Družboslovne razprave, XXVI (2010), 64: 7-24

Družboslovne razprave, XXVI (2010), 64: 7–24

13

Raziskovalna etika med znanostjo, zasebnostjo in birokracijo

  Zaupnost se nanaša predvsem na omejitev dostopa tretjih oseb do informacij o 

identiteti sodelujočih. Ta mora ostati zaupna, razen če je bil dogovor drugačen. Če 

zaupnosti ni mogoče zagotoviti, pa morajo biti sodelujoči o tem pravočasno obveščeni 

(Brewerton in Millward 2001: 64). Poleg zaščite zasebnosti je cilj zagotovil o zaupnosti 

tudi povečanje deležev sodelovanja in povečevanje veljavnosti rezultatov, torej večja 

iskrenost odgovorov in zmanjšanje učinka družbeno zaželenega odgovarjanja (De Vaus 

2001: 337; Kimmel 1988: 94−97). Zaupnost je še posebej pomembna, kadar so sodelujoči 

vpleteni v nelegalna ali politično občutljiva dejanja, kjer se mora raziskovalec včasih 

tudi vprašati, ali je pripravljen tvegati kazensko obravnavo, da bi zaščitil sodelujoče 

(Miller 2000: 83). Haggerty (2004: 407) navaja dva primera zapornih kazni za razi-

skovalca, ki nista hotela prekršiti obljube zaupnosti − eden je prisostvoval evtanaziji, 

drugi pa je odklonil izročitev zapiskov o radikalnem okoljskem gibanju. 

  Pri dajanju zagotovil o zaupnosti moramo biti pozorni predvsem na morebitno 

formalno ali strukturno prisotnost tretje strani. Na primer na to, ali je v pogodbi o 

raziskavi kot lastnik podatkov opredeljen raziskovalec ali naročnik, ali je »posrednik 

podatkov« morda tretja oseba, ki lahko pogleda izpolnjene vprašalnike (npr. učitelj, 

nadzornik), ali so lahko problem vnašalci podatkov ipd. (De Vaus 2001: 338). Tudi pri 

fokusnih skupinah, zlasti ko gre za majhne populacije ali skupnosti, bodo udeleženci 

pogosto lahko prepoznali druge sodelujoče, zato ni mogoče v celoti zagotoviti, da ne 

bodo razkrili njihovih identitet (Hoonaard in Will 2003: 146). Še zlasti kadar gre za 

občutljive tematike ali populacije, torej ne smemo zaiti v skušnjavo, da bi zagotovila 

o zaupnosti prikazovali kot trdnejša, kot so v resnici.

  Za razliko od zaupnosti, kjer gre za varovanje oziroma nedostopnost informacij o 

sodelujočih, gre pri anonimnosti za urejanje ali prirejanje informacij, katerega cilj je 

neprepoznavnost sodelujočih v prikazih podatkov. Anonimizacija postaja vse aktual-

nejša tudi zato, ker v nekaterih državah (npr. Veliki Britaniji) financerji že zahtevajo, 

da se podatki vseh raziskav, ki so bile omogočene z javnim denarjem, shranijo v javno 

dostopne arhive. To je pri kvantitativnih raziskavah večinoma neproblematično, saj 

zaradi velikih vzorcev in posplošenih informacij za anonimnost zadostuje že odstra-

nitev identifikacijskih kod anketirancev (De Vaus 2001: 338−339). Problem lahko 

nastane predvsem pri manjših geografskih enotah, kot je na primer anketni okoliš, 

kjer so posamezniki včasih prepoznavni preko mreže križanj, kar zahteva dodatno 

anonimizacijo podatkov (za širšo razpravo o tveganju razkritja oziroma disclosure 

risk glej npr. Gomatam in dr. 2005). 

  Precej več težav je z anonimizacijo pri kvalitativnih raziskavah. Hoonaard in Will 

(2003: 141−146) celo menita, da je anonimnost v etnografskem raziskovanju praktično 

nedosegljiva, saj tudi zapiski, kjer so imena odstranjena, vsebujejo dovolj informacij, 

da so sodelujoči prepoznavni, npr. nehoten opis prepoznavnega okolja ali dogodkov v 

kombinaciji s splošnimi informacijami o starosti, etnični pripadnosti, kraju bivanja, 

spolu. Znan je primer študije gejev, kjer je anonimnost nenadejano spodletela zaradi 

preveč natančnega opisa stanovanja in notranje opreme (Lee 1993: 186−186). Anoni-

mizacija mora zato v etnografskih raziskavah življenjske poti včasih iti tako daleč, 

da je končni rezultat nekje med raziskovalnim poročilom in fikcijo. Poleg izmišljenih 

---

14

Družboslovne razprave, XXVI (2010), 64: 7–24

Brina Malnar

imen, etnične pripadnosti, videza, družinskih in drugih podrobnosti gre lahko celo za 

združitev prikaza več oseb (Goodley in dr. 2004: 75). Parry in Mauthnerjeva (2004: 

144) ob tem opozarjata, da odstranjevanje vseh informacij, ki omogočajo prepoznavnost, 

lahko precej omeji uporabnost podatkov, Ramšakova (1998: 199) pa, da anonimnost 

in uporaba fiktivnih identitet med drugim otežujeta tudi preverjanje resničnosti nave-

denega. Hoonaard in Will (2003: 148) nekoliko cinično ugotavljata, da anonimnost v 

etnografiji večinoma uspeva zato, ker nekateri sodelujoči sploh pozabijo, da so bili del 

raziskave, velikemu delu je vseeno, objavljeni izsledki pa imajo zelo ozko občinstvo 

in jih v večini knjigarn ni mogoče dobiti. 

  Povsem nasproten problem nastane, kadar anonimnost in zaupnost, pri katerih 

vztrajajo etični kodeksi, postaneta odraz nespoštovanja do želje sodelujočih. Načeli 

namreč temeljita na predpostavki, da ljudje na splošno ne želijo izpostavljati zasebnega 

življenja na prepoznaven način, a temu ni vedno tako. Mattinglyjeva (2005: 466−468) 

navaja primer mame, ki je želela javno povedati zgodbo neozdravljivo bolne hčere in 

je kot žaljivo razumela prav to, da so jo obravnavali kot enega od anonimnih primerov. 

Tudi Ramšakova (1998: 201) navaja, da v etnologiji pripovedovalci včasih ne želijo ostati 

anonimni, še posebej pogosto ljudje z obrobja, ki z objavo svoje življenjske zgodbe s 

polnim imenom dobijo neko družbeno priznanje. Ob tem navaja zanimiv podatek, da 

je od 76 pripovedovalcev življenjskih zgodb koroških Slovencev le šest sogovornikov 

želelo ostati anonimnih.

  Vendarle pa gre v teh primerih praviloma za izjeme. Neprepoznavnost identitete 

ostaja interes večine sodelujočih in je kot taka nujni element njihove zaščite.

4  Na internetu nikoli nisi sam

  Problematika zaščite sodelujočih v raziskavah je v zadnjih desetletjih postajala 

vse bolj izpostavljena, a temeljne dileme so ostale bolj ali manj enake. Z razmahom 

interneta pa so se poleg novih možnosti raziskovanja odprla tudi nekatera nova etična 

vprašanja, med katera sodijo predvsem povečana možnost »goljufivih« praks tako na 

strani raziskovalcev kot sodelujočih, povečani izzivi pri ugotavljanju identitete sodelu-

jočih ter manjši nadzor nad zasebnostjo in varnostjo informacij (DeLorme in dr. 2001: 

276). 

  Internetno okolje je po eni strani bolj permisivno od tradicionalnega, saj na primer 

fizična odsotnost raziskovalca olajšuje prekinitev sodelovanja oziroma zmanjšuje situa-

cijsko prisilo ostati v raziskovalni situaciji (Nosek in dr. 2002: 164). Omogoča tudi nov 

vidik anonimizacije, na primer v interaktivnih klepetalnicah, kjer raziskovalec nikoli 

ne vidi sodelujočih, ne pozna njihovih pravih imen in resničnih identitet. Velja seveda 

tudi nasprotno − sodelujoči ne vedo, ali imajo res opravka z raziskovalcem (Mann in 

Stewart 2000: 58−59). Pri izključno online interakcijah zato obstaja možnost, da tako 

raziskovalci kot sodelujoči ponaredijo svojo identiteto, osebnost ali vlogo. Tako se de-

nimo moderatorka, ki vodi fokusno skupino z moškimi sogovorniki, lahko predstavlja 

za moškega, da si zagotovi bolj odprto komunikacijo ali vplivnejši glas (DeLorme in 

dr. 2001: 272). 

---