Tudi Hugo Aust V svojem pregledu polja raziskav realizma V literaturi z naslovom Literatur des Realismus: 3

8.2.1.3 Peirceova misel v zgodovinskem kontekstu

Geppertov dosežek je dvojna povezava literarnega realizma s Peirceovim pragmaticizmom: teoretična, takšna ki temelji na podobnosti med obema diskurzoma, ter historična, pragmaticizem kot mišljenjska smer je namreč zgodovinsko vzporeden z realizmom. Izkupiček tega uvida je orodje za analizo realističnih del – Peirceova pragmaticistična semiotika –, ki glede svoje natančnosti in dometa kaže odločilne prednosti pred drugimi metodami.

Peirceov pragmaticizem je podoben, ob tem ko se od njih tudi razlikuje, večini do sedaj obravnavanih teorij ter še posebej teoretskim gibanjem, osredinjenim na 19. stoletje v nemškem prostoru. Izraz je Peirce prevzel od Kantovega »pragmatičnega imperativa«.

Kant definiert in der Grundlegung zur Metaphysik der Sitten (1785) in Unterschied einerseits zu den »technisch«-beliebigen (hypothetisch-problematischen) Imperativen, andererseits zum »praktisch«-zwingenden (kategorisch-apodiktischen) Imperativ des Sittengesetzes, die »pragmatischen Imperative« als »hypothetisch-assertorische […] Ratschläge der Klugheit« (Geppert, RW 56)⁵⁸⁸.
Peirce poveže regulativno delovanje uma, ki je pri Kantu neeksperimentalistično, z empiričnim ter tako združi praktični in pragmatični imperativ (prvega privzame kot v prihodnost usmerjenega, kar je nujno zaradi izgube instance transcendentalnega subjekta). Peirce sam pravi:

[…] for one who had learned philosophy out of Kant […] praktisch and pragmatisch were as far apart as two poles, the former belonging to a region of thought where no mind of the experimentalist type can ever make sure of solid ground under his feet, the latter expressing relation to some definite human purpose. Now quite the most striking feature of the new theory was its recognition of an inseparable connection between rational cognition and rational purpose; and that consideration it was which determined the preference for the name pragmatism ([CP] 5.412) (Geppert, RW 57)⁵⁸⁹.

Peirce torej združi Kantova praktični in pragmatični imperativ. Kantov primer zdravnika iz Kritike čistega uma (1781) je primer pragmatičnega delovanja, ki je nujno zaradi krize v medicinskem pomenu besede.

Der Arzt muß bei einem Kranken, der in Gefahr ist, etwas tun, kennt aber die Krankheit nicht. Er sieht auf die Erscheinungen, und urteilt, weil er nichts Besseres weiß, es sei die Schwindsucht. Sein Glaube ist selbst in seinem eigenen Urteile bloß zufällig, ein anderer möchte es vielleicht besser treffen. (http://www.gutenberg.org/dirs/etext04/8ikc110.txt)

Zdravnik bi lahko ravnal ustrezneje, vendar bi bilo to seveda mogoče le na račun bolnikovega zdravja. Možnost zmote se povezuje z načelno dosegljivostjo cilja, ki vodi delovanje kot pragmatični idealizem.

Pragmatični imperativ kot regulativna ideja prihodnjega konsenza zamenja Kantov kategorično-praktični imperativ, ki se samoutemljuje v transcendentalnem subjektu. Subjekt dejanskosti se transformira v interpretanta, ki je nov temelj možnosti spoznanja in vodilo delovanja. Struktura znaka je v teh pogojih naučena, gre za »hipotezo s širokim dosegom« (Geppert, RW 59-60). Peirceovo preseganje filozofije subjekta ob koncu 19. stoletja je vzporedno Nietzschejevi »pragmatiki kaotičnega delovanja« (61), ter Wittgensteinovemu preoblikovanju dejanskosti v jezik, ki je bila v tem besedilu že uporabljena kot podlaga teorije realizma pri Josephu P. Sternu. Subjekt je pri Peirceu regulativni princip: »die normativ zu postulierende Konvergenz der Schluß- und Interpretationsprozesse in den unbegrenzten Gemeinschaft« (Apel 2.192). Posameznik je zavest (mind), historično obstoječi kontinuum interpretantov, »man-sign«, »thougth-sign«. Peirce uporabi tudi izraz »external sign« (CP 5.315), kjer pomeni »zunanji« dejanskega oz. aktualnega interpretanta (Geppert, RW 65)⁵⁹⁰. Temelj posameznika je njegova jezikovna konsistenaca oz. koherenca⁵⁹¹, torej logična kontinuiranost in enovitost sklepanja. Zaznave so za Peircea oblika sklepanja, »perceptive judgement« (Commens Dictionary of Peirce's Terms geslo Abduction; CP 5.181; Geppert, RW 71). Interpretant je simultani prerez interpreta. Skupina ljudi je »a sort of loosely compacted person« (CP 5.421; Geppert, RW 62-5, 543).

Heglova tradicija prenaša v Peirceovo teorijo pojem dejanskosti kot zgodovine konkretnega udejanjenega uma (Vernunft); nasprotje končnega/neposrednega interpretanta je dialektično; korelacija (dinamičnega) nanašanja na objekt in (končnega) interpretanta spominja na Heglovo realizacijo duha v empiričnem. Razlika je seveda to, da Peirce ne predpostavi, da subjekt že vnaprej prežema dejanskost. Druga Marxova teza o Feuerbachu poveže resnico s prakso.

Die Frage, ob dem menschlichen Denken gegenständliche Wahrheit zukomme – ist keine Frage der Theorie, sondern eine praktische Frage. In der Praxis muß der Mensch die Wahrheit, i.e. Wirklichkeit und Macht, Diesseitigkeit seines Denkens beweisen. Der Streit über die Wirklichkeit oder Nichtwirklichkeit des Denkens – das von der Praxis isoliert ist – ist eine rein scholastische Frage⁵⁹². (http://www.marxists.org/deutsch/archiv/marx-engels/1845/thesen/thesfeue-or.htm)
Peirce v tem kontekstu zavrača Marxov materialni apriori kot prednost materialne prakse, gradnje revolucionarne množice ter s tem v zvezi Marxovo povezavo s samo enim delom družbe. Tudi heglovsko-marksistična ideja odtujitve (Entfemdung) predpostavlja evidenten sistem smisla⁵⁹³ (Geppert, RW 67-70).

Razsvetljenstvo je mdr. izdelalo obliko permanentne kulturne revolucije, Peirce namreč zaradi evolucijskega modela semioze ne dopušča radikalnega revolucionarnega preloma, ki tako ali tako v danem trenutku nikoli ne bi imel po Peirceovih kriterijih⁵⁹⁴ dovolj trdne podlage (68). Vendar pa razsvetljenstvo kot zmes racionalizma, empirizma, senzualizma in emocionalizma (Kos, Razsvetljenstvo 36) prav tako ne zajame pragmaticizma v celoti. Empiričnost je pri Peirceu v funkciji falsifikacije, ne zanima pa ga čutnost fiktivnih svetov sama (Geppert, RW 71). Vendar pa pragmaticizem ni enak niti pozitivizmu, ki temelji na sistematični razlagi.

Aber, so zentral Gegenständlichkeit, Erfahrung und Falsifikation sind, der literarische Realismus [kot pragmaticizem] macht keinesfalls, das ist eben sein 'pragmatic turn', halt bei der sinnlicher oder experimentellen Überprüfbarkeit seiner Aussagen, also ihrer empiristisch-positivistischen Begrenzung; dieses bildet hier nie ein endgültiges Wirklichkeitskriterium. Der realistische Weg teilt vielmehr das pragmatische Vertrauen in das Eigenrecht der Folgerungen, den Wahrheitswert nur möglichen Ergebnisse und insbesondere den der Kommunikation und des Konsens. (72)

Pragmaticizem, in z njim Geppertov model literarnega realizma, se torej ne ustavi pri kvantitativnem idealu in abstrakciji pozitivizma – kljub bližini, npr. v povezavi spoznanja in etika Johna Stuarta Milla. V ospredju torej ni zveza zakonov in dejstev, ampak »komunikacija« in »soglasje«. V pragmaticizmu ni dovolj zgolj stvarno racionalni opis reči, ki je primeren situaciji, zahteva se tudi radikalni poskus preskoka, ki vodi najvišji ideji naproti.

[Pragmaticizem] befiehlt dann nicht nur die Zusammenfassung der jeweiligen finalen Interpretans, einem als Verhaltensgewohnheit zu praktizierenden, vernunftigen Zweck (»rational purpose«, [CP] 5.412), sondern darüber hinaus die Realisierung eines finalen Interpretans dieser finalen Interpretanten, eines Zweckes der Zwecke, nämlich eben die der regulativen⁵⁹⁵ Zweck-Idee (»a regulative conception«, [CP] 8.44) eines zukünftigen, universalen, kommunen Konsensus. (Geppert, RW 58)

V regulativni ideji smotra se združita humanistični etični in logični vidik (prim. tudi 29, 569).

Geppert opozori tudi na tok jezikovnega idealizma (Sprach-Idealismus) 19. stoletja, nanj pokaže ob Heglu, Marxu ter Wilhelmu von Humbodtu. Jezik je razumljen kot medij dejanskosti za človeka in družbo. Peirce ta pogled sprejme, vendar preoblikuje von Humboldtovo »izvorno resnično naravo« (ursprüngliche wahre Natur) človeka v njegovem jeziku po modelu pogojno prihodnostnega pragmaticističnega principa. Po Geppertovem mnenju prav literarni realizem sodeluje pri transformaciji subjekta v jezik v obliki jezikovnega realizma (73-5).