Družboslovne razprave, XXVI (2010), 64: 7-24

Družboslovne razprave, XXVI (2010), 64: 7–24

11

Raziskovalna etika med znanostjo, zasebnostjo in birokracijo

moralni odgovornosti, menijo nekateri (De Vaus 2001: 335). Posledično je, zlasti pri 

raziskovalcih emancipatoričnih usmeritev, nastala ideja soglasja kot procesa, saj etične 

dileme vznikajo skozi ves raziskovalni proces, zato je potrebno njegovo neprestano 

potrjevanje (Chih 2005: 281). Strogo vzeto gre tudi pri anketi za podoben problem, 

saj anketiranec da svoj pristanek za sodelovanje, še preden vidi konkretna vprašanja. 

Dilema se tu praviloma rešuje s splošnim navodilom, da mu na posamezno vprašanje 

ni treba odgovoriti, če tega ne želi. 

  Ne nazadnje pa ima obveščena privolitev tudi nezaželen stranski učinek, opazen pred-

vsem v družboslovju, namreč nesorazmerno senzibilizacijo sodelujočih. Za medicinsko 

raziskovanje, v kontekstu katerega je načelo nastalo, je, kot rečeno, značilen presežek 

moči raziskovalca zdravnika nad sodelujočimi, ki so praviloma tudi pacienti. V družbo-

slovju pa je razmerje moči največkrat obrnjeno, in raziskovalec z izjemo prepričevanja 

nima drugega vzvoda, da nekoga pridobi za sodelovanje. Tu pa lahko obrazci privolitve 

»pogajalska izhodišča« celo poslabšajo, zlasti če ponujajo podrobno pravniško razlago 

zaupnosti, kar pogosto zahtevajo etični odbori in pravni oddelki univerz. Ta prej vzbudi 

sumničenja, kot pa jih odpravi, poveča zaznavo možnih tveganj, ki jih sodelovanje v 

anketi prinaša, in posledično zmanjša deleže sodelovanja, še posebej če gre za manj 

občutljive tematike. S tem zmanjšuje reprezentativnost, otežuje testiranje hipotez in po-

večuje stroške raziskave (Mattingly 2005: 67−71). Tudi pri kvalitativnem raziskovanju 

npr. izrecno omenjanje »uničenja trakov« v obrazcih obveščene privolitve pri sodelujočih 

ustvari vtis, da je raziskava bolj tvegana, kot v resnici je (Hoonaard in Will 2003: 143). 

Mnogi, ki bi potencialno sodelovali, se bojijo podpisati formular, ki ga ne razumejo, saj 

iz izkušenj vedo, da jih podpisovanje dokumentov s pravniškim izrazoslovjem lahko 

zaveže k nečemu, kar je zanje lahko ogrožajoče (Simmerling in dr. 2007: 845).

2.1 Z zavajanjem do resnice 

  Problematika obveščene privolitve pa ni omejena le na težave pri njeni konkretni 

izpeljavi, pač pa sega globlje na področje spoznavnih, etičnih in ideoloških vprašanj. 

Družboslovni raziskovalci se namreč pogosto znajdejo pred dilemo, ali naj imajo etična 

načela nujno in vedno prednost pred spoznavnimi ali pa morda obstajajo situacije, ko 

naj velja nasprotno, četudi na račun nepopolne ali nepravočasne obveščenosti ali tudi 

zavajanja sodelujočih. 

  Etično »mejna« praksa, kot je zavajanje, je praviloma vgrajena v raziskovalni načrt 

takrat, ko raziskovalec presodi, da je nujna za zagotovitev veljavnosti izsledkov. Ve-

dnost, da so predmet raziskave, lahko namreč bistveno spremeni ravnanja ali stališča 

sodelujočih, kar so že leta 1924 nepričakovano pokazali eksperimenti s produktivnostjo 

delavcev v industrijskem obratu Hawtorne (Nason in Golding 1998: 238). 

  Večje ali manjše odstopanje od načel obveščene privolitve je v družboslovnem 

raziskovanju pogosto nujni pogoj, ki omogoči veljavnost spoznanj, zato mu je ozračje 

med empiričnimi raziskovalci dokaj naklonjeno. Ocena, koliko je zavajanje upravičeno, 

praviloma temelji na oceni relativnih »stroškov« sodelujočih, kot so čas, potrpljenje ter 

fizično in psihično blagostanje (Brewerton in Millward 2001: 62−63). Zelo prisotno je 

stališče, da togo vztrajanje pri obveščeni privolitvi močno oteži predvsem izvajanje 

---

12

Družboslovne razprave, XXVI (2010), 64: 7–24

Brina Malnar

kritičnega raziskovanja. Če bi npr. želeli z opazovanjem ali intervjuji ugotavljati pri-

sotnost rasizma, korupcije, seksizma ali pretirane uporabe sile med policisti in bi jih 

predhodno obvestili o svoji tematiki, bi si raziskavo vsekakor onemogočili, ugotavlja 

Haggerty (2004: 406), bodisi na ravni dostopa bodisi na ravni avtentičnosti obnašanja. 

Tudi Kimmel (1988: 76) opaža prevladujočo naklonjenost omejenemu zavajanju, ka-

dar s polno obveščeno privolitvijo ni mogoče veljavno raziskovati spornih družbenih 

pojavov, kot je npr. rasizem. 

  V zgodovini družboslovja je nekaj razvpitih raziskav, ki so po eni strani prispevale 

pomembna družbena spoznanja, po drugi pa sprožile ostre polemike zaradi etično spor-

nih postopkov. Eksperiment Pigmalion, ki je potekal ob namernem zavajanju učiteljev 

o pravem namenu raziskave, je razkril moč učiteljskih stereotipov in predsodkov ter 

posledične neenakosti v obravnavi učencev (McNeill in Chapman 2005: 78). Humpre-

yjeva raziskava gejev, ki je vključevala več spornih postopkov zavajanja in vdora v 

zasebnost, je ovrgla dotedanje stereotipe o udeležencih anonimnih seksualnih srečanj 

in pokazala, da so vanje vpleteni predvsem poročeni in heteroseksualni moški (npr. 

Oakley 2000: 71). Znani Milgramov eksperiment je z zavajajočim prikazom namena 

raziskave in napeljevanjem sodelujočih k dajanju »elektrošokov« izpostavil za mnoge 

šokantno večinsko podrejanje ukazom družbene avtoritete (npr. Kimmel 1988: 60−61). 

Elektrošoki sicer niso bili resnični, bil pa je resničen stres, ki so ga sodelujoči ob tem 

doživljali. Rosenhan je z zavajanjem osebja v psihiatričnih bolnišnicah dokazal hudo 

vprašljivost psihiatrične diagnostike oziroma njeno ujetost v logiko etiketiranja (Oakley 

2000: 71). Sem sodi tudi Zimbardov zaporniški eksperiment, ki je pokazal moč vpliva 

socialne situacije na ravnanja in presoje posameznika v primerjavi z značilnostmi 

njegove osebnosti. Kot je znano, je bil eksperiment zaradi vse hujših izbruhov nasilja 

in stresov med sodelujočimi predčasno prekinjen (glej npr. Ule 2000: 324). 

  V večini teh primerov »obveščene privolitve« v pravem pomenu ni bilo, saj so ude-

leženci šele naknadno dobili pojasnilo o dogajanju v raziskavi, kar je pogost kompromis 

med načeli etike in veljavnosti. A v luči teže pridobljenih spoznanj je med družboslovci 

veliko kritik na račun ozračja »etične preobčutljivosti«, ki prinaša zahteve po popolni 

odpovedi zavajanju. Zaradi dediščine stigmatizacije velja uporaba prikritih metod za tve-

gano raziskovalno prakso. Haggerty (2004: 405−406) tako opaža splošni trend omejevanja 

raziskav, pri katerih ni mogoče pridobiti obveščene privolitve, in opozarja na spoznavno 

škodo, ki zaradi tega nastaja. Med letoma 1965 in 1985 je polovica člankov socialne 

psihologije temeljila na raziskavah z neko obliko zavajanja, danes pa večina raziskav, ki 

so prispevale pomembna in trajna spoznanja, zaradi zahteve po obveščeni privolitvi ne bi 

bila mogoča. Kot bomo videli kasneje, so namreč etični odbori glede zavajanja oziroma 

naknadne privolitve zelo restriktivni, manj pa to velja za profesionalne kodekse.

3  Zaupnost, anonimnost ali nič od tega

  Če načelo obveščene privolitve zagotavlja etičnost pogojev vstopa sodelujočih v 

raziskavo, pa načeli zaupnosti in anonimnosti sodelujoče varujeta pred morebitnimi 

škodljivimi posledicami potem, ko je raziskava končana. 

---