Tudi Hugo Aust V svojem pregledu polja raziskav realizma V literaturi z naslovom Literatur des Realismus: 3

PRVI DEL: Realizem in literatura – tradicija 19. stoletja

1 Obsegi pojma »realizem«

Izjemno razširjena in ambivalentna raba izraza realizem je razlog za pregled obstoječih pomenov te besede v najrazličnejših kontekstih. V ospredju pregleda bo pomensko območje realizma v literaturi⁸, opisane pa bodo tudi uporabe tega pojma v vsakdanjem govoru (v več jezikih), v filozofiji, lingvistiki in zgodovinopisju.

Neizogiben kontekst celotne problematike je pogovorna raba pojma realističen, kot življenjski, oz. pragmatičen v nefilozofskem smislu. Stanje v nemškem jeziku je podobno kot v slovenščini (ter mnogih drugih evropskih jezikih), izraz pa se v strokovni literaturi o literarnem realizmu povezuje z na videz pomensko bolj zamejenim izrazom »bližine dejanskosti«, »die Wirklichkeitsnähe«, ki naj bi, če ne drugega, ublažil navidezno tavtološkost govora o »realističnem opisu realnosti«. Razprava Stephana Kohla je reprezentativen primer: »die Wirklichkeitsnähe der Literatur« je ustreznica za odsotni pojem realizma v poetikah do 18. stoletja, takoj nato pa sintagmi sledi formulacija »das realitätsnahe Schreiben« ter celoten stavek: »Die Konstant bleibt nur das Ziel realistischer Autoren, im Vergleich zu den herrschenden Konventionen wirklichkeitsnäher zu schreiben« (Kohl 12). »Realistisch« ter »wirklichkeitsnah« sta tukaj sinonima in se razlikujeta zgolj v prid slogovne podobe razprave. To besedilo bo nemške izpeljave besede Wirklichkeit prevajalo pretežno z dejanskost.

»Wirklichkeitsnah« prevaja Debenjakov slovar z »življenjski«, s tem je povezano geslo »Wirklichkeitsnähe, die, življenjskost« in »wirklichkeitsfern« in »wirklichkeitsfremd«, »neživljenjski«, prim. tudi geslo »Wirklichkeitssinn, der, realizem, občutek za realnost«. Podobno stanje najdemo tudi v nemškem Dudnu. Izraz je potemtakem uveljavljen v vsakdanji rabi nemškega jezika, teorija literarnega realizma pa ga na novo uporablja skozi njegove sestavne dele, posebej aktivirajoč besedo »dejanskost«, »die Wirklichkeit«. Podobno je s pojmi »realitätsnah«, »realitätsfremd«, od katerih Duden navaja zgolj drugega ter »der Realitätssinn« – v tej skupini izrazov pride bolj do izraza pomenski odtenek, ki se navezuje na literarni realizem.

V literarni vedi v angleškem jeziku prihaja tu pa tam do poskusa, da bi uporabljali pridevnik »realist« za bolj precizno določene pomene in »realistic« za pogovorno rabo, mdr. Pam Morris (2). Podobno uporablja zgolj pridevnik »realist« The Concise Oxford Dictionary of Literary Terms (Baldick 184-5), medtem ko druga strokovna literatura, terminološki strokovni slovarji ter splošni slovarji uporabljajo tudi pridevnik »realistic«, npr. The Penguin Dictionary of Literary Terms and Literary Theory (Cuddon 728-33).

1.1 Beseda »realizem« v slovenščini, nemščini, angleščini, francoščini, srbščini in hrvaščini … in njena etimologija

Realizem – iz besedne zveze literarni realizem: nem. der Realismus, angl. realism, fr. le réalisme, srb./hrv. realizam, rus. реализм. Pridevnik realističen: realistisch, realist, réaliste, realistički/realističan. Realist kot oseba: der Realist, realist, le réaliste, realist.

Besede realizem in izpeljanke etimološko izhajajo iz latinske besede »res« za reč, stvar.

1.2 Pojem »realizem« v filozofiji, lingvistiki in drugih disciplinah

Pojem realizem je v literaturo in umetnost ter njeno teorijo vstopil iz filozofije, kjer je nosil različne pomene. V 18. stoletju je termin zamenjal pomenski teritorij ter prešel od sholastičnega k modernemu spoznavnoteoretičnemu konceptu realizma (Stern 38). Kot koncept znotraj estetike se realizem uveljavi v 19. stoletju, od antike do 18. stoletja pa so bili za »bližino dejanskosti« v literaturi v rabi drugi izrazi (Grant 3-4, Kohl 12). Te izraze pregleda mdr. Stephan Kohl v historičnem delu monografije Realismus (1977), pa tudi Erich Auerbach v monografiji Mimesis (¹1946), kjer uporabi krovni pojem iz naslova, sposojen iz antične poetike.

Poleg filozofije se izraz uporablja tudi v drugih disciplinah, od katerih je posebej pomembna povezava z lingvistiko ter filozofijo jezika.

1.2.1 Sholastični spor o univerzalijah

V sporu o univerzalijah v srednjeveški sholastiki izraz realizem označuje stališče, ki pripisuje splošnim pojmom – univerzalijam (pravica, dobrota …) – primarnost in avtonomnost, obstoj, neodvisen od njihovih udejanjanj v predmetih. Konkurenčni stališči sta konceptualizem, ki trdi, da univerzalije obstajajo v mišljenju, ter nominalizem kot teorija, ki pravi, da gre zgolj za imena, ki v nasprotju z rečmi ne obstajajo (Grant 2-3).

V horizontu specifično srednjeveškega vprašanja o univerzalijah je včasih zaslediti tudi dvojno delitev (Stern 38): realizem in nominalizem oz. antirealizem. To kaže na kompleksnost problematike, ki se dotika vprašanja splošnega in načinov, kako splošno stopa v odnos s posameznim v rečeh, mišljenju in jeziku. Ob delih Vilijema iz Ockhama iz prve polovice 14. stoletja se na ozadju njegovih inovacij pokaže dvoje logično-semantičnih okvirjev, ki delujeta kot združevalna principa za razločitev med realistično »via antiqua« in nominalistično »via moderna«, ki jo zasnuje Ockham, in ta delitev semantičnih ravni ostane pomemben filozofski problem tudi po srednjem veku (Klima).

1.2.1.1 Sholastični katoliški realizem v filozofiji in literaturi ter vprašanje religioznosti v realizmu

V širšem smislu je realizem objektivnoidealistična metafizična spoznavnoteoretska podlaga sholastike. Izraz ekstremni oz. ultrarealizem ali realizem univerzalij označuje strujo, ki se navezuje na Platonov nauk o idejah. Njen glavni predstavnik je Anselm Canterburyjski (1033–1109). Zmerni realizem, ki se navezuje na Aristotelovo filozofijo – nosi tudi ime aristotelovski -, spreminja razmerja med obstojem splošnega pred posameznim (ki ga edinega dopušča platonska tradicija) ter splošnega v posameznem, čeprav se v sklepu vrne k ugotovitvi, da je splošno – aristotelovska forma - še vedno predhodno in pomembnejše. Ohranja se torej veljava stališča ekstremnega realizma universalia sunt realia ante rem, za dejanskost posameznih reči velja universalia sunt realia in re, za območje mišljenja pa ta teorija dopušča nominalistično stališče universalia sunt realia post rem. Kar omogoča »in« in »post« je »ante«, teološko torej Bog.

Militantno historičnomaterialistično stališče iz Philosophisches Wörterbuch (¹²1976) poudarja, da je zmerni realizem vir ključne struje sholastike tomizma (nauki Tomaža Akvinskega iz 13. stoletja) ter po letu 1879 (okrožnica Aeterna patris papeža Leona XIII.) del uradno predpisane katoliške filozofske struje neotomizma. Še več, realizem v tem pomenu besede je temelj katoliških dogem (obstoj Boga, troedinost …), ki jih kot čistih splošnosti ne moremo izvajati iz posameznih, doživljanju dostopnih reči iz resničnosti. Marksistična enciklopedija zavrne to teorijo, ki je podlaga celotne cerkvene doktrine, na politični ravni z ugovorom o ideološkosti. Neotomizem se razume kot realizem, ki naj bi se ogradil od idealizma, vendar se pri tem odreče le subjektivnemu idealizmu, ne pa objektivnemu. Janžekovič v Filozofskem leksikonu govori o realizmu kot o dualizmu duha in materije, ki se zato loči tako od materialističnega monizma kot tudi od idealističnega monizma (236), vendar s tem ne razreši problema objektivnega idealizma (prim. geslo »tomizem«).

Pomembno je, da katoliški pomen realizma ni ločen od problematike literarnega realizma: obstajajo namreč teorije katoliškega realizma⁹. Omeniti velja Sigisberta Meierja in njegovo delo Der Realismus als Prinzip der schönen Künste (¹1899), ki se navezuje na Aesthetik Josepha Jungmanna (²1884).

Das realistische Kunstwerk repräsentiert ein Stück selbstständiger, echter, lebensvoller Natur, die organische, lebendige und bis in das Mark hinein individualisierte Verkörperung der in der Welt niedergelegten Ideen, stimmt mit der Objektivität, seinem Originale, überein und ist selbst lebendige Natur, wie die Wirklichkeit; es veranschaulicht eine Welt, die auf dem Boden der Realität und der Wahrheit ruht und vor der wirklichen Welt noch das voraus hat, daß sie wahrer und lebensvoller ist, weil in der Wirklichkeit die Ideen und das Wesenhafte, das eigentliche Wahre, meistens nur unklar und unharmonisch aus den Dingen herausleuchtet. (Meier 9)

Meier svoje stališče tudi eksplicitno poveže s politično-ideološko pozicijo:

Da einzig das Christentum sich von Welt und Leben die richtige Idee macht, so kann auch nur jenes Weltbild als wohl getroffen bezeichnet werden, welche im Geiste des Christentums aufgefasst ist. (Meier 60)

Stephan Kohl in Hugo Aust katoliški realizem vzporejata s socialističnim realizmom kot normativno ideološko opredelitvijo realizma v literaturi (Aust 14, Kohl 213-4). Obe usmeritvi zahtevata od literature, naj natanko sledi vsakokratnim zunajliterarnim sistematikam podobe zgodovine in dejanskosti, bodisi enostransko mehanicistične katoliške bodisi dialektične historično materialistične, oz. marksistične. Pri tem se poudarja paradoksalnost normativne opredelitve realizma, ki predpisuje pogled na dejanskost skozi prizmo ene same teorije.

Z literarnozgodovinskega vidika odnos med krščanskimi nauki – pa tudi religioznostjo avtorjev in besedil na splošno – in realistično literaturo še zdaleč ni preprost, saj se ga ne da omejiti na pojem katoliškega realizma. Npr. med pisci ne prevladuje ateistični pogled na svet, še pomenljivejši pa je primer nemške programatike realizma 19. stoletja, za katero je raba izrazov iz religioznega besednjaka pravzaprav konstitutivna, o čemer priča tudi ključni pojem sodobne programatike Verklärung (ki se terminološko nanaša na Jezusovo spremenjenje na gori iz Matejevega evangelija 17, 1-8).

1.2.2 Spoznavna teorija

Spoznavnoteoretični¹⁰ realizem se pojavlja že od antike (Aust 8, Hasan), v ospredje evropske filozofije pa stopi s Thomasom Reidom (Principles of Common Sense, 1764) na Škotskem v 18. stoletju. Spoznavna teorija se kasneje odvrne od filozofije v vlogi spoznavanja realnosti ter se poglobi v vprašanja pogojev vednosti nasploh (Grant 5). Danes pomeni realizem v filozofiji privzemanje dveh predpostavk: da zunanja resničnost obstaja in da je avtonomna, tj. neodvisna od zavesti subjekta spoznavanja, njegovih prepričanj, lingvističnih praks, konceptualnih shem itd. Sodobne kritične debate v filozofiji potekajo potematakem po obeh oseh, po osi vprašanja o eksistenci in vprašanja o neodvisnosti (Miller).

Po mnenju Walterja Christiana Zimmerlija gre pri realizmu v tem pomenu besede za vprašanje epohalnega koncepta sveta, ki odgovarja na vprašanje sekularnosti in novega veka (Aust 8).

T. i. naivni realizem je mogoče povezati s teorijami zaznave, ki v realistični obliki privzemajo možnost neposrednega dostopa do dejanskosti.

Naïve realism is properly the view, attributed to the ‘plain man’, that we do not only perceive ordinary objects but normally perceive them as they are, by a direct relation without sense data, interpretations, etc., and with ‘as they are’ raising no problems. There is a paradox in attributing any philosophical view to the ‘plain’ non-philosophical man […]. (Lacey 287)

1.2.3 Pojem »realizem« v lingvistiki – realistična in pragmatična semantika

Semantika kot disciplina prehaja meje med filozofsko logiko in lingvistiko. Semantika oz. pomenoslovje je v filozofiji del semiotike, splošne teorije jezikovnega znaka, ki je del spoznavne teorije. Semiotiko poleg semantike sestavljajo še pragmatika in sintaksa ter včasih sigmatika, kadar ta ni del semantike (Philosophisches Wörterbuch 1095-6). Lingvistika raziskuje predvsem naravne jezike, vendar ostaja meja med filozofijo in lingvistiko včasih zabrisana, denimo, v obliki filozofije jezika.

Realistično semantiko sestavljajo teorije pomena, ki skušajo pomen zasidrati ontološko ter trdijo, da v znakih poimenovane reči obstajajo neodvisno od znakov. Poimenovana tudi semantični realizem (klasična predstavnika te smeri sta John Locke in Saul Aaron Kripke) – v nasprotju s pragmatično semantiko, ki pomen išče v rabi jezika ter se med drugimi navezuje na teorije Ludwiga Wittgensteina – išče trdno zvezo med pomenom znaka in referentom, ki ga znak označuje in odslikuje. Zvezo omogoča družbena konvencija (Hardy).

Po angleškem logiku Michaelu Dummettu tudi Gottlieb Frege zastopa stališče realistične semantične teorije, ki trdi, da je vsak stavek (in s tem vsaka misel, ki jo je mogoče izraziti) bodisi resničen ali napačen, tudi v primeru, če nam sredstva, s katerimi bi to lahko ugotovili, niso dostopna – ob tem vprašanju v zadnjem času potekajo žgoče debate (Murphy; Miller). David Crystal povezuje omenjene raziskave v lingvistiki s »semantiko pogojev resničnosti« kot področjem raziskovanja v nasprotju s semantiko, ki definira pogoje pomena na podlagi pogojev za rabo izjav v komunikaciji, npr. kot govornih dejanj pragmatike. Ob tej formulaciji se pojavlja vprašanje o razmerju med semantiko resničnostnih pogojev in realistično semantiko. Uletov Mali leksikon logike to področje v logiki opiše takole:

Različne s[emantike] dobimo, če skušamo podrobneje določiti, na kaj se nanaša »raba« stavka v kriteriju resnice Tarskega.¹¹ Pri Tarskem je to povsem nedoločeno, ontološko nevtralno določilo, zato govorimo o s[emantiki] resničnostnih pogojev, čeprav je Tarski menil, da je realistična teorija resnice najbliže formalni s[emantiki]. Filozofi, ki menijo, da so to dejstva oz. stanja stvari, zagovarjajo realistično teorijo resnice oz. referenčno s[emantiko]. (Ule 308)

Za literaturo in njeno refleksijo v literarni vedi se izkaže kot produktivnejši Wittgensteinov pragmatični vidik učinkovanja jezika v geografsko, družbeno in zgodovinsko specifični rabi in situaciji.

1.2.4.1 Pojem »realizem« v zgodovinopisju – »die Realpolitik«

V delu Grundsätze der Realpolitik angewandt auf die staatlichen Zustände Deutschlands (¹1853) je August Ludwig von Rochau razvil politični pomen realizma. Realpolitika pomeni odvrnitev od idealističnih in revolucionarnih tendenc v politiki ter zastopa stališče uspešnega pragmatičnega delovanja; oblast naj bi bila v rokah srednjega sloja, ki razpolaga tako z lastnino kot z znanjem. Brecht je to poimenoval »komolčarska svoboda« (die Ellenbogenfreiheit). Aust opozarja, da v prizadevanjih za resnico ta pogled ni nujno negativen (Aust 9).

Po drugi svetovni vojni se je politični realizem vidneje razvil v Združenih državah, njegovi predstavniki so Hans Morgenthau, George Frost Kennan, Reinhold Niebuhr, Henry Kissinger ter neorealist Kenneth Waltz. Zavzemajo stališče, da moralni pojmi niso primerni niti za opis stanj niti kot vodila za obnašanje države na mednarodni ravni ter poudarjajo politiko sile in vidike varnosti (Orend).

1.2.4.2 Hayden White

Po mnenju Haydena Whita (Metahistory, 1973) igra »realizem« v zgodovinskem mišljenju 19. stoletja še bolj temeljno vlogo: kot iskanje podlage za optimizem in vero v napredek, kljub jasni zavesti, da te podlage filozofom in zgodovinarjem 18. stoletja ni uspelo najti (Aust 9).

***

Filozofija je izvor izraza realizem, religija in politična zgodovina sta kontekst delovanja realističnih piscev (povezujoča se tako s filozofijami kot ideologijami časa), lingvistika pa je veda o mediju realizma v literaturi. To so osrednja področja, ki prispevajo k razumevanju problematike realizma v literaturi, posebej v literaturi od 1830 naprej, poleg vsakdanje rabe izraza, ki kljub pogostim nasprotovanjem ostaja neizogiben sopotnik govora o realizmu. To so okviri, znotraj katerih se mora gibati razprava o realizmu v literaturi in umetnosti. Vendar pa se izrazi v najrazličnejših disciplinah uporabljajo na nepregledno število načinov. Izraz se uporablja, denimo, tudi v glasbi¹², vendar pa bi tovrsten pregled obsega pojma presegel meje namena te razprave. Bolj zanimivo je npr. vprašanje, zakaj je izraz tako fleksibilen, da se širi na vsa mogoča področja?

1.3 Beseda »realizem« v literaturi

Nujno je zamejiti trenutek, kdaj – in s tem v kakšnem kontekstu – se izraz realizem poveže s problematiko literarnega realizma. V literarni vedi se je izraz realizem uveljavil za literaturo sredine in druge polovice 19. stoletja. V tem času se je razširila tudi raba izraza realizem v zvezi z umetnostjo in literaturo¹³.

1790	Immanuel Kant v Kritiki razsodne moči postavi realizem nasproti idealizmu, kar bo ostalo model za vsa nadaljnja razpravljanja o tej temi.
1798	Schiller v pismu Goetheju piše omalovažujoče, da Francozi »bessere Realisten als Idealisten sind, und ich nehme daraus ein siegendes Argument, dass der Realismus keinen Poeten machen kann« (27. april). 5. januarja zapiše, v času ko nastaja trilogija Wallenstein, o »eine […] Operation, das Realistische zu idealisieren, [ki je bistveno drugačna] als das Ideale zu realisieren.« »Das Realistische« Schiller povezuje z zgodovinsko snovjo in »Realismus« z nepoetičnostjo (Borgerhoff 840-1). V zvezi s poezijo uporablja izraz tudi Friedrich Schlegel (Aust 21).
1803	Friedrich Wilhelm Schelling v Vorlesungen über die Methode des akademischen Studiums uporabi izraz »poetischer Realismus« v zvezi s poezijo v polemiki proti platonistični hvali poezije navdahnjenja, vendar pa Aust poudarja, da ta raba ni podobna ali pa v zvezi z rabo tega osrednjega termina nemškega realizma, npr. pri Ottu Ludwigu. Prav tako ni kontinuitete z rabo izraza realizem za roman 19. stoletja (Aust 24).
1824	O uveljavljenem razlikovanju dveh tendenc znotraj francoske romantike: »romantisme objectif«, »romantisme réaliste«, »romantisme d'observation«, »réalisme romantique« (predstavniki Constant, Merimée, Stendhal, Vitet) in na drugi strani »romantisme d'impression ou subjectif« priča David-Suvageot v monografiji Réalisme et naturalisme (1889), ter v članku Romantisme v Histoire de la langue et de la littérature française (ur. Louis Petit de Joulleville, 1899); realizem kot gibanje naj bi po avtorjevem mnenju (ki ga Borgerhoff, kot pokaže ta pregled, seveda spodbija) dobilo ime prek slikarstva šole Gustava Courbeta ok. 1850.
1826	Mercure français du XIX^e siècle: raba izraza »le réalisme« za posnemanje narave v nasprotju s klasicistično imitacijo »chefs-d'oeuvre de l'art«, ter da bo realizem »la littérature dominante de XIX^e siècle, la littérature du vrai.« (Zadnji stavek je značilen za programatiko francoskega realizma v petdesetih in kasneje.)
1833	Gustave Planche (konservativni kritik in urednik Révue des deux mondes) uporabi izraz v zvezi z romantično dramo.
1834	»Réalisme« v pomenu »matérialisme« uporabi Hippolyte Fortoul.
1835	Izraz »réalisme« nastopi v pomenu tehnike ali perspektive v literaturi, torej kot literarnovedni termin.
1835	8. decembra v reviji Le Charivari M. F. T. C. govori ob nekem zgodovinskem romanu o razpetosti med Scilo realizma in Karibdo idealizma.
1835	Planche rabi izraz za označitev prozaične predstavitve zgodovine v literaturi in drami.
1837	Planche uporablja izraze »réalisme«, »réaliste« (samostalnik realist) in »réalistes« (množina) za literarno tehniko, držo in šolo ter za prozno predstavitev sodobne družbe (poleg zgodovinskih snovi) v umetnosti. Planche piše o izoblikovani literarnozgodovinski struji, ki jo Borgerhoff v sklepu svoje razprave razlaga skozi dvojnost kontinuitete in diskontinuitetem med romantiko in realizmom.
1837	Izraz v pomenu lastnosti »realistisch« v Nemčiji za romanopisje, ki se nanaša na dejanskost (Aust 21).
1838	Šved Per Daniel Atterbom prvi označi z izrazom »poetični realizem« finskega pisatelja, ki je pisal v švedščini, Johana Ludviga Runeberga. Še isto leto uporabi prevod tega izraza Carl August Hagberg v nemščini v Blättern für literarische Unterhaltung (Bernd 233).
1840	Raba izraza »réalisme« v pomenu pozitivizma v Franciji.
1842	Umre Stendhal (Henri-Marie Beyle).
1850	Umre Honoré de Balzac.
1851	Fraser's Magazine v Angliji označi Thackeraya za »chief of the Realist School« (Morris 85, 88).
1853	Henry Sutherland Evans označi v Angliji Balzaca za »head of the realist school in France« v obsežnem članku Balzac and his Writings: Translations of French Novels v Westminister Review (Morris 88).
1855	Slikar Gustave Courbet napiše nad vhod razstave zavrnjenih del besedno zvezo »Du Réalisme« - začetek francoskega programatičnega realizma in z njim povezanih polemik. Fernand Desnoyers napiše manifest Du Réalisme v revijo L'Artiste (9. december).
1856/57	Louis-Edmond Duranty ureja revijo Réalisme z izzivalnimi programatičnimi besedili (izide šest številk).
1857	Objava Gospe Bovaryjeve in razvpit sodni proces zaradi domnevnega napada na javno moralo, kar razširi razpravo onkraj meja umetnostnega občinstva. Champfleury (Jules François Félix Husson) objavi svoje programatične eseje v zbirki Le Réalisme. Proti gibanju realistov nastopijo Flaubert, Baudelaire, parnasovci.
1858	George Henry Lewes (partner George Eliot) objavi v Angliji programatični članek Realism in Art: Recent German Fiction.
1854^14	Nemški pojem »Realismus« kot nasprotje idealizmu je uporabljen na področju današnje Slovenije v Laibacher Zeitung.
1856	V. Klun na slovenskem uporablja nemške besede za realista, realizem, realistično v zvezi s »praktische Lebensanschauung«, realizem označi za »robatega« (derb), govori o zmagi realistov nad romantiki; prav tako v Laibacher Zeitung.
1857	Nemška izraza za naturalizem in naturalistično sta uporabljena v slovenskem časopisu v nemščini Blätter aus Krain v zvezi z vaško zgodbo.
1858	Rudolf von Gottschall: Poetik – normativna poetika v nemščini, ki (nemška) pojma realizem in idealizem razume ahistorično tipološko (Kos, Literarne tipologije 48-9, 79-84); imela je znaten vpliv na določitev pomena izraza realizem na Slovenskem po 1970^15.
1861	V Novicah je prvič zapisana beseda realizem v slovenščini v obliki »rečnost«.
1868	Josip Stritar: Kritična pisma, četrto pismo – avtor razlikuje »objektivno in subjektivno, splošno in individualno, realistično in idealistično« pesem. K. Dežman trdi, da je Jurčič »realist« in da je njegov vzor Walter Scott.
po 1870	Raba izrazov v publicistiki na slovenskem: realizem, realist, idealizem, idealist, naturalizem, naturalist.
po 1877	Raba slovenskega izraza realizem postane pogostejša, ko jo razširjajo Josip Stritar, Fran Levec, Janko Kersnik, Fran Celestin idr.^16

1.4 Problem pojma realizem v literarni vedi

Tradicionalni pristopi k definiranju vsebine pojma realizem večinoma sledijo trem korakom: (a) izhajajo iz neteoretskega pomena »bližine dejanskosti«, (b) nato ga poskušajo določiti natančnejše ob pregledu realistične programatike 19. stoletja in (c) iz tega sledi sinteza, ki pomen, če ga ločimo od zgodovinske rabe, premesti pravzaprav v njegovo nasprotje, npr. v Nemčiji v »spremenjenje«, razjasnitev (Verklärung), razsvetljenje ali celo v idealizem (Aust 8). V jedru problematičnosti določitve realizma so posledice lingvističnega obrata, ki so v 20. stoletju pripeljale do Wittgensteinove teze, da so meje mojega jezika meje mojega sveta. Če je modernizem svoj fluidni subjekt še lahko ujel v jezikovne igre, pa realistična paradigma vztraja, seveda tudi v kontekstu današnjih teorij, pri trdnosti in upornosti določenih institucij sveta, pa čeprav so meje teorije začrtane s paradigmo jezikovnosti. Raziskovalec realizma v literaturi in umetnosti je zato postavljen v precep: na eni strani teorija diskurza predpostavlja svet kot preplet diskurzivnih praks in institucij, na drugi pa sam predmet raziskave zahteva »zaustavitev« in zunajdiskurzivno »utemeljitev« realističnega diskurza.

1.4.1 Izraz na meji metaforičnega prenosa rabe besede iz vsakdanjega jezika in tehničnega termina literarne in umetnostne vede – Joseph Peter Stern: On Realism

V monografiji On Realism (O realizmu, 1973) se Joseph Peter Stern sistematično spoprime s problemom sovpadanja in razlik med pomenom izraza realizem v literaturi in v vsakdanjem življenju jezika. Teoretično podlago si izposodi (predvsem) pri poznem Ludwigu Wittgensteinu ter njegovem obratu od analize mišljenja kot logične gradnje slik ter nadaljnje analize logične smiselnosti propozicij k mišljenju pomena besede kot njene rabe v jeziku ter premestitvi filozofije iz sistematične v nesistematično »terapevtsko« dejavnost kritike mišljenja in jezika.

"Don't think but look!" (PI 66)¹⁷; and such looking is done vis a vis particular cases, not thoughtful generalizations. In giving the meaning of a word, any explanatory generalization should be replaced by a description of use. (Biletzki & Matar)

Deskripcija »jezikovnih iger« (Sprachspiele), ki sicer sledijo pravilom – vendar pa je sledenje pravilom podvrženo radikalni kritiki (Wittgenstein, Philosophische §201) – je glavna naloga filozofa, ki je tudi sam udeležen v »življenjski obliki« (Lebensform) tako kot jezikovne igre. Življenjska oblika je poleg specifično razumljene »gramatike« tisti kohezivni moment, ki vključuje tako logiko govora, torej kako pravilno uporabljati jezik (gramatiko), kot tudi njegovo ideološko raven, intersubjektivno družbeno strinjanje glede sodb – konsenz se zato ne pojavlja na ravni mnenj, ampak na ravni življenjske oblike (Wittgenstein, Philosophische §241-2). S tega vidika je razumljivo, da je za Sterna, zaradi prehajanj med različnimi ravnmi diskurza, ločevanje med pomenom izraza realizem znotraj zamejenega področja literature in zunaj njega že načeloma neustrezno. Za samo metodo si Stern izbere Wittgensteinov pojem »družinskih podobnosti« (Familienähnlichkeiten), ki se izmika generalizacijam in možnostim logične izpeljave.

There is no reason to look, as we have done traditionally — and dogmatically — for one, essential core in which the meaning of a word is located and which is, therefore, common to all uses of that word. We should, instead, travel with the word's uses through "a complicated network of similarities, overlapping and criss-crossing"¹⁸ (PI 66). Family resemblance also serves to exhibit the lack of boundaries and the distance from exactness that characterize different uses of the same concept. (Biletzki & Matar)

Besednjak literarne vede po Sternovem mnenju tvori zvezen spekter izrazov, razpetih med literaturo in življenje, ki ga razdeli v štiri skupine. (i) Prvo skupino tvorijo metaforični prenosi iz vsakdanje rabe jezika v literarno izrazje. So neprecizni vendar neizogibni. (ii) Sledi tehnično nemetaforično izrazje, kjer je metaforični izvor besede dokončno zabrisan v etimologiji (npr. elegični distih, verz, roman). (iii) Tretjič: literarni termini, metaforično uporabljeni v zunajliterarnem kontekstu. Pride do vnosa literarnih kvalitet v življenje, kar ga približa literaturi (npr. tragičnost prometne nesreče). (iv) V četrto skupino sodi izraz realizem, vendar tudi v njej zaseda posebno mesto. To so izrazi z dvojnim življenjem v prvi in drugi skupini, kot metaforične izposoje ter kot termini literarne vede. Npr. izraz barok obstaja tako na literarnem področju kot v arhitekturi in glasbi. Realizem edini obstaja vzporedno v samem življenju (in ne v kateri od drugih posebnih disciplin) ter obenem kot literarni termin.

Its [=realizem] ‘grammar’ [v pomenu poznega Wittgensteina] is in many ways similar to the grammar of such words as ‘image’ or ‘style’ or ‘form’, all of which lead a sort of amphibian existence in literature and in ‘life’ […] But whereas the statement ‘This novel has a form’ is almost meaningless in its generality except as an invitation to further discussion in which narrower descriptive terms will be involved, ‘This is a realistic novel’ is an invitation to such a discussion and a first move in it. (Stern 37-8)

Beseda realizem torej vsebuje tudi neko dodatno energijo, ki ji zagotavlja izjemno mesto v jeziku literarne vede.¹⁹

Ob zgodovinskem pregledu geneze izraza realizem Stern ugotavlja, da tudi skozi francoske debate o realizmu, ki so potekale od druge četrtine 19. stoletja dalje, realizem ni postal zgolj literarni termin ter da ga je v dvojni eksistenci ohranjala programatična navezava na zunajliterarno – Stern poudarja, da je to dejstvo treba sprejeti kot metodološki napotek, ki zahteva upoštevanje dejavnikov onkraj meja literarnotehničnih vidikov. Dodaten argument je, da je realizem edini literarni termin, ki ima svoje mesto tudi v politični zgodovini. Iz navezave na prvo skupino (in v nasprotju z možnostmi druge) sledita dve posledici za realizem kot literarni termin: sposobnosti nositi relativni pomen (nekaj je lahko bolj ali manj realistično) in kvalitativne konotacije (vrednota posredovanja resnice o svetu kot posebna odličnost določenega literarnega dela, ki se spopada s pomenom realizma kot nevtralnega tehničnega termina). V prid ohranitve relativnega in kvalitativnega aspekta pojma realizem Stern (kar je danes manj običajno) nastopa proti historični zamejitvi realizma z literaturo sredine 19. stoletja²⁰. Hkrati poudarja različni pomenski področji rabe izraza znotraj in zunaj literarne vede in dodaja, da sta »nečistost« in večpomenskost izraza metodološka prednost, kar je seveda v skladu s privzeto metodo (Stern 40).

1.4.2 Sternova teorija realizma v umetnosti in življenju skozi metodologijo Ludwiga Wittgensteina

Stern ustvarja na prvi pogled brezoblični skupek pomenskih vozlišč, opisov družinskih podobnosti realistične jezikovne igre²¹, znotraj literarnega sistema in zunaj njega.

What unites the two areas of meaning—the real-life and the literary meanings—is their representational quality, is the fact that they both designate a ‘standing-for-something’, and a process of selection: they designate not a content but a condition, or at least an outlook, and a form. They refer to a way of thinking (in the one case) and to a way of writing (in the other), each of which is positively related to the real world. But of course what the second meaning designates is not only a way of writing. It refers to all the representational arts […] If further proof is needed that this representational quality is really inseparable from realism, we need only consider the restriction that common usage imposes on the word. For while we speak of ‘realistic painting or sculpture’ as readily as we speak of ‘realistic literature’, we don’t use the term […] in connection with music [… ali] architecture (Stern 42-3).

Reprezentativnost je po Sternu tisto, kar povezuje obe področji rabe izraza realizem. Na tem mestu je treba opozoriti na mešanje metodologije zgodnjega in poznega Wittgensteina, namreč pomen koncepta reprezentacije je pri Sternu privzet iz dela Tractatus Logico-Philosophicus (1921)²², kjer model reprezentacije posreduje med dejstvi in njihovimi slikami v mišljenju in jeziku, na podlagi tega prehoda pa Wittgenstein razloči smiseln govor od nesmiselnega. Kot je bilo že uvodoma nakazano, je Sternova raba Wittgensteinove pozne metodologije nestroga, njegova specifična aplikacija metode se suče okoli pojma reprezentacije kot točke stika med predmetom raziskave – realizmom – in metode, torej bodisi zgodnjega ali poznega Wittgensteina, ki ju je, kot so prepričani nekateri raziskovalci, treba brati komplementarno. Tvegan poskus pojasnitve zagate bi lahko sledil opazkam o terapevtskosti Wittgensteinove metode, eksplicirane tako v sklepu Tractatus Logico-Philosophicus, ki ga Stern navaja (Stern 32), kot v Filozofskih raziskavah: namreč da je filozofija zgolj orodje za kritični premislek mišljenja in rabe jezika ter da je treba metodo po uporabi zavreči (Biletzki & Matar)²³. Reprezentacija pri Sternu torej ne bi pomenila zgolj razmerja ustrezanja med modelom in referentom (resnica v smislu adaequatio intellectus ad rem), ampak bi jo bilo treba razumeti širše, kot soočenje s svetom in morda celo v smislu reprezentacije iz materialističnih variant novega historizma kot političnega zastopstva – to je mogoče skozi pojem »življenjske oblike« kot višje združujoče celote, vendar pa tega pojma Stern (niti Wittgenstein) ne postavlja v ospredje (Stern 160). V to smer kaže tudi dvojnost reprezentativnosti v kontekstu življenja iz navedka kot pogoj soočenja z dejanskostjo in v literaturi kot forma oz. način soočanja; pri poznem Wittgensteinu je forma (zavrnjeni) komplementarni pojem družinskim podobnostim (Biletzki & Matar).

Velja opozoriti, da v navedku avtor pokaže tudi na možnost razširitve razumevanja literarnega realizma na druge umetnosti, kar je pomembno za perspektivo primerjalne umetnostne vede, ki ji ta razprava v skladu z naslovom sledi. »Pisanje« je tako mogoče prevesti v slikanje ali kiparjenje, vendar le kolikor gre za gradnjo umetniških artefaktov – ali pa dematerializiranih konceptualnih projektov -, ki stopajo v obliki »‘standing-for-something’, and a process of selection« v odnos s svetom zunaj solipsizma umetnosti.

Na kakšne načine formulira Stern odnos med realizmom v literaturi in v življenju? »[…] the substantial challenge to the Prince [Miškin iz Idiota Dostojevskega]—to meet the world—is identical with the formal challenge to the Prince's creator—to create a world« (Stern 11). Nasproti si torej stojita formalni izziv literarnega ustvarjanja in »substancialni« izziv soočenja s svetom.

[…]realism and the realistic attitude in literature and outside it designate a perennial mode of representing the world and coming to terms with it […je ] an undertaking to look all the relevant facts of the situation in the face—a situation which in literature tends to be chosen and in life is apt to be given. (Stern 32)

Reprezentacija se srečuje s poskusom, kako doseči sporazum s svetom: v življenju je to neizogibno, v literaturi pa načeloma predmet izbire. Pa vendar, da bo nejasnost še večja, avtor zapiše pravzaprav formalistično stališče:

The radical difference between the two kinds of distortions [ideologij in selektivnosti ter pretiravanja v realističnem prikazovanju] is dictated by their different ends. Since the major end of realism (as of all literature) is to delight, and to delight especially by a showing within an achieved form, whereas the end of every ideology is to effect or retard change (Stern 56).

Zdi se, kot da je realizem »brezinteresno«, npr. v ironiji, slikanje sveta, pa vendar Sternovo stališče ni tako preprosto.

1.4.3 Edinstvenost in nedeljivost realnosti sveta v realizmu

Navkljub vsej fleksibilnosti opisne metode družinskih podobnosti, ki omogoča odpiranje meja realistične literature v »trajni način«, Stern vendarle postavi povsem jasen aksiom za kriterij realističnosti. »[…] what it [realizem] implicitly denies is that in this world there is more than one reality, and that this denial is in need of proof« (Stern 54, 68). Stern s tezo o unikatni in nedeljivi realnosti zanika možnost perspektivizma kot soobstoja povsem ločenih pogledov v svet, saj je ta smiseln, npr. v Nietzschejevi inačici, zgolj v horizontu metafizike in moralnega sistema, ki ga presega (Stern 64-5). Realizem označi kot filozofsko neradoveden in – zaradi pristajanja na evidentnost lastne predpostavke – spoznavnoteoretsko naiven (Stern 54)²⁴. Nasproti mu stoji idealizem metafizike z moralo, ki je odvisen od totalne odtujitve od danih realnosti življenja (Stern 44). Ideologije – še posebej se to nanaša na vprašanja historičnega materializma, ki je pustil globok pečat na zgodovini realizma v 20. stoletju – so za Sterna solipsizmi oz. kolektivni solipsizmi (Stern 149, 184) in zato ločeni od skupne edinstvene realnosti.

Kontinuiranost (in zato kontigviteta) posameznih elementov realnosti pri Sternu izhaja iz wittgensteinovske metodologije, za katero se razlagalci večinoma strinjajo, da je realizem, ki pa je »achieved via a linguistic turn« (Biletzki & Matar). Očitna je kontinuiteta raziskovalčeve metodologije in določitve bistva predmeta raziskave. Tudi metodologija pričujoče razprave sledi teoriji diskurza, ki npr. pri Foucaultu prav tako zahteva vztrajanje na eni sami ravni diskurzivne površine, zanjo pa bo pomembna skladnost tega pristopa tudi s pragmatizmom Charlesa S. Peirca ter teorijami Mihaila Bahtina.

Večji del knjige Stern posveti nizanju posameznih »družinskih podobnosti« realizma ter njihovemu preverjanju ob kriteriju predpostavke ene in nedeljive realnosti. Posebno pozornost nameni analizi pogovora ter njegovega razumevanja v okvirih vsakdanje situacije in literarnega prizora (5. poglavje). V vsakdanjem pogovoru so replike usmerjene k cilju, ki ga želi govorec realizirati in zato Stern ločuje med »representation«, ki ni zamenjava v smislu imitacije življenja, ampak perspektivično izrisana (foreshortened) podoba pod vplivom govorčevega namena. V literaturi na mestu cilja govora in avtorjevega namena stoji prostor za ustvarjalnost. Realistična je celota dela, ki je odvisna od avtorjeve »choosing a perspective which will place that conversation in a world that is continuous with, and at the same time modifies, our expectations of what the world is« (Stern 72).

»Continuity of meaning within an achieved form« (Stern 81), je realizem v umetnosti. Na kakšen način se raven pomena poveže z namenom govorca zunaj okvirov umetniškega dela? Malo naprej avtor pravi: »Purpose […] stands in the same relation to realism in life as does meaning to realism in literature: they are not the same but they are closely related (they have the same ‘logical form’²⁵)«. Namen lika se preoblikuje v del avtorjevega pomena, ki se naprej preoblikuje v pomen celote. Razmerje med praktičnimi in estetskimi cilji avtorja Stern odpravi kot nepomembno, saj delo brez pregrad (sicer na kompleksen način) učinkujoče prehaja v svet, ki ga obdaja, ravno ta svet pa mu hkrati določa meje možnosti izjavljanja.

1.4.3.1 Sredstva realistične literature

Če so nameni avtorja realističnega projekta del kontinuitete enovitega sveta, pa morajo biti njegov del tudi sredstva, s katerimi realistična literatura razpolaga. To so: (a) jezik, (b) življenje in (c) forme literature, ki jim pripadajo tri vrste pričakovanj, s katerimi se mora soočiti realistični tekst: (a) verbalne, (b) socialno-eksistencialne, (c) formalne (Stern 75 isl.).

(a) Za realizem je značilna kreativna potrditev jezika, ki predstavlja rudimentarno potrditev sveta. Reproduciranje preteklih jezikov ter jezikovne inovacije simbolistov in npr. Joycea stojijo na obrobju realističnega nabora snovi²⁶. Družbe, kjer so vezi skupne jezikovne rabe močne, so bolj naklonjene realizmu kot tiste s šibkim jezikovnim neksusom. Zavračanje parole sveta – Stern omenja Karla Krausa in Stefana Georgeja – onemogoča pojav realizma. Zato je realističnost izrazito historičen pojav: »To work within these limits and with these resources is to work in an area determined by the verbal expectations of a given public at a definite time and place« (Stern 76).

(b) Socialno-eksistencialne omejitve realistične snovi se nanašajo na kulturni horizont avtorja, likov v delu in njegove recepcije. Realistično delo mora do določene mere ponavljati že znano, odtod pa hkrati izhajajo nevarnosti za realizem: npr. preveč imitacije ter z njo povezana banalnost. Reprodukcija družbenih klišejev kot del satire je pomembno realistično sredstvo, ki ga Stern omeni ob Petronijevem Satirikonu. »Realism in literature is a fictive dialogue, a writer’s singularly direct way of taking issue with the historically and socially formed expectations of his readers« (Stern 77-8). Pripadnost edinstvenemu svetu ter reakcija nanj sta za Sterna konstitutivna elementa realizma tudi onkraj meja literature (Stern 78-9).

(c) Metodološko najpomembnejši je tretji vidik nabora možnih realističnih sredstev, tj. formalni vidik. Nanaša se na Wittgensteinov pojem logične forme kot splošne podlage »kontinuitete izkustva«, ki jo pričakujemo tudi v (realistični) literaturi.

Realism, a child of its age, is as relative as is, not indeed the logical form of causality, but the feeling for what at any time is an adequate set of causes in life or an adequate motivation in literature. (Stern 79)
Pomembno je, da kavzalnost sama ni logična forma realizma – namesto tega sta primernejši formulaciji posledičnosti (consequentiality) in podrobnosti (circumstantiality) (Stern 28-9). Stern tudi opozori na pomembno razlikovanje med slogom (style) in načinom (mode) (Stern 52, 79). Realizem je način pisanja in ne slog, to pomeni, da npr. faktična »poročila« Kafke – kljub realističnemu slogu – na ravni celote dela, torej načina, kjer pa gre za v tekstu nepovezane dogodke, niso realistična. Nasprotno Dickensova dela vključujejo fantastičnost, romani Dostojevskega vrinjene parabole, Flaubertova Gospa Bovaryjeva pa lirične pasuse, vendar so celote skladne z vsakokratno »ustrezno motivacijo« povezav med pomenskimi elementi. Realizem potemtakem lahko obstaja prehajajoč skozi več slogov.

Vendar formalni vidik v Sternovem primeru ni preprost, npr. da bi bil neproblematično dan v evidentnosti (kot lahko kramljajoči ton Sternovega besedila včasih namiguje).

For a formal expectation to be fulfilled it is necessary that any literary genre once chosen should either be completed or purposefully modified: a stated problem solved or shown to be insoluble within the stated terms; a chosen area of experience charted or shown to be beyond realism’s reach. (Stern 80)
Izbira žanra, seveda na ravni pogojev pogleda na svet (stated terms), je za delo konstitutivna in usodna odločitev. Žanr je soočen z izkustveno realnostjo in bodisi »dovršen« (completed) bodisi modificiran ali pa celo zavržen (v smislu Wittgensteinovega sklepa Tractatus Logico-Philosophicus: »what can be said at all can be said clearly, and what we cannot talk about we must pass over in silence«²⁷). Stern na tem mestu podrobneje osvetli primer Shakespearovega opusa ter njegovega sklepa v Viharju, kjer najde »purposeful interplay« realističnega in nadnaravnega načina. Pri tem poudarja, da ne gre za malomarnost oz. nepazljivost (inadvertency) – ki predstavlja še eno od pasti za realizem – ampak način oblikovanja kontinuitete človekovega soočenja s svetom. Nepazljivost je:

the break in continuity that remains a break, arbitrarily and without acknowledgement; the incoherence of one literary genre or form that does not accrue to the coherence of another. […] All the same, to one side of historical relativity, there is such a thing as defectiveness of forms. (Stern 80)

Mihail Bahtin opazi v kontekstu svoje teorije govornih žanrov in teorije romana (sicer v precej drugačnem teoretičnem kontekstu) podoben problem, ko pravi, da je vprašanje umetniškega prikazovanja jezika v romanu vprašanje o jezikovni podobi, in dodaja, da mora biti v primeru umetniškega hibrida govorno raznoličje v romanu umetniško urejeno – če ni, gre zgolj za »nečist in neobdelan direktni avtorski jezik« (Bahtin, Teorija 133). Iz »malomarnosti« sledi četrta past za realizem, kič: »sweet kitsch where it [realism] slips inadvertently into romance, sour kitsch where it lurches adventitiously into tragedy« (Stern 80-1).

1.4.3.2 Meje realizma

Realizem temelji na sodelovanju štirih dejavnikov, ki vsi skupaj ustvarjajo za realizem specifično ravnovesje: (i) svet, (ii) zavest (self), (iii) pomen (meaning) in (iv) jezik. Snovne omejitve realizma v Sternovem opisu dopolnjujejo »razširitve, alternative in zgostitve«, ki jih v istoimenskem poglavju oriše ob literarnih pojavih na mejah realizma. (i) V dokumentarni literaturi, Stern jo imenuje »death-wish of contemporary literature« (Stern 143), prevladujejo podatki o svetu. (ii) Meje posameznega jaza, na schopenhauerjanski način kot podlaga razklane realnosti, vodijo v različne solipsizme: socialistični realizem je primer kolektivnega solipsizma; Stern kot drugi primer navaja literaturo notranjosti (literature of inwardness), kamor šteje npr. Goethejevo Trpljenje mladega Wertherja ter Proustovo Iskanje izgubljenega časa, kjer je svet zgolj izhodišče za popotovanje v spomin in človekovo notranjost. Tudi Sternovo razumevanje vzgojnega romana poudarja ponotranjenje družbenih problemov, od koder sledi sklep o njegovi nerealističnosti, to pa vključuje tudi roman Gottfrieda Kellerja (Stern 102)²⁸. (iii) V pojavih simbolizma dominira pomen; simbol zamenjuje množico pomenov, ki praviloma (torej v primeru nerealističnih inačic, tistih, ki predrejo enovit spekter pojavov realnosti) dodajajo tosvetnemu pomenske razsežnosti od nekod onstran. Simbolizmi, npr. izkoriščajoč izgubo stabilne perspektive na svet, vzpostavljajo povezave, ki niso intersubjektivno družbeno sprejete. Od metafizike platonističnega tipa se razlikuje po svoji vpetosti v čas. Za starejše nerealizme so značilni stabilni simbolizmi, ki so splošno priznani, za novejše pa zasebni, »kreativni«. Vse metafizike, najbrž vključno z eksistencialistično literaturo Sartra, ki realistični svet postavi v perspektivo ontološkega vrednotenja, in Kafkova dela, ki uporabljajo transcendentalne kriterije vrednotenja (Stern 133-4), je treba razumeti skozi problematiko od zunaj vnesenih pomenskih razsežnosti, ki od zunaj razbijejo enovitost sveta. (iv) Metafikcijska literatura (literature of language-consciousness) poudarja svojo jezikovnost, »an articulated consciousness of the creative process, its psychology, technicalities, and institutionalization« (Stern 159). Stern sicer ugotavlja pomen lingvističnega obrata pri Wittgensteinu in npr. Foucaultu, vendar pa se mu zdi ta smer brez perspektiv, tako, npr. pri poznem Joyceu kot v novem romanu, zgolj še ena oblika ponotranjenosti (form of inwardness) (Stern 162).

1.4.4 »Srednja oddaljenost« in personalizem²⁹

Kriterij predpostavke enovite realnosti, ki si jo delijo vsi ljudje (celó človeštvo vseh časov, kljub zgodovinskim spremembam – gre za problem, ki izhaja že iz Wittgensteinove filozofije³⁰) je mogoče razumeti, kot da Stern pravzaprav zastopa ideološko pozicijo »realistov«. Teorija seveda ne more ostati povsem nevtralna v odnosu do svojega predmeta, zato pa je treba ta odnos kritično premisliti. Problem je kontinuiteta nedeljivega sveta, ki je nezdružljiv z obstojem meja (vzpostavljenih prek različnih instanc). S tem problemom pa je neposredno povezano tudi vprašanje razlike med umetniškim delom, denimo v obliki ready-mada, in rečmi zunaj umetnosti. (Poglavje A Conversation, iz katerega je vzet naslednji navedek, se izteče v platonski dialog.)

[...] It is the fact that we regard something as a work of art and call it by that name.’

‘You must be joking. […] This surely is carrying language-consciousness to the point of absurdity. […] To call a thing by a certain name doesn’t mean that the name is correct, that it is that thing.’

‘True. But it also doesn’t mean that it isn’t that thing. It means that in doing so we call attention to certain qualities which may or may not be present in it and which, if they are present, we would not otherwise have perceived in it.’ (Stern 87)

Umetnost se torej od življenja razlikuje po »okvirju« (frame), ki manifestira (ostend) posebne kvalitete posameznega (Stern 88). Izbrane osebe, ki te kvalitete bolje prepoznavajo od glavnine človeštva, so zopet izbrane na podlagi konsenza s časovno omejeno veljavo.

However, your considering it as a work of art need not be an act of sheer arbitrariness or untrammelled subjectivity, but may imply—and if you are any good it does imply—a habit and a practice—learned and shared with other people […] and you as the person you are, within such and such a socio-historical… (Stern 90)

Stern uporabi Wittgensteinov (in npr. Peircov) pojem navade in ustaljene rabe, ki je podlaga izpeljav pomenov iz intersubjektivno sprejetih prepričanj. Kar se nahaja v jedru omenjenih aporij univerzalnega in socialno-zgodovinsko specifičnega, je enota, na podlagi katere Stern meri realističnost – ta mera je človek, teorija pa se s tem izkaže za personalizem, v obliki, ki je podobna Bahtinovi teoriji dialoškosti. To je drugi Sternov aksiom – poleg postavke enovite nedeljive realnosti sveta –, ki presega vpletenost pomenov v formalistične igre razlik. S tega vidika se pokaže specifična privilegiranost prizora pogovora med dvema osebama, od katerih vsaka nekaj hoče³¹.

Stern tukaj vpelje nov koncept, ki ga imenuje »srednja oddaljenost« (the middle distance). Stephan Kohl navaja Sternovo izjavo (Stern 120, 55), da srednja oddaljenost ne more biti jasno opisana – ter da je zgodovinsko spremenljiva – ter jo zato zvaja na Sternovo gostobesedno razpravljanje o ravnovesju (balance) – skozi monografijo je omenjenih več binarnih opozicij (Stern 55, 75, 84, 121, 103, 123, 130-1, 142, 170):

»knowledge«	»imagination«
»matching«	»making« – pojmovna dvojica Ernsta Gombricha
naturalizem, kjer odloča milieu	alienacija, kjer prevladuje jaz
svet	zavest
zunanje	notranje
korespondenca	koherenca
vestni realizem (conscientious realism)	zavestni realizem (conscious realism) – pojma Damiena Granta^32
realizem	simbolizem
realizem opisa – nanašajoč se na teksturo literarnega dela, način opisa, sredstva	realizem vrednotenja (realism of assessment) – nanaša se na strukturne elemente, cilje (Stern 130-1), obstaja »in the structure of the situation depicted (in its ‘logical form’) rather than in its verbal texture« (Stern 170)
srednja oddaljenost	povečava

In še in še … Kohl se na tem mestu, sicer z vprašljivih izhodišč možnosti neproblematične »bližine dejanskosti«, kritično ozre na srednjo oddaljenost, v kateri očitno ni prepoznal personalistične metode (kljub temu da ji je posvetil poglavje 3.2.3 Konkretisation und Verallgemeinerung am Beispiel der literarischen Figuren).

Bei so konzipiertem Realismusbegriff wird vernachlässigt, daß realistische Methoden auch angewandt werden, wenn Autoren in dem Bewußtsein arbeiten, ihrer Zeit sei die Kenntnis der Realität abhanden gekommen. (Kohl 207)
Stern nasprotno vztraja pri »sistemu, ki deluje«.

For the symbolist, the solipsist, and the language-conscious writer alike, the proposition ‘The system works, but its working reveals it as a self-contained system without meaning and value’ (§ 95) is a viable proposition only because it remains untested, because these writers are not directly concerned with the working of the system at all. Instead they by-pass it […] (Stern 166)

Sternovo stališče je na tem mestu jasno: realnost, ki je smiselna za realista, je »the system that works«. »The commonplace, real-life uses of ‘realism’ and ‘realistic’ have no possible meaning outside the fragile sphere we call civilized life« (Stern 139)³³. Metoda zlivanja literarnovednega termina realizem s pomenom besede iz vsakdanjega življenja se pojavlja tudi tukaj.

Tema specifične oddaljenosti se skriva v eni od dvojnosti iz razpredelnice: realizem opisa in realizem vrednotenja (evaluation, assessment); Stern ugotavlja, da v nasprotju z enakomerno porazdelitvijo znotraj meja literature v zunajliterarnem območju prevladuje drugi, torej realizem celotevitega odnosa do sveta, na račun podrobne reprodukcije tekstur sveta. Sistem civilizacije, ki deluje, pa sam po sebi predstavlja »srednjo oddaljenost« v naslednji binarni opoziciji: »The terms [realizem itn.] have no meaning at the catastrophic margins of existence or in the realm of Grace« (Stern 139).

Vprašanje srednje oddaljenosti pojasni tri problemska področja, ki se zato zdijo temeljna za razumevanje Sternove teorije realizma v (literarni) umetnosti: (a) podobe človeka, (b) institucij in (c) ideologij. (a) Glede prvega vprašanja je Stern tako rekoč dickensovsko lakoničen:

After all, ‘the purpose of the whole’, or again ‘the proper point of perspective’ that determines the middle distance of realism, is the most familiar thing in all literature: it is the fictional creation of people, of individual characters and lives informed by what in any one age is agreed to constitute a certain integrity and coherence. (‘An age’ is no more than a community of agreements in time.) (Stern 121)

Srednja oddaljenost je pravzaprav literarno pripovedovanje o ljudeh³⁴. To določilo posebej poudarja, da so podobe ljudi smiselne le skozi vsakokratno predstavo o celovitosti in skladnosti (v okvirih dobe kot skupnosti strinjanj v času). To so podobe ljudi »of some appreciable degree of integrity, not fragments of consciousness or psychic tropisms (§ 108), and not trends of history either (§ 120)« (Stern 72). Treba je dodati, da je Sternova postavitev fikcionalne podobe človeka z integriteto v središče zanimanja podobna Bahtinovemu osnovnemu elementu romana (npr. iz njegovih razprav o Dostojevskem): podobi junaka, ki mu daje integriteto njegova ideologija. Skladno s tem se srednja oddaljenost kaže kot povezava bližnje perspektive z javnostjo (torej distanciranostjo) izjav in samorazkrivanj v neskončnih pogovorih v Idiotu Dostojevskega, ki ga Stern uvodoma obravnava (Stern 12).

(b) »That middle distance […] places individual people and their institutions in one working perspective« (Stern 121). Individui predstavljajo most do razumevanja institucij, ki so prav tako temelj realistične podobe sveta. Družbene institucije so formalizacije medčloveških odnosov dobe (Stern 91).

Other balances between self and society, between the social and the political are possible in realistic fiction; other coherences emerge and validate the distribution of action and background—yet always within the charmed circle of the worldly world and its institutions, for outside it realistic fiction cannot breathe. (Stern 112)
Meje možnosti realizma so (b) institucije ter (a) določljive pozicije subjekta v njih (z dikcijo Arheologije vednosti Michela Foucaulta)³⁵. Flaubertova Vzgoja srca po Sternu pokaže, da tudi zasebna čustva lahko obstajajo prek trenutka same izkušnje le skozi družbene vezi (Stern 101)³⁶.

Realizem ne zavrača institucij, npr. v imenu družbene pravičnosti, podarjene bodisi skozi spontano utopijo ali krvavo revolucijo.

The explicit demonstration of how the system works yields the implicit affirmation that it works, but no more. (Stern 112)
Odnos označi kot »ustvarjalno potrditev« (creative acknowledgement) oz. zanimanje (interest) v nasprotju z angažmajem (engagement). S tem se odpirajo vprašanja političnega odnosa do družbenih institucij, podoben odnos pa kaže realizem tudi v odnosu do ideologij.

(c) V odnosu do sodobnih ideologij zavzema realistični način pisanja specifično distanco in potencialno skeptično stališče (Stern 83), srednjo pozicijo med preveliko oddaljenostjo in preveliko bližino.

Realism has no consistent political ‘line’ to advocate, being now subversive now conservative, now partisan now again indifferent in its views concerning the specific issues in whose portrayal it happens to be involved. However, the passionate interest with which it is committed to these issues has no equal anywhere in literature. (Stern 53-4)
V nasprotju z ideologijami samimi ter političnimi udejstvovanji zunaj literature, ki se trudijo zaustaviti spremembe, ali pa jih zgolj enkratno povzročiti in potem zaustaviti, realizem poudarja spremenljivost sveta (Stern 55-6). Koliko je to mogoče, koliko se izjava lahko odmakne od lastnega konteksta izjavljanja, pa ostaja seveda načelni problem, ki ga Stern ne reši. Vsekakor je realizmu dosegljiva ironija kot sredstvo, ki političnemu delovanju načeloma ni dosegljiva³⁷. S personalističnega vidika je, kar se tiče teh vprašanj, realistično upodabljanje idealizmov, utelešenih v posameznih likih, ki jih obdaja svet, ključno.

1.4.5 Realizem in transcendentalno

Sternova monografija On Realism je posebej zanimiva, ker programatično dokazuje možnost pojava religioznega in transcendenc, npr. krščanskega Boga, v realistični literaturi z namenom, da bi jim zagotovil mesto v realistični umetnosti (in s tem v svetu, ki ga sam živi). Gre za pomembno vprašanje, ki ga Stern razrešuje na primeru Idiota Dostojevskega (Stern 5-19, 47). Sledeč prvemu aksiomu realističnega načina pisanja so iz realističnega dela izključene podobe transcendence ter predmeti religioznih verovanj. Drugemu aksiomu, utelešenju, ustreza istoimenski osnovni motiv krščanstva, saj je zgodba Kristusovega življenja na zemlji realistična v posvetnih vidikih ter seveda v sklepnih preizkušnjah in trpljenju, ne pa npr. v vstajenju. V Idiotu junak Miškin zastopa motiv imitatio Christi, torej stališče odrešenika, ki se v romanu preverja ob stiku s svetom. V nasprotju z Jezusovo podobo božje ljubezni je Miškinova kopija nezadostna, pomembno pa je, da njena nezadostnost ni razlog za realističnost, ampak je podlaga realističnosti Miškinove zgodbe samo preverjanje božje ljubezni, ki je v primeru resničnega utelešenega Boga adekvatna svojim izzivom, v primeru imitacije iz romana pa nezadostna.³⁸ Kar je najpomembnejše, je, da je Miškinova nezadostna ljubezen del kontinuitete božje ljubezni.

Yet it is only just inadequate: informed by a greater love he might have succeeded. But seeing that a greater love is continuous with the lesser, is conceivable within the same terms as those in which we accept the novel as it stands, a happier ending need not have been less realistic […]

The story of Myshkin is a bridge—the building of bridges between the visible and the invisible […] is a prerogative of realism. (Stern 47)
Realistični način reprezentacije kot diskurz potemtakem ni zaprt v dani svet, lahko gradi mostove, kot kaže omenjeni primer, tudi v smer religioznega. Gre za moment svobode, ki se razkriva v odprti danosti sveta (Stern 55).

***

Stern svojo raziskavo sklene s soočenjem človeka z odprtim svetom, to odprtost pa najde v človekovi svobodi odločanja v stiku z drugačnimi situacijami, drugimi dobami in drugimi ljudmi (Stern 55, 184). Ob upoštevanju recepcijske estetike Stern poudarja, da delo odgovarja na vprašanja, ki jih zastavlja situacija bralca, pa tudi na lastna, avtorjeva vprašanja. Avtorjeva identiteta ni problematična, na enak način kot jo npr. neproblematično sprejema teorija Mihaila Bahtina, kar npr. za literarno vedo sedemdesetih ni samoumevno. Problem razumevanja drugih razrešuje skozi rudimentarno pripadnost istemu kontekstu, npr. »zahodni kulturi« (Stern 179).³⁹

Podlaga realističnega odnosa je za Sterna etična. Afirmacija realnosti drugega človeka zahteva poseben pozitivni odnos. Stern (dvakrat) (57, 184) navaja Iris Murdoch Sovereignty of Good over Other Concepts (1967): »If quality of consciousness matters, then anything which alters consciousness in the direction of unselfishness, objectivity, and realism is connected with virtue« (Murdoch 10). Na tem mestu je uporabljen realizem v moralnem vsakdanjem pomenu. V nasprotju z ostalima pojmoma, ki sta načina gledanja in delovanja, realizem vsebuje tudi objekt, svet, torej pomeni pozitivni odnos do sveta. Nekaj strani naprej avtorica zapiše: »The realism of a great artist is not a photographic realism, it is essentially both pity and justice« (Murdoch 14). Pojem se na tem mestu razcepi na komplementarna pomena, izključujočega fotografskega in vključujočega, tistega, ki združuje hkrati sočutje in pravičnost, ki sta oba del pomena v literaturi. Stern skozi besede Iris Murdoch prestavi temelj realizma (kot odnosa do sveta v umetniški reprezentaciji ter v vsakdanjem življenju) na raven etike, ki se ne odreče »strastnemu zanimanju« (Stern 54) – in zato odgovornosti – za svet, ki nas obdaja.

Sternovo razumevanje realizma razrešuje napetost med dvema pojavnima oblikama realizma kot izhodiščema njegove razprave: bogastvom (richness) sveta zgodnjega Dickensa, kjer avtorski pripovedni zanos z zanimanjem pregleduje (pogojno) neproblematični svet, na eni strani in na drugi podobo teže in upornosti (resistence) sveta romanov Dostojevskega, kjer se v ekstremnih pogojih pokaže substancialnost sveta, vendar v na videz lahkotni »teksturi« pogovorov med junaki. Posledična logika (consequentiality) je tretji element realizma, ki pa ne dosega problemskih nabojev prvih dveh (ter se razblinja v fluidnosti najrazličnejših historičnih pojavov kontinuitete realnosti).

V Sternovem prikazu realističnega načina pisanja – in umetniškega ustvarjanja nasploh – se poleg nedvomnih teoretičnih dosežkov na tem mestu pokažejo tudi trije problematični vidiki.

(i) Realizem kot način umetniške produkcije se po Sternu lahko povezuje z drugimi, vendar obenem ohranja strogo razločevanje med tem, kaj je še znotraj meja realistične literature in kaj ni več. Na tem mestu ima Kohl (206-7) prav, ko pravi, da Stern svoj »trajni način« (perennial mode) oblikuje zgolj na primerih historičnega realizma v literaturi 19. stoletja. Ahistorični princip, ki ga Stern povezuje z Wittgensteinovo metodološko podlago (Stern 120), se zdi pravzaprav presenetljiv in nepotreben. Ni očitno, zakaj bi bilo smiselno utemeljevati obstoj realizma v danes nedosegljivi antiki, kjer npr. bogovi posegajo v mitične situacije – ni presenetljivo, da je Stern prisiljen v interpretacijske akrobacije, da bi na primerih atiške tragedije dokazal realistični način, na podobne težave pa naleti tudi ob primerih iz srednjega veka (Stern 168-73, 47-8). Morda je Sternov namen mogoče rekonstruirati kot željo utemeljiti realizem v svojem lastnem času, ki temu načinu pisanja ni bil naklonjen (Stern 76, 142) – torej odpreti ga iz 19. stoletja v prihodnost druge polovice 20., ne pa zato tudi nujno nazaj v preteklost. Vsekakor je prvo namen tega besedila, kot sledi iz naslova Aktualnost… Stern lahko utemeljuje starejše »realizme« le skozi razbitje povezave med realizmom teksture in realizmom strukture – drugega kot logično formo postavi nad prvega – ter zaradi tega zavrne Auerbachovo raziskavo mimesis kot trajnega chosisme (Stern 170, 172).

(ii) Kohl napada tudi Sternovo ugotovitev o demokratičnosti realizma – po njegovem mnenju realizem ruši konvencije in zato ne more biti toleranten do (s trenutnega stališča) zgrešenih idej (Kohl 210). Ta problem je mogoče razreševati skozi problem same teorije sodobne posredniške demokracije, ki se jo v teorijah liberalnega tipa razrešuje skozi pojem periodične apatije, v bolj marksističnih pa seveda ne.⁴⁰ Da Stern ne zagovarja demokratičnosti v smislu »anything goes«, priča njegovo zavračanje samozadostne metafikcije novega romana in njegovih teoretskih podlag Rolanda Barthesa.

A number of curious moves with curious political overtones are combined in this ‘Practice of Writing’ […] the writer is said to provide merely ‘the notation’ for a text which the reader is expected to re-create for himself; a supposedly ‘élitist’, ‘authoritarian’ notion of literature (literature as vatic and esoteric pursuit) is replaced by the ‘democratic’ notion of literature as a mixture of a do-it-yourself and a read-in. All this is based on a misunderstanding as old as Plato’s Menos. It is true that a slave-boy could follow the Pythagorean proof, but this doesn’t mean that he could have devised it. (Stern 163)
Demokratičnost se nahaja na substancialnosti sveta, ki je kljub morebitnemu nestrinjanju z drugačnostjo ne smemo uničiti. Podlaga te demokratičnosti pa je »strastno zanimanje« za raznolikost pojavnosti drugih dob in ljudi z drugačnimi prepričanji.

(iii) Realizem v Sternovem razumevanju razsvetljuje (illuminate) (Stern 121) in s tem ostaja deloma povezan z razsvetljenskim projektom. To se dotika temeljnega problema reprezentacije, ki ga Stern ne reši povsem prepričljivo. Ostaja vprašanje, na kakšen način poteka »razsvetljevanje« sveta, oz. kako realizem pravzaprav gradi svoje pomenske enote?

Predstavljeni pogled na realizem, pri Sternu deklarativno razumljen na splošni umetnostni ravni – ta poudarek je za to besedilo važen, ker se dotika naslovne teme – »zavaruje« in teoretsko ozavesti povezavo med rabo izraza znotraj literarne vede in zunaj nje, kar je neizogibna težava pisanja o literarnem realizmu. Nerazločevanje temelji na obeh aksiomih realizma, na postavki enovitosti realnosti sveta in metodi, ki išče osebe za izjavami in njihovimi deli. Personalističen pogled je temelj kontinuitete človeka in sveta in zato vsakdanje in literarne rabe besede. V personalizmu Wittgensteinovega razumevanja pomena kot rabe se zlivata jezikovni pomen in namen, reprezentacija in delovanje.