V novi gorici magistrska naloga

44 

Teorija  navezanosti  ponuja  oprijemljivo  razlago  razumevanja  etiologije  zasvojenosti  s 

seksualnostjo, kamor uvrščamo tudi zasvojenost z internetnim seksom. Ena od poglavitnih tez 

teorije  navezanosti  je,  da  je  temelj  družinskega  sistema  pripadnost  in  najhujša  travmatična 

izkušnja za otroka je prav ranjena pripadnost. Zasvojene osebe izrazito izražajo neuresničeno 

potrebo po pripadnosti, z uporabo različnih substanc ali vedenj, s katerimi postanejo sčasoma 

zasvojeni, utišajo svojo potrebo po pripadnosti in razvijejo samozadostni lažni jaz (Kompan 

Erzar, 2006).  

 

Gostečnik (2001) navaja, da slog navezanosti ne vpliva samo na način, kako se ljudje vedejo v 

svojih  romantičnih  navezanostih  in  oblikah  skrbi  za  druge,  ampak  tudi  na  njihov  odnos  do 

spolnosti.  Tako  lahko  izbiro  promiskuitetnega  vedenja  razumemo  kot  odnosni  obrambni 

mehanizem,  ki  se  kaže  kot  izogibanje  intimnosti  oziroma  nezmožnost  vzpostavitve 

polnovrednega ljubezenskega, spolnega in zakonskega življenja oziroma kot motnjo bližine, 

kot jo imenuje Hallova (2013).  

 

Možne vzroke, ki botrujejo razvoju tovrstne psihopatologije lahko iščemo v posameznikovih 

primarnih izkušnjah medosebnih odnosov s pomembnimi drugimi, najpogosteje materjo, kjer 

ni bilo na zadovoljiv način poskrbljeno za regulacijo njegove stiske oziroma njegovih čutenj. 

V  takem  primeru  otrok  razvije  obrambne  mehanizme,  oblike  psihičnega  umika,  s  katerimi 

samoregulira  svoja  neugodna  čustvena  stanja  in  na  ta  način  nezavedno  razvije  strategije,  ki 

mu  omogočijo,  da  čustveno  stisko  predela.  Strokovnjaki,  ki  navajajo  primere  iz  klinične 

prakse,  opišejo  izjave,  kjer  je  masturbiranje  postalo  strategija  soočanja  z  afekti  in  način 

iskanja  pomiritve  in  sprostitve,  česar  niso  dobili  ob  mami  ali  očetu  (Mellody,  2003;  Hall, 

2013).  Tudi  Kompan  Erzar  (2003)  opiše  zatekanje  v  svet  omame  kot  poskus  zadovoljitve 

temeljnih  potreb  in  ohranjanje  iluzije  samozadostnosti.  Žvelc  (2001,  str.  57)  meni,  da 

»primanjkljaj  samoregulacije  izhaja  iz  pomanjkljive  internalizacije  regulacijskih  funkcij 

primarnega  objekta«,  kar  lahko  razumemo  kot  posledico  ne-varne  navezanosti  v  otroštvu. 

Kompan  Erzarjeva  (2003)  pojasnjuje,  da  deluje  psihološki  proces  odvisnosti  kot  proces 

samoregulacije  oziroma  samostaršenja,  v  katerem  posameznik  blaži  bolečino  vsakič,  ko  se 

zave ali občuti potrebo po bližini, tolažbi ali varnosti. V tem procesu predstavlja zasvojenost 

del, v katerem posameznik skuša biti sam sebi mati in prav spolnost je lahko zelo učinkovito 

sredstvo za ubijanje boleče osamljenosti, ki služi kot tableta proti bolečinam: sprošča notranje 

napetosti,  pomirja  trenutno  stisko  in  ohranja  prepričanje,  da  je  bolečino  možno  zmanjšati  z 

zunanjimi posegi  v telo. Posameznik  se s tem se ne izpostavlja tveganju,  da bi  v odnosu bil 

---

45 

razočaran,  zavržen  ali  zapostavljen  in  vsako  iskreno  doživljanje  bližine  ali  pristne  ljubezni 

razume  kot  grožnjo,  pred  katero  se  brani  tako,  da  od  sebe  odganja  prav  tiste,  ki  ga  imajo 

najbolj radi (Gostečnik, 2008, 2010; Kompan Erzar, 2003).  

 

Avtor relacijske družinske terapije Gostečnik (2000, str. 30), pojmuje vsako zasvojenost kot 

»nadomestek za neuresničen odnos, kot krik telesa po očiščenju od različnih travm in zlorab«.  

 

Zasvojenost  vidi  kot  v  otroštvu  naučen  obrambni  mehanizem  za  prilagajanje  na  neugodne 

okoliščine  oziroma  čustvene  stiske  tudi  Rozmanova  (2006),  ki  pojasnjuje,  da  kasneje  ta 

strategija čustvene  regulacije ni  več izbira, temveč nuja, brez katere se oseba ne počuti več 

dobro.  Menimo,  da  je  vedenje,  povezano  z  internetnim  seksom  v  odraslosti,  lahko  oblika 

čustvene regulacije in posledično sredstvo reševanja relacijskih problemov.  

 

Carnes (2010) opiše internetni seks kot obliko navidezne  povezanosti, kjer uporabnik osebo 

na drugi strani računalniške povezave spremeni  v objekt in s tem potrdi našo tezo, da je za 

osebe,  ki  so  nagnjene  k  seksualni  zasvojenosti,  pogosto  značilno,  da  se  bojijo  bližine  in  se 

izogibajo intimnosti. Ker niso odraščale v varnem, trajnem in čustveno uglašenem odnosu s 

starši, so posledično razvile ne-varno obliko navezanosti, ki jo prenašajo v odraslost ali, če to 

razložimo še drugače, otrok, ki v primarni družini ni imel možnosti varne navezanosti, se v 

stiski  na  duševni  in  čustveni  ravni  odklopi,  kar  predstavlja  zanj  učinkovit  obrambni 

mehanizem,  katerega  strategijo  pogosto  prenese  v  odraslo  dobo.  Mehanizem  navezanosti 

deluje  namreč  kot  instinktivni  odziv  na  nevarnost  in  potrebo  po  bližini,  kjer  zatekanje  v 

internetni seks lahko predstavlja obrambno držo, nekaj, kar prinaša ugodje in nadomestilo za 

odnos (Carnes in drugi, 2010).  

 

Leeds (v Zapf in drugi 2008, str. 159) je v svoji študiji ugotovil, da ne-varno navezane osebe 

pogosteje  uporabljajo  domišljijo  in  fantazije  kot  nadomestni  način  vzpostavljanja  občutka 

varnosti.  Tako  tudi  v  intimnem  odnosu  zapolnijo  prostor,  ki  ga  sicer  nudi  ugodje  v 

medosebnem odnosu, s seksualnim vedenjem na internetu, ki predstavlja nezavezujoč odnos 

in metaforični nadomestek, v katerem fantazije predstavljajo njihovo varno bazo. Seksualno 

vedenje na internetu omogoča interakcijo tudi, če se nismo naučili zdravega načina vstopanja 

v  odnose  z  drugimi,  če  smo  nezaupljivi  ali  se  v  odnosu  ne  počutimo  varno.  V  resničnih 

odnosih je treba z drugo osebo graditi odnos, pri udejstvovanju na internetu pa razen slike na 

zaslonu v resnici ni ničesar. Podobno trdi Gostečnik (2000), ki zatekanje v svet pornografije 

---