Družboslovne razprave, XXVI (2010), 64: 7-24

Družboslovne razprave, XXVI (2010), 64: 7–24

9

Raziskovalna etika med znanostjo, zasebnostjo in birokracijo

racionalizacij preteklih ravnanj (Chih 2005: 282), ali primer raziskave invalidnosti, 

ki se je končala s samomorom enega od sodelujočih, kljub temu da je bil raziskovalni 

model zelo participativen, da je izhajal iz hipoteze o invalidnosti kot družbenem kon-

struktu in da je sam sodelujoči želel, da se zgodba pove (Goodley in dr. 2004: 63–65). 

Intenzivna izkušnja refleksije svoje situacije je, kot kaže, sprožila omenjeno dejanje. Tej 

problematiki je sicer v kvalitativni paradigmi namenjen trening »izhodnih« strategij, 

katerega cilj je sodelujoče po končani raziskavi zapustiti v »pozitivnem« razpoloženju 

(Kimmel 1988: 114). 

  Z raziskovalnim intervjujem torej tvegamo, da bomo sprožili nove samointer-

pretacije ali čustveno spremembo. V domači raziskovalni praksi je v tem kontekstu 

omenjena raziskava med slovenskimi delavci v Nemčiji leta 1974, kjer sta pogovor o 

motivih odhoda, razmerah vključevanja v imigrantsko družbo, namenu povratka, kot 

tudi samo dejstvo, da jih je obiskal raziskovalec iz domovine, v zavesti anketiranca 

brez dvoma sprožala določene spremembe o njegovem položaju in zaznavi okolja, 

ugotavljata Toš in Hafner - Fink (1997: 44–45). 

  Dilema med izogibanjem vdoru v zasebnost in veljavnostjo izsledkov ni nujno 

enostavna. Če npr. bolnica z rakom v intervjuju trdi, da se ne boji vrnitve bolezni, 

izkušen spraševalec pa opazi nasprotne znake, se bo izgubila ključna informacija, ki 

jo lahko dobi le, če zlomi njene obrambne mehanizme, navajata Brinkmann in Kvale 

(2005: 169–170). Podobno se Mikuš - Kosova (1996: 15) sprašuje, ali je etično delati 

raziskavo z vojnimi begunci, če jih ta dodatno psihološko prizadene, a če jo opustimo, 

ne bomo pridobili znanja o tem, kako odpraviti trajne posledice travmatiziranosti in jih 

vgraditi v življenje teh ljudi. V tej zvezi velja omeniti Belmontovo načelo pravičnosti 

pri izbiri sodelujočih, ki pravi, da mora obstajati jasen razlog, kadar breme raziskave 

nosijo pretežno predstavniki ene skupine ali populacije, na primer da bo imela skupina 

največ koristi od uporabe izsledkov. Ne sme pa biti prevladujoča zato, ker je socialno 

šibka in se zanjo predpostavlja, da jo bo laže pripraviti k sodelovanju (Simmerling in 

dr. 2007: 857). 

  Glede na povedano je vprašanje etike tudi nezadostna izraba obstoječih podatkov. 

Kot navajata Hoonaard in Will (2003: 148), kvalitativni raziskovalci navadno uporabijo 

le 6–30 % svojih zapiskov, premalo izrabljene pa so tudi možnosti sekundarne analize 

na podatkih že opravljenih raziskav. Zato naj bo prvi etični korak presoja, ali je res 

treba obremenjevati sodelujoče z novo raziskavo ali pa so ustrezni podatki morda že 

na voljo v družboslovnih arhivih in drugih javno dostopnih mestih.

2  Obveščena privolitev s pomisleki 

  Raziskovalna praksa pozna tri poglavitna varovala pred vdorom v zasebnost ali vsaj 

škodljivimi javnimi posledicami takega vdora: načela obveščene privolitve (informed 

consent), zaupnosti in anonimnosti. 

  Če gremo po vrsti − kaj mora vedeti sodelujoči, preden privoli v sodelovanje pri 

raziskavi? Odgovor na to vprašanje se je v zadnjih desetletjih bistveno spremenil, zlasti 

kot posledica dogajanj na področju medicinskih raziskav. Leta 1932 se je v kraju Tuske-

---

10

Družboslovne razprave, XXVI (2010), 64: 7–24

Brina Malnar

gee v Alabami pričela klinična študija sifilitičnih bolnikov, 399 neizobraženih črnskih 

moških. Raziskovalna skupina sodelujočih namerno ni seznanila s pravo diagnozo, nato 

pa je več desetletij z zavajanjem preprečevala njihovo zdravljenje, čeprav so zdravila 

že dolgo obstajala − želeli so namreč opazovati naravni potek razvoja bolezni. Preži-

vele so pričeli zdraviti šele po letu 1972, ko je eksperiment razkril New York Times 

(Kimmel 1988: 52−53). Ta notorični primer kršenja raziskovalne in medicinske etike 

je sprožil proces formalizacije etičnih postopkov, v katerem je osrednje mesto dobilo 

načelo obveščene privolitve. To med drugim zahteva, da sodelujoče seznanimo z ra-

zlogi in načinom izbora, protokolom raziskave, jih opozorimo na morebitna tveganja, 

navedemo pričakovane koristi, navedemo identiteto naročnika in pridobimo izjavo, da 

je sodelovanje prostovoljno ter da ga lahko sodelujoči v vsakem trenutku prekine (De 

Vaus 2001; Kimmel 1988). 

  Seznam je videti upravičen in učinkovit, a dejansko so težave nastale takoj, ko so ga 

skušali prenesti v prakso, še zlasti družboslovno. Corrigan (2003: 770) tako opozarja, 

da načelo privolitve izhaja iz abstraktnega koncepta avtonomnega posameznika in 

njegovih pravic, ne vključi pa družbenih vidikov, tj. privolitev izloči iz družbenega 

konteksta in jo zvede na model racionalne izbire. Zato meni, da gre za model »prazne 

etike«, ki sodelujoče varuje le pred grobo prisilo, več pa ne. Že pri medicinskih raz-

iskavah se je tako pojavil dvom o tem, ali gre res za »obveščeno« odločanje oziroma 

koliko sodelujoči sploh razumejo ponujeno strokovno in pravno razlago. 

  Naslednji problem je situacijski pritisk, ki pogosto močno okrni navidezno prosto-

voljnost privolitve. Intervjuji z družboslovnimi raziskovalci npr. kažejo, da predvsem 

družbeno šibke skupine nanje gledajo kot na zastopnike sistema, ki mu je treba zaupati, 

pa tudi videti so »prijazni ljudje« (Wiles in dr. 2006: 295). Torej je podredljivost, in ne 

racionalna presoja dejanska psihološka podlaga njihove privolitve. Še izrazitejša je ta 

situacija v medicini, kjer so sodelujoči praviloma v odvisnem odnosu do zdravnika. 

Kot navaja Zwitter (2001: 70), bolnikov podpis na obrazcu privolitve pri kliničnih 

raziskavah praviloma ni posledica razumevanja pravniške razlage, pač pa zaupanja 

zdravniku in lažne možnosti izbire, pred katero je postavljen: takojšnje zdravljenje z 

novimi zdravili ali čakalna lista za standardno zdravljenje. Prostovoljnost je vprašljiva 

tudi pri družboslovnih raziskavah, ki potekajo v hierarhičnih okoljih. Če je npr. razisko-

valec član učiteljskega osebja, se bodo šolarji ali študentje praviloma ugodno odzvali 

na prošnjo za sodelovanje, in sicer iz strahu, da ne bi bili videti nekooperativni. Imajo 

sicer formalno svobodo, da sodelovanje odklonijo, a z vidika psihološke realnosti je 

ta svoboda okrnjena (Homan 2001: 336). Podobno velja za raziskave v organizacijah 

in podjetjih, kjer si podrejeni ne bodo upali nasprotovati prisotnosti raziskovalca, če 

je projekt odobril predpostavljeni (Aldred 2008: 895). 

  Specifična  težava,  predvsem  v  kvalitativnih  raziskavah,  je  tudi  odprtost  razi-

skovalnega modela. Koncept obveščene privolitve namreč vsebuje predpostavko, da 

raziskovalec vnaprej ve, kaj se bo dogajalo in s kakšnimi učinki, kar pa v kvalita-

tivnem raziskovanju praviloma ne velja, saj na odzivnost in prilagodljivost gledamo 

kot na prednosti te paradigme (Shaw 2008: 404). Pridobiti soglasje le na začetku in 

to razumeti kot pristanek za vse nadaljnje raziskovanje zato pomeni odpovedati se 

---