Predmet in problem

 
94
Osmica s pripogibanjem testira koordinacijo in pri tem testu so mlajši vojaki boljši od 
starejših s stopnjo značilnosti 0,01. V novejših raziskavah so bili odkriti naslednji faktorji 
koordinacije: sposobnost hitre realizacije kompleksnih motoričnih nalog, hitrost učenja 
kompleksnih motoričnih nalog, koordinacija celega telesa, koordinacija rok in nog, 
koordinacija gibanja rok, koordinacija nog, agilnost, timing, hitrostna koordinacija, 
reorganizacija stereotipnih gibanj, koordinacija v ritmu, motorični spomin, orientacija v 
prostoru, motorična inteligentnost (Dolenec, 2001). Starost vpliva na vse izmed naštetih 
faktorjev.  Sposobnost hitre realizacije kompleksnih motoričnih nalog z leti pada. Izguba 
hitrosti je v tesni povezavi z izgubo moči, ki je v veliki meri posledica izgube mišične mase 
in vzrok za zmanjšanje funkcionalnih sposobnosti. Moč se z leti bolj zmanjšuje pri ženskah 
kot pri moških (verjetno zaradi bolj neaktivnega življenja), bolj v nogah kot v rokah in bolj 
pri hitrih kot počasnih gibih (Spirduso, 1995). Ravno to je značilno za test osmice s 
pripogibanjem: bolj se uporabljajo noge in hitri gibi, torej je verjetno sposobnost hitre 
realizacije kompleksnih motoričnih nalog faktor, ki pomembno vpliva na koordinacijo. Drugi 
faktor koordinacije predstavlja hitrost učenja kompleksnih motoričnih nalog. Motorično 
učenje je intelektualna naloga, ki je odvisna od niza procesov obdelave informacij v 
centralnem živčnem sistemu (Horga, 1993).  Z leti se živčni sistem stara, in sicer kot 
posledica zmanjševanja razmerja med številom živčnih vlaken in številom živčnih celic, do 
česar pride zaradi propadanja hitrih motoričnih enot (Spirduso, 1995). Poleg tega se tudi 
zmanjšuje število centralnih živčnih vlaken. Zaradi omenjenih procesov postaja živčni 
sistem z leti vse manj učinkovit in s tem je manj učinkovito oziroma oteženo tudi učenje, 
med drugim tudi učenje kompleksnih motoričnih nalog kot pomemben faktor koordinacije. 
Tudi reorganizacija stereotipnih gibanj kot faktor koordinacije je neke vrste učenje in zaradi 
zgoraj navedenih razlogov je tudi ta z leti vedno bolj prizadeta. S staranjem se ljudje vedno 
bolj srečujejo tudi s težavami s koordinacijo, tako koordinacijo celega telesa kot 

---

 
95
koordinacijo rok in nog med seboj in posamezno. Opaženi so bili problemi pri stabilizaciji 
trupa pred začetkom gibanja udov. Pri hotenih gibanjih okončin tako starejši posamezniki 
manj uporabljajo predhodne stabilizacijske prilagoditve v mišicah trupa. Omenjena motnja 
je bolj opazna pri hitrih kot pri počasnih gibih. Dokazano je bilo tudi, da starejši ljudje pri 
izvedbi kar najhitrejših gibov stabilizatorje in agoniste aktivirajo sočasno (Spirduso, 1995). 
Predhodne stabilizacijske prilagoditve v mišicah trupa in usklajeno delovanje stabilizatorjev 
in agonistov se zagotovo pojavljajo tudi pri izvajanju osmice s pripogibanjem, saj je to test, 
ki vključuje uporabo tako nog in rok kot tudi trupa. Zagotovo se pri starejših vojakih 
pogosteje pojavljajo motnje teh procesov kot pri mlajših, verjetno pa jih še bolj potencira 
dejstvo, da je to test, ki ga je treba izvajati čim hitreje. Staranje vpliva tudi na zmanjšano in 
okrnjeno uporabo motoričnega spomina. Z leti namreč posamezniki izbirajo vse manj 
zahtevne gibalne strukture in omejujejo gibanje na enostavne in stereotipne gibalne 
programe ter na ta način siromašijo gibalne strukture. Test osmica s pripogibanjem je 
ravno to: zahtevna gibalna struktura, pri kateri se zahteva kompleksna izvedba naloge, kar 
pa starejši posamezniki opravljajo vedno teže. 
 
V teku na 2400 m so mlajši vojaki boljši od starejših. Tek na 2400 m testira vzdržljivost, ki 
predstavlja sposobnost učinkovitega dolgotrajnega obvladanja aktivnosti oziroma 
telesnega napora brez upadanja njene intenzivnosti ali učinkovitosti izvedbe aktivnosti 
(Jošt in Agrež, 1994; Lasan, 1996). VO
max
2
 kot najpomembnejši kazalnik ravni 
funkcionalne kapacitete kardiovaskularnega sistema in s tem tudi vzdržljivosti 
posameznika je močno pod vplivom morfoloških, fizičnih in funkcionalnih sprememb, ki jih 
povzroča staranje (Pugh in Wei, 2001). Raziskave nakazujejo na dve veliki skupini 
razlogov zmanjševanja VO
max
2
, in sicer gre za centralne in periferne  prilagoditve. Med 
centralne adaptacije spadata maksimalna frekvenca srca (HR
max
) in
 
maksimalni utripni 

---

 
96
volumen (SV
max
). Številne raziskave so pokazale, da se HR
max
 zmanjšuje s stopnjo 3 do 
5 % na desetletje, in to neodvisno od aktivnosti in spola (Jackson s sod., 1995; Jackson s 
sod., 1996; Wiebe s sod., 1999; Marti, & Howard, 1990; Trappe s sod., 1996; Hawkins s 
sod, 2001).  Za SV
max
 pa je značilno, da se z leti zmanjšuje pri neaktivnih posameznikih 
(Hagberg s sod., 1985). Vloga aktivnega življenja pa še ni popolnoma jasna: določene 
raziskave pri aktivnih posameznikih niso odkrile sprememb pri SV
max
(Heath s sod., 1981; 
Hagberg s sod., 1985), medtem ko so jih druge odkrile (Wiebe s sod., 1999; Rivera s sod., 
1989). Iz teh raziskav lahko zaključimo, da je najverjetnejši razlog za zmanjševanje VO
max
2
s starostjo zmanjševanje maksimalne frekvence srca. Tudi periferne prilagoditve 
vplivajo na VO
max
2
, zlasti zmanjševanje puste telesne mase in povečevanje maščobne 
mase. Ugotovljeno je bilo, da lahko 35 % zmanjšanja VO
max
2
pripišemo izgubi puste 
telesne mase, povezane s staranjem. Longitudinalne raziskave so pokazale, da je 
ohranjanje puste telesne mase povezano z ohranjanjem VO
max
2
pri moških tekačih 
(Hawkins, s sod., 2001). Toth s sod. (1994) je dokazal, da se VO
max
2
 tako pri moških kot 
pri ženskah zmanjšuje v povprečju za 9 % na desetletje, ko pa sta pusta telesna masa in 
maščobna masa izključena, pa je zmanjšanje samo 4-odstotno. Druga periferna 
prilagoditev je tudi zmanjšanje maksimalne arteriovenozne razlike v kisiku, ki se odraža v 
zmanjšani izrabi kisika v skeletnih mišicah (Wiebe s sod, 1999). Proctor in Joyner (1997) 
sta dokazala, da ima starejša skeletna mišica zmanjšano aerobno kapaciteto, in to 
neodvisno od puste telesne mase. Ni pa še jasno, ali je to odvisno od zmanjšanega 
transporta kisika do mišic ali od manjše sposobnosti mišičnega sistema za izrabo kisika. V 
naši raziskavi nismo merili puste telesne mase in maščobne mase ter izrabe kisika v 
mišicah, zato glede perifernih prilagoditev zaključkov ne moremo izpeljati.  
 

---