V novi gorici magistrska naloga

38 

2.4.5.3.

 

Izogibajoč stil navezanosti 

 

Hazan  in  Shaver  (1987),  ki  sta  stile  navezanosti  v  odraslosti  delila  na  tri  kategorije,  opišeta 

osebe  s  tem  stilom  navezanosti  kot  osebe,  ki  jih  je  strah  intimnosti,  zato  jim  je  bližina  z 

drugimi  ljudmi  neprijetna.  V  odnosih  so  distancirani,  pogosto  osamljeni,  kažejo  tudi  višjo 

sovražnost  do  soljudi.  Disfunkcionalna  jeza  je  pogosto  njihov  kontrolni  mehanizem  za 

postavljanje emocionalne meje, ko jim bližina z drugimi predstavlja nelagodje. Njihova ego 

moč je šibka, zato izražajo pomanjkanje zaupanja v razpoložljivost drugih (Erzar in Kompan 

Erzar  2011;  Žvelc  2011).  V  spolnosti  želijo  obdržati  čustveno  distanco  (Kobak  in  Sceery  v 

Žvelc 2011, str. 120).  

 

V  pričujočem  delu  uporabljamo  opis  štirih  stilov  navezanosti  Bartholomewa  in  Horowitza 

(1991),  ki  sta  izogibajoči  stil  navezanosti  razdelila  na  dva  stila:  plašljivo  izogibajoči  in 

odklonilno  izogibajoči.  Ugotovitev  Bartholomewa  (1990)  da  se  izogibanje  navezanosti  v 

partnerskem  odnosu  lahko  izkazuje  kot  strah  pred  intimnostjo  ali  pa  kot  nezmožnost 

vzpostavljanja intimnih odnosov je temeljna razlika navedenih stilov. Plašljivo izogibajoči si 

stikov in bližine z drugimi želi, a se tega boji, odklonilno izogibajoči pa ne priznava potrebe 

po  globljih  stikih  ali  bližini  z  drugimi  in  deluje  samozadostno  (Bartholomew  in  Horowitz, 

1991). 

 



 

Plašljivo izogibajoč stil navezanosti 

Osebe  s  plašljivo  izogibajočim  stilom  navezanosti  pri  navezovanju  stikov  z  drugimi  ljudmi 

niso sproščene. Drugim ljudem težko zaupajo, se težko zanesejo nanje, čeprav si z njimi želijo 

tesnih  čustvenih  odnosov  oziroma  biti  odprti  in  ranljivi.  Bartholomew  in  Horovitz  (1991) 

poimenujeta  njihovo  vedenje  separacijska  anksioznost,  saj  se  ljudje  s  tovrstno  obliko 

navezanosti bojijo, da bi bili prizadeti, če bi se jim kdo približal, hkrati pa bi radi bili odprti in 

zaupljivi.  Imajo  nizko  stopnjo  samozaupanja,  so  zelo  ranljivi  in  čustveno  manj  izrazni 

(Bartholomew in  Horowitz, 1991;  Žvelc in  Žvelc,  2006;  Gostečnik,  2010; Erzar in  Kompan 

Erzar,  2011;  Žvelc,  2011).  Težko  se  spustijo  v  partnersko  razmerje,  če  pa  se,  prevzamejo 

pasivno  vlogo.  Negativni  model  sebe  in  drugega  se  kaže  v  doživljanju  sebe  kot  nevrednega 

ljubezni, drugih ljudi pa kot zavračajočih in nevrednih zaupanja. Zelo pozorni in občutljivi so 

na to, kako se drugi odzivajo nanje in v kolikšni meri jih drugi sprejemajo. Počutijo se, da v 

odnosu dajejo več od partnerja. Izogibajo se bližini, kar jim omogoča, da se s tem zavarujejo 

---

39 

pred pričakovano zavrnitvijo drugih (Bartholomew in Horowitz, 1991; Žvelc, 2011).  

 



 

Odklonilno izogibajoč stil navezanosti 

Za osebe, ki so odklonilno izogibajoče navezane, je značilno, da se počutijo dobro brez tesnih 

odnosov  z  drugimi.  Zelo  pomemben  jim  je  občutek  neodvisnosti  in  samozadostnosti. 

Odklonilni  – izogibajoče  navezani  posamezniki  vrednotijo  sebe  pozitivno (slika  2)  in  svojih 

slabih  strani  ne  sprejemajo,  vendar  Mikulincer  (v  Žvelc  in  Žvelc  2006,  str.  59)  v  svojih 

raziskavah ugotavlja, da različnih delov sebe nimajo integriranih v skladno celoto, kar kaže na 

to, da je struktura njihove samopodobe zelo šibka, slabo integrirana in nekoherentna.  

 

Bartholomejewa (v Žvelc 2011, str. 120) razloži, da je pozitivna samopodoba na bolj ali manj 

zavestni  ravni,  medtem  ko  naj  bi  na  nezavedni  ravni  izogibajoče  osebe  čutile  negativno  do 

sebe.  Idealizacija  sebe  deluje  kot  obrambni  mehanizem  pred  izkušnjami  zavračanja  s  strani 

drugih  ali  pa  obramba  pred  spoznanjem  svojih  lastnih  pomanjkljivosti.  Na  druge  gledajo 

negativno, ne želijo se zanašati nanje in ni jim všeč, če se drugi zanašajo nanje. Uporabljajo 

strategije, ki jim omogočajo, da se izogibajo doživljanju negativnih čustev, potreb navezanosti 

in jim omogočajo, da ohranjajo občutek neodvisnosti in neranljivosti. Poudarjajo pomembnost 

dosežkov, neodvisnosti in svobode (Bartholomew in Horowitz, 1991;  Žvelc in  Žvelc, 2006; 

Gostečnik, 2010; Erzar in Kompan Erzar, 2011; Žvelc, 2011). 

 

Osebe s takim stilom navezanosti se izogibajo odnosom, ki zahtevajo bližino in intimnost in 

se tako varujejo pred razočaranjem. Odnose gradijo bolj na vzajemnih aktivnostih in interesih, 

kot pa na čustveni bližini. Za partnerske odnose, ki jih vzpostavljajo, je značilno pomanjkanje 

intimnosti,  bližine,  majhno  samorazkrivanje  in  čustvena  izraznost.  Primanjkuje  jim 

introspekcije.  Dogodkom,  ki  povzročajo  boleča  občutja,  zmanjšujejo  pomembnost. 

Samozadostni  občutek  sebe,  za  katerim  se  ponavadi  skriva  ranjena  podoba,  onemogoča 

takemu posamezniku, da bi s partnerjem vzpostavil globlji stik. Kadar koli se jim kdo približa 

in  želi  ta  stik  vzpostaviti,  se  počutijo  nelagodno.  Kot  otrok  je  ta  oseba  v  najzgodnejšem 

odnosu  s  starši  razvila  namišljeno  vez,  ki  predstavlja  del  njene  psihične  strukture,  ki  vse 

življenje  uravnava  odnose  z  bližnjimi.  Tako  tudi  v  intimnem  partnerskem  odnosu  deluje 

zaprto  in  umaknjeno  vase  in  tudi  tu  ustvarja  lažno  vez.  V  odnosu,  ki  temelji  na  navidezni 

povezavi,  si  ne  upa  odpreti,  pokazati  bližine,  spregovoriti  o  svojih  čutenjih  in  mišljenju, 

poslušati drugega in se zateka k raznim oblikam namišljenih zadovoljitev, kot so sanjarjenje, 

omamljanje,  nesmiselno  delo,  manipulacija  in  tudi  spolnost.  To  ji  ustvarja  občutek 

---