Toplak in Adolf Podkubovšek sta bila obsojena na smrt, drugi obtoženci pa so bili brez zaslišanja zaprti na dolge zaporne kazni. Karel Toplak je bil slovenski domoljub in vojni invalid. Desno roko je izgubil v I. svetovni vojni, med uporom v Mariboru pa je bil ranjen še v levo. Doma je bil iz Vitanja. Ustreljen je bil v 23. letu starosti. Boril se je za Koroško in Štajersko, boril se je za pravično slovensko stvar, proti Avstrijcem in Srbom, za svojo domovino Slovenijo, ki jo je neizmerno ljubil. Tudi konjenik Adolf Podkubovšek je bil zaveden Slovenec. Doma je bil iz Loč pri Slovenskih Konjicah. Po poklicu je bil mesarski pomočnik, ob ustrelitvi pa je dopolnil komaj 21 let. Svoja mlada leta je žrtvoval v borbi za Koroško ter Štajersko in za pravično slovensko stvar, za svobodo Slovencev in za sveto slovensko – karantansko zemljo! Oba ustreljena sta bila med prvimi znanimi žrtvami za svobodno in združeno Republiko Slovenijo, ki jih je zaradi tega na smrt obsodilo srbsko sodišče. Morišče za Toplaka in Podkubovška so Srbi pripravili v topniški vojašnici v Mariboru, 29. Malega Srpana (julija) 1919 ob 8h zjutraj. Ustreliti so ju bili prisiljeni njuni tovariši, ki so z njima sodelovali v uporu. Kakršnokoli javno žalovanje je bilo prepovedano. Isti dan so postavili pred naglo vojno sodišče še 9 upornikov in jih obsodili na dolge zaporne kazni. Skupno je bilo pred naglim sodiščem obsojenih 21 upornikov. Preiskava pred naglim sodiščem v Mariboru ni obravnavala zvez med uporom v Mariboru in uporoma v Dravogradu ter v postojankah Labotskega odreda. Te zveze pa so zanesljivo obstajale. Upor 6. čete Mariborskega pešpolka v Dravogradu in upor v Labotski dolini sta izbruhnila istočasno kot upor v Mariboru, 22.7. zvečer. Udeleženec upora na Koroškem, Vincenc Pinter je leta 1966 izjavil, da je četovodja Hercog, ki je bil glavni pobudnik upora na Koroškem, vojakom 10. čete Mariborskega pešpolka, pred uporom zaupal, da je komandant upora v Mariboru in da bodo uporniki s Koroškega odkorakali v Maribor. Tam bi se naj vsi združili in vzpostavili vojaški svet. Iz Maribora bi potem odkorakali v Ljubljano, kjer bi razglasili združeno Republiko Slovenijo! Omenjeno izjavo potrjuje tudi komandir 12. čete Mariborskega pešpolka Mirko Ravter, ki je pred naglim vojaškim sodiščem v Dravogradu izjavil:« da mu je nadporočnik Gračner 22. Malega Srpana zaupal, da hoče moštvo zapustiti postojanke v Labotski dolini in naslednji dan zjutraj oditi v Maribor. Nedvomno so bili uporniki na Koroškem povezani z uporniki v Mariboru, ti pa tudi z vojaki v Celju in Ljubljani. Policijski komisar Dr. Senekovičje v svojem poročilo o uporu v Mariboru tudi navedel:« V čevljarsko delavnico v drugem nadstropju skladišča Tržaškega pešpolka, kjer sta spala dva vojaka, je vdrl neki desetnik s tremi oboroženimi vojaki in kričal – Fantje, vstanite gor, vzemite orožje in pojdite z nami, gre za pravično stvar, mi nočemo kralja, mi hočemo slovensko republiko in gremo, da vržemo kralja dol!« Desetnik, ki je to vzklikal je trdil, da je iz Celjskega pešpolka. V preiskavi so storili vse, da bi odkrili tega desetnika iz Celja, vendar neuspešno. S pričami so soočili vse podčastnike iz Celjskega pešpolka, ki so bili ob uporu v Mariboru, vendar desetnika ni nihče izdal. Zveze z Ljubljano potrjuje Ivan Vogrinec iz stražne stotnije Mariborskega pešpolka, ki je na zaslišanju izjavil:« Da je neki gospod (pri tem je mislil na vojaškega častnika) že šel v Ljubljano zaradi prevrata.« Državni sekretar je v svojem poročilu o uporu navedel da so bili vzroki za upor: 1. kralj; 2. kraljestvo; 3. republika; 4. znižanje mezde in 5. slaba obleka. Točno to navaja vojaškemu sodišču tudi major Ankerst: » Pobunili so se, ker ne marajo kralja Petra, hočejo, da se mezda povrne nazaj od 2 kron na 5 kron in da so za republiko.« 22.7. je stražmojster Sadar z orožniške postaje v Mariboru zvedel, da bodo imeli istega dne, okoli 20. ure podčastniki z dovoljenjem predpostavljenih, zborovanje v domobranski vojašnici in da bodo tam razpravljali o znižanju mezde iz 5 kron na 2 kroni ter o menažnem dodatku, ki so ga Srbom dovolili, Slovencem pa ne. Že 23. Malega Srpana je štajersko obmejno poveljstvo obvestilo vojaško sodišče v Mariboru, da mora po povelju generala Krste Smiljanića, uvesti tudi preiskavo in soditi tistim civilistom, ki so sodelovali ali podpirali vojaški upor v Mariboru. Takoj po uporu je bilo aretiranih devet civilistov. Uporni vojaki naj bi bili povezani tudi z železničarji, ki pa v uporu niso aktivno sodelovali. Policijski komisar Senekovič navaja besede nekega vojaka, ki je izjavil:« Da so za prevrat pridobljeni železničarji, ki bodo s stavko preprečili prihod Srbov v Maribor.« Aktivno udeležbo železničarjev v omenjenem prevratu, je seveda preprečilo krvavo zatrtje vojaškega upora. Glede upornikov je dr. Pfeifer v poročilu z dne 25.7.1919 zapisal, da bi pomagalo le eno in edino uspešno sredstvo »premestitev Mariborskega pešpolka v Bosno ali Srbijo.« Prav to se je kaj kmalu tudi zgodilo. Nasprotno pa moramo omeniti poročilo policijskega komisarja Senekoviča, ki je 1. Velikega Srpana (avgusta) 1919 navedel:« Le malo je med vojaštvom elementov, ki ne bi odobravali pobune…« Slovensko časopisje o uporu v Mariboru in na Koroškem sprva ni smelo poročati. Glasilo slovenske socialne demokracije »Naprej«, je hotelo poročati o uporu že 24.7.1919, vendar je to cenzura preprečila. Vsi kasnejši članki v časopisju so bili skrbno cenzurirani. Vojaški upor je bil nato s strani cenzorjev predstavljen kot »otroška buna s krvavim koncem in resnimi posledicami.« Upor bi se naj ponesrečil zato:« Ker je bil otročje in neumno zasnovan in brez vsakega cilja.« Kmalu za tem so cenzorji oblikovali povsem skonstruirano zgodbo in vse dogajanje zvalili na »boljševiške revolucionarje in nemške hujskače«. Niti sledu pa ni bilo o protisrbskem razpoloženju upornikov. Časopisje je npr. naredilo iz zavednega Slovenca Karla Toplaka nemškutarja in štajercijanca, lagalo da je doma iz okolice Ptuja, na koncu pa ga je obtožilo, da je organiziral vojaštvo v boljševiškem duhu. Očitno so srbski cenzorji hoteli najprej prikazati ljudem, da je bil upor nekaj povsem nepomembnega, zato so govorili o »otroški igri« in uporu brez cilja. Nato so ugotovili, da je upor imel le prevelik odmev in so zato ljudi poskušali prepričati, da so v njem sodelovali »pronemško« usmerjeni vojaki, čeprav smo lahko videli da je bilo ravno obratno. Upor je bil namreč usmerjen prav proti srbskemu kralju in oficirjem ter proti njihovim nemškutarskim hlapcem! Po zatrtju mariborskega upora s pomočjo hrvaških hlapcev, je Beograd v enem letu z zahrbtnimi manevri slovensko vojsko popolnoma onemogočil in ukinil. V legendarni slovenski planinski polk, je na primer prišel poseben srbski oficir, kot inštruktor Srbščine. Izdan je bil ukaz, da morajo slovenski oficirji in podoficirji zamenjati svoje slovenske legionarske kape s srbskimi šajkačami. Pred tem smo imeli Slovenci svojo legionarsko kapo. Zato so bili slovenski možje zaradi ukaza o zamenjavi kap zelo prizadeti. Poleti 1919 so bila slovenskim polkom odvzeta tudi njihova imena. V okviru velesrbske vojaške organizacije so polki dobili samo številke. Ljubljanski pehotni polk je dobil številko 37, mariborski pehotni polk številko 45, celjski pehotni polk številko 46, slovenski planinski polk 47... Velike spremembe so nastale tudi v drugih enotah. Letalska stotnija v Mariboru je prenehala dobivati bencin, kmalu pa je bila v celoti ukinjena. Ukinjena sta bila tudi mariborski Dragonski (konjeniški) polk in Tržaški polk. Najpomembnejši korak pri ukinjanju slovenskih polkov pa je bilo spreminjanje njihove narodne sestave. V polke so začeli prihajati rekruti iz južnih delov države, slovenski obvezniki pa so morali daleč na jug. Vsak slovenski nižji oficir, ki je bil sprejet v skupno vojsko, je moral prebiti nekaj mesecev na albanskem bojišču. Počasi je bila večina slovenskih oficirjev premeščena iz Slovenije, dogajale pa so se tudi hude krivice. Npr. poveljnik mariborskega polka, podpolkovnik Avgust Škabar, ki je polku poveljeval od ustanovitve, je nazadoval v pomočnika komandanta polka. Organizator tega polka, zaslužni Edvard Vavpotič, je postal celo samo četni komandir. Enako se je godilo tudi drugim slovenskim oficirjem. Srbi so se s tem znebili zlasti vojaško organiziranih, bojevitih in upornih štajerskih ter koroških Slovencev, ki so se do tedaj najvidneje zoperstavljali srbski hegemoniji. Maistrovo vojsko so raztepli in poslali na jug Srbije, generala Maistra pa so osamili in odstranili iz pomembnih položajev. Niti v navadnem razgovoru na cesti, ga ni smel nihče javno hvaliti, kaj šele v časopisju. O njem se sploh ni smelo govoriti. Doletela pa ga je tudi kulturna osamitev. Nihče ga ni smel omenjati kot pesnika in hkrati hrabrega vojskovodjo. Če bi na Koroškem ostala Maistrova vojska, pod poveljstvom generala Maistra, bi Koroška ostala slovenska in bi bila to še danes! Tako pa smo ostali brez nje, največji Slovenec 20. stoletja pa je umrl razočaran in zagrenjen 26.7.1934. v Uncu pri Rakeku, potem ko je bil prisilno upokojen 1923. leta, star šele 49 let. Z demobilizacijo armade, ki jo je izvedel Beograd, Malega in Velikega Travna (aprila in maja) 1920 je bila popolnoma in dokončno izbrisana slovenska narava prejšnjih slovenskih polkov. Slovenske narodne vojske ni bilo več! Popolnoma enako se je zgodilo po 2. svetovni vojni. Prav tako je bila ukinjena slovenska partizanska vojska in po naključju ali ne spet prav Malega in Velikega Travna, le da tokrat leta 1945! Tudi na Koroškem se je zgodilo popolnoma enako! Vnovič se je morala slovenska vojska po srbskem oz. Titovem ukazu umakniti brez boja iz osvobojenega Celovca, Gosposvetskega polja in praktično celotne Koroške. Še enkrat so se morali slovenski vojaki s solzami v očeh posloviti od svete slovenske-karantanske zemlje, ki so jo pred tem osvobodili in to plačali s svojo krvjo! To isto se je ponovilo tudi na zahodu slovenske meje, v Trstu in Gorici! 1892-1929 Herman Potočnik raziskovalec vesolja in vesoljskih poletov Je svetovno pomembni začetnik raketne in vesoljske tehnike. Napisal je knjigo Problem vožnje po vesolju. Zavzemal se je za uporabo in razvoj raketne in vesoljske tehnike zgolj v korist človeštva. 1918-1941 Iz Julijske krajine se je izselilo okrog 53.000 Slovencev. 1919-1939 Iz jugoslovanskega dela Slovenije se je v Kanado izselilo 4593 oseb, vrnilo pa 1234.
1920 Fašistični požig Narodnega doma v Trstu, julija 1920. Začenja se pregon primorskih Slovencev. 1920 Nova država je zamenjala denar: štiri avstrijske krone za en srbski dinar. 10.10.1920 Po plebiscitu je Koroška pripadla Avstriji. 12.11.1920 Rapallska pogodba: določena razmejitev med Italijo in Kraljevino SHS; nova država je izgubila Primorsko.
1921-1931 Na ozemlju Dravske banovine se je število Nemcev zmanjšalo z 41.514 na 28.999. 1923 Fašistična Italija je pričela z grobo raznarodovalno politiko in prepovedala rabo slovenskega jezika v vsem javnem življenju. 1925-1991 Izhajal je Slovenski biografski leksikon. 1928 Poskusno prične oddajati Radio Ljubljana. Ustanovljena je bila Narodna galerija. 1929 Osnovna šola je bila razdeljena v štirirazredno (1. do 4. razred) in višjo (5. do 8. razred). 1931 Na sedanjem Slovenskem ozemlju je živelo 1,397.650 prebivalcev. 1934 umre slovenski Junak general Rudolf maister – degradiran s strani Beograda 
Pogreb generala Rudolfa Maistra 28. julija 1934. Pogrebni sprevod je odšel z Glavnega trga čez glavni most, po Tržaški in Pobreški cesti do pobreškega pokopališča v Mariboru. Res veličasten pogreb. 1940 Na sedanjem Slovenskem ozemlju je živelo okrog 1,441.000 prebivalcev. 
Tigrovec Danilo Zelen 1907 - 1941 13. maj 1941 TIGROVCI V PRVEM SPOPADU S FAŠISTIČNIM OKUPATORJEM SLOVENIJE NA MALI GORI PRI RIBNICI Takoj po okupaciji Slovenije so italijanski policijski preiskovalci intenzivno iskali primorske emigrante, prostovoljce Soške legije (prostovoljne primorske formacije, ki je bila pripravljena na boj takoj po napadu na Jugoslavijo) in seveda na Tigrovce. Tigrovska trojka Danilo Zelen, Ferdo Kravanja in Anton Majnik se je skrivala pred Italijani v okolici Ribnice, ker je tam kot učitelj služboval Anton Majnik. Najprej so se skrivali v podzemnem bunkerju, zaradi nezdravih razmer so se umaknili v Češarkovo lovsko kočo. Že drugi dan za tem, so prišli na Malo goro tri žandarji in 34 italijanskih karabinjerjev in vojakov. Ob tej situaciji se je vnel spopad z močnim streljanjem. Koča je bila lesenjača in ni nudila pravega zavetišča pred streli. V tem spopadu sta bila težko ranjena Danilo Zelen in Ferdo Kravanja, Anton Majnik se je na koncu spopada predal. Ko so Italijani vdrli v kočo se je Danilo Zelen sam ustrelil, Ferda Kravanjo pa so nezavestnega, ranjenega peljali v bolnišnico v Kočevje. Ob splošni zmešnjavi ob koncu spopada se je Majnik spretno iztrgal in zbežal v goščavo. Po zajetju se je Kravanja izdajal za Jovanića, pod to lažno identifikacijo je kasneje Ferdo Kravanja uspel zbežati iz zastražene bolnišnice v Ljubljani. Ob tem je zanimivo, da je bil prav Danilo Zelen eden izmed treh tigrovcev, ki so priskrbeli 7 kg eksploziva za atentat na Mussolinija in ga pretihotapili iz kraljevine Jugoslavije na okupirano slovensko ozemlje pod italijansko oblastjo. Kavsov Franc iz Čezsoče si je eksploziv privezal okoli pasu in, ko je na proslavi v Kobaridu 18. septembra 1938, Mussolini šel tik mimo njega, Franc ni aktiviral eksploziva, ker bi ob eksploziji z Mussolinijem vred umrlo veliko nedolžnih ljudi in otrok, ki so bili takrat na trgu v Kobaridu. Ker so bile zasluge organizacije TIGR in posameznikov od bivših oblasti v Sloveniji dolga leta zamolčane, nepriznane; samo vprašanje tigrovstva pa največkrat obravnavano v negativni luči, so današnja spoznanja drugačna, saj družba tigrovstvo že sprejema kot pomembno pozitivno komponento – a prepočasi. Spričo tega je potrebno slovensko javnost ponovno spomniti na dolg, ki ga ima družba in država do te rodoljubne organizacije.
31.8.1941 Sklenjena pogodba o preselitvi kočevskih Nemcev v Obsotelje. 16.12.1941 Prekmurje je bilo priključeno k Madžarski. 1941-45 V okupacijskih taboriščih je bilo okrog 47.500 oseb. 1942-45 V nemško vojsko je bilo mobiliziranih okrog 35.000 Slovencev. 1942 komunistična služba VOS začne v ljubljanski pokrajini pobijati slovenske meščanske politike, duhovnike in kmete, ki niso bili za boljševistično revolucijo, ogrožena stran organizira vaške straže intako se začne nečloveška državljanska vojna, ki v Sloveniji posredno zahteva okrog 80-tisoč žrtev, rane se še danes celijo. 1943 Poslednji boj Pohorskega bataljona Tokrat smo se odločili da bomo v oddelku Heroji in bitke objavili tudi eno izmed bitk v drugi svetovni vojni na Slovenskem. Načeloma tega ne počnemo, nasploh ne, kadar gre za katerokoli enoto, ki je sodelovala tudi v bratomorni vojni. Pa sploh ni pomembno na kateri strani. Ne želimo poveličevati ničesar, kar je nas Slovence razdvajalo in delilo na takšne in drugačne. Delitev imamo dovolj, potrebujemo tisto kar nas povezuje! V primeru Pohorskega bataljona je šlo za boj z Nemci in njihovimi policijskimi ter pomožnimi silami. Šlo je za nesporen boj proti okupatorju, zato si pohorski bojevniki zaslužijo našo pozornost. Še posebej zato, ker so v tem boju padli vsi do zadnjega. Pravzaprav vsi razen enega, ki je bil ranjen in se ni mogel sam ustreliti ter je zato padel v nemške roke. In tudi ta je bil ustreljen pozneje. Formalno je bil ustanovljen 1. bataljon Pohorskega odreda, kakor se je uradno imenoval Pohorski bataljon, 11. Kimavca 1942 na Dobrovljah. Pohorski bataljon so sestavljali borci 1. bataljona Savinjskega odreda (Kranjčevega bataljona), ki so prišli poleti 1942 na Štajersko iz Dolenjske in se preimenovali v 1. bataljon Pohorskega odreda, borci Šaleške in Savinjske čete 1. Štajerskega bataljona ter borci Ruške čete. Prvi so prišli na Pohorje, konec Kimavca, borci bivšega Kranjčevega bataljona. Meseca Vinotoka sta prišli Šaleška in Savinjska četa, v začetku Listopada pa se je bataljonu priključila še Ruška četa. V bataljonu so bile zraven bataljonskega štaba ustanovljene tri čete in ženski vod. Dejstvo je, da je Pohorski bataljon bil šibkejši kot navadna pehotna četa. Jasno pa je tudi, zakaj. V smislu propagandne vojne, so tudi partizani svojim enotam nadeli imena, ki so dajala videz močnejše vojske, kar je povsem razumljivo. Poveljnik bataljona je bil Rudolf Mede–Groga, ki je imel v štabu še sedem mož, med katerimi sta bila tako intendant kot zdravnik. Na bataljonskem seznamu z dne 30.12.1942 je bilo 94 imen, glede na rekonstrukcijo, pa manjkate dve imeni, kar bi pomenilo, da je celoten bataljon štel 96 borcev. 27 izmed njih, odločilnega dne ni bilo v bataljonu, temveč so bili na terenu ali na bolniški. Vsaka četa je na dan poslednjega boja štela okrog 20 borcev z enim puškomitraljezom, ostali pa so imeli večinoma puške mauzerice. Tretja četa je imela najboljšo oborožitev: 1 težki mitraljez, 1 puškomitraljez, 1 francosko puško, 1 avstrijsko puško, 1 lovsko puško ter preostale mauzerice. Ženski vod je štel 12 bork, oboroženih z 1 mauzerico, 1 lovsko puško in 5 avstrijskimi puškami. Mitraljezci so imeli v glavnem vsak po 300 nabojev, strelci s puškami pa največ do 80 nabojev, večina manj, nekateri tudi le po 30. Kmalu po prihodu na Pohorje so enote bataljona pričele izvajati akcije. V noči iz 8. na 9. Vinotok 1942 je bataljon požgal koče na zahodnem Pohorju, da jih ne bi Nemci spremenili v svoje postojanke. 12. Vinotoka se je bataljonska zaseda že spopadla z nemškimi vermani in policisti ter jih nagnala v beg. V noči iz 23. na 24. Vinotok je bil bataljon v Oplotnici. Napadel je orožniško in vermansko postojanko, nato pa zažgal občinsko poslopje. To noč so partizani razstrelili in požgali poslopja kamnoloma v Cezlaku ter zaplenili večjo količino razstreliva. Nemci so neprestano spremljali akcije in pohode borcev bataljona. Po partizanskih akcijah so za bataljonom pošiljali svoje enote, zato je pogosto prihajalo do spopadov. Dne 26. in 28. Vinotoka se je patrulja bataljona več krat spopadla z Nemci blizu Lovrenca. 2. Listopada se je bataljon spopadel z vermani iz Lukanje, istega dne pa je prišel na obisk k bataljonu tudi komandant Franc Rozman-Stane. 4. Listopada je bataljon v Mislinji zažgal tovarno lepenke ter v vermanski postojanki, ki so jo vermani zapustili brez boja, zaplenil precej orožja in hrane. Na povratku na Pohorje sta bataljon zasledovala vermanšaft in policija. Na Mislinjskem sedlu se je bataljon spopadel z zasledovalci in jih pognal v beg. V tem spopadu je partizane vodil komandant Franc Rozman–Stane. Dne 7. Listopada je lovski odred vermanov in policistov napadel bataljon blizu Ostruhove žage. Prodrl je v bataljonov tabor, a je bil po večurnem boju odbit. 13. Listopada so Nemci izvedli veliko hajko, ki je trajali tri dni in katere se je udeležilo okrog 3000 vojakov in policistov, vendar bataljona niso našli. 26. Listopada, po uspešno izvedeni akciji v Ribnici na Pohorju, so Nemci ponovno sprožili večdnevno zasledovalno akcijo. 3. Grudna je bataljon izvedel akcijo v Josipdolu, kjer se je spopadel z gestapovci. Ob povratku, mu je po sledovih v novem snegu sledila 2. četa policijskega bataljona Wiesbaden in ga obkolila v taboru na Skrivnem hribu. Borci bataljona so se upirali, a prebiti se niso mogli. Boj je odločila pravočasna vrnitev patrulje, pod vodstvom Franca Rozmana-Staneta, ki je Nemce napadla v hrbet. Obroč je bil prebit in bataljon se je umaknil proti Črnemu vrhu. Na slovenski strani so padli trije borci, eden pa je bil težje ranjen in je umrl kasneje. Na nemški strani so bili ubiti trije, hudo ranjeni štirje ter lažje ranjeni še štirje policisti in en oficir. Med 15. in 18. Grudnom so Nemci spet uprizorili večdnevno hajko na Pohorju. Bataljon se je spretno umikal po Pohorju pred nemško vojsko in pred vermani do konca hajke. Nato je 21. Grudna odšel k Osankarici, na položno planoto pod Velikim vrhom, Jagerskimi pečmi in Javorskim vrhom, nedaleč od Treh žebljev. Postavili so si zemljanke in božič so že praznovali v zimovališču. Taborišče je obsegalo približno 100 metrov v kvadratu. V njem je bilo po nemškem poročilu 26 zemljank. Te so segale približno 80 centimetrov pod zemljo in približno toliko nad zemljo in so bile pokrite z rušo ter maskirane. Okrog tabora so bili izkopani obrambni strelski zakloni. V taboru so borci imeli vsakodnevne vojaške vaje, za varnost pa so poleg straž skrbele patrulje, ki so hodile na izvide. Nemci so poskušali neprestano izslediti bataljon, ki jim je bil trn v peti, saj je deloval na območju t.i. tretjega rajha. Drugega Prosinca 1943 so vohuni sporočili Gestapu v Maribor, kje ima Pohorski bataljon svoj tabor. Nemci so pričeli pripravljati veliko akcijo. Šestega Prosinca je bil izdan ukaz za napad. Poklicali so policijske čete iz Krškega, Slovenj Gradca, Šoštanja, Ljubnega in Celja, vojsko iz Laškega, Slovenske Bistrice, Radelj in Slovenj Gradca, vermanšaft iz Celja in Maribora. Naslednji dan je okupator zbral policijo, orožništvo, vojsko in vermanšaft v Mariboru ter v Poljčanah. Od tod je prepeljal enote na izhodiščne položaje v Ruše in v Oplotnico. Osmega Prosinca 1943 je okoli 2.000 mož sovražne vojske obkolilo bataljonski tabor pri Osankarici. Bataljon ni imel podatkov o sovražnikovi moči. Ni vedel, da ga je napadel tridesetkrat močnejši sovražnik. Junaško je sprejel borbo in padel do zadnjega moža, žene in otroka. Žal zaradi tega dejstva nimamo podatkov o poteku boja na slovenski strani. Obstaja le pričevanje iz druge roke, ki se nanaša na pripoved zajetega Franca Kunavra-Sulca v gestapovskem zaporu, preden so ga ustrelili. Kunaver naj bi takrat povedal: »Bil je že dan, ko smo okoli osme ure zjutraj zagledali prve Nemce. Za tem so sledile nove in nove skupine, vse mimo nas, toda vse bliže in bliže…komandant Groga je dal povelje, da mora vsak partizan zase ohraniti en naboj. Živega partizana ne smejo dobiti Nemci v roke niti enega. Jaz sem imel prestreljeno ramensko kost, obe stegni in prste obeh rok. S tako prestreljenimi udi se nisem mogel sam končati.« 
Šarh z družino. Po pričevanjih udeležencev boja na nemški strani, je sprva padel osamljen strel, nato pa se je razvilo tolikšno streljanje »da se posameznih strelov sploh ni čulo, da je kar vrelo«. Boj se je pričel ob 12. uri in je trajal dve uri in pol, morda nekoliko manj. Nemci so sprva v boju uporabljali le puške in mitraljeze, ko pa so spoznali, da ne morejo prodreti v utrjeni tabor, so uporabili tudi minomete. Poročilo orožnikov iz Šoštanja med drugim navaja:« Kmalu so se oglasile v taborišču rezke komande. Oglasile so se slovenske bojne pesmi in pričelo se je divje streljati nazaj. Boj za utrjeno taborišče je trajal natančno dve uri in se je končal s popolnim uničenjem banditov.« Nasploh so vsa nemška poročila izredno pohvalno govorila o boju borcev Pohorskega bataljona. Brez izjeme so poudarjala njihovo junaštvo, nepopustljivost in trdovraten odpor v stilu »borba z banditi je bila izredno trdovratna, tako da je bilo mogoče naknadno ugotoviti, da na bojišču skorajda ni drevesa, ki ga izstrelki ne bi bili zadeli.« Mine so prebile in uničile bunkerje ter zaklone slovenskih borcev in jih večino ubile ali ranile. Posebej so Nemci izpostavili smrt Minke Namestnikove-Sonje, ki se je vrgla med Nemce z ročno bombo v roki in umrla skupaj z njimi. »Bundesfuhrer« Steindl naj bi tudi posebej pohvalil Alfonza Šarha, ki da »se je boril kot lev«. V poslednjem boju, so zraven Šarha junaško padli njegovi trije sinovi, 16 letni Lojzek, 14 letni Pepček in 12 letni Vanček. 
Šarhova sinova Pepček in Vanček. To je evropska legenda o boju Slovencev proti nacionalsocializmu. Moj dedek je vedel za njun pobeg iz graškega taborišča na Pohorje k očetu. Ko je večina borcev že padla, preostali pa so bili skoraj že brez streliva, so se odločili za preboj proti majhnemu potoku na zahodno stran, toda namero jim je preprečila zakasnela orožniška motorizirana enota iz Celja. Pri tem poskusu so padli zadnji borci Pohorskega bataljona. Le ranjenega Franca Kunaverja–Sulca so Nemci ujeli živega ker se zaradi ran ni mogel sam ustreliti. Pa tudi njemu niso prizanesli. Tridesetega Malega srpana 1943 so ga ustrelili pri Ljubnem v Savinjski dolini. Hudo ranjene borce, ki pa so še kazali znake življenja, so Nemci pokončali z udarci puškinih kopit. Kljub temu pa to še ni bil konec boja. Zadnji strel naj bi padel po koncu boja iz smreke ter zadel nemškega stotnika v vrat. Streljal naj bi mlajši Šarhov sin, ki so ga nato sestrelili s smreke. S tem se je boj končal. O tem dogodku poroča tudi nemško poročilo Steierische Hematbund iz Celja, ki pravi, da je po triurni borbi enega partizana iz drevesa sestrelil sam »Bundesfuhrer« Steindl. Na slovenski strani je v poslednjem boju padlo 69 borcev. Nemci so 65 padlih Slovencev odpeljali v Gradec ter jih pokopali na graškem pokopališču. Pozneje so našli še štiri padle in jih pokopali na pokopališču v Oplotnici. Po vojni so posmrtne ostanke teh štirih prekopali k spomeniku v Ruše. Na nemški strani je bilo v boju pri Osankarici 19 mrtvih in 31 ranjenih. Nemci so se zavedali pomena zmage pri Osankarici, na katero so bili izjemno ponosni. O uničenju bataljona so poročali v Berlin državnemu vodji SS in šefu nemške policije Heinrichu Himmlerju, ta pa je poslal sporočilo o uničenju bataljona vodji nemškega rajha Adolfu Hitlerju. Nemci so navajali, da je bataljon izvedel 105 napadov, 6 večjih akcij in zažgal 9 objektov. Himmler je poročal Hitlerju o boju na Pohorju Junaški boj Pohorskega bataljona do zadnjega naboja in zadnje kaplje krvi, proti tridesetkrat močnejšemu in bolje oboroženemu sovražniku, je postal legendaren. Legenda o Pohorskem bataljonu živi še danes, po 63 letih, le da se zadnja leta na prizorišču poslednjega boja bataljona zbere toliko častilcev njegovega spomina, kolikor je bilo takrat v akciji angažiranih okupatorjev. Duh Pohorskega bataljona »manj strašna je noč je v črne zemlje krili, kot so pod svetlim soncem sužni dnovi«, je preživel in naj med slovenskimi generacijami živi večno! Slava mu! To je bila bitka, kjer ni bilo žrtev med kmečkim prebivalstvom, kar ne velja za mnoge druge bitke. 8.9.1943 Kapitulirala Italija. 16.9.1943 Slovensko primorje priključeno k Sloveniji.  
Pesnika Balantič in kajuh sta padla na nasprotnih straneh – tragika bratomorne vojne. 9.5.1945 Osvobojena Ljubljana. Maj 1945 Ozemlje Slovenije zapustilo okrog 20.000 Slovencev, od tega 6.000 civilistov in okrog 25.000 pripadnikov nemške manjšine. 
Poleti 1945 Množični poboji domobrancev in civilistov. Ocene: od 9.000-15.000 oseb (umori nekaj 10-tisoč Srbov in Hrvatov). 29.11.1945 Razglašena FLRJ. 1945-1956 Iz koprskega okraja se je izselilo okrog 27.500 oseb, večinoma v Italijo. 1946 Izvedena agrarna reforma (nadaljevana 1948 in 1958). 1947 Pariška mirovna pogodba: določena nova zahodna meja in ustanovljeno Svobodno tržaško ozemlje (STO). Skoraj vsa Primorska je bila priključena Sloveniji. 1947 Poglejmo primer Štrigove in okoliških vasi v Medžimurju leta 1945. Takratni OZNOvec Zdenko Zavadlav v svoji knjigi Matjaževa vojska na slovenskem med drugim piše naslednje: »Cirkus je bil tudi v Štrigovi. Ti kraji naseljeni večinoma s Slovenci, so v preteklosti stalno spreminjali svojo pripadnost, tako v Avstroogrski, v Dravski banovini in v NDH pod okupacijo. Enkrat so bili na slovenski, drugič na hrvaški strani. Po medvojni OF pripadnosti so bili na slovenski strani in so tako hoteli tudi ostati. Organizirali so svoje narodne odbore, šole in izobesili slovenske zastave. Račun brez krčmarja, tudi dveh krčmarjev! Le-ta sta bila Kardelj in Bakarić! Štrigova z okoliškimi vasmi je hrvaška, saj v »internacionalistični« Jugoslaviji meja tako ni pomembna! Zgleda da za Slovence ni, za Hrvate pa je. Naši mariborski oznovci in knojevci so morali s krvavečim srcem po posebnem naročilu Kardelja in Mačka »delati red«. Ta red pa je bila pripojitev Štrigove Hrvaški in ustoličenje hrvaške ljudske oblasti. Seveda pa odstranitev slovenskih zastav in napisov na krajevnih odborih in šolah ter pregon slovenskih odborov in šolnikov. Naj živi «bratstvo in edinstvo«! Naj živi internacionalistična KPJ!« Verjetno je kakršenkoli komentar k temu pisanju odveč. Kmalu po vojni se je zato tudi zgodil strašen masaker nad Slovenci v Štrigovi (30 pobitih v eni noči z ustaškokomunističnimi metodami, z motikami in krampi). Izgubili smo ozemlje in ljudi. Nobena ulica se ne imenuje po Štrigovskih žrtvah. Noben učbenik jih ne omenja. Še leta 1929 je bilo celo Medmurje pod Mariborsko upravno enoto. 15.3.1948 Na ozemlju Slovenije (brez STO) je živelo 1,391.873 prebivalcev. 1948 Odpravljena je bila zasebna trgovina. 1 9 5 0
1952-53 Politika kolektivizacije vasi se izkaže za neuspešno; obvezen odkup je bil postopoma ukinjen. 1953-1991 Delež neslovenskega prebivalstva v Sloveniji se je povečal os 3,5 na 12,2%. 5.10.1954 Londonski memorandum: coni A in B Svobodnega tržaškega ozemlja sta bili razdeljeni med Italijo in Jugoslavijo. 1955 Avstrijska državna pogodba: določena je bila severna državna meja in položaj slovenske manjšine na Koroškem. 1955-1990 V Slovenijo se je priselilo 289.289 oseb, odselilo pa 207.259. 1959 – politični proces proti Jožetu Pučniku Okrožno sodišče v Ljubljani je pod predsedstvom sodnika Sava Šifrerja 30. marca 1959 razsodilo:
1961 Papež Janez XXIII ustanovil Ljubljansko nadškofijo. 1965-1975 Na delo v tujino je odšlo okrog 70.000 ljudi. 1968-1970 Delovni teden je bil skrajšan na 42 ur. 1971 V Sloveniji je živelo 1,727.137 oseb. 1976 Močan potres na Tolminskem. 1977 Obnovljena je bila koprska škofija. 1980 V ZDA se je 126.643 prebivalcev opredelilo za Slovence. 1981 V Sloveniji je živelo 1,891.864 prebivalcev. - po letu 1980 pa se je na že tako podjarmljeno slovensko šolstvo pripravljal končni udarec, skupna programska, skrajno centalistična, jugoslovanska jedra (počasi bi ukinili jezik). 1988 Proces proti četverici - najprej zaprejo Janeza Janšo 31.5.1988 - pred vojaškim sodiščem v Ljubljani, teror in sojenje v srbščini sprožita demonstracije in poenotita Slovence. Začne se slovenska pomlad – projugoslovanske sile so bile proti osamosvojitvi, a ko so sprevidele, da jim ne bo uspelo, so zadnji trenutek stopile na pomladno stran, a s figo v žepu, kar ugroža slovensko bodočnost. Vse tajne službe nedemokratične tuje države še danes delujejo (vojaška služba KOS, mreža SDV, itn). Vsi mediji ostanejo v rokah starih prosrbskih tajnih služb, enako velja za gospodarstvo, šolstvo in univerze. Uničili so večino arhivov. Ponavlja se Beloruski scenarij – kjer se v šolah sploh več ne učijo materinega jezika, ampak ruskega. V šolah se še danes poveličuje staro državo in slovenske okupatorje (1945-1991). O pomenu osamosvojitve za ohranitev slovenskega naroda, se v šolah praktično ne uči – otroci o tem vedo manj kot recimo recimo o kosovski bitki. O Maistru komaj da kaj slišijo – da je Maistrova vojska hotela samostojno Slovenijo, in da so zato ogromno slovenskih bojevnikov za svobodo pobile srbske in hrvaške enote, o tem ne slišijo prav nič. Še in še bi lahko naštevali.
1989 Slovenska opozicija je predstavila Majniško deklaracijo, uradna politika pa Temeljno listino Slovenije. 1990 Prve večstrankarske volitve po letu 1941
DEMOS-ova vlada 1990, prve svobodne volitve po letu 1941. Lojze Peterle je postal predsednik vlade 16. maja 1990. Volitve so bile 8. aprila 1990. Prva demokratično izvoljena vlada je štela 27 ministrov in ministric, in sicer: predsednik vlade (tedaj izvršnega sveta) je bil Lojze Peterle, podpredsednik za družbene dejavnosti Matija Malešič, za varstvo okolja in regionalni razvoj Leopold Šešerko, za gospodarstvo pa Jože Mencinger. Notranji minister (tedaj sekretar) je bil Igor Bavčar, za finance Marko Kranjec (nasledil ga je Dušan Šešok), za ljudsko obrambo Janez Janša, za pravosodje in upravo Rajko Pirnat, za mednarodno sodelovanje Dimitrij Rupel, za zdravstveno in socialno varstvo Katja Boh, za drobno gospodarstvo Viktor Brezar in za kulturo Andrej Capuder. Sekretar za borce in vojaške invalide je bil Franc Godeša, za zakonodajo Alojz Janko, za varstvo okolja in urejanje prostora Miha Jazbinšek, za trg in splošne gospodarske zadeve Maks Bastl, za promet in zveze Marjan Krajnc, za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Jožef Jakob Osterc, za informiranje Stane Stanič, za turizem in gostinstvo Ingo Paš, za delo Jožica Puhar, za industrijo in gradbeništvo Izidor Rejc, za raziskovalno dejavnost in tehnologijo Peter Tancig, za energetiko Miha Tomšič, za družbeno planiranje Igor Umek, za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo Peter Vencelj, za vprašanja Slovencev po svetu ter italijanske in madžarske narodnosti v Sloveniji pa Janez Dular.
Za samostojnost je glasovalo 95% udeležencev. Plebiscitna odločitev, v primeru pozitivnega izida, je morala biti uresničena v šestih mesecih. Na plebiscitarno vprašanje "Ali naj Slovenija postane samostojna in neodvisna država?" je od 93,2 odstotka udeleženih volivcev okoli 95 odstotkov odgovorilo pritrdilno, tj. 88,5 odstotka vseh volivcev. 25.6.1991 Slovenija razglasi samostojnost; izbruhne desetdnevna vojna.  
Junij - julij 1991, vojna za Slovenijo, 25.10.1991, zmaga in odhod jugo vojske 7.10.1991 Uvedena slovenska denarna enota - tolar. 25.10.1991 Slovenijo zapustil zadnji vojak JLA. 1991 V Sloveniji je živelo 1,965.986 prebivalcev. 1992 Banka Slovenije je dala v obtok pravi denar, ki je zamenjal dotedanje bone. Tolar je postal zunanje konvertibilen 1.9.1995. 15.3.1996 Uzakonjena devetletna osnovna šola. 1996 na volitvah zmaga pomladna opcija, a zaradi prestopa poslanca (stare varnostno-obveščevalne službe so infiltrirane v pomladne stranke, ki so leta 1990 nastopile proti strankam starega režima), ni sestavila vlade 1997 ZDA so ukinile vizume za slovenske državljane. 2004 Sprejem v Evropsko unijo in vojaško zvezo NATO, po letu 1990, 1996, spet (volitve 3.10.2004) zmaga pomladna politična opcija in po letu 1992 dobi prvič možnost za sestavo vlade 2008 Slovenija predseduje Evropski uniji, velik uspeh po tisočletjih boja za lastno državo – a še nekaj deset let nazaj se je zdelo, da se bo Slovenija utopila v balkanskem loncu.
Boris Pahor, slovenski pisatelj, * 28. avgust 1913, Trst. Pahor je bil rojen v Trstu leta 1913. Po dovršeni osnovni šoli je obiskoval katoliško Bogoslovno semenišče Koper (takrat, pod italijansko državo, Capodistria). Leta 1920 je bil priča požigu slovenskega Narodnega doma v Trstu, ki so ga izvedli italijanski fašisti, kot Tržačan pa tudi drugim zločinom, ki so bili storjeni nad v takratni Italiji živečim slovenskim prebivalstvom. V obdobju 2. svetovne vojne se je po propadu Mussolinijeve Italije in nemški okupaciji tržaške pokrajine na partizanski strani udeležil narodnoosvobodilne vojne. Zadnje leto vojne je preživel v treh nacističnih koncentracijskih taboriščih (Natzweiler-Struthof, Dachau in Bergen-Belsen). Po vojni je zagovarjal potrebo po slovenski demokratični državi. Njegova literarna dela so priznana v Franciji, Nemčiji, ZDA, Italiji, Sloveniji v mlajšem obdobju pa tudi v Španiji in na Finskem. Najbolj znan zapis je Nekropola, novela o pisateljevem življenju v taborišču Natzweiler-Struthof. Zelo znana je tudi trilogija o slovenski manjšini v Italiji, prevedena v nemščino in francoščino. Tudi več drugih del je prevedenih v francoščino, nemščino, srbohrvaščino, madžarščino, angleščino, španščino, italijanščino, katalonščino in finščino. Pahor je večkrat kandidiral za Nobelovo nagrado. Leta 1992 je za svoje literarno delo prejel Prešernovo nagrado, maja 2007 pa je bil sprejet v red legije časti, najvišje francosko državno priznanje. Ob izdaji že tretjega ponatisa knjige Nekropola-(preko 30.000 izvodov v italjanščini), je bil v nedeljo- 17. februarja 2008, povabljen na predstavitev v državno televizijo-RAI-(ima preko 4,5 miljona gledalcev), kjer je predstavil delo in opozoril na zločine, katere je italijanski fašizem storil Slovencem na Tržaškem in drugod.
Bodočnost ... Yüklə 14,65 Mb. Dostları ilə paylaş:
|
