Tudi Hugo Aust V svojem pregledu polja raziskav realizma V literaturi z naslovom Literatur des Realismus: 3

2.1.2 Realizem v napetosti med principoma reprodukcije in ustvarjalnosti

Značilna metoda tradicionalnih teorij realizma, ki se običajno navezuje na programatične spise ter izjave avtorjev 19. stoletja, predpostavlja obstoj napetosti med dvema nasprotujočima si principoma. Ilustrativen je primer kratke monografije Damiena Granta z naslovom Realism (Realizem, 1970). Grant izhaja iz dveh principov resnice (9-13): korespondenčne teorije resnice (correspondence theory), značilne za znanosti, ki odkrivajo resnice (discover), ter koherenčne teorije resnice (coherence theory), značilne za pesništvo (poetic truth), ki resnico ustvarja (create). Grant navaja tudi dvojico semantičnega in sintaktičnega koncepta resnice Bertranda Russella⁴¹. Grant izpelje iz dveh tipov teorije resnice dva pogleda na problem realizma, od katerih mu vsak ponudi podlago za zgodovinski pregled posameznih pojavov literarnega realizma (Grant 13-9). Realizem kot »vest« literature (conscience) prek korespondenčne teorije realizma ponuja vpogled v francoski programatični realizem ter Zolajev naturalizem. To je »simple exclusive idea of realism,« uporabna za razlago teorij odseva. Nasprotni pol je realizem kot »zavest« (consciousness) literature, ki temelji na kreativnem in koherenčnem principu resnice. Grant ga imenuje »complex inclusive idea of realism« (Grant 75), ki je podlaga poetoloških spisov Henryja Jamesa in Flauberta. Grant dodaja, da sta pola – realizem vesti in zavestni realizem – kot čisti obliki pravzaprav nemogoča, da pa se poudarki skozi zgodovino premeščajo z ene strani na drugo. Hkrati z razočaranjem ugotavlja, da »preprosta, izključujoča ideja realizma« v splošni rabi prevladuje in sklene, da smo priča krizi pojma, ki je tudi sam ne zna razrešiti (Grant 72)⁴². Glavni razlog za to vidi v vprašanju reprezentacije, ki je s filozofskega stališča nemogoča zaradi kategorične različnosti dejanskosti in njene reprezentacije v jeziku (Grant 64, tudi Kohl 188-9). Po drugi strani realizem v razširjeni obliki kot »ustvarjanje prepričanj« (creation of belief) postane (pre)splošni model umetniške pomenskosti (Grant 72)⁴³.

2.1.3 Problem osmišljanja dejanskosti iz nje same

V nasprotju z Grantom se Kohl ne odreče načelni teoretski identiteti realističnega pisanja v okvirih širšega pojma umetniškega pisanja, vendar pa se bo pokazalo, da njegov sorodni pristop prav tako vodi v težave. V delu monografije, kjer sintetično predstavlja svoj model realizma, Kohl, podobno kot Grant, išče srednjo pot med različnimi binarnimi opozicijami. Na vsebinski ravni gre za vprašanje osmišljanja snovi, ki jo realistično pisanje izlušči iz stika z dejanskostjo. Obstajata dve možnosti, namreč, da je kohezijski element podobe dejanskosti privzet iz vnaprej danega (kar se upira realističnemu razdiranju konvencij) ali pa izpeljan neposredno iz dejanskosti:

Das Totalitätskonstrukt ‚realistisch’ zu nennen berechtigt indes nur der – im Einzelfall durchaus schwer zu einbringende – Nachweis, daß es auf empirischer Grundlage beruht oder aber daß Realität und Idealität einander laufend korrigieren. [...] Stets aber ist die zeitgenössische Wirklichkeit in realistische Kunst als Korrektiv traditioneller Vorstellungen einzubringen [...] (Kohl 208)

Kohl priznava problematičnost umetniškega realizma kot metode imanentnega dokazovanja totalitete sveta in se zato zavzema za bolj oprijemljivo pot, ko neposredna dejanskost korigira tradicionalne smiselne sisteme. Podobno je z vprašanjem o ideološkosti, ki je tesno povezana z literarnim realizmom:

Die prekäre Balance zwischen Deskription und Präskription sollte nur dann als genuin realistisch gelten, wenn sich die moralischen Forderungen und die ‚Ideologie’ des Werkes aus dem Beschriebenen ergeben. Da nun für den Einzelfall schwerlich schlüssig nachgewiesen werden kann, inwieweit nicht schon die Wahl des ins Kunstwerk gerückten Wirklichkeitsausschnitts einer didaktischen Motivation entspringt, die schon vor der Abfassung des Werks existierte, muß man sich damit begnügen, Realismus zu konstatieren, wenn (1) die Gestaltung des Werkes den Zusammenhang von Wirklichkeitserfassung und ideologischen Konsequenzen zwingend erscheinen läst und (2) die neue ‚Ideologie’, bedingt durch eine relativ größere Wirklichkeitsnähe, nicht mit alten ‚Idealismen’ identisch ist. (Kohl 210-1)

Tudi morebitni didaktični nauk realističnega dela oz. njegova ideologija morata nastajati bodisi neposredno iz avtorske predelave dejanskosti ali pa iz kritičnega premisleka in korekcije obstoječih ideologij ob zajeti dejanskosti. Podobno ravnovesje, morda še bolj problematično, je v temelju literarnih zvrsti in oblik v realizmu, ki so potemtakem na meji »čistega opisa« (reine Deskription), najbrž v smislu zrcaljenj, ter konvencionalnosti obstoječih literarnih žanrov. Odprtost in protejskost romanesknega žanra je v 19. stoletju ponujala eno od rešitev te napetosti, pojasnjuje pa tudi ključno mesto romana v realistični literaturi 19. stoletja (Kohl 220-3). Posebej pomembno je, da Kohl predvideva realizem tudi v 20. stoletju ter s tem ponudi možno perspektivo, da so vse literarne oblike (tako žanr »klasičnega« realističnega romana kot tudi postopki pisanja, privzeti iz avantgard in zato daleč od romanopisja 19. stoletja) material za realizem, ki je tako metoda za kritiko konvencij.

Zdi se, da Kohl zahteva neverjetno veliko od realizma, razume ga celo kot samostojno umetnostno metodo dojemanja resničnosti. Ne zgolj kot sredstvo posredovanja vednosti o dejanskosti, ampak kot metodo mišljenja nove, neodvisne vednosti. V poglavju 3.1.4 Erkentniswert der künstlerischen Realität Kohl ugotavlja, sledeč Grantovi delitvi med semantičnim in sintaktičnim principom resnice, da je za realizem kot metodo, torej za najbolj dovršeni tip realizma, konstitutivna resničnost dela na sintaktični ravni. Na tem mestu je očitno, da Kohlovo razpravljanje spolzi na raven spekulacij, saj modela sintaktičnega realizma v sintetičnem delu ne dokazuje z literarnimi primeri – vsaj ne dovolj prepričljivo –, ampak razvija svojo hipotezo o potencialnih možnostih t. i. metodičnega realizma (tj. njegov drugi tip). Navaja številne druge teoretike in pisateljice ter pisatelje, ki so ta fenomen opazili.

Der in der [tik pred tem navedeni] Äußerung Hardy's implizierte Gedanke, daß die Realität des Kunstwerks ‚realer’ sei als die Wirklichkeit, ist in der Geschichte des Nachdenkens über Realismus – von Aristoteles’ Mythos-Konzept mit seinen ‚wahrscheinlichen Handlungen’ bis zur Kategorie des ‚Typischen’ in der Theorie des sozialistischen Realismus – stets präsent. Jedes Teil der literarischen Realität unterscheidet sich, wenn es sich um Kunst Handelt, durch seinen geistigen Gehalt von der empirischen Wirklichkeit. Nicht in der formalen Gestaltung der Wirklichkeitswiedergabe liegt der Kunstcharakter des realistischen Werks primär begründet, sondern in dem Erkentniswert, denn die kunsteigene Wirklichkeit in ihrer Relation zur äußeren Realität besitzt⁴⁴. (Kohl 194)
Posebna spoznavna vrednost umetniške realnosti je vsebovana v »globlji duhovni vsebini« (geistigen Gehalt), ki jo razlikuje od empirične dejanskosti. Kohl je teoretik realizma in zato seveda zavrača formalistično stališče. Navedena teza je problematična, saj se sklicuje na nedoločeno »duhovno jedro« in ne odgovarja na vprašanje, ki se zastavlja Kohlu: kako realizem pravzaprav prerase v umetnosti lastno vednost. Vendar Kohl, tako je prepričan, razreši vprašanje napetosti med posnemanjem in ustvarjanjem, s tem ko razume umetnost po Ernstu Cassirerju kot »praupodabljajočo silo« (ursprünglich-bildende […] Kraft) (Kohl 195). Kasneje se Kohl k tem vprašanjem še enkrat vrne in poudari, da raba realističnega sloga v trivialni literaturi ne ustreza metodično razumljenemu realizmu, ki kritično razgalja preživete konvencije. Najbrž ni upati na dokončne spoznavne sklepe o bistvu dejanskosti: cilj »zajetja dejanskosti« (Wirklichkeitserfassung) je le osvoboditev od danih podob dejanskosti (Kohl 227). Pomembna je torej metoda, ki se brez konca približuje vedno večji resničnosti, ne da bi jo kdaj zares tudi dosegla.

Zanimivo je vprašanje razmerja med spoznavno vrednostjo, duhovno (globljo) vsebino ter samo umetniškostjo ter dejanskostjo. Kohl v sklepu še enkrat, tokrat v akademsko distanciranem slogu, ki ne bi mogel biti dlje od Sternove strastnosti, zamegli celotno problematiko: »Wirklichkeitswiedergabe mag Kunst sein, aber was dieser Qualität von Kunst verleiht, stammt aus anderen Bereichen als das, was sie zur Abbildung macht« (Kohl 229). Specifično umetniška spoznavna razsežnost realizma kot metode – tj. njegova razsežnost odslikavanja oz. odraza – torej ni kratko malo njegova »kvaliteta umetniškosti«, ampak nekaj drugega, očitno duhovnega, prav tako nedorečenega kot sama umetniškost (Kohl 225), ki sicer sama po sebi za Kohla (in za potrebe pričujočega besedila) pravzaprav ni tako pomembna. Morda pa je treba navedek brati tako, da iz duhovne sfere vznikne tako substanca metodičnega realizma kot same umetniškosti, vendar bi to obenem nasprotovalo principu »bližine dejanskosti«, ki je za Kohla osrednjega pomena. Kakorkoli že, težave ostajajo na teoretični ravni nerešljive.

Spoznavno funkcijo literarne umetnosti Kohl ločuje od političnega vidika vpletenosti literature v svojo sodobnost. Pravi, da je povezava z družbenopolitičnimi tendencami mogoča, ni pa nujna. Vseeno pa realizem zavzema politično stališče prek ukinjanja preteklih konvencij znotraj literarne institucije. S tem se zapleta še v eno zadrego, ki izhaja iz danes splošno sprejete ugotovitve, da so rušenje klasicističnih konvencij, npr. v Franciji utelešenih v Académie française, začeli romantiki (predvsem Victor Hugo) – sicer s sorodnega, a deloma drugačnega, bolj idealističnega stališča in ne s programatičnega stališča »bližine dejanskosti«, ki se je pri Stendhalu in Balzacu sočasno razvijalo v smeri znanstvenosti (Kohl 88; Morris 52-3). Razmerje med realizmom in romantiko je v komparativistični perspektivi seveda zapleteno.