Tudi Hugo Aust V svojem pregledu polja raziskav realizma V literaturi z naslovom Literatur des Realismus: 3

8.2.1.1 Šeststopenjski model znaka

Peirceova gnoseologija, semiotika in teorija dejanskosti so posebej uporabne v pogojih krhanja prepričanj, sprememb pomenov znakov in človeških navad (habit⁵⁶⁴) ter ob obnovi spoznavnih instrumentov (Geppert, RW 49-50). Raziskovanje se vedno začne z »nepričakovanimi« in »presentljivimi dejstvi«, ki zahtevajo razlago oz. teorijo (Peirce, Izbrani spisi 45, 59). Antiskepticistično stališče mu omogoči, da se izogne fetišizaciji⁵⁶⁵ spoznavne in eksistencialne krize, ki pa jo v obliki »zagovorništva zmotljivosti« (fallibilism) (77) vseeno vzame resno⁵⁶⁶.

Kriza, prenos poudarka na interpretanta – kontinuirano ustvarjanje pomena v interakciji znakov in uporabnikov znakov – razpne pragmaticistični pojem dejanskosti (Wirklichkeit) med dva pola: neodvisne realne reči na eni strani in na drugi to, kar »ein futurischer vernünftiger Konsensus als wahr erkennen und praktisch bewähren wird bzw. würde: 'The state of things which will be believed in that ultimate opinion is real' ([CP] 5.430)« (Geppert, RW 38). Resnično in realno je potencialni prihodnji razumni konsenz, ki se bo izkazal v praksi. Realno je za Peircea dokončno mnenje. Med obema poloma stojijo celotno človeško mišljenje in komunikacija, tehnika, raziskovanje in človeško delovanje na stvari, ki mu stojijo nasproti – celotna procesualna realnost preoblikovanja dejanskosti (39). Dejanskost v tej perspektivi ni subjektivno-substancialni, pač pa formalno-funkcionalni pojem (40). Kljub povezanosti Peirceove misli s Kantovo je »Ding an sich«, ki ga ni mogoče reprezentirati, pravzaprav nesmiseln pojem (meaningless concept, CP 5.310) (Geppert, RW 40, 59). Podlaga Peirceovega pragmaticizma je znak kot transcendentalni pogoj možnosti vsakega empiričnega spoznanja realnosti⁵⁶⁷. Teorija znakov ne temelji na ontoloških pojmih, ampak se gradi iz gnoseološko-metodoloških relacij – znak ni stvar, temveč enotnost semioze in zato kolektivni produkt (40).

Če je znakovnost dejanskosti temelj Peirceove teorije znaka, potem je pričakovati, da vključuje medsebojno delovanje mišljenja in komunikacije, spoznanja in delovanja. Soočenje s krizo je v t. i. šestdelnem modelu znaka eksistencialni zastavek. Model, ki dinamizira tridelni model znaka, dodatno razloči dve razsežnosti objekta in tri interpretanta. (i) Reprezentamen najprej določi (ii) neposrednega interpretanta⁵⁶⁸ kot z medijem določeno delovanje znaka. Že omenjeni (iii) neposredni objekt označuje zamejitev možnosti objektov prek delovanja neposrednega interpretanta in je neodvisen od uporabnikovega dejanskega, aktualnega dojemanja znaka v situaciji. Gornjo zagato krize kot nerazrešenega zgoščanja neposrednih interpretantov razpre (iv) aktualni interpretant⁵⁶⁹ kot uporabnikova reakcija na neposrednega interpretanta. Semioza temelji na verigah aktualnih interpretantov kot vedno novih znakov. (v) Dinamični objekt označuje neujemljivi realni objekt – »([…] ker je morda Objekt v celoti fiktiven, moram torej izbrati drugo oznako),« torej, dinamični objekt, »ki ga zaradi narave stvari, znak ne more izraziti [express], lahko ga le pokaže [indicate] in prepusti interpretu, da ga odkrije po vzporednem izkustvu [collateral experience]« (Peirce, Izbrani spisi 42). Je neodvisen od vsakokratnega znaka, ne pa od celote vseh znakov. Geppert ga pojasni tudi kot presek možnih področij objektov, torej, neposrednih objektov drugih znakov (ki znak interpretirajo). (vi) Končni interpretant⁵⁷⁰ je pojem dinamičnega objekta⁵⁷¹, vendar pa je kot resnica, realnost, končna interpretacija, celota semantičnega polja postavljen v prihodnost: »The deliberately formed, self analizing habit« (Geppert, RW 46-8).

Pomembno je opozoriti, da raba znakov poteka tako, kot da bi bil končni interpretant vsebovan že v neposrednem – Peirce enkrat zapiše obliko »the {Final/Immediate} Interpretant ([CP] 8.315)« (Geppert, RW 52; Peirce, Izbrani spisi 44) –, vendar pa se pri tem vedno upošteva možnost falsifikacije. T. i. naivni realizem je potemtakem zaupanje v neposrednega interpretanta; kriza dejanskega pomeni, da neposredni interpretant in neposredni objekt v aktualnem interpretantu ne dosežeta dinamičnega objekta, temu pa sledi izdelava pogojnega končnega interpretanta, ki postane novi neposredni (Geppert, RW 49-50). Peirce je sebe imenoval mdr. tudi »kritični zdravorazumnež« (critical common-sensist) (Peirce, Izbrani spisi 77, 129).

8.2.1.2 Pragmatična maksima oz. miselni eksperiment⁵⁷²

Kako zagnati in usmeriti semiozo, da se ne izteče v kumulativni nered? Na to vprašanje odgovarja Peirceov pragmaticizem kot filozofska perspektiva. Vsebuje tri predpostavke: znakovnost kot medij, neodvisno dejanskost, ki je empirično dojemljiva, in možnost racionalnega preverjanja spoznanja. Znakovno polje torej predpostavlja možnost empiričnega testiranja in kritike – prvo prek kritične instance prakse, slednja pa priznava človeku zmožnost avtonomnega teoretičnega »prehitevanje« prakse prek logike (Geppert, RW 23-4). Geppert navede tri verzije pragmatične maksime, slavnega Peirceovega napotka za pragmaticistično mišljenje in delovanje, ki velja tudi za temelj vseh ostalih oblik pragmatizma⁵⁷³ (Hookway).

Gnoseološka (erkenntnistheoretische) verzija pragmatične maksime je mdr. večkrat objavljeni slavni izrek:

Consider what effects, that might conceivably have practical bearings, we conceive the object of our conception to have. Then, our conception of these effects is the whole of our conception of the object.⁵⁷⁴ (Peirce, How to Make our Ideas Clear)
Objekt je navada (habit), s katero je povezan (CP 5.400; Geppert, RW 28). Navada je iz prepričanj (belief) izhajajoča praksa, ki je v okvirih skupnosti relativno trajna, torej, namerno pogojno veljavna v prihodnosti. Pomemben je regulativni moment osredinjenja na prakso, to pa v pragmatični maksimi kot miselnem eksperimentu (Gedankenexperiment) s predstavami o rečeh odpira simulacije možnih delovanj, ki v medsebojni primerjavi preverjajo druga drugo. Na tem mestu se odpirajo možnosti za poetiko simulacije. Geppert opozarja na epske, pripovedne potenciale miselnega eksperimenta, saj sodba o pojmu objekta sledi razvoju pripovedne sekvence o učinkih pojma, zasnutkih resničnosti (Geppert, RW 24-6). Predvideti je treba vse verjetne in neverjetne kontekste. Pragmatična maksima v tej obliki poenoti percepcijo, logično mišljenje in namerno delovanje, vse skupaj na ravni predstav in mišljenja (prim. »conceive …«).

Znakovnoteoretska verzija pragmatične maksime kaže neločljivo povezanost pragmaticizma in teorije znakov. »The problem of what the »meaning« of an intellectual concept is can only be solved by the study of the interpretants, or proper significate effects, of signs ([CP] 5.475)« (Geppert, RW 30). Pragmatična maksima torej priporoča raziskovanje interpretantov.

Stavčnoanalitična (satzanalitische) verzija pragmatične maksime zamenja »učinke reči« iz gnoseološke različice z »the sum of the experimental phenomena that a proposition implies ([CP] 5.427)« (Geppert, RW 37). Pri tem je upoštevana Peirceova ugotovitev, da je znak »objectively vague« (realno nejasen, CP 5.505) ter v empiristično-pozitivističnem smislu falsifikabilen. Resnična propozicija za pragmaticista bi torej bila »a general conditional proposition as to the future […] such as is calculated really to influence human conduct⁵⁷⁵ ([CP] 5.432)« (Geppert, RW 37). Pogojni (zaradi falsifikabilnosti) in velelni (imperativni) način pragmaticističnih stavkov izhajata iz zavračanja povednega naklona, indikativa, v njih pa je navzoč pragmatični imperativ, ki cilja na prihodnji konsenz človeške skupnosti.

[…] a sentence in the indicative mood is a confused form of thought whose only meaning, if any, lies in its tendency to enforce a corresponding practical maxim expressible as a conditional sentence having its apodosis [pristavek, A. V.] in the imperative mood. ([CP]5.18; Geppert, RW 37)

Pragmaticizem in njegova »praktična maksima« zahtevata preoblikovanje trditev v pogojno-velelno obliko. Smisel je prestavljen v prihodnost in spremenjen v progresivno regulativno idejo. Zakaj? Na podlagi česa?

***

Odgovor na to vprašanje je preprost in obenem zapleten. Peirce – pomemben avtor na področju logike – logiko razume kot sinonim za etiko: samožrtvovanje za celotno družbo je tako etično kot logično (Geppert, RW 33; Burch)⁵⁷⁶. Odtod sledita dva dobro znana aspekta Peirceove misli: »logični socializem«, »komunizem« (v izvirnem pomenu besede nanašajoč se na skupnost) ter religiozni vidik, ki ga implicira – Peirce pa to izrecno tematizira – angleški izraz »belief« (prepričanje, verovanje) (Geppert, RW 33; Peirce, Izbrani spisi 91; How to Make our Ideas Clear).

Z vidika metodologije te razprave je poleg povezave z Bahtinovo filozofijo jezika, ki temelji na religioznem, vendar hkrati personalno zasnovanem odnosu do presežnega (Vaupotič, Philosophy of Mikhail Bakhtin), zanimiva dvojica vidikov Benjaminove teorije: stoicizem⁵⁷⁷ in realizem v srednjeveškem pomenu besede. Tako helenistični stoicizem kot Peirceov pogled⁵⁷⁸ temeljita na psihofizičnem monizmu oz. panpsihizmu⁵⁷⁹. V obeh je pomemben nepesimističen pojem usode – Peirceov »tychism« –, ki odpira vprašanja t. i. »mehke determinacije«, ključen tudi za odnose v znaku, ter načelni antiskepticizem kljub nevarni bližini stališč stoiških in skepticističnih šol (Burch; Baltzly). Upoštevajoč še Foucaultov študij asketskih praks⁵⁸⁰ v poznem obdobju se relevantnost stoiške filozofije za metodologijo te razprave še poveča. Stoištvo eksplicitno odpira tudi vprašanje logičnega samožrtvovanja, obenem pa dopušča progresivno⁵⁸¹ povzpenjanje k modrosti (Baltzly). Pragmatične maksime stoicizem seveda ne vključuje, pomembna je povezava prilagoditve stanju dejanskosti v kritičnih pogojih – stoiškega paradoksa racionalne izbire v skladu z naravo –, v primeru Peircea pa gnoseološke povezave korespondenčne in konsenzualne teorije dejanskosti, vprašanj, ki seveda kažejo tudi na temeljno problematiko literarnega realizma.

Peirceov deklarativni (sholastični) realizem kot postuliranje obstoja splošnih pojmov zahteva pojasnilo (Geppert, RW 21). Po eni strani je sholastični realizem posledica zavračanja kartezijanstva, ki predpostavlja možnost neposrednega uvida. Kot nominalizem kartezijanstvo razume realnost kot vzrok posameznih občutij, to Peirce označi kot »'intellectualist' or 'copy' theory of truth« (Hookway). Za Peircea je semiotičnost vsega ključna, percepcije so sodbe. Zato ugovarja v imenu pragmatične maksime – realno je dosegljivo prek »fated agreement of convergence through the process of inquiry«, ki je »constrained by reality«, to pa izrecno ni oblika kavzalnosti (isto). Seveda pa pragmatična maksima temeljno spremeni sholastični realizem⁵⁸², saj je resničnost postavljena v prihodnost⁵⁸³, namesto v preteklost ali brezčasnost kot običajno v sholastičnem realizmu (Peirce, Izbrani spisi 120, 149) – čas Peirce pravzaprav poistoveti s »surovo prisilo« (150). Pragmaticistična oblika objektivnega idealizma postavlja realnost v prihodnost (CP 8.284; Geppert, RW 59). Tovrstna razlaga bi zaobjela mdr. tudi Benjaminov sholastični realizem. Geppert ob realističnem diskurzu pogled v preteklost poveže s podobo krize, prihodnost pa z možnostmi (Geppert, RW npr. 406, 426).

Tudi pojem komunosti nosi pri Peirceu (sicer drugotne) religiozne konotacije: »The very notion of the conception of reality shows that this conception essentially involves the notion of a COMMUNITY without definite limits, and capable of a definite increase of knowledge. ([CP] 5.311)« (Geppert, RW 34). Na podoben način je mogoče razumeti Bahtinovo dialoškost, ter personalistično »marksistično filozofijo jezika«⁵⁸⁴. »Komunistični« vidik Peirceovega pragmaticizma se razločno pokaže ob Foucaultovi arheološki metodi⁵⁸⁵. Foucault iz okvirov historičnega materializma izloči element »boja« na račun razredne identitete. Foucault pravi:

če menimo, da je treba oblast analizirati v terminih odnosov oblasti, potem imamo po mojem pred seboj neki način, ki dosti boljše od drugih teoretskih izdelav zapopade razmerje med oblastjo in bojem, torej razredni boj. V mnogih tekstih, če ne pri Marxu, pa pri marksistih, me čudi molk […] o tem, kaj naj razumemo z bojem (Foucault, Vednost – oblast – subjekt 96).

Ravno v komunosti, medčloveških odnosih onkraj privilegiranja ene družbene skupine je najti razliko med sicer sorodnima marksizmom in Peirceovim pragmaticizmom (Geppert, RW 69). Zdi se, da v razpravi Nietzsche, Genealogy, History Foucault pride Peirceovi pragmatični maksimi nepričakovano blizu. Zlo poistoveti z logičnimi napakami (logical inaccuracies), sankcije logičnih napak pa se odražajo na telesih naslednjih generacij – torej gre za vprašanje vplivov na človeško življenje v prihodnosti (146)⁵⁸⁶. Genealogija je tukaj za Foucaulta zgodovina interpretacij (dogodkov), kar se sklada s Peirceovim poudarkom na interpretantu in njegovem delovanju (152). Vendar pa se Peirce in Foucault seveda ne bi v celoti strinjala. Foucault ugotavlja, da je kontinuiteta vednosti izgubljena – indic za to izgubo so človeške potrebe in rezultati empiričnih pristopov (163).

Človeštvo ne napreduje postopoma od spopada do spopada dokler ne pride do univerzalne recipročnosti, kjer vladavina zakona končno zamenja vojskovanje; človeštvo vzpostavi vsako obliko nasilja kot sistem pravil in tako napreduje od dominacije k dominaciji.⁵⁸⁷ (151)

To stališče je nasprotno Peirceovi v prihodnost usmerjeni pragmaticistični metodi.

Vendar ni mogoče reči, da Peirceov pristop ni primerljivo radikalen. Foucaultovo pesimistično ugotavljanje nujnosti metodološke normativnosti, ki je posledica neločljive povezanosti pomena in nasilja, je za Peircea nesprejemljivo, ker ne vodi ven iz krize. Peirce pravzaprav najde specifično silo, ki se je krizni realnosti sposobna zoperstaviti, in to je seveda logika. Logični sklep vsebuje sam v sebi – in neodvisno od okoliščin – določeno stopnjo diskurzivne energije, ki deluje na isti ravni kot Foucaultova oblast-vednost. Iz dejstva, da je Foucault ne upošteva, oz. ker jo zvaja na konkretne sisteme oblasti, ne da bi upošteval matematični logiki lasten naboj, sledi, da Peirceova logika, semiotika in pragmaticizem kot znanstvena metodologija predstavljajo pravzaprav pot ven iz krize, alternativne namreč ni. V logiki Peirce namreč odkrije samostojen vir diskurzivne energije. Peirceov pragmaticizem ob sebi seveda ne trpi konkurenčnih metod: bodisi jih transformirajoč sprejme vase, ali pa jih pokaže kot neaktualne.