Slovenska državnost in njene korenine

IE..........irska, FR..........Francija, NO..........Norveška, SE..........Švedska, SI..........Slovenija, CZ ..........Češka, SK..........Slovaška, PL..........Poljska, BY..........Belorusija, UA..........Ukrajina, RU..........Rusija
Zanimivo, Genetski profil Slovencev na bazi Y-kromosoma je najbolj podoben Norveškemu.

Kje je napaka v klišejski tezi: »Čudež je, da smo sploh preživeli, ko pa smo tako majhen narod.«

Popolnoma napačno mišljenje! Preživeli smo, ker smo ostanek nekoč kar številčnega naroda, ki je živel v osrčju današnje Evrope od pradavnine. Če pogledamo v katerih rimskih provincah vse smo nekoč živeli, bomo z lahkoto ugotovili, da smo kot Slovenci preživeli le tisti, ki smo živeli nekje v sredini tega ozemlja. In to potemtakem ni nikakršen čudež, temveč povsem logičen in naraven razvoj, glede na zgodovinske okoliščine. Slovenci smo očitno bili in še zmeraj smo napoti, prav vsem svojim sosedom!
“Helmolts Weltgeschichte” nam predstavi popolnoma drugačno zgodovinsko poročilo o Slovencih, kot smo ga vajeni v naših šolah. Izreka nekatere trditve, ki jih v slovenskem zgodovinopisju ne najdemo, so pa izredno pomembne za naš zgodovinski spomin, za državnost. Strnemo jih lahko v naslednjih treh točkah:
1.) Slovenci smo slovanski praprebivalci Srednje Evrope.

2.) V Rimskem cesarstvu smo Slovenci živeli v provincah: Vindelicia, Raetia, Noricum, Pannonia, Istria, Venetia in Dalmatia.

3.) Ime 'Slovenia' je obstajalo že pred naselitvijo Hrvatov, torej pred letom 626 po Kr. Tako se je imenovalo celotno današnje hrvaško jezikovno ozemlje, ki je pred naselitvijo Hrvatov pripadalo Slovencem.


Zemljevid 2 – slovenske province Rimskega imperija okrog leta 0.
Lahko bi še in še naštevali vire in dokaze, a dejstvo je, da je večina Slovencev staroselcev, kar ne velja za Hrvate in Srbe (ti so se dokazano priselili, prevzeli so veliko staroselskih slovenskih besed, a njihov jezik štokavščina, se še zmeraj močno razlikuje od slovenščine), in da so nam skozi stoletja sosednja ljudstva vztrajno manjšala teritorij in izvajala asimilacijo (v zadnjih sto letih smo izgubili Medmurje – sedaj je Hrvaško, Koroško, Porabje, tržaško in videmsko pokrajino, veliko Istre, ...). V prejšnjih stoletjih pa smo izgubili večino ozemlja, kar je razvidno iz zemljevida (potujčili so nas Hrvati, Italijani, Nemci, Madžari). Ostala je samo še današnja Slovenija in še ta ne sme poznati svojega resničnega izvora, zgodovine in se ji zato zelo slabo piše. Še danes najdemo v omenjenih alpskih provincah slovenski gradbeni simbol, kozolec, čeprav v Švici ni več žive slovenščine (v Švici in predvsem v Bretoniji so še ostanki slovenskih besed).
Kdo so Slovenci v Rimskem cesarstvu? 'Slovenci' ('Slowenen') so 'slovanski praprebivalci' ('slawische Ureinwohner') starih rimskih provinc z imeni: 'Pannonia, Noricum, Istria itd.' dejansko pomeni tudi Raetia, Vindelicia, Venetia in Dalmatia. To je povsem jasno razvidno iz drugih zapisov, kjer so omenjene točno te province. Te rimske province, poseljene s Slovenci, so ležale v Srednji Evropi. Vindelicia je ležala pod izvirom Donave, Raetia na področju današnje Švice, Noricum na področju današnje Avstrije, Pannonia na področju današnje jugo vzhodne Slovenije in velikega kosa Panonske nižine, Venetia je na severu mejila na Raetijo, na vzhodu pa na Istrio. Istria je bila današnja Istra in Furlanija, Dalmatia pa je bila pokrajina ob Jadranskem morju in je mejila na Panonijo na severovzhodu in Istrio na severozahodu. 'Helmolts Weltgeschichte' ne omenja mnenja, da bi Slovenci prišli od drugod, tako kot to navaja za Hrvate, Srbe in Bolgare, pri katerih omenja tudi vire, ki to opisujejo. Iz dokumentiranih zgodovinskih virov vemo, da so v teh rimskih provincah, pred prihodom Rimljanov, živeli noriški, retijski, jadranski, panonski in dalmatinski (Ilirski) Veneti.
Danes tudi zelo dobro vemo kaj se je zgodilo s prebivalstvom v teh rimskih provincah. Rete so najprej v krvavi vojni hudo zdesetkali Rimljani. Za njimi so potem prišli na vrsto tudi Vindeliki. Tudi Istre je doletela podobna usoda. Dalmatini so se z Rimljani borili kar petdeset dolgih let. Venete v današnji severovzhodni Italiji so postopoma romanizirali, prav tako ostanek Retov v današnji Švici. Noričani in Panonci so sklenili nekakšen sporazum z Rimljani in so v veliki množini sestavljali rimske legije. Po razpadu rimskega imperija so se najprej poskušali osamosvojiti Reti, vendar so jih dokončno uničili Ostrogoti, ki so takrat prevzeli oblast v severni Italiji. Vindelike in severne Noričane so pričeli germanizirati njihovi severni nemški sosedje. Na področje Dalmatinov so v 7. stoletju prišli Hrvati in Srbi, v Panonijo pa najprej Langobardi, za njimi še Obri in/ali Srbi ter Bolgari. Langobardi so se potem leta 568 iz Panonije preselili v Venetijo in tam ustanovili svoje Langobardsko kraljestvo, ki pa je bilo kmalu romanizirano. Romanizirali so bili tako Veneti ali Sloveneti, po katerih je ostalo le ime dežele, kot tudi Langobardi. Le na področju Norika je v istem času nastala prva slovenska država po razpadu rimskega cesarstva, imenovana Karantanija ali Provincia Sclaborum in Marka Vinedorum. Po 'Helmolts Weltgeschichte' smo torej Slovenci praprebivalci na velikem kosu Srednje Evrope pod Rimskim cesarstvom. Pravi, da je izraz 'Beneti' v tekstih latinskih pisateljev ime za vse Slovene, ne pa za Slovane v celoti, npr. ne za Ante. Istočasno prebivalstvo slovanskega porekla v imenovanih provincah Rimskega cesarstva imenuje 'Slovenci' in mu pripisuje enako avtohtonost na svojem ozemlju kot drugim prastarim evropskim ljudstvom, Grkom, Romanom in Germanom. Tudi tu torej gre za ločitev Slovanov na avtohtone Slovene oz. Venete, med katerimi so posebej kot avtohtoni omenjeni prav Slovenci (Slowenen) in druge, kasneje priseljene Slovane, ki pa niso Sloveni, temveč Anti! Pri tem ne gre za zanikanje slovanskega porekla obojih, kljub temu pa gre za različni izvor. Vse te vire so, v SHS in Jugoslaviji, velikosrbski zgodovinarji zamolčali in izključili iz knjig – IN DANES NI NIČ DRUGAČE.
Zanimivosti province Norik – noričani so bili izjemni jeklarji, imeli so tudi veliko stopnjo avtonomije. Rimski imperij je prav s pomočjo noriških mečev postal še močnejši. Noriško železo je slovelo kot izredno trdo in meč iz takšnega železa je bil najboljše vrste, kot omenja Horac, so ga imenovali kar ensis Noricus, noriški meč.
Prvi Noriško kraljestvo omenja Julij Cezar, in sicer z imenom ager Noricus (noriško ozemlje). Noričani s kraljem Vocciom (ime Voccio je najbrž polatinjeno ime od Volk ali Vuk, ki pa je prastaro slovansko ime) so bili izredne osebnosti na območju Alp, med drugim so odbili močan napad kralja Burebista, mogočnega vladarja Dacije. Prestolnica dežele je bila nato prenesena iz Noreje (sedanja koroško-štajerska deželna meja pri kraju Neumarkt) v mesto na hribu Štalen ali Štalensko gora nad sedanjo Gospo sveto. Ime tega mesta sicer ni znano, najbrž pa se je imenovalo Virun. Noričani so razvili zavidanja vredno središče trgovine, njihovo gospodarstvo je temeljilo na poljedelstvu, živinoreji, gozdarstvu, čebelarstvu, še posebej pa moramo poudariti rudarstvo, namreč izvoz kovin in kovinskih izdelkov (svinca, cinka, bakra in železa) je segal mnogo dlje od Ogleja. Noriško železo je slovelo kot izredno trdo in meč iz takšnega železa je bil najboljše vrste, kot omenja Horac, so ga imenovali kar ensis Noricus, noriški meč.

Regnum Noricum

Leta 15 pr. Kr. se Norik z naslovom regnum Noricum pridruži Rimu in postane njegov dolgoletni zaveznik. Prav zanimiv je poseben status Norika v Rimskem cesarstvu. Daleč od tega, da bi šlo za podjarmljeno deželo. Kmalu so dobila glavna središča Norika pravni položaj rimskega mesta (municipium), kar pomeni, da je imela dežela isti pravni položaj kot Italija, in tako so bili Noričani pravno izenačeni z rimskimi državljani. Medtem ko so tisti brez državljanstva, imenovani tujci, služili le v pomožnih oddelkih (auxila) so Noričani služili v rimski vojski, še več, celo med pretorijanci, kar je od rimske strani pomenilo največje priznanje in zaupanje. Noričani so ohranili svoje domače pravo, ius gentium, ki je bilo vključeno v rimski pravni red. To pomeni, da so ohranili svojo družbeno organizacijo, še več, ohranili so tudi svojo državnost, namreč obstajal je celo noriški zbor, conventus Noricorum. Zanimivo je, kot ugotavlja zgodovina, da v Noriku ni bilo naseljenih italskih kolonov niti latifundij, velikih kmetijskih posestev, ki jih obdelujejo sužnji. Polja so bila v zasebni lasti, kmetje so plačevali davek, sicer pa so bili svobodni. Že v sosednji Panoniji so latifundije prevladovale. V Noriku se pojavi sem in tja kakšna latifundija šele v 2. st. Meščanstvo se je skozi čas v večini sicer poromanilo, toda kmečko prebivalstvo in njegova organizacija kot kaže nista bila zrušena, o čemer govori tudi domače pravo.

Notranji Norik

Od 3. st. naprej postaja kriza v Rimskem cesarstvu vse večja. Norik je bil razdeljen na Obrežni in Notranji Norik. Zadnji ima burno zgodovino, skozi čas pride pod oblast Ostrogotov, nato Frankov in kasneje Bizantincev. Obrežni Norik skozi čas (do leta 488) zasedejo germanska ljudstva, nazadnje Bavarci. Šavli se sprašuje, čemu Bavarci niso zasedli tudi Notranjega Norika in zakaj bi čakali, da pridejo Slovani in jim zasedejo Notranji Norik pred nosom. Kot pravi, je odgovor lahko le ta, da je Notranji Norik nudil zadosten odpor. »Odpor pa je lahko nudil le domači noriški sloj, ki ni mogel biti rimski, niti poromanjen, ker bi v tem primeru kot del rimske državne in vojaške organizacije propadel skupaj z njo, in bi dežela ostala brez obrambe, odprta germanskim navalom.« Ta družbena organizacija, ki je temeljila na domačem pravu, je kasneje prešla v srednjeveško Karantanijo.
Svatne

Na tem mestu se moramo posvetiti Florjanovem delu (prepiše svitke Svatne, Andrej Florjan), v katerem pravi, da so mu nekega dne v roke prišli prastari kožnati svitki, popisani s pisavo, karolinško minuskulo. Svitke je prepisal, nekoliko posodobil in po občutku zložil besedilo (svitki namreč niso bili oštevilčeni), kot se mu je zdelo najbolj prav. Kot razlaga v dodatku lahko dogajanje, popisano na teh svitkih časovno umestimo v obdobje od 400 do 600 po Kr. Gre za izjemno zanimivo branje, ki nam med drugim govori o odnosu med Slovenci in Rimljani: »Rimljani so se držali visokostno, a železne motike in drugo orodje … so pogledovali zavistno, od strani. Tukajšnje znamenito jeklo so poznali … niso pa imeli niti prave rude, niti znanja in spretnosti, da bi se sami oskrbovali … Najbolj nas je mučila, pa verjemi ali ne, njihova (rimljanska) nadutost, ki je v resnici skrivala nevednost. Vse, kar so vedeli in znali, so pokradli drugim, tudi nam, pa Grkom in vsem drugim, ki so znali negovati svoje tradicije in dediščino. Oni, ki so čvekali, da so za demokracijo, svobodo in toleranco, so bili v resnici neuki, s tujim perjem okrašeni pajaci …« O nekem Bavarcu pravi: »Bolj visoko se nosi, kot mi vsi skupaj, pa je navaden frankovski podložnik. Sploh pa je še njegov ded govoril po naše, kot še danes veliko osamljenih kmetov tam okoli.« O Slovencih pa: »Priznam, da smo čudni ljudje. Radi smo miroljubni, dobro se počutimo z vsakim tujcem, povsod se znajdemo. Zlepa ne povzdignemo glasu, kaj šele, da bi grabili za orožje. Toda, če je sila, če kdo zlorabi naše gostoljubje ali pa se hoče polastiti našega, tedaj se pa samo zato ne zgodi nekaj grozno grdega, ker se zgodi hitro in takoj. Mimogrede je opravljeno, kakor da nam je nerodno, če bi sami sebe zalotili pri umazanem opravilu. Ko opravimo z zadevo, smo kar nekam jezni na potolčeno svojat, ker nas je prisilila uporabiti orožje.« Slovenci, kot beremo, nis(m)o mogli razumeti, da: » … tako domišljeno organizirani tujci, s tako natančno upravljano državo, ne razumejo, da so stvari in reči le podoba modrosti, ki je skrita za njimi in v kateri je pravi smisel vsega.« Kako visoka stopnja mentalitete slovenskega naroda že pred približno 1500 leti!? Na nekaj mestih izvemo tudi za grb, pod katerim smo bili združeni: »Gospodar, ki je jahal na svojem sercu spredaj pred vsemi, je imel na usnjenem, z bakrom okovanem prsniku dobro viden znak črnega panterja, znak dežele in znamenje, da je svobodnjak in župan…Ženske so strmele v postavnega sivolasega hrusta v sijajni usnjeni opravi z državnim panterjem na prsih.« O Triglavu pa izvemo: »…tam z njegovih višin mu nese razgled čez vso deželo, od širnih panonskih ravnin, prek brezkončnih vencov gora v samem osrčju naše domovine, dokler se ne potopijo njihovi bregovi v najlepše morje, ki nosi našle ladje v daljni svet.« Beremo tudi o mojstrski zmagi slovenskih bojevnikov nad možmi Meroveka, sina Dagoberta, plemiča kralja Frankov in Galcev, ki so hoteli podtakniti svojega kneza za našega vladarja.
181 pr Kr. Ustanovljena rimska kolonija Akvileja (Oglej) za nadzor nad keltskimi plemeni med Alpami in Jadranom.

okr.16 po.kr. Z zasedbo Panonije se je končalo rimsko vojaško osvajanje sedanjega slovenskega ozemlja.

okr. 45 n.š. Keltska naselbina Celea povzdignjena v municipij.

okr. 103-106 Cesar Trajan podelil ptujskemu naselju (Poetovio) status mesta.

200-400 - vdori barbarov v rimsko cesarstvo

452 Attila zavzel Oglej

476 - propad zahodnorimskega cesarstva

500-1000

546-568 Na sedanjem slovenskem ozemlju so živeli Langobardi, ki so se nato odselili v Italijo (dukat s središčem v Čedadu).

okr. 550 Slovani so se začeli seliti z Moravske čez Donavo.

562 Justinijanova zveza z Obri
568 - BAJE začetek naseljevanja Slovencev v alpskih deželah. A kot smo omenili v poglavju I, so viri v prid razlagi, da smo Slovenci staroselci, in da se večina ni naselila v 6. stol. po Kr., kot to nekritično še zmeraj povzema uradna slovenska zgodovina po velikosrbski prirejeni zgodovini 20. stoletja - v prid staroselstva so rimski pisani viri, so jezikovne posebnosti, imena krajev, ki so slovenska - venetska in so jih Rimljani samo prevzeli, so določeni zapisi, kulturne in arhitekturne posebnosti Slovencev, kozolci, genetske raziskave, podobnosti našega izvirnega jezika, narečij, Sanskrtu, Bretonščini)

okr. 580 Propadla je Emona.

585-590 Drugi naselitveni val Slovanov ob Savi in Dravi navzgor.

590 Slovansko (slovensko) odposlanstvo v ujetništvu Bizanca

595 Omenjena dežela Slovencev (Sclaborum provincia).

Pavel Diakon v svojih spisih leta 595 omenja »provincio Sclaborum«, slovensko deželo, ki se pozneje najpogosteje imenuje Karantanija. Po navedbah tega zgodovinarja so tisto leto Bavarci s severovzhoda vdrli v to deželo in jo izropali. Ko so roparski pohod skušali ponoviti tudi naslednje leto, so jih Karantanci zaustavili vzhodno od današnjega Salzburga. Mlada državna tvorba, ki je bila sposobna zavarovati svoje meje, je s tem vstopila v takratno zgodovino evropskega prostora. Provinca Slovencev, ki jo omenja Pavel Diakon, je bila po državnopravni ureditvi primerljiva s provinco, kakor so Langobardi imenovali svoje kraljestvo v severni Italiji. Zgodovina Karantanije se je tako na nek način začela pisati leta 595. Karantanci so naši predniki. Lahko bi jim rekli kar koroški Slovenci srednjega veka. Dodajmo še, da se po govorici, običajih in verovanju niso razlikovali od Slovencev, ki so živeli na območju našega današnjega etničnega ozemlja. Najpomembnejše pa je, da so imeli koroški Slovenci že pred več kot tisoč štiristo leti svojo državo, še prej v Rimu pa veliko avtonomijo Norik.

600 Donavska bitka med Bizancem in Obri

okr. 600 Slovani so prodirali v Istro in se naseljevali do roba tržaškega in buzetskega zaledja.