Konec 14. in v začetku 15.st. je bila za Celjane bela lisa veliko sklenjeno področje Dolenjske in Notranjske, ki so jo obvladovali grofje Ortenburški Ti so bili Celjanom sorodniki, enakovredni partnerji in zavezniki. Sklenjena je bila obojestranska pogodba o dedovanju, ki je prešla v veljavo ob smrti zadnjega Ortenburžana Friderika III 1418.Skupaj z najpomembnejšima gradovoma Ortenburg in Sternberg so povečali število gradov za 34.Na Gorenjskem so pridobili trg Radovljica, Zgornji in Spodnji Kamen. Izredno pomembna je bila tudi pridobitev deželnoknežjih zastavnih gospostev na Dolenjskem, preko Katarine Celjske, vdove Friderika Alberta III Goriškega 1418: Kostanjevica, mesto Novo mesto, grad in trg Višnja gora, grad Štatenberg, trg Litija itd. Grof Hernman II je postal nesporni gospodar Dolenjske in je 1427 Kostanjevico in Novo mesto imenoval “naši mesti”. L.1425 so bili Celjani na višku moči: na Slovenskem in v Slavoniji so posedovali več kot 125 gradov . Vendar je grof Herman II kmalu vrnil Habsburžanom 14 gradov, ki jih je imel v zastavi; domnevno zato, da so se Habsburžani odpovedali fevdnemu gospostvu, kar je bilo pogoj za dvig Celjskih v državne kneze. L.1436 so te cilje dosegli, a ne brez težav; 1437 je izbruhnila njihova fajda s Habsburžani, ki se je umirila šele l.1443.
ZATON Celjsko-habsburška fajda ali vojna , v kateri so se morali Celjski odpovedati lastni kneževini-deželi, je terjala uničenje večdesetin gradov. Celjani so jih z Janom Vitovcem na čelu načrtno rušili ali vsaj onesposobili, gradove nasprotnikov ali nezvestih vazalov.V kasnejši celjski in habsburški dobi je bila večina teh gradov znova obnovljenih ali pozidanih.Zadnji celjski grof Ulrik II. Je pri neuspelem poizkusu oblikovanja lastne kneževine prenesel težišče v druge dežele-na Ogrsko in Hrvaško, v Avstrijo in na Češko. Več moči je posvetil Slavoniji, kjer je bil tudi ban-kraljevi namestnik1441 je obvladoval tudi Zagreb.Pred izumrtjem so Celjski posedovali 75 gradov, od Koroške, Kranjske, Štajerske in Slavonije, s tistimi, ki so jih dali v fevd pa 123.Lastne gradove so Celjski upravljali z uradniki: glavarji, gradiščani, oskrbniki, uradniki-richterji, sodniki, mitničarji itd.Celjski glavarji z vojaškimi in sodnimi pristojnostmi so bili glavni uradniki v vsaki od štirih celjskih grofij: Celje, Ortenburg, Zagorje in “Grofiji v Marki in Metliki”-sedeži na gradovih Celje, Ortenburg, Krapina in Metlika.V Celju kot prestolnici se omenjajo poleg glavarja še oskrbnik, sodnik in na gradu Zgornje Celje kjer so imeli blagajno in arhiv, gradiščan.
POMEN Celjski gradiščani z upravno in vojaško funkcijo, se pojavljajo na vseh pomembnih gradovih; služba gradiščana je temeljila na individualnih pogodbah o skrbništvu gradu in na običajnem dohodku za to službo.Službo je gradiščan sprejel za čas svojehga življenja.Najpomembnejša klavzula je bila, da je grad Celjanom vedno odprt, in da bo grad ob smrti gradiščana brez zapletov vrnjen Celjskim.Celjski gradiščani so prihajali sredi 15.st. iz plemiških rodbin, prvotno ministerialnega izvora ali viteškega plemstva.Če bi Celjski preživeli, je še nekaj pogodb obetalo povečanje števila gradov v njihovi posesti ali celo lasti: pogodba iz l.1437 med grofom Henrikom IV Goriškim in Friderikom in Ulrikom Celjskim: Celjani bi dedovali še 25 gradov od Gorice do Krasa do Zgornje Koroške in Pustertala.Celjske pogodbe z Schaunberškimi-1414 grofija Schaunberg ob Donavi s številnimi gradovi.Pogodba Celjskih in Liechensteinskih 1449.1451 pogodba bratov Walsee , gospodov na Krasu in Štajerskem.1455 tirolski grof Sigismund Habsburški, bratranec cesraja Friderika III, ki je bil Ulriku II. Celjskemu dolžan 200 000 goldinarjev zastavi 10 gradov v dolini Inna na Tirolskem.Ulrikova smrt 1456 je izničila vse te pogodbe, Celjski so prenehali obstajati.
GRAD KOT PLEMIŠKO BIVALIŠČE Gradovi so poleg že naštetih funkcij bili tudi bivališča plemiških lastnikov, upravnikov, njihove razširjene družine in gostov, služinčadi, duhovnikov, uradnikov in vojakov.Način življenja plemičev se je spreminjal glede na njegovo vlogo in pomen v družbi.Stoletja je bila na prvem mestu varnost, nato pa elegantne stavbe na izbranih nižinskih lokacijah.Poleg vojaških in zemljiškoposestniških prihodkov, so prišli tudi viri iz političnega udejstvovanja, ki je poleg družabnih obveznosti , trgovskih in industrijskih poslov terjalo občasno bivanje v mestih.Sledilo je pomeščanjenje, kasneje pa pri bogatih meščanih želja po sprostitvi na podeželju-začeli so kupovati gradove od včasih obubožanega plemstva.Deželne plemiške elite so bile v odsotnosti vladarskih dvorov skozi stoletja na svojih gradovih nosilke najimenitnejšega bivalnega sloga.V grajskem bivalnem okolju se kaže slovenska umeščenost v srednjeevropske habsburške dežele z dotikom Sredozemlja, tako po tipih, materialih, izhajajoč iz našega podnebja, kot po slogu opreme.Plemiške družine so bile sorodstveno povezane čez deželne meje, svoje otroke so pošiljale , kot se je od njih pričakovalo, na šolanje in plemiška potovanja in se tako seznanile z vsemi novostmi po svetu.
KJE SO NAROČALI PLEMIČI OPREMO Plemstvo v slovenskih deželah je naročalo opremo pri najboljših domačih mojstrih, že uveljavljenih v cehovskih organizacijah, pa tudi nekatere kose uvozilo iz Benetk, Nemčije in širše.Pri gospodi, tako posvetni kot cerkveni, so velike razlike v okusu, premoženju, razgledanosti, sposobnostih in usodah, kar se je odražalo v njihovih domovih.
Dostları ilə paylaş:
|
