V novi gorici magistrska naloga
Yüklə 0,77 Mb. Pdf görüntüsü
|
27 (2003, str. 230) pravi, da »navezanost pomeni izjemno zahtevno in intenzivno čustveno vedenje oziroma reagiranje, ki otroku omogoča stik s starši ter mu zagotavlja, da bodo starši vedno poskrbeli zanj«. Tudi Praper (v Cugmas 1998, str. 13) poudari pomen otrokovega stika z materjo. Pravi, da je mati tista, ki daje otroku občutek, da je varen in zaščiten, zato poimenuje navezanost »trajajoč intimen emocionalni odnos«.
Siegel definira navezanost z vidika delovanja možganov in poudari, da je to vrojen sistem v možganih, ki se razvija tako, da vpliva in organizira sistem motivacije, emocij in spomina glede na starše oziroma skrbnike. Sistem navezanosti motivira otroka, da poišče bližino staršev (ali drugih primarnih skrbnikov) ter z njimi vzpostavi komunikacijo (Siegel, 1999).
Navezanost v otroštvu Otrok po naravni poti pričakuje in išče pri starših varnost, tolažbo in zaščito. Od njih pričakuje, da ga vidijo, varujejo in tolažijo, kar pomeni, da zaznavajo njegovo notranje psihično vedenje in potrebe, zato je navezanost biološka potreba otroka. Hkrati pa predstavljajo starši otroku tudi varno bazo (secure base), izhodišče, od koder se poda na raziskovanje okolice oziroma sveta. Če ima otrok izkušnjo, da je njegova varna baza (skrbnik) neodzivna ali nezanesljiva, potem to negativno vpliva na njegovo raziskovanje in tudi na njegove sposobnosti, kako prepoznava ali izraža svoje potrebe (Erzar in Kompan Erzar, 2011).
zatočišče
Vir: Erzar in Kompan Erzar (2011, str. 14). 28 Zaupanje v starše (skrbnike), najpogosteje mater, se razvije v prvem letu otrokovega življenja in je odvisno od tega, kako se mati ali skrbnik odziva na otrokove signale v primeru bolezni, bolečine, čustvenega pretresa ali ogroženosti, torej na njegovo stisko. Takrat otrok prekine dejavnost, ki ga je zaposlovala, in išče bližino svojih skrbnikov na različne načine (oklepanje, siljenje v naročje, jok, kričanje, klicanje …). S tem sporoča, da potrebuje pomoč in tolažbo. Starši lahko na otrokove pozive reagirajo na različne načine, čemur sledi otrokov odgovor na odziv staršev. Otroci, katerih starši so čustveno dostopni in se odzivajo na njihove klice, sprejmejo in se trudijo ublažiti njihovo stisko, so varno navezani. Ne-varno navezani otroci ponavadi doživljajo pri svojih starših čustveno odsotnost, ki se izraža v manjši odzivnosti na znake otrokove stiske in se kaže kot neprepoznavanje otrokovih potreb po tolažbi in zaščiti, kar privede otroka do tega, da otrok postopoma ne poišče več pomoči, izrazi svoje stiske ali se pri starših ne pusti potolažiti. V tem primeru si otrok varnost poišče sam, take izkušnje pa oblikujejo postopoma njegov pogled na svet (kako varen in predvidljiv je svet, v katerem živi). Navezanost deluje torej kot vzajemno komuniciranje, kot obojestranska čustvena vez in vplivanje med starši (ali skrbniki) in otrokom. Pri otroku je ključni del procesa navezanosti, kako sporoča, ko je v stiski, svoje potrebe staršem in kako odreagira na njihov odziv. Pri starših pa je ključni del procesa odziv na otrokovo stisko. Trajni model navezanosti se oblikuje do otrokovega drugega leta starosti (Erzar in Kompan Erzar, 2011).
Mary Ainsworth in njeni sodelavci (v Žvelc 2011, str. 96) so bili prvi, ki so raziskovali različne vzorce navezanosti otroka na mater. V opazovalnem eksperimentu, imenovanem tuja situacija (Strange situation test), je Ainsworthova opazovala, kako enoletni otrok odreagira na prihode in odhode matere ter neke tuje osebe v sobo, v kateri se igra. Eksperiment je sestavljen iz osmih triminutnih epizod, fokus raziskave pa je odziv otroka na separacijo, torej stisko in na ponovno združenje.
Na tem mestu navajamo opis eksperimenta: Mama in otrok sta v sobi z igračami, mama bere, kasneje skuša otroka zainteresirati za igrače, če se otrok zanje ne zanima. Vstopi tuja oseba, se pogovarja z mamo, nato pa se zbliža z otrokom. Mama zapusti sobo, otrok pa ostane sam s tujo osebo v neznanem okolju. Otrok joka, tuja oseba ga skuša potolažiti in spodbuditi k igri. Mama se čez nekaj časa vrne in počaka, kako jo bo otrok sprejel. Tuja oseba medtem odide. Mama ponovno zapusti sobo, kar pri otroku sproži še hujšo stisko. V sobo se vrne neznana oseba in skuša otroka potolažiti. Običajno se otrok potolaži šele, ko vstopi v sobo mama, otrok pohiti k 29 njej in poišče tolažbo (Erzar in Kompan Erzar 2011, str. 76–77).
Rezultati opazovanj navedenega laboratorijskega poskusa so pokazali, da je za razlikovanje med varno in ne-varno navezanostjo najbolj pomembno vedenje otroka ob materini vrnitvi. Tako je Ainsworthova na podlagi omenjenih opazovanj odkrila tri osnovne stile navezanosti: varen stil navezanosti ter dva ne-varna stila navezanosti (negotov, anksiozen), ki ju je opredelila kot izogibajoči stil navezanosti in ambivalentni, uporniški stil navezanosti. Tem trem kategorijam navezanosti je kasneje Mary Main (1990), raziskovalka, ki je nadaljevala delo Bowlbya in Ainshworthove, dodala še četrto, dezorganizirano navezanost (Erzar in Kompan Erzar, 2011).
Kljub temu, da v magistrski nalogi v empiričnem delu zasledujemo navezanost v odraslosti, se nam zdi pomembno, da opišemo vedenje različno navezanih tipov otrok, saj bodo, kot trdijo avtorji, ki preučujejo teorijo navezanosti (Hazan in Shaver, 1997; Gostečnik, 2006; Erzar in Kompan Erzar, 2011), svoje vedenje iz otroštva prenašali v odraslost in s tem vplivali na vedenje in čustvovanje v lastnih odraslih intimnih odnosih.
Varno navezani otroci so otroci, ki se aktivno vključujejo v igro in iščejo, ko so v stiski, kontakt. Po krajši separaciji se hitro potolažijo in vrnejo k igri. Njihovo vedenje je torej prilagoditveno, fleksibilno in neposredno. Hkrati so ti otroci radovedni in v igralnici raziskujejo. Sklepati je, da so mame teh otrok čustveno dostopne in emocionalno uglašene z otrokom, občutljive na otrokova sporočila, kar pomeni, da otrokove potrebe učinkovito zadovoljujejo. Posledično so otroci čustveno in kognitivno vključeni, saj predstavljajo starši zanj varno osnovo, iz katere lahko raziskujejo okolje (Poljanec in Šomen, 2006; Mikulincer in Shaver, 2007; Cvetek, 2009; Erzar in Kompan Erzar, 2011; Žvelc, 2011; Siegel, 2014).
Izogibajoče navezani otroci ne kažejo nobenih znakov, da bi opazili materino prisotnost, ne odreagirajo niti na njen odhod niti prihod. V prostoru so aktivni in samostojni in ne iščejo nobene interakcije z drugo osebo, na videz so neproblematični in čustveno neodzivni. Sklepati je, da so matere teh otrok čustveno nedostopne, zavračajo telesni stik, so hladne, neobčutljive na otrokove potrebe, kar pomeni, da Yüklə 0,77 Mb. Dostları ilə paylaş:
|