V novi gorici magistrska naloga

32 

pomirjene  ali…,  kot  zapiše  Daniel  Siegel:  »Sam  sem  varno  navezan  na  svojo  ženo  in  ona 

name. Kadar sva pod vplivom stresa, iščeva uteho drug v drugem in ponotranjiva občutek, da 

bo tisti dan drugi poskrbel za občutek varnosti« (Siegel 2014, str. 37).

 

 

2.4.4.

 

Navezanost v odraslosti 

Navezanost v odraslosti sta v osemdesetih letih prejšnjega stoletja (1987) začela povezovati in 

resno preučevati raziskovalca Hazan in Shaver. V svojih empiričnih študijah sta domnevala, 

da  se  navezanost  vzpostavi  tudi  v  odraslih  partnerskih  odnosih  in  da  jo  v  veliki  meri 

oblikujejo izkušnje navezanosti iz otroštva. Zanimalo ju je, kako zgodnji odnosi navezanosti 

vplivajo  na  zmožnost  oblikovanja  intimnih  odnosov  v  odraslosti.  Opazovala  sta  dinamiko 

romantičnih  partnerskih  odnosov  in  ugotovila,  da  daje  pečat  intimnim,  čustvenim  vezem 

vedenjski  sistem,  ki  se  razvije  v  otroštvu  in  zagotavlja  zadovoljevanje  potrebe  po  čustveni 

podpori in varnosti. Zaključila sta, da je romantični odnos med odraslimi oblika navezanosti, 

vendar  vključuje  še  vedenjski  sistem  skrbi  in  spolnosti.  V  tem  se  navezanost  odraslega  in 

otroka razlikujeta. Vlogi navezanosti in skrbi se izmenjujeta oziroma sta dvosmerni.  

 

Posameznik deluje včasih v odnosu kot skrbnik, drugič, ko je anksiozen, kot prejemnik skrbi, 

njegov  stil  navezanosti  pa  vpliva  na  kakovost  čustvene  vezi  med  partnerjema  (Hazan  in 

Shaver,  1987).  Potrdila  sta  torej  Bowlbyevo  teorijo,  da  se  aktivira  sistem  navezanosti  v 

kateremkoli obdobju življenja, in sicer najbolj takrat, ko posameznik izkuša močno željo po 

iskanju pomoči in tolažbe. Čustvena varnost v odnosih izhaja iz odnosov navezanosti. Mnogo 

avtorjev je pri svojem raziskovalnem delu prišlo do podobnih ugotovitev kot Hazan in Shaver. 

Tako tudi Erzar in Kompan Erzar (2011) menita, da dajejo odrasli intimni odnosi partnerjem 

tako čustveno varnost, kot jo poznamo iz odnosov med otrokom in starši. 

 

Avtorja  pritrdilno  odgovarjata  tudi  na  vprašanje,  ali  je  način  navezovanja  v  odraslosti 

podoben procesu navezovanja v otroštvu in navajata faze razvoja navezanosti, ki si sledijo v 

enakem zaporedju tako v otroštvu kot tudi v odraslosti: 



 

Prednavezanost 

Proces navezovanja pri otroku in odraslem traja nekaj mesecev; otrok išče najprej stik s širšo 

okolico  in  postopoma  zoži  polje  stika  na  domače  osebe.  Podobno  gre  tudi  pri  vzpostavitvi 

odrasle  navezanosti.  Faza  relativne  odprtosti,  ko  posameznik  išče  stik  preko  nasmihanja, 

spogledovanja,  izžarevanja  privlačnosti,  ima  veliko  težo  potez  navezanosti,  ki  kažejo  na 

---

33 

globlji potencial zveze. 

 



 

Nastanek navezanosti 

Otrok  okrog  tretjega  meseca  starosti  še  posebej,  ko  je  v  stiski,  išče  stik  s  primarnim 

skrbnikom, največkrat materjo. V odrasli dobi ustreza temu procesu zaljubljenost, ki prinaša 

partnerjema varnost in ugodje. 

 



 

Prava navezanost ali prava ljubezen 

Med drugim in tretjim letom starosti otrok raziskuje, se druži z vrstniki in ne potrebuje več 

tako  močno  materine  fizične  bližine.  Podobno  je  v  partnerskem  odnosu,  ko  se  po  fazi 

zaljubljenosti pomen spolnosti zmanjša, poveča pa se pomen čustvene opore in povezanosti.  

 

»Partnerja  usmerjata  svojo  energijo  v  svet,  v  dosežke  zunaj  odnosa,  njun  odnos  postaja 

pomirjujoč prek čustvenega stika, ki vključuje tudi spolnost« (Erzar in Kompan Erzar 2011, 

str. 199). 

 

Tudi  po  mnenju  Gostečnika  (2010,  str.  117)  so  »oblike  navezav  v  intimnih  odnosih,  ki  se 

odražajo v odrasli dobi, kristalna odslikava odnosov v infantilni dobi«. Longitudinalne študije 

(Bruschweiler-Stern  in  drugi,  Clulow  v  Gostečnik  2010,  str.  117)  so  pokazale  in  potrdile 

domnevo,  da  ponotranjene  izkušnje  iz  otroštva,  kjer  je  od  odzivnosti  otrokove  figure 

navezanosti  odvisno,  kakšne  odnose  bo  otrok  gradil,  vplivajo  na  to,  kako  stabilni,  trajni  in 

vzajemno zadovoljujoči bodo njegovi odnosi v prihodnosti. 

 

2.4.4.1.

 

Stili navezanosti v odraslosti 

V  Hazanovi  in  Shaverjevi  študiji  (1987)  se  je  pokazalo,  da  se  tudi  odrasli  tako  kot  otroci 

razvrstijo  v  tri  stile  navezanosti,  ki  se  med  seboj  razlikujejo  po  izkušnji  navezanosti  iz 

domačih  družin  glede  pričakovanj  v  zvezi  z  intimo  in  različnimi  izkušnjami  v  intimnih 

odnosih.  Tako  navedeta  varen,  izogibajoč  in  ambivalenten  stil  navezanosti  v  odraslosti. 

Popravki  njunega  prvotnega  samoocenjevalnega  vprašalnika  so  pokazali,  da  bi  bilo  treba  o 

stilih odrasle navezanosti govoriti kot o dimenzijah, ne kategorijah, kar pomeni, da odraslih ni 

mogoče  preprosto  umestiti  v  eno  izmed  treh  kategorij,  pač  pa  je  bolj  verjetno  to,  da  ena 

kategorija  vsebuje  elemente  tudi  drugih  kategorij.  Ugotovila  sta,  da  56  %  odraslih  poroča  o 

varni navezanosti,  25  % jih poroča o izogibajočem  stilu in  19  % o tesnobno/ambivalentnem 

---

34 

stilu  navezanosti,  kar  v  odstotkih  približno  sovpada  s  sodobnimi  in  zelo  razširjenimi 

longitudinalnimi  študijami  stilov  odrasle  navezanosti,  v  katere  je  bilo  vključenih  tisoče 

predstavnikov,  ki  so  pokazale,  da  je  59  %  ljudi  varno  navezanih,  11  %  ljudi  anksiozno-

ambivalentno  navezanih,  25  %  pa  jih  spada  v  kategorijo  izogibajoče  navezanih 

(Bruschweiler-Stern in drugi v Gostečnik 2010, str. 121).  

 

Drugi avtorji (Bartholomew in Horowitz 1991) so nadaljevali delo, ki sta ga začela Hazanova 

in Shaver in so navezanost v odraslosti definirali v dveh temeljnih dimenzijah: 

1.

 

Model sebe, ki je lahko pozitiven (posameznik sebe dojema kot vrednega ljubezni) ali 

pa negativen (nisem vreden ljubezni). 

2.

 

Model  drugih,  ki  je  lahko  pozitiven  (posameznik  druge  dojema  kot  vredne  ljubezni, 

zaupanja in pozornosti) ali pa negativen (drugi ljudje so nezanesljivi ali zavračujoči). 

 

Na  podlagi  teh  dveh  modelov  Bartholomew  in  Horowitz  (1991)  konceptualizirata  dve 

dimenziji, odvisnost in izogibanje (slika 2), in kot rezultat kombiniranja obeh dimenzij opišeta 

štiri  stile  navezanosti  v  odraslosti,  ki  se  razlikujejo  v  dimenzijah  podobe  o  sebi  in  drugih. 

Anksiozno  ambivalentno  navezanost  pojmujeta  kot  preokupiran  stil  navezanosti,  dosežek 

njunega  modela  pa  je  prav  razdelava  in  specificiranje  izogibajočega  stila  navezanosti  v 

odraslosti na dva stila navezanosti: 

a)

 

plašljivo-izogibajoč stil (angl. fearful), za katerega je značilen strah pred navezanostjo 

b)

 

odklonilno-izogibajoč  stil  (angl.  dismissing),  za  katerega  je  značilno  izražanje 

neodvisnosti in nepomembnosti medosebnih odnosov (Kompan Erzar, 2006; Žvelc in 

Žvelc, 2006; Torkar in Erzar, 2007). 

 

---