Slovenska državnost in njene korenine

III Karantanija

Karantanija se je na svoji vzhodni meji uspešno upirala napadom obrske konjenice, na zahodu pa se je slovenska karantanska vojska več krat uspešno spopadla z Langobardi oziroma njihovim vojvodo v Furlaniji. Leta 704 je bil v eni izmed vojn premagan Langobardski vojvod Ferdulf; Slovenci pa so si povrnili številne kraje v Furlaniji. Po letu 740 je v Karantaniji vladal knez Borut. Vzdrževal je prijateljske odnose s severnimi sosedi Bavarci, ki so bili takrat pod frankovskim kraljestvom. Toda bavarski vojvoda Odilo se je hotel leta 743 odcepiti od frankovskega kraljestva in se je zato uprl Frankom.

V bitki ob reki Lech so Karantanci pomagali Bavarcem, a oboji so bili s strani Frankov premagani. Franki so najprej upostošili Bavarsko, nato pa se je Odilo sicer vrnil, a je moral priznati nadoblast Frankov. Dve leti kasneje, 745,,se je iz Panonije proti Karantaniji usmerila velika vojska Obrov. Karantanski knez Borut se je tedaj po pomoč obrnil na Bavarce, da mu vrnejo uslugo. Bavarskemu vojvodi Odilu so Franki dovolili, da je odšel pomagat Karantancem, toda le pod pogojem, da tudi Karantanija sprejme krščansko vero in pristopi k Frankovskemu kraljestvu ter prizna frankovsko nadoblast.
Franki so takrat v soglasju z papežem predstavljali varuhe krščanske Evrope. Karantanci so s pomočjo Bavarcev premagali Obre in se priključili Frankovskemu kraljestvu. Sklenjena je bila pogodba med Borutom in Frankovskim kraljestvom, po kateri so Karantanci obdržali lastne vladarje in upravo ter karantansko pravo. Sprejeti pa so morali krščansko vero in zato je moral knez Borut na Bavarsko poslati talce.
Med njimi sta bila njegov sin Gorazd in nečak Hotimir (Cheitmar). Oba kneza sta bila krščena in krščansko vzgojena v skladu z pogodbo. Prebivala sta v irski samostanski šoli na otoku Awa (danes Herreninsel) na Kimskem jezeru (Chimsee). Leta 750 je knez Borut umrl in nasledil ga je njegov sin Gorazd, ki so ga Bavarci poslali Karantancem, ti pa so ga ustoličili na knežjem kamnu v skladu s slovensko navado. Knez Gorazd je bil prvi slovenski krščanski knez. V Karantaniji je pripravil vse potrebno za prihod krščanskih misionarjev, toda po dveh letih vladanja je umrl. Nasledil ga je bratranec Hotimir, pod čigar vladavino se je v Karantaniji pričelo pokristjanjevanje.
Leta 753 je Solnograški škof Virgil v Karantanijo poslal škofa Modesta z njegovimi duhovniki in misijonarji. Toda s pokristjanjevanjem ni šlo vse gladko. Nova vera ni bila všeč številnim staroverskim Slovencem, ki so se oklepali svoje vere in niso želeli sprejeti tuje. Zlasti pa je to veljalo za slovensko plemstvo, kajti takratni Slovenci so imeli po več žena in številne družine. Cenili so naravo in njene zakone ter stroslovenske bogove. Tudi mnogoženstvo je bilo zanje naravna, božja danost.
Položaj ali status žensk je bil pri Slovencih drugačen, kot pa pri germanskih narodih kot so bili Bavarci in Franki. V bitkah so Slovence pogosto spremljale tudi njihove žene, ki so se nemalokrat z orožjem tudi borile z ramo ob rami s svojimi možmi proti sovražniku. Pogosto pa so ostale za bojno linijo in tistemu, ki je strahopetno zapustil bojišče ter pribežal v zaledje, se ni nič kaj prijetno godilo, ko so ga Slovenke zasramovale in celo preteple kot izdajalca in bojazljivca.
Ko je škof Modest leta 767 umrl, je prišlo do prvega upora staroverskih Slovencev proti kristjanom. Knez Hotimir je zatrl tako prvi upor leta 767, kot tudi drugega leta 768. Ko pa je knez Hotimir leta 770 umrl, njegov naslednik knez Valhun ali Volkun ni mogel zasesti prestola, ker je izbruhnil največji upor. Staroverski Slovenci so tokrat zmagali in pregnali iz Karantanije vse tuje krščanske misionarje. Toda le za dve leti, ko so krščanski Slovenci skupaj z bavarskim vojovodo Tassilom III. ponovno premagali staroverske Slovence. Morda je bilo to celo v znameniti Bitki na Lurnskem polju (Ljursko polje kot ga imenuje škof Anton Martin Slomšek) v bližini današnje Požarnice na zahodnem Koroškem. Na knežjem kamnu je tokrat le bil ustoličen knez Valhun. Solnograški škof Virgil pa je v Karantanijo poslal še šest skupin misionarjev, kot navajajo viri leta 784.

V tistem obdobju je postal kralj Frankov znameniti Karel Veliki (770). Kot varuh in širitelj krščanstva se je podal na številne pohode proti nekrščanskim ljudstvom. V teh pohodih so s svojo vojsko sodelovali tudi karantanski in karniolski knezi. V virih je posebej omenjen knez Vojnomir, ki je vladal v Karnioli, kasnejši Kranjski.

Okrog leta 800 je v Karantaniji vladal knez Domicijan ali Domislav, ki je v letih po velikem slovenskem staroverskem uporu odločilno pripomogel k spreobrnitvi Karantancev h krščanski veri. Leta 1992 so odkrili kos njegovega prvotnega nagrobnega kamna in rekonstruirali latinski napis, ki se v slovenščini glasi: 'Tukaj počiva vojvod Domicijan, ki je v času cesarja Karla premagal pogane in ljudstvo spreobrnil v krščanstvo'. Iz napisa bi bilo moč sklepati, da se tudi po velikem staroverskem uporu, številni Slovenci v Karantaniji še zmeraj niso sprijaznili z novo vero in da je še enkrat prišlo do upora starovercev, ki jih je premagal vojvod Domicijan ali Domislav ter jih dokončno spreobrnil v kristjane.

Frankovsko kraljestvo je v tistem času veljalo za krščansko kraljestvo nad kraljestvi in slovenska Karantanija je bila samostojna država v tem krščanskem kraljestvu. (Najlažje je narediti simbolično primerjavo z današnjo EU, le da na nekoliko drugačnem nivoju.) Leta 800 je papež Leon III. v Rimu ob božiču kronal Karla Velikega za rimskega cesarja, kar je bil začetek Svetega rimskega cesarstva, ki je nato obstajalo do leta 1806. Karantanija ni bila podrejena Bavarski, kot navajajo nekateri zgodovinarji, temveč le Frankovskim kraljem oz. Svetemu rimskemu cesarstvu. Po knezu Valhunu so v Karantaniji vladali knez Domislav, kneginja Pribislavka ter knezi Semika, Stojmir in Etgar.

Ustoličevanje

Vpliv karantanske »demokracije« (izbira knezov) na svetovno politiko, na moderno državo, na demokracije – na vladavino ljudstva. Spodnje vsebine se v šoli ne predstavljajo.

Prvo ustoličevanje se je zgodilo leta 657/8. Poročilo najdemo v Fredegarjevi kroniki. V letu 623 je prvič omenjen kralj Samo. Plemiči v poznem srednjem veku so bili osupli, ko so(če so) zvedeli za demokracijo, ki so jo Karantanci izvajali.

Francoski zgodovinar Jean Bodin, 1529 Angers - 1596 Laon, napiše znamenito delo, ki je izšlo leta 1576, Les Six Livres de la République - "Šest knjig o republiki", kjer utemeljuje argumente absolutne oblasti in suverenosti, ko narod prostovoljno prenese svojo suvereno oblast na vladarja. Kljub pojmu absolutne oblasti, se zavzema za neke vrste demokracijo, demokratično republiko z načelom tolerance. V tekstih opiše tudi karantansko obliko demokracije, ustoličevanje knezov s strani ljudstva, ko pride do prenosa ljudske oblasti na kneza. Njegova razmišljanja so imela vpliv na mnoge humaniste, politike, filozofe. Pravi, da je Bog res kreator sveta, a da se ne bi smel vmešavati v odnose znotraj sveta (temu na nek način zadosti krščanstvo s svobodno voljo vsakega posameznika). V njegovem delu Thomas Jefferson najde tudi slovensko obliko demokracije - karantansko ustoličevanje knezov s strani ljudstva, ta princip prenese tudi v Deklaracijo o neodvisnosti ZDA. Deklaracijo o neodvisnosti razglaša, da so vsi ljudje enaki in imajo enake pravice, vlada pa je v službi ljudi, ne njihov vladar – tiran.Bodin v svoji Republiki navaja: 'NIČESAR NI, KAR BI BILO MOGOČE PRIMERJATI Z OBIČAJEM, KI JE BIL V NAVADI V KARANTANIJI', kjer še danes najdemo blizu kraja Šentvid sredi travnikov marmornati kamen. Obkrožen od množice, držeč z desnico na povodcu marogasto govedo in z levico prav takega konja, sede na ta kamen kmet. Ta pravica mu gre po rodu. Tisti, ki naj bi postal knez, pristopi s številnim spremstvom. Pred njim nosijo prapore. Vsi so pražnje oblečeni v rdeče, le knez stopa oblečen kot ubog pastir. V roki drži pastirsko palico. Kmet, ki sedi na kamnu, zakliče v slovenskem jeziku: »Kdo je ta, ki se bliža tako hrupno?« Ljudstvo mu odgovori, da je to njihov knez. Nato kmet vpraša: »Ali zna prav razsojati? Ali ve, kaj je dobro za deželo? Je rojen svobodnjak? Prave vere?« Vsi mu odgovorijo: »Tak je in tak bo ostal!« Nato kmet lahno udari kneza po licu. Potem, ko knez zagotovi kmetu, da je odvezan javnih obveznosti, se sam povzpne na kamen, zavihti svoj meč na vse štiri strani sveta in obljubi ljudstvu, da bo pravičen sodnik.




Spomenik ameriški deklaraciji o neodvisnosti v Clevelandu (Ohio) in slovenskemu izvoru demokracije.
Stran 129 iz knjige Lex Six Livres de la Republique, napisal Jean Bodin, Pariz 1576. Na tej strani je opis ustoličevanja karantanskih knezov – Forme d'investir le Duc de Carinthie. Bodin začenja z besedami: 'Nič se ne more primerjati s tem obredom…' Izvod te knjige se je nahajal tudi v zasebni knjižnici Thomasa Jeffersona, avtorja ameriške Izjave o neodvisnosti, leta 1776. Ta stran je posebej označena.

Povezavo med ustoličevanjem, Bodinom in T. Jeffersonom je našel profesor Jožef Felicijan in jo opisuje v knjigi iz leta 1967 »Geneza kontraktualne teorije in ustoličevanje karantanskih knezov«.

Thomas Jefferson, ameriški politik, agronom, vrtnar, arhitekt, etimolog, matematik, kriptograf, inšpektor, paleontolog, pisatelj, odvetnik, izumitelj in violinist, * 13. april 1743 , † 4. julij 1826. Slovenski učbeniki in podtaknjena kulturna in politična elita stalno zamolčujejo (če kaj povode potem relativizirajo), da je ustoličevanje karantanskih knezov, oziroma ljudska demokracija Karantanije bila vzor Thomasu Jeffersonu za pisanje Deklaracije o neodvisnosti ZDA. Preko Jeffersona smo Slovenci posejali seme svobode po večini razsvetljenega sveta. Večina pomembnih starih civilizacij (Rim, Egipt, itn) je gradila na moči - le slovenska civilizacija je gradila na svobodi in demokraciji in kot kaže, je ta princip svobode in demokracije zmagal.

Knežji kamen je bil postavljen na vzpetini ob Krnskem gradu "Karnburg", danes je tam samo še cerkvica s pokopališčem. Koroška je središče slovenske zgodovine: Krnski grad, Gospa sveta, Gosposvetsko polje, Šentpeter - rojstni kraj Jožefa Stefana, katedrala v Krki - Gurk - kraj svete Heme, Milštat [Millstatt] - kraj danes zamolčanega karantanskega svetnika Sv. Domicijana, itn, Slovenci na Koroškem nas čakajo, da jih kdaj obiščemo..

Knežji kamen

III Kraljestvo Karantanija

Leta 865 je neposredno oblast nad Karantanijo prevzel sin frankovskega kralja Ludvika Germanskega, kraljevič Karlman, ki je že pred tem živel v Karantaniji s slovensko plemkinjo Liutswind. Karlman s svojo zakonito ženo ni imel otrok, je pa imel z Liutswind zunaj zakonskega sina Arnulfa, rojenega okrog leta 850. Po očetovi smrti, leta 876 je Arnulf Koroški postal nov karantanski vojvod. Karantanci so ga imeli izredno radi, ker je bil pogumen in razsoden vladar. Zaradi svojega nezakonskega statusa ni imel pomembnejšega položaja v tedanji karolinški hierarhiji, čeprav je bil najbolj sposoben izmed vseh takratnih potomcev Karla Velikega (Karolingov). Arnulf Koroški je bil zelo razočaran nad tedanjim kraljem, svojim stricem Karlom III. Debelim, ki se je pogosto s svojimi sovražniki pogajal in jim v zameno za mir plačeval s srebrom in zlatom. Tudi pogosto podkupovanje drugih karolinških kraljevičev je imel za zelo sramotno. Arnulf pa je bil povsem drugačen, saj se s svojimi nasprotniki ni hotel pogajati. Dolgo se je bojeval z drugim slovenskim knezom Svetopolkom (Sventopolk, Svatopluk), ki je bil na čelu Moravske (Slovaške). Oba vladarja sta bila neprestano v sporu zaradi vpliva na Rakoško - »vzhodno grofijo ob Donavi« ali vmesno ozemlje med Karantanijo in Moravsko, iz česar je kmalu nastala »Osterreich« ali Avstrija oz. Vzhodna krajina ali marka. Poleg tega ozemlja pa je šlo tudi za prevlado v Panoniji. Leta 855 sta oba slovenska vojvoda vendarle sklenila mir. Ko so se leta 887 predstavniki frankovskega plemstva zbrali na državnem zboru v Trieru (Triburu), je karantanski vojvod Arnulf Koroški, tja prišel z veliko vojsko Noričanov (Karantancev) in drugih Sloven(c)ov, ali kot poroča vir v latinskem jeziku – Cum manu valida Noricorum et Sclavorum. Danes bi rekli da je izvedel »državni udar s svojo slovensko vojsko« in odstavil svojega strica, kralja Karla III. Debelega ter tamkaj zbrane plemiče prisilil, da so za novega kralja izbrali njega. Tudi Arnulfova domača vojvodina Karantanija je takrat dobila svoj drugačen družbeni položaj. V virih jo omenjajo kot Regnum Carentano ali Kraljestvo Karantanijo. Arnulfovo Karantansko kraljestvo je obsegalo Karantanijo (poznejši Koroško in Štajersko), vključno s poznejšo Kranjsko ter Panonijo vključno s Slovinijo (Slavonijo). Arnulf je upravljanje Kraljestva Karantanije prepustil svojim zaupnikom, predstavnikom domačega karantanskega in panonskega plemstva. V Karantaniji je bil njegov namestnik bratranec Luitpold (ta je bil začetnik velike rodbine Luitpoldincev, ki je potem še dolgo vladala v Karantaniji, pa tudi na Bavarskem), v Panoniji pa vojvod Braslav, ki se je po vojni z Madžari umaknil v Savinjsko dolino. Po eni izmed teorij, je prav vojvod Braslav začetnik Žovneških grofov, kasneje državnih knezov in trojnih imperialnih grofov Celjskih. Arnolf Koroški pa se ni zadovoljil le z nazivom frankovskega kralja, temveč je hotel tudi obnoviti njegovo slavo in veličino kakor v času Karla Velikega. Za svoje zaveznike in vazale si je pridobil pariškega grofa in kralja Francije Oda, furlanskega grofa Barengarja in burgundskega vojvodo Rudolfa. Predvsem pa je postal Arnulf zaveznik rimske Cerkve, ki mu je leta 889 podelila časten naslov svojega sina in branitelja: Arnolfus rex ecclesiae chatolichae filius et defensor. Tega leta ga je rimski papež Štefan V. povabil v Rim, da bi mu izročil tudi cesarsko krono. Toda Arnulf je bil ponovno zapleten v hude boje z Moravci in se ni mogel odzvati vabilu. Cesarsko krono si je takrat namesto Arnulfa izsilil vojvod Vido iz Spoleta, ko pa je ta leta 895 umrl, je novi papež Formoz tokrat že drugič povabil Arnulfa Koroškega v Rim. Konec tega leta je Arnulf dejansko prispel v Rim s svojo vojsko, 22. februarja naslednje leto (896) pa je bil kronan za cesarja. Žal je umrl že tri leta kasneje po dolgi bolezni, 8. decembra 899. Po Arnulfovi smrti leta 900 so kraljestvo Karantanijo napadli Madžari. Kmalu so zasedli večji del ravninske Panonije in jo odtrgali od Karantanije. V vojni z Madžari 901 je Arnulfov bratranec, karantanski in bavarski mejni grof Luitpold zmagal ter ohranil samostojnost Karantanije. Nekaj let kasneje so Madžari napadli in uničili še Veliko Moravsko (906), ki se nikoli ni več obnovila. Leto za tem je mejni grof Luitpold pri Bratislavi (907) utrpel uničujoč poraz. V boju z Madžari je padel tudi sam. Po Luitpoldovi smrti je postal vladar Karantanije in Bavarske njegov najstarejši sin vojvod Arnulf (Bavarski). Že leta 916 je prepustil Karantanijo svojemu mlajšemu bratu vojvodu Bertoldu Koroškemu, ki je sicer v virih omenjen kot karantanski vojvod šele leta 927. Ko je njegov starejši brat Arnulf umrl (938), je Bertold Koroški postal tudi bavarski vojvod. Leta 943 se je Bertold Koroški vnovič izkazal in se potrdil kot pogumen vladar, ko je premagal Madžare, ki so vnovič napadli Karantanijo. Umrl je leta 947. Zemljevid 3 Po karantanskem pravu, ki upošteva žensko nasledstveno vejo, so bili nasledniki Arnulfa Koroškega, ki so izhajali iz Luitpoldincev, Konradincev, Otonov in Salijcev, tudi za Karantance zakoniti domači vladarji in ne tujci! Geografija angleškega kralja Alfreda, nastala okoli leta 880, pove, da je mejila Karantanija ob Donavi na severu na Velikomoravsko (Slovaško), na vzhodu pa na Bolgare, od katerih jih je delila le "pustinja med Donavo in Tiso". Na vzhodu npr. Blatni Kostel leta 880 zanesljivo neposredno pripada h Karantaniji. Leta 871 šteje iz Panonije pobegli salzburški duhovnik, ki je verjetno tudi avtor Conversio bagoariorum et carantanorum, zgodovino Spodnje Panonije le za del zgodovine Karantancev. IIII Slovenski kralji, vojvode in knezi KRALJ SAMO 623 - 658; KRALJ ZDRUŽENIH SLOVENSKIH POKRAJIN (SLOVENCEV IN SLOVAKOV) TER ČEHOV IN LUŽIŠKIH SORBOV Imel je 12 žena, 35 sinov in 15 hčera Kralj SAMO je bil IZVOLJENI kralj vseh Karantancev (tudi dela Panoncev), pa tudi Slovakov (Moravcev), Čehov in Sorbov. Listina Excerptum de Karentanis; Listina Conversio Bagoariorum et Carantanorum (spreobrnitev Bavarcev in Karantancev) iz Solnograda nastala okoli leta 873, navaja da je SAMO vladal v Karantaniji (in Quarantanis). Podobno navaja tudi listina Auctarium Garstense - In Karinthiam. VALUK ok. 650 - 8.STOLETJE; PRVI IZPRIČANI KNEZ KARANTANIJE (Marca Vinedorum) BORUT 743 - 750; KARANTANSKI KNEZ GORAZD 750 - 752; PRIPRAVI VSE ZA ZAČETEK POKRISTJANJEVANJA HOTIMIR - KAJTIMAR 752 - 769(770); ZAČNE SE AKTIVNO POKRISTJANJEVANJE VOLKUN - VALJHUN - VALTUNC ok. 769; VERSKO-DRŽAVLJANSKA VOJNA MED SLOVENCI, 772. LETA BAVAREC TASSILO III. POMAGA KRŠČANSKIM SLOVENCEM PROTI SLOVENCEM STAROVERCEM - BITKA NA LURNSKEM POLJU VOJNOMIR ok. 796; SLOVENSKI (CARNIOLSKI, ISTRSKI ALI PANONSKI) KNEZ DOMISLAV - DOMICIJAN ok. 800 PRIBISLAVKA CEMIKA (SEMIKA) STOJMIR ETGAR LJUDEVIT - LJUDOVID 819 - 823; "KNEZ SLOVENSKE ZEMLJE" PANONSKO-POSAVSKI KNEZ ZNAN PO UPORU PROTI POKRISTJANJEVANJU RATIMIR 830; NASLEDNIK LJUDEVITA POSAVSKEGA PRIBINA 840 - 861; KNEZ SPODNJE PANONIJE KOCELJ 861; PANONSKI KNEZ - PRIBINOV NASLEDNIK BRASLAV 890; PANONSKI VOJVOD - NAZIV MU JE PODELIL KRALJ ARNULF KOROŠKI HELMVIN ALBGARIJ KARANTANSKI VOJVOD PABON KARANTANSKI VOJVOD KARLMAN 861; SE UPRE OČETU KRALJU LUDVIKU GERMANSKEMU KOT SLOVENSKI VOJVOD KRALJ (CESAR) ARNULF KOROŠKI 876 - 899; OČE KARLMAN, MATI LIUTSWINF - KARANTANSKA PLEMKINJA. ROJ. 850, UMRL 899. Prvi izvirni vir, listina conversio bagoariorum et carantanorum nastala okrog 873 v Solnogradu, vojvode helmvina, albgarija in pabona imenuje bavarski vojvode (duces bagoarii), drugi primarni vir, listina excerptum de karentanis, pa iste vladarje imenuje karantanski vojvode (duces carentanorum). Protislovje je možno pojasniti le z dejstvom, da so bili vojvode potomci bavarskih očetov in karantanskih mater, torej slovenci po karantanskem pravu, po bavarskem pa bavarci, ker njihovo pravo priznava le očetovo nasledstvo, v nasprotju z karantanskim, ki v primeru da po očetu ni naslednika, priznava tudi nasledstvo po materi! Velika vojvodina Karantanija(951-1180) Leta 952 je Henrik I ustanovil veliko vojvodino Karantanijo. Nova velika Karantanija je bila zelo večja edino, kar je izgubila je Panonija, ki so jo zasedli Ogri. Eden od namenov velike Karantanije je bil tudi, da brani Sveto rimsko cesarstvo pred Ogri in Bizantinci. Karantanija se je borila pod simbolom črnega Panterja. Prvič je znak črnega panterja izpričan leta 1160, na pečatu Otokarja III, leta 1163 pa tudi že na pečatu Koroškega vojvode Hermana. Ta grb je med prvimi v Evropi, saj je za takrat zanesljivo izpričan le obstoj francoske lilije in portugalskega ščita. Znak se kasneje pojavi na pečatih štajerskega mejnega grofa in koroškega vojvode, kar pomeni, da je imel znak panterja tudi državnopravni pomen. Še kasneje (1205) se znak pojavi na bojni banderi štajerskega vojvoda Leopolda II Slavnega.Znak črnega panterja se je pojavljal na beli podlagi, kar pomeni, da je barvna kombinacija črno-bela in edinstvena ter značilna le za Karantanijo. Avstrijsko grboslovje štajerskega panterja uvršča med grbe nemških dežel, tudi če je po političnopravnem izvoru karantanski oziroma slovenski. Henrika I Otonca je leta 955 nasledil Henrik II Otonec. Leta 976 je bil odstavljen skupaj z z bavarskimi Lutipoldinci, češkim knezom Boleslavom in Polskim knezom misekom, ker so hoteli ubiti cesarja. Nasledil ga je Henrik Mlajši, ki so ga leta 978 odstavili zaradi sodelovanja v Zemljevid 4 zaroti. Za nekaj časa ga je zamenjal Oton koroški Salijec potem pa je spet prišel na oblast. Cesar Henrik II je bil poročen z Cesarico Kunigundo, ki je imela v skrbi Hemo Krško, ki je bila prva Slovenska svetnica. Evangelarij cesarja Otona III. Nastanek leta 998. Cesarju se poklanjajo štirje enakopravni posvetne oblasti (Francoz, Nemec, Italjan in Slovenec ali Sclauinija) V tem obdobju je Vojvodina Karantanija imela najtesenejše rodbinske zveze z Cesarsko družino. Bila je v središču političnega dogajanja v Evropi. Nobena druga vojvodina ni imela tako močnega strateškega položaja kot vojvodina Karantanija. Zanimivo je, da so vojvode iz drugih vojvodin bili poslani, da pri nas prevzamejo položaj vojvode Karantanije, vendar pa so se Slovenci zmerom postavili po robu z svojo vojsko saj so hoteli samo domačega voditelja. Trikratna zavrnitev »novega karantanskega vojvode«, je izrednega pomena, saj kaže na dejansko neodvisnost Karantanije in na neizpodbitno dejstvo, da so v Karantaniji vladali domači, karantanski oz. slovenski zakoni. Kdor jih ni spoštoval, ni mogel uveljaviti svoje volje, pa naj si je bil cesar, ali kralj. In ne smemo pozabiti, da govorimo o dogodkih v drugi polovici 11. stoletja. To pa je že 300 let po knezu Borutu, ko bi naj po nemških trditvah Karantanija izgubila neodvisnost. To je končno postalo jasno tudi cesarju in zato je po smrti Markvarda Epenštajna, leta 1077 imenoval za njegovega naslednika na vojvodskem prestolu, njegovega sina, vojvodo Luitolda. Njega so pa seveda Karantanci priznali in po starem običaju ustoličili na Gosposvetskem polju. Luitold Epenštajn je bil tako prvi dedni vladar v Karantaniji, ki ga je spet imenoval tudi cesar in tako je nastala prva hiša karantanske dinastije z imenom Epenštajn. Leta 1151 se je iz vojvodine izločila Veronska krajina. Henrik V, ki je takrat vladal ni mogel ohraniti položaja v Veronski krajini in zato jo je kralj Konrad III izločil. Prišlo je do velike vojne v kateri sta bile ustanovljene Veronska in Lombardska liga. Boji s cesarjem so se zavlekli vse do leta 1177, ko so v benetkan ha Trgu svetega Marka podpisali mir. To je bil komaj začetek propada velike Karantanije. Vzhodna krajina (Avstrija) se je izločila leta 1156. Potem pa še Istra leta 1173 in leta 1177 še Furlanska krajina. Iz nekoč velike Karantanije, je nastalo velik samostojnih vojvodin. Na ozemlju današnje Slovenije so nastale vojvodina Štajerska, Koroška, Krajina Krajnska in Istra. Od takrat naprej se je začela širiti nova vojvodina Avstrija in je v kasnejši Avstro-ogrski nasledila veliko Karantanijo. Danes je v največjem delu nekdanje Karantanije nemško govoreča Avstrija. Slovenska Karantanija pa je bila potisnjena proti jugu na ozemlje Kranjske krajine in južnega dela Karantanske Krajine (poznejše Štajerske). Od osrednje Karantanske dežele – Koroške oz. Gorotana je v 20. stoletju ostala slovenska le še Mežiška dolina, Dravograd in Jezersko. T.i. južna Koroška, danes Land Karnten, v kateri še vedno živi več kot 15.000 Slovencev je še zmeraj prepuščena brezobzirnemu nemškemu raznarodovanju in kratenju osnovnih narodovih pravic. V 20. stoletju je Avstrija »uspela« izbrisati med 85.000-100.000 Slovencev-Karantancev. Karantanci so se tudi pridružili križarskim vojnam. Leta 1227 je vitez Ulrik pl. Liechtenstein potoval iz Benetk proti Dunaju. Ko je prvega maja prispel s svojim spremstvom do Vrat, ga je tam pričakal vojvod Bernard Koroški s svojimi vitezi. Vsi skupaj so mu v mogočnem zboru zagrmeli v pozdrav slovensko dobrodošlico: BUGE WAS PRIMI GRALVA VENUS! Bog vas sprejmi kraljevska Venera bi rekli v današnji slovenščini po skoraj 800 letih. Ulrik pl. Liechtenstein je namreč takrat potoval preoblečen v Kraljico Venero, boginjo ljubezni. V političnih zadevah je vojvod Bernard podpiral cesarsko rodbino Staufovcev, še zlasti mladega cesarja Friderika II. v njegovem sporu s papežem. Podpiral in pospeševal je trgovino ter razvoj trgov in mest na Koroškem in Kranjskem. V njegovem času je postal mesto tudi Celovec, v Kranjski krajini pa je postala središče njegove posesti Lublana. Vojvodo Bernarda je nasledil njegov sin Ulrik III. leta 1256. Poročil se je z Agnezo, vdovo po avstrijskem vojvodu Frideriku II. Babenbergu. Z njo pa ni imel nobenih naslednikov. Njegov mlajši brat Filip je bil visoko v cerkveni hierarhiji. Bil je prošt v Višegradu, kancler Češke, v obdobju od 1246-1256 je bil izvoljeni nadškof Solnograda, ko je umrl njegov brat vojvod Ulrik III., leta 1269 pa so ga izvolili za patriarha v Ogleju. 1275. je vendarle postal vojvod Koroške in gospod Kranjske. Umrl je leta 1279, kar je pomenilo tudi izumrtje njegovega rodu in konec Karantanske dinastije.