V novi gorici magistrska naloga

30 

otrokovih  potreb  ne  zadovoljujejo  učinkovito.  Tako  otrok  razvije  lažni  jaz  mirne  in 

rigidno odzivne osebe na pričakovanja in zahteve v okolju (Poljanec in Šomen, 2006; 

Mikulincer in Shaver, 2007; Erzar in Kompan Erzar, 2011; Žvelc, 2011; Siegel, 2014). 

 



 

Ambivalentno  (anksiozno)  navezani  otroci  se  vključujejo  v  igro,  a  so  z  delom 

pozornosti  ves  čas  pozorni  na  mamo  oziroma  njeno  dosegljivost  in  dostopnost  in  se 

zato ne morejo posvetiti igranju. Na ločitev od matere se odzivajo s paničnim strahom 

in  oklepanjem  mame,  veliko  jočejo  in  se  jih  ne  da  potolažiti.  Ob  vrnitvi  matere 

poiščejo  stik  z  njo,  vendar  se  ne  zmorejo  potolažiti  in  se  tudi  ne  vrnejo  k  igri. 

Ambivalenca se kaže v hkratnem zavračanju in iskanju bližine z mamo (vidno jezen – 

vidno  pasiven),  otrokovi  odzivi  so  pretirani,  otrok  je  napet  in  ima  težave  pri 

nadzorovanju  impulzov.  Sklepati  je,  da  so  matere  teh  otrok  nekonsistentne  in 

nepredvidljive v nudenju skrbi in zadovoljevanju otrokovih potreb. Mama skuša sicer 

biti  na  razpolago,  vendar  ni  uglašena  z  otrokovimi  potrebami  (Poljanec  in  Šomen, 

2006; Mikulincer in Shaver, 2007; Cvetek, 2009; Erzar in Kompan Erzar, 2011; Žvelc, 

2011; Siegel, 2014). 

 



 

Dezorganizirano  navezani  otroci  kažejo  veliko  potrebo  po  stiku  z  mamo  in  hkratno 

zavračanje le-te. Pri ponovnem snidenju z mamo kažejo kaotično, prestrašeno vedenje, 

hkrati jočejo, tečejo stran, iščejo mamo in jo odganjajo, kar kaže na to, da so matere 

teh otrok pogosto disocirane, prestrašene, na otroka se odzivajo zmedeno in svoj strah 

prenašajo na otroka, posledica je, da otrok v takem neuravnoteženem odnosu doživlja 

strah  in  kaotičnost,  posledično  lahko  povzroči  umik  v  svojo  notranjost  (Poljanec  in 

Šomen,  2006;  Mikulincer  in  Shaver,  2007;  Cvetek,  2009;  Erzar  in  Kompan  Erzar, 

2011; Žvelc, 2011; Siegel, 2014). 

 

Tip  navezanosti,  ki  ga  otrok  razvije,  predstavlja  njegovo  temeljno  strukturo  osebnosti,  saj 

izkušnje, ki se ponavljajo in dajejo otroku občutek varnosti ali ne-varnosti, postanejo njegovi 

mentalni modeli, ki jih Bowlby imenuje delovni modeli in so notranje sheme o sebi in drugih, 

razvijejo pa se na podlagi otrokovih izkušenj o skrbnikovi dostopnosti. 

 

2.4.3.

 

Delovni modeli 

Kljub temu, da Bowlby svojih idej ni apliciral na odrasle intimne odnose, je večkrat nakazal 

---

31 

preko  ideje  notranjih  delovnih  modelov  (angl.  internal  working  models),  da  imajo  odnosi 

navezanosti dolgoročni in trajni pomen. Na njihovo oblikovanje vpliva zaupanje, da je figura 

navezanosti  dosegljiva  in  odzivna  (Kobal  Možina,  2008).  Če  so  bile  pomembne  osebe,  s 

katerimi  je  bil  otrok  v  stiku,  odzivne  in  na  razpolago,  se  otrok  nauči,  da  je  na  druge  ljudi 

mogoče  računati,  ko  jih  potrebuješ.  Če  je  bila  pomembna  oseba  hladna,  zavračajoča, 

nepredvidljiva,  neobčutljiva,  se  otrok  nauči,  da  na  druge  ne  more  računati,  kadar  potrebuje 

podporo  in  tolažbo  (Cugmas,  1998).  »To,  kar  posamezniku  na  začetku  predstavlja 

reprezentacije specifičnih interakcij s figuro navezanosti v otroštvu, postanejo v odrasli dobi 

osrednje  in  temeljne  značilnosti  njegove  osebnosti,  ki  se  kažejo  v  odraslih  odnosih  in  so 

temelj njegovega navezovalnega sistema v odraslosti«  (Mikulincer in  Shaver 2007, str. 23). 

Zato lahko upravičeno sklepamo, da bodo ponotranjene izkušnje iz otroštva vplivale na naša 

pričakovanja, kako dostopne oziroma odzivne bodo bližnje osebe, pomembni drugi oziroma 

intimni  partnerji,  saj  je  osrednja  misel  teorije  navezanosti  ta,  »da  je  posameznikov  stil 

navezanosti v odraslosti odraz njegove zgodovine navezanosti« (Tomec 2005, str. 409). Glede 

na  tematiko  pričujoče  magistrske  naloge  se  nam  zdi  omembe  vredno  Leedsovo  (1999) 

teoretiziranje, kako posameznikova domišljija in njegovi  delovni modeli  oblikujejo njegovo 

spolno poželenje, ki ga Leeds (prav tam) definira kot relacijsko ali latentno. Leeds meni, da je 

razvoj  posameznika  odvisen  od  različnih  razpoložljivosti  čustev  v  medosebni  navezanosti 

(odnosnostno)  in  fiksirano  na  objekt  ali  idealizacijo  (latentno).  Čustveno  razpoložljivost 

opisuje  v  odnosu  z  udobjem  (varnostjo),  tesnobo  in  izogibanjem.  Leedsova  teorija  spolnega 

poželenja je nadalje sestavljena še iz dveh spremenljivk:  udobje v povezavi  z medosebnimi 

odnosi in udobje v povezavi z domišljijo.  Če starš konsistentno odgovarja otroku, mu na ta 

način  dovoljuje,  da  vzpostavlja  varno  osnovo.  Otrok  v  tem  primeru  doživlja  udobje  v 

povezavi  z  medosebnimi  odnosi,  razvija  in  oblikuje  delovne  modele  udobja  v  odnosih,  ki 

služijo kot model za vso prihodnost medosebnih odnosov (Leeds, 1999). Za tiste otroke, ki ne 

vzpostavijo  ugodja  v  medosebnih  odnosih,  se  navezanost  formira  z  objektivizacijo  in 

idealizacijo. Leeds (1999) trdi, da se spolna objektivizacija pojavi med tretjim in petim letom 

starosti s ciljem vzpostavitve varne osnove navezanosti. V odrasli dobi te fantazije služijo kot 

nadomestna podlaga, kaj je normalno in varno v medosebnih odnosih. Menimo torej lahko, da 

so osebe, ki razvijejo zasvojenost z internetnim seksom, doživljale relacijsko deprivacijo in so 

s  ciljem  vzpostavljanja  varne  navezanosti  razvile  delovni  model  latentnega  spolnega 

poželenja, pri čemer jim v odrasli dobi internetni seks zagotavlja prav to varno osnovo. Ko 

odraščamo,  se  naše  potrebe  po  navezanosti  ne  spreminjajo.  Potrebujemo  povezave,  ki  nam 

dajejo  oporo.  Ob  ljudeh,  s  katerimi  smo  si  blizu,  se  moramo  počutiti  zaščitene,  varne  in 

---