V novi gorici magistrska naloga
Yüklə 0,77 Mb. Pdf görüntüsü
|
40 samozadostnosti in navidezne neodvisnosti od drugih (Bartholomew in Horowitz, 1991; Kompan Erzar, 2003; Žvelc in Žvelc, 2006; Gostečnik, 2010; Erzar in Kompan Erzar, 2011; Žvelc, 2011). Bruschweiler-Stern, Clolow in Solomon (v Gostečnik 2010, str. 119) so v svojih raziskavah ugotovili, da se »izogibajoče navezani posamezniki velikokrat zadovoljujejo s kratkotrajnimi zvezami ter se nagibajo k nezvestobi in spolnim odnosom brez ljubezni«. Izogibajoče navezane osebe intimo zamenjujejo zgolj za spolnost, le ta pa jim predstavlja nadomestek za intimni oziroma pristen odnos. Kmalu pa jim spolnost ne pomeni več samo stika z ljudmi, ampak se lahko sprevrže v zasvojenost, njihovo telo pa še vedno hrepeni po ljubezni, nežnosti in intimi, a se ravno tega najbolj boji (Gostečnik, 2010).
Mitchell (v Gostečnik 2010, str. 120) pravi, da »stili navezanosti ne vplivajo samo na način, kako se ljudje vedejo v romantičnih navezanostih, kako pridejo skupaj, v čem se privlačijo in v kakšnih oblikah skrbijo drug za drugega, ampak se kažejo predvsem v njihovih odnosih do spolnosti, saj je spolnost vedno arena, v kateri se na najbolj plastičen način pokaže, kdo posameznik v resnici je«.
Primarni odnosi se oblikujejo v našem otroštvu, v družini in nas najbolj zaznamujejo, saj predstavljajo model za vse nadaljnje odnose, ki jih vzpostavljamo kasneje v življenju. Teorija navezanosti predpostavlja, da intimne odnose odraslih vodijo notranji delovni modeli, ki so izoblikovani na temelju zgodnjih doživetij v odnosih z drugimi in oblikujejo tudi njihova prepričanja, ali so vredni ljubezni in ali drugim lahko zaupajo (Gostečnik, 2010). Kompan Erzarjeva (2003) meni, da je oblika navezanosti ključni notranjepsihični mehanizem v povezavi z oblikovanjem posameznikove sposobnosti izgradnje intime, ki se v odrasli dobi najbolj razkriva v partnerskih odnosih. Zadovoljstvo v intimnih odnosih je pomemben vidik duševnega zdravja in ga uvrščajo med najpomembnejše stvari, ki dajejo življenju smisel (Thelen v Torkar in Erzar 2007, str. 97). »Čustvena podpora, skrb in spolna zadovoljitev so potrebe, ki jih ljudje običajno zadovoljujemo v intimnih odnosih« (Tomec 2005, str. 410).
»Intimnost v svojem jedru pomeni zmožnost deliti ranljivost 9 . Ko oba partnerja sodelujeta v
9
»Ranljivost vključuje skrite želje, strahove, upe, fantazije in sanje, ki jih ljudje po navadi ne pripovedujemo drugim, saj se bojimo, da se bomo s tem izpostavili in bomo bolj ranljivi, če jih 41 recipročnem deljenju ranljivosti, lahko trdimo, da je njun odnos intimen. Intimnost vključuje sposobnost biti v stiku sam s seboj, s svojim notranjim svetom in zaupanje, da deliti ta notranji svet z drugim ne bo imelo slabih posledic« (Gostečnik 2001, str. 130). Čeprav mnogi intimnost največkrat povezujejo s spolnostjo, ugotavljamo torej, da je bistvo intimnega odnosa veliko globlje in kompleksnejše kot spolnost, ki je zgolj sestavni del vsakega intimnega odnosa. Brajša (1982, str. 190) meni, da je »kakovost odnosov med seksualnima partnerjema premo sorazmerna s kakovostjo njune seksualnosti«. V zreli partnerski ljubezni torej ne moremo mimo spolnosti in obratno pri spolnosti ne moremo mimo ljubezni. Na področju spolnosti se pokaže naš odnos do ljubezni. Ljubezen in spolnost sta medsebojno povezana in krožno s povratno povezavo oz. t.i. ''feedbackom'' recipročno vplivata druga na drugo. Poudari, da človekova seksualnost ni le fiziološka, niti individualno-psihološka, ampak je predvsem odnosno-doživljajska kategorija. Tako razlikuje med spolnostjo, v kateri se srečajo ljudje, osebe, osebnosti, in spolnostjo, v kateri tega ni. Tudi Gostečnik (2008c, 2010) opiše spolnost kot odraz bližine, intime in oddaljenosti, kot odraz najglobljih sporočil o človeškem doživljanju drug drugega, odraz senzualne privlačnosti, v kateri se prek dotika, objema in nežnosti gradi človeška psiha in pravi: »Spolnost v vsej svoji izraznosti najmočneje odseva najgloblje vibracije človeške psihe in pokaže, kdo človek v resnici je. Spolnost je prizorišče, kjer se odvijajo najbolj značilne vloge medčloveških odnosov, ki kličejo po razrešitvi« (Gostečnik 2008c, str. 89). Viktor Frankl meni, da lahko človek, ki ljubi in v ljubezni doživlja drugega, glede na svojo večplastno osebno zgradbo razvije različne oblike razmerja do ljubezni. O spolnosti pravi, da je »človeška spolnost je več kot gola spolnost, saj je toliko človeška, kolikor izraža ljubezenski odnos« (Frankl v Lukas 1993, str. 17). Taka ljubezen daje človeku srečo in je izraz duhovnega doživljanja človeka (Frankl, 1994). William Glasser 10
težav izvira iz nezadovoljujočih medsebojnih odnosov. Pravi, da sta ljubezen in pripadnost osnovni psihološki potrebi (poleg potreb po uveljavljanju, uspehu, svobodi, zabavi, prijateljstvu, moči …), ki sta s psihološkega vidika tako pomembni, kot nagon po preživetju. Glasser meni, da je najboljša intimna izkušnja spolna ljubezen, to je odnos, v katerem sta ljubimca tudi zelo dobra prijatelja. Tudi v luči teorije navezanosti spolnost ne izhaja iz nagonskega sistema, ki teži k sprostitvi, pač pa imajo odrasli odnosi in spolnost drugačen smisel in cilj. Vključeni so v sistem navezovanja, kar pomeni, da odnosi ne služijo spolnosti,
razodenemo. Ko sta si partnerja blizu oziroma zaživita intimo, postanejo ravno te skrivnosti bistveni vidiki njunega odnosa« (Gostečnik 2010, str. 257). 10 Dr. William Glasser, psiholog in psihiater, je avtor realitetne terapije – teorije izbire (Vikipedija, 2014). Yüklə 0,77 Mb. Dostları ilə paylaş:
|