Slovenska državnost in njene korenine

16. stol. Z uvedbo hlevske živinoreje se je na Slovenskem začelo pridelovanje krmnih rastlin.

Na Slovenskem so se močno širili kajžarji.

1 6 0 0

po 1600 Po osvojitvi Kaniže Turki vpadajo v Prekmurje.

1630-31 Obmorska mesta je prizadela huda epidemija kuge.

april 1635 Slovenske dežele je zajel drugi kmečki upor.

1 6 5 0

okr. 1650 Peter Zrinjski v Korist Hrvatske odtrgal del Prezida in Čabra.

1655-1715 Pod obtožbo čarovništva je bilo na Slovenskem usmrčenih 400 oseb.

1664 Bitka pri Monoštru
Vojska turškega Ahmeda Kopruluja se je poleti 1664 bližala madžarsko, štajerski meji. Namen tega prodora je bil, da bi z 120.000 truškimi vojaki zavzeli Dunaj.
26. Julij 1664 so turki prispeli do reke Rabe. Nasproti se je zbrala združena evropska armada. Ki pa je bila pet-krat manjša od turške. Evropsko vojsko so sestavljale avstrijske cesarske čete, med katerimi so pomemben del predstavljali Slovenci - Štajerci, Kranjci in Korošci ter zavezniki Nemci, Francozi in Madžari (tudi Ogrski Slovenci). Bitka se je odvila na slovenskem ozemlju (še danes živijo tam Porabski Slovenci), pri vasi Modinci, 3 kilometre zahodno od Monoštra (St. Gotharda). Turki so razvrstili svoje čete zahodno od Slovenske vesi, na desnem bregu reke Rabe.
Evropske čete so se razporedile na severnem bregu reke Rabe in jo izrabili kot naravno pregrado. Na zahodnem krilu združene krščanske vojske, so stale avstrijske cesarske čete, pod osebnim poveljstvom generalstražmojstra grofa von Sporcka, sredino so predstavljale preostale avstrijske čete (med njimi številni Slovenci – Štajerci, Kranjci, Korošci), pod poveljstvom Leopolda von Badna, desno od njih so bili Nemci, vzhodno krilo pa so predstavljali Francozi.
Boj je potekal 1.Avgusta 1664 od 9-ih zjutraj do 4-ih popoldan.
Turki so začeli z obstreljevanjem Evropske vojske nato pa so poslali elitno konjenico in Janičarje naravnost v sredino nemških vrst. Turki so hoteli razdeliti evropske sile. Z strahotnim truščom in klicanjem Alaha so se zapodili na desno nemško krilo. Okrog desete ure so bile nemške čete razbite in zavladala je panika. Tudi Francozi na vzhodnem krilu so se pričeli postopoma umikati pod turškim pritiskom. V tem kritičnem trenutku je grof Montecuccoli osebno popeljal v boj štiri regimente cesarske avstrijske vojske, ki jih je do takrat še držal v rezervi in z njimi napadel Turke v jugovzhodni smeri. Istočasno so v spopad iz vzhoda posegle tudi čete grofov Hohenloheja in Colignya. Spahije in Janičarji so se pričeli umikati.
Bitka je bila odločena v naslednji uri in pol, ko so krščanske čete potisnile Turke v reko Rabo, ki je zelo narasla zaradi predhodnega močnega deževja v gorah. Več tisoče Turkov je utonilo v Rabi, ko so se skušali rešiti na drugo stran, več kot 10.000 pa jih je obležalo na bojnem polju.
»Združene evropske čete« so v bitki izgubile nekaj čez 2.000 mož, Turki pa čez 20.000 vojakov. Evropske čete so bile izmučene in ranjene in zaradi tega niso prodirale naprej. Tako kot tudi Turki niso zbrali moči za napad.Čeprav v tej bitki Slovenci niso rešili dneva, so se vseeno zelo izkazali. Izkazali so se tako Štajerci pod poveljstvom grofa Carla Trautmannsdorfa, kot tudi Kranjci pod poveljstvom barona Jurija Lamberga, kateri je bil zaradi zaslug v bitki pri Monoštru povišan v grofa.
Leta 1687 je prišlo še do ene bitke pri Mohaču kjer so turki imeli manjšo vojsko kot evropske sile in so izgubili. Po tem se je Osmansko cesarstvo samo še zmanjševalo.


Razsvetljenstvo, pomlad narodov
1674 Ustanovljen je bil 17. pehotni polk (slovenski).

1682 Ustanovljen je bil poznejši 47. slovenski pehotni polk, od 1817 s sedežem v Mariboru.

1689 Valvazor je objavil Slavo vojvodine Kranjske, nadaljevanje dela Janeza Ludvika Schoenlebna Carniola antiqua et nuova (Zgodovina Kranjske do leta 1000).

4.12.1690 Močen potres porušil del Beljaka z okolico in poškodoval središče Celovca.

17. stol. Na Slovenskem se je uveljavila koruza.

1 7 0 0

1713 Tolminski kmečki upor.

1730-40 Na Slovenskem so začeli gojiti krompir.

1735-80 Regulacija vodne poti na Savi med Zalogom in Zidanim mostom.

1740 Kmečki upor na Spodnjem Štajerskem, zaradi škode, ki jo je povzročala divjačina in zaradi nabiranja vojakov. Upor je zatrl notranjeavstrijski regiment.

1744 Ustanovitev osnovnih šol (splošen šolski red; pod nadzorom države).

1745 Kmetje pobili upravitelja metliške graščine. Upor sta zadušila dva bataljona vojske.

1747-1819 Žiga Zois.

1748-49 V Notranji Avstriji ustanovljena okrožja.

1748-55 Izdelava terezijanskega katastra (davčna "rektifikacija" - nova porazdelitev davkov med dežele).

1749 Uprejo se podložniki ljubljanskega škofa v Tiroseku, Gornjem gradu, Lučah - proti novemu davku na sol.

1752 Trst je postal samostojna dežela.

V Vidmu in Gorici sta bili ustanovljeni nadškofiji.

1 7 5 0

1753 Kmetje na na sejmu pri stiškem samostanu pobili tri uradnike tobačnega urada in tri vojake.

1753-54 Prepovedali gradnjo novih lesenih hiš po vaseh. Podoba slovenskega podeželja se je marsikje spremenila.

1754 Prvo splošno štetje prebivalstva (zaradi novačenja in davkov - zaradi teh razlogov štetje deloma nezanesljivo). Tudi štetje hiš (na 150 hiš en rekrut). Vojaški obvezniki so bili lahko vpoklicani med 17. in 40. letom. Služiti so morali do smrti ali do težje pohabljenosti.

Na ozemlju današnje Slovenije živelo okrog 792.000 prebivalcev.

1757 Tlaki so se uprli podložniki Smlednika.

1766-67 Proti dnevni tlaki so se upirali podložniki gospostva Kostel.

1768 Marko Pohlin je izdal Kranjsko gramatiko in Pisanice.

1771 Prvo štetje prebivalstva (vojaško). Okrog 700.000 prebivalcev v Sloveniji; razmerje med kmečkim in mestnim prebivalstvom pribl. 84% - 16% . Ocene: slovenska Štajerska 290.000, Koroška 185.000, Kranjska s pazinsko knežijo 400.000, Goriško-gradiščanska 115.000 prebivalcev; število vseh Slovencev okrog 900.000.

1771 V Avstriji uvedena splošna vojaška obveznost (novačenje do dopolnitve potrebnega števila v vojaški enoti).

1771 Izdan odlok, ki je dovoljeval pokop trupel šele 48 ur po smrti.

1772-1780 Melioracija Ljubljanskega barja - gradnja Gruberjevega kanala. Sava je bila do gradnje železnice sr. 19. stol. poglavitna zveza z Banatom.

1773 V Avstriji odpravljen jezuitski red; podržavljeno srednje in visoko šolstvo.

Tkanje platna razglašeno za prosto obrt podeželskega prebivalstva.

1774 Uvedena splošna šolska obveznost ( v Prekmurju 1777).

1777 Ustanovljena Szombathelyska škofija, ki je zajemala tudi Prekmurje.

1778 Skupen patent za Štajersko in Koroško omejil tlako na največ tri dni tedensko (robotni patent).

1778-1918 V Ljubljani izhajal uradni list Laibacher Zeitung.

1780 Na Slovenskem delovalo 87 trivialk, 12 glavnih, 4 normalne šole, 5 dekliških samostanskih šol in 2 judovski šoli.

1780 Na Slovenskem živelo okrog 893.000 prebivalcev (k Slovencem niso več šteli prebivalcev Zagorja

in Slavonije [Slovenijeh] - Spodnje Panonije, te dežele so si podredili hrvaški in srbski begunci, ki so bežali pred Turki).

1781 Cesar Jožef II. z nevoljniškim patentom priznal kmetom osebno svobodo.

1781 Odlok o toleranci - protestantom, kalvincem in pravoslavnim podeljena svoboda vere in bogoslužja.

1781-83 Upor proti tlaki na gospostvu Brdo (lastnik Žiga Zois). Upor je zadušila vojska.

1782 Patent o tlaki za Kranjsko - po velikosti kmečke posesti: cela kmetija - do 2 dni vprežne in 4 dni ročne tlake na teden, največ 208 dni na leto; razmeroma bolj so bili obremenjeni manjši posestniki.

1782-90 Z jožefinskimi reformami med drugim odpravljeno nad 700 samostanov.

1783 Idrija priključena Kranjski.

1784 Proglasitev nemščine kot uradnega jezika na območju cele države.

1785-89 Izdelava jožefinskega katastra.

1.11.1789 Uzakonitev jožefinske davčne in urbarialne regulacije. Izmerili in ocenili so vsa zemljišča in njihov dohodek. Namen je bil pravično porazdeliti davke. Novi vladar je patent že naslednje leto preklical.

1789-1790 Kmečki upori, ki naj bi nastali pod vplivom francoske revolucije (Gamberk, Šrajbarski Turn - Krško, Loka pri Z. Mostu, Sevnica)

marec 1790 Zaradi strahu pred vplivom francoske revolucije Leopold II odpravi urbarialno regulacijo. Zopet uveljavljena davčna zakonodaja M. Terezije in davke so ponovno pobirala zemljiška gospostva.

okr. 1790 Na Slovenskem je obiskovalo osnovno šolo več kot 8.000 otrok.

1791 Ljubljanski odvetnik Jože Lukman, sin žebljarja iz Krope, predloži cesarju prošnje gorenjskih podložnikov s 162 podpisi iz 53 občin, da naj bi bili kmetje zastopani v deželnem zboru.

1793 Ustanovljeno na Dunaju prvo policijsko ministrstvo (strah pred franc. revol.).

1794 Ustanovitev Filharmonične družbe v Ljubljani. Ena prvih v Avstriji.

1795 Prepovedali prostozidarske lože.

marec 1797 Francoske čete prestopile slovenska tla (Soča-Koroška-Dunaj).

1797-1800 Izhajale Vodnikove "Lublanske Novize".

jeseni 1797 Mirovna pogodba v Campoformiju: habsburški monarhiji pripade vse ozemlje vzhodno od Adiže z Benetkami vred (tudi Beneška Istra in Dalmacija) - vse s Slovenci poseljeno ozemlje se prvič združi pod enim vladarjem (le do leta 1805).

Valentin Vodnik pravi:

"Od prvega tukaj

stanuje moj rod,

če ve kdo za drujga,

naj reče, od kod."

Misijonar Friderik Baraga – duh velikih jezer, reševal je kanadske indijance in celo naredil slovar Očipvejskega jezika (manigva je mama, glej slovar v škofijski knjižnici – Lj.). Med indijanci in v Kanadi je nasploh izjemno cenjen Slovenec, ima velik spomenik. Izjemno se je žrtvoval za domačine, bil je skromen škof – lahko ga postavimo ob bog Gandiju, Materi tereziji.

1 8 0 0

1802 Za avstrijske dedne dežele omejili vojaško službo na 17.-40. leto starosti (prej: dosmrtno). Pehota: 10 let, konjenica: 12 let, topništvo: 14 let.

1803 Uvedeno obvezno cepljenje proti kozam.

1805 Nov avstrijski šolski zakon (sodelovala tudi Jožef in Anton Špendav). S spremembami in dopolnitvami veljal vse do 1869. Zakon naj bi zavrl "zgrešena pojmovanja, brezverstvo in nemoralnosti…". Poudarjene verskovzgojne naloge pouka.

1805 Francoske čete drugič prišle na slovensko ozemlje.

1808 Leto pred ustanovitvijo Ilirskih provinc je obiskovalo osnovno šolo le okoli sedmina otrok. V postonjskem okrožju le vsak 25. otrok.

1809 Francoske čete tretjič pri nas. V Ljubljani 21.5.1809. Francozi dobijo Goriško, Trst, Kranjsko in polovico Koroške.

Proti "ilirščini" nastopil Kopitar.

14.10.1809 Mirovna pogodba v Schönbrunnu. Napoleon ustanovi Ilirske province

1810 Motnik pride pod Kranjsko (popravek meje med Avstrijo in Francijo).

Ustanovljena francoska Univerza v Ljubljani (zdravniki-kirurgi-arhitekti-pravniki-teologi). Delovala le 3 leta.

V šolo je hodil vsak sedmi otrok (gl. 1827).

18110/11 Maršal Marmont preureja šolstvo: namesto prejšnjih trojnih oblik: osnovne šole, trivialke, glavne šole in normalke - so uvedli enotne 4-razredne osnovne šole, ki naj bi bile v vsaki občini.

1811 Odpravljene osebne obveznosti (tlaka, ki ni bila vezana na zemljiško posest), kar je koristilo zlasti kajžarjem in gostačem, ki niso imeli zemlje.

julij 1811 Vodnikova Spomenica: "ilirski" jezik se deli v dve glavni narečji, srbsko in slovensko, ki sta si med seboj različni in imata vsako svojo književnost.

1812 "Code Napoleon", uvedena enakost pred zakonom in civilna poroka. Matične knjige naj bi na občinah vodili župani, vendar večinoma do tega ni prišlo. Ljubljanski škofiji je bila podrejena tudi zahodna Koroška in vzhodna Tirolska.

spoml. 1812 Kot protiutež francoski politiki začne delovati v Gradcu stolica za slovenski jezik (ustanovitelj J.N. Primic).

13.10.1813 Avstrija ponovno prevzela Ilirske province.

Zadržijo francoske reforme: odprava cehov, deljivost zemljišč pri dedovanju, ukinjeno patrimonijalno sodstvo. Ponovno uveden šolski sistem trivialk, glavnih šol in normalk.

1815-17 Krompir se povsem uveljavi na Kranjskem, na Koroškem in Goriškem precej koruze, na Štajerskem obe kulturi.

1815-1866 Slovenci spet združeni v Habsburški monarhiji, vendar s slabimi stiki z ogrskim delom in z Benečijo.

1816 Jezuiti se vrnejo v Avstrijo. Obnovljeni nekateri drugi redovi. Nove božje poti in slovesnosti.

Uveljavljen obvezen ponavljalni pouk v nedeljskih šolah za kmečko mladino od 12. do 15. leta.

3.8.1816 S cesarskim patentom ustanovljeno navidezno kraljestvo "Nova Ilirija" (Primorska, Kranjska, Beljak, civilna Hrvatska na desnem bregu Save, čedad, Gradišče, Celovec). 1822 izločena Hrvatska in po letu 1849 se Ilirija ne pojavlja več.

1817 Zadnja velika lakota na Slovenskem.

Ustanovljena stolica za slovenski jezik na liceju v Ljubljani.

23.12.1817 Cesar Franc I. je odredil izmero vseh zemljišč. Nastal je Franciscejski kataster.

2.11.1818 Splovljen prvi parnik na slovenskem ozemlju (Trst). To je bil drugi parnik v Sredozemlju. Prvi parni stroj na suhem prav tako v Trstu - prihodnje leto (mlin).

1818-46 Število prebivalstva na Slovenskem se je povečalo od 838.000 na 1,077.000.

1820 Ustanovljena Kranjska hranilnica v Ljubljani (druga hranilnica v Avstriji).

1826-27 Kmečki nemiri v višnjegorskem okraju.

1827 V šolo je hodil vsak tretji otrok.

1828 Koprska škofija združena s tržaško.

1829 Andrej Komel (1829 - 1892), portret je nastal 1880 - slikar Josip Germ

- "Lublana"


Andrej Komel predstavlja osrednjega avtorja v razvoju slovenskega vojaškega jezika v dolgem obdobju od leta 1872 do 1919. S prvimi slovenskimi vojaškimi knjigami je Komel uveljavljal slovenščino, med slovenskimi vojaki dvigal slovensko narodno zavest in vojaškemu okolju dokazoval sposobnost slovenskega jezika za izražanje vojaških vsebin. Za izobraževalno, jezikovno in vojaško delo v
avstro-ogrski armadi je Komelu cesar dodelil 12. novembra 1879 tudi plemiški naziv Sočebran.

1830 Goriški škof dobi nadškofijski naslov. Podrejeni so mu bili škofje tržaškega in ljubljanskega gubernija (Trst, Poreč, Krk, Ljubljana).

1830-1834 Almanah Kranjska čbelica; urejal Miha Kastelic.

1831 Ustanovljen deželni muzej v Ljubljani (zgodovina in prirodoslovje).

1835

Tudi Slovenci imamo na Luni poimenovana dva kraterja. Eden je dobil ime po velikem matematiku Juriju Vegi iz Zagorice nad Moravčami (krater vidimo na zgornji sliki), drugi pa po znamenitem fiziku Jožefu Stefanu iz Sv. Petra na Koroškem, ki je prvi na svetu izračunal temperaturo površine Sonca. Štefanov krater je na temni strani Lune in se ga vidi le iz satelitov, če le ti krožijo okrog Lune. Jurij vega je izdelal logaritemske tablice, ki so bile v uporabi do izuma računalnikov in so največkrat tiskana matematična knjiga na svetu. Bil je tudi veliki vojni strateg in topničar. Zavzemal se je za metrski sistem enot. Pisal je tudi fizikalne in astronomske knjige.

Jurij Vega (* 23. 3. 1754, Zagorica pri Dolskem, † 26. 9. 1802, Nussdorf pri Dunaju) levo in Jožef Stefan (* 24. 3. 1835, Sv. Peter pri Celovcu, † 7. januar 1893, Dunaj) desno. Slovenca, slovenska znanstvenika po katerima sta poimenovana kraterja na Luni.

1836 Prva izvirna slovenska povest - Janez Ciglar, Sreča v nesreči.

5.7.1843 Začele izhajati Kmetijske in rokodelske novice. To je bil začetek nepretrgane vrste slovenskih časnikov in časopisov.

1845 Vojaščina znižana s 14 na 8 let in zožene kategorije oproščencev. Kljub temu so se naborniki skrivali in rastlo je rokovnjaštvo (napadi na graščake).

Prva v slovenskem jeziku napisana zgodovinska knjiga - župnik v Mali Nedelji, Anton Krempl, izšla v Gradcu: Dogodivšine štajerske zemle s posebnim pogledom na Slovence. Knjiga je bila precej cenzurirana.

1846 izidejo Prešernove Poezije

Prešernova Zdravica pomeni imenitni narodni program za vse Slovence, a kaj smo naredili iz njih, kaže primerjava originala in »ponaredka«, uničili smo jih kot poezijo in kot program. Celo eno kitico smo (so) mu cenzurirali.
Zdravica - primerjava besedila

ZDRAVICA (original) Spet terte so rodile, prijatl'i vince nam sladkó, ki nam oživlja žile, serce razjásni in oko. Ki vtopi vse skerbi, veselo upanje budi. Komú pervo zdravico napili bomo krog in krog? Slovencov porodnico, deželo našo živi Bog. Brate vse, kar nas je sinov slovenske matere! V sovražnike 'z oblakov rodu naj na'šga treši gróm! Prost, ko je bil očakov naprej naj bo Slovencov dom! Naj zdrobé njih roké verige vse, ki jim težé! Edinost, sreča, sprava, k njim naj nazaj se vernejo! Otrók kar ima slava vsi naj si v róke sežejo, de oblast spet in čast, ko ble ste, boste naša last! Bog živi vas Slovenke, prelepe žlahtne rožice! Ni take je mladenke, ko naše je kervi dekle; ko do zdej, za naprej slovite drage vekomej! Ljubezni sladke spone naj vežejo vas na naš rod, v njim sklepajte zakone de nikdar več naprej od tod. Hčer, sinov zarod nov ne bo pajdaš sovražnikov! Mladen'či! Zdaj se pije zdravica vaša, vi naš up! Ljubezni domačije, noben naj vam ne osmerti strup! Ker po nas bode vas jo serčno varvat' klical čas. Živé naj vsi naródi, ki dan dočakat hrepené, da koder sonce hodi ne bo pod njim sužne glave! Kup'ca ta njim velja naj Bog jim dobre sreče da! Visoko zdaj prijatl'i, kozarce zase vzdignimo! Saj smo se vsi pobratli, saj eno misel mislimo; Bog naj te, Bog naj me, naj nas živi tovar'še vse! Amen.

ZDRAVLJICA (ponaredek) Prijatl'i! Obrodile so trte vince nam sladkó, ki nam oživlja žile, srce razjásni in oko, ki vtopi vse skrbi, v potrtih prsih up budi! Komú najprej veselo zdravico, bratje č'mo zapét'! Bog našo nam deželo, Bog živi ves slovenski svet, brate vse, kar nas je sinov sloveče matere! V sovražnike 'z oblakov rodú naj naš'ga trešči gróm; prost, ko je bil očakov, naprej naj bo Slovencov dom; naj zdrobé njih roké si spone, ki jih še težé! Edinost, sreča, sprava k nam naj nazaj se vrnejo; otrók, kar ima slava, si naj si v róke sežejo, da oblast in z njo čast ko préd, spet naša bosta last! Bog žívi vas Slovenke, prelepe, žlahtne rožice; ni take je mladenke, ko naše je krvi dekle; naj sinóv zarod nov iz vas bo strah sovražnikov! ... To kitico so nam izbrisali! ... Mladen'či, zdaj se pije zdravica vaša, vi naš up; ljubezni domačije noben naj vam ne usmŕti strup; ker zdaj vas kakor nas, jo sŕčno bránit kliče čas! Živé naj vsi naródi, ki hrepené dočakat dan, da, koder solnce hodi, prepir iz svéta bo pregnan, ko rojak prost bo vsak, ne vrag, le sosed bo mejak! Nazadnje še, prijatl'i, kozarce zase vzdignimo, ki smo zato se zbratli, ker dobro v srcu mislimo; dókaj dni naj živí vsak, kar nas dobrih je lj

1846 Dana v promet železniška proga Gradec - Celje (1849: Celje - Ljubljana).

Po cesarskem patentu dovoljeno kmetom, da naturalne dajatve in tlako po sporazumu s fevdalcem zamenjajo z denarnimi obveznostmi. Učinek patenta je bil zelo majhen.

1847 Vsak tretji otrok je obiskoval šolo.

februar 1848 Zmaga revolucije v Parizu.

marec 1848 Marčna revolucija na Dunaju.

21.3.1848 300-500 ižanskih kmetov napadlo grad in zažgalo tudi zemljiške knjige in urbarje, simbole fevdalnih obveznosti. Nemiri tudi okrog drugih gradov in posestev po Sloveniji.

20.4.1848 Dunajski Slovenci sestavili program Zedinjene Slovenije.

7.9.1848 Izšel zakon o odpravi podložništva. Konec patrimonialnega sodstva nad kmetom.

2.12.1848 Osemnajstletni Franc Jožef postane cesar.

1849 Dana v promet železniška proga Celje - Ljubljana.

Začetek izdajanja uradnega lista v slovensščini.

Ustanovljeno orožništvo.

17.3.1849 Potrjen zakon o občinah, ustanovljena so bila namestništva in okrajna glavarstva.

1 8 5 0

1850 V Avstriji izdane prve poštne znamke.

sr. 19.stol-1914 Z ozemlja sedanje Slovenije s eje izselilo skoraj 310.000 ljudi.

1851 Ustanovljeno društvo Sv. Mohorja v Celovcu.

1853 Peter Kozler izdelal Zemljovid slovenske dežele in pokrajine. Ni smel iziti niti pod imenom "zemljevid kraljestva Ilirija".

1854 Ponovno uvedene telesne kazni.

1857 Dograjena železnica Ljubljana - Trst.

1857 Na ozemlju današnje Slovenije 1,100.000 prebivalcev (1910: samo 1,320.000). Izseljevanje je pobralo več kot polovico naravnega prirastka.

1859 Avstrija izgubi Lombardijo v vojni s Francijo Napoleona III.

16.9.1859 Škof A.M.Slomšek je dosegel premestitev sedeža lavantinske škofije iz Št. Andraža v Maribor in s tem rešil velik del sv Slovenije (Maister je leta 1918 priboril celotno škofijo Sloveniji).

1.10.1862 Železniška proga Zidani most - Zagreb.

1863 Ustanovljeno telovadno društvo Južni Sokol.

1.6.1863 Železniška proga Maribor - Celovec.

1864 Ustanovljena Slovenska matica.

Mnogi obubožani kmetje odidejo pod nadvojvodom Maksimiljanom v Mehiko. Začnejo se velika izseljevanja.

1866 Avstrija se je zapletla v vojno z Italijo in Prusijo. Beneški Slovenci so po mirovni pogodbi 3.10.1866 prišli pod Italijo. Na plebiscitu so praktično vsi glasovali proti Avstriji in za Italijo.

7.2.1867 Uvedena dualistična ureditev: Avstro-Ogrska.

1868 Dedni zakon dovolil svobodno delitev kmečke posesti. Zaradi prevelike drobitve posestev, je morala država leta 1889 uvesti nekatere omejitve za delitev. Nadrobnosti tega je leta 1903 uvedla le Koroška. Veča se zadolženost kmetov in od 1868-1993 je bilo samo na Kranjskem prodanih 10.190 kmetij.

9.8.1868 Prvo množično zborovanje - tabor - v Ljutomeru. Doba taborov od 1861-1871.

1869 Šole podržavljene, uvedeno obvezno osemletno šolanje.

1870 V Savinjski dolini se začne širiti hmelj.

14.12.1870 Železniška proga Ljubljana - Jesenice - Trbiž.

marec-maj 1871 Pariška komuna.

1871-72 Uzakonjen metrski sitem (obvezno od 1876).

1872 Odcep Železniške proge Pivka - Reka.

1874-91 Mohorjeva družba izdaja Občno zgodovino za slovensko ljudstvo (Josip Stare).

1875 Vstaja proti Turkom v Bosni in Hercegovini. Nekaj desetin Slovencev odšlo pomagat (tudi v Srbijo).

Prepovedali koze v kraških območjih.

1876 Odcep železniške proge Divača - Pula.

1878 Berlinski kongres. Avstrijska okupacija Bosne in Hercegovine.

1878 V Ljubljani začel delovati deželni arhiv.

1880 Poskusna električna razsvetljava v Tržiču.

1880-1981 Delež kmečkega prebivalstva se je zmanjšal od 80 na 9%.

1881-1941 Ljubljanski zvon.

18.4.1882 Razglas pravosodnega ministrstva o razširjeni uporabi slovenščine na Kranjskem, Spodnjem Štajerskem in v slovenskih oz. mešanih okrajih na Koroškem.

1884 V Škofji Loki obratuje prva javna elektrarna.

1888-1941 Izhaja katoliški Domoljub.

1891-1904 Izhaja liberalni Rodoljub.

28.9.1893 Železniška proga Ljubljana-Grosuplje-Kočevje.

1894 Dograjena dolenjska železnica do Novega mesta.

Začetek Krekovega zadružništva in krščanskih delavskih organizacij.

2.4.1894 V Joliet v Illinoisu ustanovljena Ameriška slovenska katoliška jednota (najstarejša izseljenska organizacija).

14.4.1895 Ljubljano prizadel potres.

1898 Madžarizirana so bila vsa slovenska krajevna imena v ogrskem delu države.

VI 20. in 21. stoletje – narod krvavi - rojstvo države Slovenije
1 9 0 0

1903 Začela delovati Rafaelova družba za izseljence.

1907 Nemci dosegli poseben nemški volilni okraj na Kočevskem.

1908 V Celju je bil zgrajen vodovod.

1908 Dograjena železnica Jesenice - Gorica - Trst.

1910 V ZDA je živelo okrog 100.000 slovenskih izseljencev. Na Slovenskem je živelo 1,312.000 prebivalcev.

1910 V Trstu uradno našteli 56.916 Slovencev (Ljubljana v istem času le nekaj nad 50.000).

1911 V Trstu je živelo 56.916 Slovencev.

1912-15 Zgrajena prva večja hidrocentrala (Završnica - 2500 kW) - začetek elektrifikacije slovenskega ozemlja.

28.7.1914 Avstro-Ogrska napovedala vojno Srbiji. Začetek prve svetovne vojne.

1915 Italija je izdala centralne sile in odprla se je Soška fronta. Veliko Slovencev je umrlo in se borilo na strani Avstro-ogrske.

1917 24.oktobra Soška fronta se premakne k reki Piavi po dobro premišljeni Avstro-ogrski taktiki.

1915-1917 Med prvo vojno so slovenskim enotam poveljevali v slovenščini, enako velja
za Maistrovo vojsko 1918.1919, nato so Srbi popolnoma ukinili slovensko vojsko in poveljevanje, slovenski partizani so za tri leta spet uvedli slovensčino v vojsko, nakar jo je Tito leta 1945 spet ukinil (ceprav jim je v Jajcuobljubil, da bodo Slovenci lahko po vojni obdržali svojo vojsko - a obljube ni držal).

1918 Stekla prva hidrocentrala na Dravi - Fala (31.150 kW).

Uradni list o imenovanju prve Slovenslke vlade, 31. oktober 1918.

Člani prve slovenske vlade, 31.10.1918. Levo zgoraj je pisatelj Ivan Tavčar, na sredi zgoraj je Josip vitez Pogačnik, prvi predsednik slovenske vlade v Ljubljani, v Državi Slovencev, Hrvatov in Srbov (SHS). Takrat še ta država ni bila združena s kraljevino Srbijo, ki je SHS pridobila 1. decembra 1918 (slovenski politiki so bili v tujini in Slovenija je spet bila izigrana), kot vojni plen na zahtevo Francije, Anglije itn, držav, ki SHS brez Srbije niso hotele priznati. Ostali člani vlade so razvidni iz uradnega lista nad to sliko. Slovenska vlada je delovala do julija leta 1921, ko jo je velikosrbska politika ukinila. Leta 1923 je bil upokojen še general Rudolf Maister, skupaj s starejšimi častniki, ki so prej služili v avstro-ogrski vojski in so se borili za slovensko severno mejo, čeprav je bil star šele 49 let. Tako so Slovenci počasi izgubljali moč, vse do leta 1991. Nobena oblast nas ni hotela izpustiti iz Jugoslavije, zato je bila leta 1991 potrebna vojna. To, da smo imeli republiko ali banovino, je bilo tako in tako določeno z administrativnimi mejami, ki niso pomenile nič drugega kot upravne enote (tipičen je primer izgube Savudrije, Kardelj je celo zapisal, da smo pravico do samoodločbe že porabili, ve se pa kdo je bil Kardel). Tako kot so baltske države imele v Rusiji za časa komunizma status republik in so postale svobodne šele, ko so ruski komunistični okupacijski tirani propadli. Enako velja za Slovenijo. Večina, ki govori, da so se tudi povojne oblasti borile za samostojno državo, govori proti zgodovinskim dejstvom in arhivom. Vsak poskus je bil zatrt, zadnji pred letom 1991 je bil poskus Staneta Kavčiča (60-a leta), ki so ga odstavili in osamili. Mitja Ribičič (skupaj z vrlim Titom) pa mu (nam) je vzel skoraj ves denar za slovenski cestni križ in ga je podaril "bratskim" republikam. Še danes se ubadamo s cestnim križem, zdravstvo pa nam propada. To da so bivši oblastniki imeli raje Jugoslavijo kot Slovenijo, kaže jugonostalgija, ki jo prav ti bivši politiki na veliko propagirajo (mediji so polni balkanskega melosa, slavi se sporne bivše politike, hkrati pa omalovažujejo osamosvojitev) in še danes zvračajo vse kar diši po slovenski kulturi in državi, sprejmejo samo toliko slovenstva kolikor ga nujno formalno morajo, pa še to s teškim srcem ...

29.10.1918 V Zagrebu proglašena ustanovitev Države SHS. 1.12.1918 je nastala Kraljevina SHS.

1.12.1918 V Beogradu proglašena Kraljevina SHS.

1.11.1918

General Rudolf Maister prevzame oblast nad spodnjo Štajersko s poveljstvom v Mariboru in s tem začne boj za severno slovensko mejo. Priključi se mu nekaj 1000 prostovoljcev, prava slovenska vojska. Po zasedbi Špilja 25. novembra 1918 je graško vojaško poveljstvo poslalo v Maribor polkovnika Rudolfa Passyja, da bi poizvedel, kaj namerava general Maister storiti ob severni meji. General Maister je z njim 27. novembra 1918 sklenil pogodbo, ki je dovoljevala Slovencem zasesti narodnostno ozemlje ob severni meji na Štajerskem in na Koroškem, čeprav je že imel v rokah odredbo poverjeništva II. vojnega okrožja, ki mu je omejevala poseganje na Koroško. Proti pogodbi Maister – Passy so nastopili Nemci v Gradcu, Celovcu in na Dunaju, pa tudi Narodna vlada v Ljubljani. Na seji Narodne vlade 30. novembra 1918 so sprejeli tudi naslednji sklep: »Generala Maistra je podučiti, da je njegov delokrog strogo vojaški, da tedaj nima sklepati z Nemško Avstrijo nikakih političnih pogodb.« Tako smo izgubili velik del Koroške južno od Drave. Franjo Malgaj piše "Koroška s Celovcem vred bi bila že zdavnaj zasedena, če bi nam vlada ne bi vezala rok". Naivni slovenski politiki so čez pol leta od predstavnikov antantnih velesil na Pariški mirovni konferenci dobili servirano naslednjo izjavo, "Slovenska vlada je menda spala, ko je

bilo treba zasesti Koroško. Kar imate zasedenega in če tam vlada red in mir ostane vaše!".

Zemljevida 6 in 7

Etnično in upravno ozemlje Slovenije pred 1918 levo. Desno, izgubljena Koroška, Maister si je že priboril vsaj ozemlje južno od Drave (podpis sporazuma Maister s Passy), kar pa prosrbska vlada v Ljubljani ni sprejela. Maister je tudi mobilizacijo izpeljal na svojo roko – še dobro da je tvegal, če ne, ne bi bilo Slovenije.

Nadporočnik Franjo Malgaj decembra 1918 pri Velikovcu. Malgajeva četa je na prošnjo Narodnega sveta za Mežiško dolino že 6. novembra 1918 odšla iz Celja, zasedla najprej Mežiško dolino, konec novembra pa vzhodno Koroško z Velikovcem. Padel je 6. maja 1919 blizu Raven na Koroškem.

1919 Bitka za Radgono, 4. Februar
Konec leta 1918 in v prvi polovici leta 1919 so Maistrovi prostovoljci na Štajerskem osvobodili najprej prestolnico Maribor, nato pa še druge kraje severno, vse do takratne slovenske narodnostne meje. Med drugim so Maistrovi bojevniki osvobodili Šentilj, Špilje in železniško progo na levem bregu reke Mure, vse do Radgone (danes Bad Radkersburga v Avstriji).

V mesecu februarju 1919, je Radgono varovala 6. stotnija Mariborskega pešpolka Maistrovih prostovoljcev. Njihov poveljnik je bil nadporočnik Benedikt Zeilhofer, po rodu doma iz Poljčan. Kljub njegovemu izrazito nemškemu priimku, je slovel kot odločen slovenski domoljub. Poveljeval je 210 bojevnikom, oboroženih s puškami in ročnimi granatami ter štirimi strojnicami.

4. Februarja 1919, ob 2. uri ponoči, je proti Radgoni (Bad Radkersburg) v napad krenilo več kot 2000 sovražnih vojakov. Poveljeval jim je nadporočnik Johan Mickl, kasnejši nemški general v drugi svetovni vojni.
Tudi Mickl je imel podobno kot Zeilhofer na slovenski strani, veliko večino zbranih vojakov - prostovoljcev. Ti so bili doma v glavnem iz okolice Radgone, kjer je živelo prebivalstvo pretežno slovenskega porekla. Toda velika večina tamkajšnjih Slovencev je bila takrat že precej ponemčena in se je prištevala k Nemčurjem. Ti pa so bili Slovencem še bolj sovražno nastrojeni, kot pravi Nemci. Pridružilo se jim je še precejšnje število madžarskih prostovoljcev in pa nemški ubežniki iz slovenske Štajerske. Tudi prekmursko mejo vzhodno od Radgone so zasedle madžarske vojaške enote. Sovražne čete so bile zbrane v slovenskih vaseh Korovci, Cankova in Slovenska gorica, severno od Radgone.
Sovražnik je imel na voljo 10 krat močnejše sile, kot slovenski branilci, prav tako pa tudi boljšo oborožitev (nekajkrat več strojnic). Dodatna težava v škodo branilcev je bila tudi to, da so bile obrambne linije precej razpotegnjene in zato slovenske enote zaradi svoje maloštevilnosti niso imele medsebojnega stika niti povezave.
Poveljnik nemško – madžarskih odredov nadporočnik Mickl, je izdelal natančen načrt, kako napasti slovenske branilce in jih uničiti ter zavzeti Radgono. Glede na precizen in dobro pripravljen načrt, kot tudi na precejšnjo premoč, so bili Nemci prepričani v svoj uspeh. Toda naleteli so na izredno sposobnega slovenskega poveljnika, preizkušenega bojevnika in vodjo, kateri je v svoji stotniji vzdrževal vzoren red in visoko bojno moralo.
Nemški sovražnik je razdelil svojih 2000 vojakov na pet kolon. Vsaka kolona je imela posebno napadalno skupino, ki je štela najmanj 50 prostovoljcev in več strojnic. Samo teh, skoraj 300 udarnih napadalnih prostovoljcev, je že presegalo vse skupne moči slovenskih branilcev. Vse sovražne kolone so se v temni noči neslišno, v skladu z načrtom, približale branilcem in čakale na signal za skupni usklajeni napad na večih mestih hkrati. Bojni skupini, ki je bila določena za napad na konjeniško vojašnico, kjer je bila glavnina branilcev, je poveljeval nadporočnik Mickl osebno.
Napad se je pričel ob pol šesti uri zjutraj, 4. Februarja 1919. V prvem naletu Nemcev, ki so računali na presenečenje, so slovenske izpostavljene straže klonile pred ogromno premočjo sovražnikov, ki so se nenadoma pojavili iz teme, kakor divji hudičevi služabniki. Micklovi vojaki so postali gospodarji zahodnega dela Radgone, zahodno od Dolge ulice. Napadalcem je uspel istočasni napad na slovenske prednje straže na kolodvoru, v mestnem vrtu in na mostovih na reki Muri. Napad na postajno poveljstvo, Kodoličev most in konjeniško vojašnico, v kateri je bila večina slovenskih branilcev, pa ni uspel.
Napadalci so ob tem takoj naleteli na dva slovenska junaka – poveljnika 6. stotnije, nadporočnika Zeilhoferja in štabnega narednika Ferda Ošlaka, poveljnika patrulje. Nadporočnik Zeilhofer je pred začetkom napada drugič v tej noči pregledoval vse straže v predmestju in na kolodvoru, ob napadu pa je bil zraven stražarskega mesta v konjeniški vojašnici, ob strojničnem gnezdu. Ko so svetlobne rakete osvetlile temno zasneženo noč, je kljub temperaturi minus 20 stopinj celzija, nemudoma postalo vroče.

Nadporočnik Benedikt Zeilhofer, junaški poveljnik 6. stotnije Mariborskega pešpolka, zmagovalec Radgonske bitke, 4.2.1919. Med prvo svetovno vojno je bil odlikovan z več odlikovanji za hrabrost, tudi z nemškim železnim križcem. Prejel je še srbsko odlikovanje - red belega orla z meči 5. stopnje. Po vojni ga je srbska soldateska sovražila in ga v 22. letih vojaškega službovanja povišala za eno samo stopnjo, v stotnika. Leta 1941 se je povezal s prvimi partizani.

Takoj ob napadu je bil zadet vojak strojničar in nadporočnik Zeilhofer je skokoma prijel za strojnico ter pričel streljati proti napadalcem. Tako je preprečil prvi načrtovani napad sovražnih čet za naskok in metanje ročnih granat na vojašnico. Pri menjavanju položaja je zadelo tudi nadporočnika Zeilhoferja. Slovenski branilci so ga takoj potegnili na varno in mu obvezali rano v predelu trebuha in desnega boka. Nato so ga položili na slamnjačo od koder je do konca bitke poveljeval in vodil boj do končne slavne zmage!
Narednik Ferdo Ošlak in njegov oddelek, so morali odbiti šest istočasnih frontalnih napadov in napadov v hrbet. Pri tem jih je včasih napadalo tudi po več kot dvajset sovražnikov na enega branilca, samo iz ene smeri. Pred napadom je Ošlak prejel povelje, da okrepi predstražo na Kodoličevem mostu. Ko je njegova patrulja sestavljena iz osmih bojevnikov prispela do mostu, so bili tamkajšnji slovenski branilci že uničeni. Kljub temu je Ošlak s svojimi bojevniki zasedel dostop do Dolge ulice, Po šestem odbitem napadu, se je štabni narednik Ošlak zavedal, da visi usoda njegove patrulje na nitki. Šlo je za boj na življenje in smrt in narednik Ošlak se je odločil edino pravilno. Svojo patruljo je popeljal v brezkompromisen protinapad, v skladu z znanim slovenskim pregovorom – »Najboljša obramba je napad!«
Sam o tem boju pravi sledeče:«… V popolni zavesti, da je samo vprašanje kakšne pol ure, da se odloči usoda mojega oddelka, pri čemer je šlo za boj na življenje in smrt, sem se odločil, da preidem v protinapade. Izkoriščajoč temo, sem s svojimi maloštevilnimi junaško borečimi se Slovenci neštetokrat z bajoneti in ročnimi granatami napadel sovražne vrste in skupine, in to v bok, da sem tako prišel sovražniku za hrbet. Vse te napade sem pripravil tako, da je divji krik hura mojih Frančekov in Hanzekov kakor granata iz nevidne daljave udaril tam, kjer ga ni nihče pričakoval. Sovražnik, nevedoč, kje in od kod so se zadaj in na straneh naenkrat znašli tako močni in nevarni protinapadalci (Ošlakovo patruljo je sestavljalo osem mož – narednik Ošlak, desetnik Borko in pešci Tomažič, Morn, Kores, Valentinčič, Pučko in Govedič. Op.p.) – imeli so nas za večje oddelke – se je zmedel. To njegovo zbeganost sem izrabil.
Nočna tema, grmovje in drzno, bliskovito manevriranje so mi bili zavezniki. Česar nisem pognal in podrl z ročnimi granatami, bajoneti in s krikom, to sem zbegal z ognjem iz pušk. Tako sem iz terena, po katerem sem prodiral, iztrebil sovražne oddelke, ki so na bojišču puščali ranjence, strojnice in mrliče…
Koristi, ki jih je moj mali oddelek s svojim drznim početjem prispeval k obrambi in celotni akciji, so bile na dlani. Z ozemlja, s katerega sem pregnal sovražnika ter v splošnem oslabil njegovo moralno in udarno moč, je zbežalo precej sovražnih vrst s strojnicami ali brez njih. S tem je bila na najbolj občutljivi strani naša konjeniška vojašnica pretežno razbremenjena od obleganja sovražnih strojnic. Hkrati so se napadalcu razpršile rezerve, ki so bile namenjene za bajonetni naskok na vojašnico. Ker so nasprotni poveljniki zaradi tega izgubili mirno presojanje in sploh niso več imeli pregleda o svojih vrsta, je njihova akcija doživela neuspeh…
Ko je pa nastopajoči beli dan pokazal v visokem snegu ležeče mrliče in ranjence in ko so videli, da so njihove vrste razbite, je brž ugasnil njihov pogum. Naše fante pa so naši uspehi seveda podžgali…
Šele okrog 9. ure dopoldne je bil po dolgotrajnem pokanju položaj tak, da sem s svojimi vojaki kot edina naša še živeča, zunaj, sredi sovražnih vrst boreča se straža dobil spet zvezo z vojašnico, to je s svojo glavno četo, od koder sem nato dobil municijo, pomoč in zajtrk. Svojim dobrim fantom sem sedaj dodelil pomoč iz prostovoljcev iz vojašnice, nakar smo prešli v splošne protinapade. Pregnali smo nato sovražnika iz raznih stranskih ulic, tako da so bili že okrog 11. ure napadalci popolnoma pregnani iz mesta.« (Vir: Ferdinand Ošlak, Krvavi boj za Radgono, Spomini na osvobodilne boje za Štajersko in Koroško v letih 1918 – 1920, list Slovenija št. 9 (1940)37-49 in št. 10 (1941) 1-10, različne strani).
Sredi največje bitke, je iz konjeniške vojašnice gromovito zadonela slovenska pesem v podporo junaškim branilcem v vojašnici in izven nje. Častniški namestnik Špes, po poklicu sodni uradnik iz Kozjega, sicer tudi pevovodja, je dal pobudo, da bi tisti vojaki, ki so bili določeni za rezervo v primeru kritične ogroženosti kjerkoli na nevarnih mestih, začeli prepevati. Z ročno granato v roki, namesto dirigentske palice, je Špes vodil petje močnega moškega zbora, ki je med regljanjem strojnic in pušk na obeh straneh, odpel celo vrsto slovenskih pesmi. Vojaki nepevci so med premorom med posameznimi pesmimi vriskali, kakor »juckajo naši fantje po slovenskih vaseh«. Znana slovenska koračnica »Če puške pokajo, se sablje bliskajo, mi fantje vriskamo…«, je z besedilom in smislom verzov potrdila bojno razpoloženje slovenskih fantov in mož med bojevanjem.
Slovenski branilci so se tudi na drugih postojankah zbrali in pogumno odbijali napade številčnejšega sovražnika. Po več kot tri in pol ure trajajočem boju, so namere nemških napadalcev klavrno propadle, slovenski branilci pa so končno uspeli poslati patrulji štabnega narednika Ošlaka pomoč v strelivu, hrani in dodatnih možeh. Do 11. ure so nato okrepljene patrulje narednika Ošlaka krenile v splošen protinapad in popolnoma pregnale sovražnika iz centra mesta. Po petih urah in pol zagrizenega boja, je nevarnost, da bi Radgona padla v Nemške roke popolnoma prenehala. Desetkrat šibkejši slovenski domoljubi, vsi prostovoljci, so slavili težko izbojevano, krvavo, a slavno zmago!

To sliko so vojaki Mariborskega pešpolka poklonili svojemu generalu Rudolfu Maistru, 26. Sušca 1919 v Radencih. Vojaki imajo v puškinih ceveh slovenske zastavice, velika slovenska zastava pa visi zadaj – Našemu poveljniku g. generalu Maistru v neomajni zvestobi.

Ko je general Maister zvedel, da so Nemci kljub premirju, z veliko močjo napadli Radgono, je v skladu s svojim obrambnim načrtom takoj aktiviral okrepitve in jih poslal na pomoč 6. stotniji. V ta namen je iz Celja z vlakom krenil vojaški transport z vojaki hrvaškega Karlovškega pešpolka, ki je bil v ta namen v zaledju, določen za rezervo. Toda v Špilju so se Hrvati povelju uprli. Niso hoteli naprej v Radgono pomagat slovenskim branilcem, temveč so se na lastno pest vrnili v Celje. Ob drugi priložnosti, kasneje, 22. Malega srpana 1919, pa so z veseljem streljali po slovenskih vojakih. Tega dne je namreč v Mariboru in na Koroškem prišlo do velikega vojaškega upora slovenskih vojakov. Predvideno je bilo, da bi slovenski vojaki po uspelem uporu s Koroškega odkorakali v Maribor, od tam pa v Ljubljano, kjer bi razglasili neodvisno državo, Združeno Republiko Slovenijo. A o tem na drugem mestu.
General Maister je obenem aktiviral tudi vse razpoložljive slovenske sile v Prlekiji, oziroma območju okrog Ljutomera. Od tam je proti večeru 4. Februarja 1919 prispela okrepitev okrog 200 bojevnikov prostovoljcev (v glavnem sokolov in orlov), z enim topom, s katerim so sovražnika tako preslepili (mislil je, da strelja vsa topniška baterija, kar so spretno izpeljali slovenski vojaki pod poveljstvom Lojzeta Herzoga, op.p.), da se je v begu umikal tudi iz obrobnih postojank Radgone, ki jih je še držal v svojih rokah, prepričan, da je slovenski branilec v veliki premoči. V resnici niso vsi slovenski bojevniki v Radgoni, vključno z okrepitvami, presegali niti 20 odstotkov skupne moči nemško-madžarskih napadalcev.

Lojze Hercog je iz Ljutomera, oziroma iz Prlekije in Medmurja, pripeljal branilcem Radgone okrepitev in top.

5. Februarja 1919 je bil dotedanji junaški in zmagoviti poveljnik 6. stotnije Mariborskega pešpolka, nadporočnik Benedikt Zeilhofer zamenjan s stotnikom Sagadinom, ki ga je general Maister v Radgono poslal iz štaba Štajerskega obmejnega poveljstva v Mariboru.
Naslednji dan je štab radgonskega poveljstva izdelal načrt za ofenzivo proti sovražniku in izvedel naskok na Nemce v področju prostora med Potrno in Staro Novo vesjo, od koder je bil nasprotnik pregnan, do črte Slovenska gorica, Korovci, Cankova.
8. Februarja 1919 sta zmagovito slovensko poveljstvo, po stotniku Sagadinu in pregnan nemško-madžarski napadalec, po poveljniku Micklu, sklenila sporazumno premirje na bojišču. 10. Februarja je bila v Mariboru določena demarkacijska črta med obema frontnima linijama. Po končani razpravi v Radgoni je predstavnik francoske delegacije izjavil o radgonskih bojih, da sta bili čast in zmaga orožja popolnoma na strani Slovencev!
Slovenska zmaga nad nemškimi napadalci pri Radgoni, 4. Februarja 1919 ima zelo daljnosežne posledice. S padcem Radgone v nemške roke, bi se sovražniku odprl prostor za novo ofenzivo proti Apaškemu polju, kjer so bile močne nemške in nemčurske naselbine. V tem primeru bi zagotovo prišlo do plebiscita, podobno kot se je to zgodilo na Koroškem. Vemo pa, kakšen je bil tam rezultat.
Poznavalci takratnih razmer so bili enotnega mnenja, da bi v primeru plebiscita na ozemlju med rekama Muro in Dravo, Slovenci zanesljivo izgubili plebiscit. Najbrž pa bi v najslabši varianti izgubili celo vso Štajersko. Če ne drugače, bi plebiscit izgubili s prevaro in ponarejanjem, tako kot na Koroškem. Na mirovni konferenci v Parizu so namreč že sprejeli odločitev, naj se o pripadnosti mest Maribora in Ptuja ter celotnem ozemlju med rekama Muro in Dravo odloči na plebiscitu. Za takšno »rešitev« so se najbolj vneto potegovali naši sovražniki Italijani, ki so želeli da Slovencev sploh več ne bi bilo in so takrat okupirali vso zahodno Slovenijo – Primorsko in del Notranjske ter Koroške. Italijani pa so bili tisti, ki so tudi na Koroškem nadzorovali plebiscit, izrazito v nemško korist!

Slovenski topničarji na položaju

Junaški slovenski bojevniki so v bitki pri Radgoni s svojim pogumom in odločno ter zagrizeno obrambo dokončno obvarovali vso našteto slovensko ozemlje, pred priključitvijo nemški Avstriji. Kljub temu pa so se morali po mirovni konferenci, slovenski bojevniki iz mesta Radgona umakniti in ga prepustiti Avstrijcem, saj so takšne sklepe sprejeli slovenski politiki v Ljubljani in Beligradu, pod srbskim in anglo-ameriškim pritiskom.
Še huje se je godilo nekaterim junakom slovenskih obrambnih sil. Nadporočnik Zeilhofer je bil sicer sprva odlikovan z redom belega orla z meči 5. stopnje, vendar je bil kasneje kot častnik v srbski vojski zapostavljen in preganjan. V 22 letih službovanja je napredoval za eno samo vojaško stopnjo in postal le stotnik!
Drugi slovenski junak, štabni narednik Ferdinand Ošlak, je nameraval ostati v vojski tudi po vojni za slovensko severno mejo, vendar so ga Srbi krivično obdolžili in ga iz vojske leta 1920 odpustili. Sam je zapisal:« Kar zadeva mene, lahko povem, da sem nekaj let po radgonskih bojih bil prisiljen vojaški poklic zapustiti, ker me niso marali in si iskati eksistenco v tujini, čez oceane, na drugih kontinentih…

Prostovoljci - bojevniki za severno mejo, na pohodu leta 1919

...Tesno je človeku pri srcu danes, ko po 21 letih sreča svoje nekdanje tovariše in sobojevnike iz Radgone. Veliko, veliko teh zaslužnih mož, ki so takrat s puško, z bajonetom in bombo zmagovali, braneč domovino, pa se danes, ko jim glave pokriva že sneg, že leta in leta z menoj vred bori za vsakdanji kruh, ker jih domovina ne more zaposliti. Oči se mi zasolzijo, če primerjam življenje radgonskih legionarjev – ki smo se popolnoma prostovoljno borili in stavili življenje na kocko - z življenjem tistih naših, ne idealno, pač pa realno gledajočih sovrstnikov, ki so nam idealistom prepustili obrambo in krvave borbe za domovino, sami pa so se vrgli na dobičkonosne, pridobitne posle, ki so takrat vsestransko cveteli. Ti možje so danes nasproti nam nemaničem v urejenih socialnih in premoženjskih položajih veliki gospodje, ugledni člani človeške družbe in se nam lahko v pest posmehujejo.«
Očitno se zgodovina resnično prevečkrat ponavlja. V negativnem smislu, seveda. In čemu je temu tako? Odgovor je skoraj zanesljivo skrit v pomanjkanju znanja o naši narodni zgodovini! Iz naše preteklosti, od naših prednikov, se žal nismo naučili skoraj ničesar! Celo tako daleč je že prišlo, da današnje generacije Slovencev živijo v takšni nevednosti in v popolnoma zgrešenem prepričanju, da Slovenci nikdar nismo imeli svojih junakov in svojih vojaških zmag! Ko bi poznali vsaj svoje pregovore…«Bolje je malo lastnega, kakor mnogo tujega« in »Težko svojemu brez svojega«, bi danes naš narod z gotovostjo živel boljše…
Viri:

- Benedikt Zeilhofer, Spomini Maistrovih borcev, Boji za Radgono leta 1918 – 1919;

- Ferdinand Ošlak, Krvavi boj za Radgono, Spomini na osvobodilne boje za Štajersko in Koroško v letih 1918 – 1920, list Slovenija št. 9 (1940)37-49 in št. 10 (1941) 1-10, različne strani;

- Lojze Herzog, Posegel sem v boj za Radgono;

- Janez. J. Švajncer, Boj za Maribor 1918 - 1919, Maribor 1988;

- Anton Vreča, Moja udeležba v bojih na severni meji 1918 – 1919.

Kaj smo zapravili po prvi vojni - državo. Malo ozadja. Ne pozabimo, da je tudi ameriški politik Thomas Jefferson, pri pisanju ameriške Deklaracije o neodvisnosti, povzel zamisel o suverenosti ljudstva iz demokratičnega obreda kronanja slovenskih knezov – to je potrdil tudi predsednik ZDA Bill Clinton na obisku v Sloveniji. Thomas Jefferson je baje tudi dejal, da so svobodni mediji pomembnejši od vlade, saj človek brez vlade lahko preživi, brez svobodnih medijev pa ne more, očitno se Slovencem dobesedno slabo piše (naši mediji namreč zelo težko najdejo kakšno dobro besedo za našo domovino). Ko govorimo o ZDA, ne smemo spregledati, da je ameriški predsednik Woodrow Wilson že po prvi vojni, leta 1919 v Versaillesu, Slovencem tako rekoč ponudil samostojno državo, ki so jo v »našem« imenu zavrnili, takrat že srbsko prefiltrirani, slovenski politiki (Wilsona so zavrnili z izjavo: »Osvobajate nas, istočasno pa nas režete na koščke.«). Na tak način smo tudi izgubili Koroško. Vse te odločitve so bile proti volji ljudi, zamolčano je namreč, da so tudi Maistrovi borci za severno in vzhodno mejo hoteli svobodno Slovenijo. O tem veliko pove zgodba o uporu slovenskih vojakov leta 1919, o obrambi Radgone, o izdajalskem Karlovškem pešpolku in kakšna je bila to sploh svoboda (leta 1918). Ko je general Maister zvedel, da so Nemci kljub premirju, z veliko močjo napadli Radgono, je v skladu s svojim obrambnim načrtom takoj aktiviral okrepitve in jih poslal na pomoč 6. stotniji. V ta namen je iz Celja z vlakom krenil vojaški transport z vojaki hrvaškega Karlovškega pešpolka, ki je bil v ta namen v zaledju, določen za rezervo. Toda v Špilju so se Hrvati povelju uprli. Niso hoteli naprej v Radgono pomagat slovenskim branilcem (Radgono so kljub vsemu ubranili prostovoljci predvsem iz Prlekije, kaj bi bilo, če je ne bi?), temveč so se na lastno pest vrnili v Celje. Ob drugi priložnosti, 22. 7. 1919, pa so z veseljem streljali po izdanih slovenskih vojakih v Mariboru. Tega dne je namreč v Mariboru in na Koroškem prišlo do velikega vojaškega upora slovenskih vojakov. Predvideno je bilo, da bi slovenski vojaki po uspelem uporu s Koroške odkorakali v Maribor, od tam pa v Ljubljano, kjer bi razglasili neodvisno državo, Združeno Republiko Slovenijo. Podobne mahinacije (recimo deklaracija za mir 7.2.1991, cilj je bil razorožitev slovenske vojske) so se dogajale tudi leta 1991, a tokrat z malo več sreče za Slovenijo, a po letu 1992 se zdi, da se spet vračamo v objem Srbije in Moskve. Vrnimo se v zgodovino.