Družboslovne razprave, XXVI (2010), 64: 7-24

Družboslovne razprave, XXVI (2010), 64: 7–24

17

Raziskovalna etika med znanostjo, zasebnostjo in birokracijo

ugotavlja Kitchinova (2003: 407−411). Da bi se izognili težavam, Kitchinova (prav 

tam) predlaga, naj raziskovalci, ko npr. analizirajo pogovor v klepetalnicah, o tem ne 

poročajo z dobesednim navajanjem izjav sodelujočih, saj je z močnimi iskalniki mogoče 

izslediti izvornega avtorja. O tematiki je etično primerneje poročati na splošen način. 

  Razpravo  o  varovanju  zasebnosti  na  internetu  lahko  sklenemo  z  ugotovitvijo, 

da je uspeh te trenutno predvsem posledica treh dejavnikov: anonimnosti oziroma 

dejstva, da večina uporabnikov uporablja psevdonime, minljive narave komunikacije 

in obstoja neformalnih norm zaupanja (Elgesem 2002: 202−203). Verjetno pa lahko 

tudi tu pričakujemo trend formalizacije etičnih postopkov, ki je sicer, kot bomo videli, 

značilen za družboslovno raziskovanje v celoti. Haggerty (2004: 405) ob tem svari, da 

v primeru prevlade zagovornikov obveščene privolitve raziskovalci tvegajo, da bodo 

postali edina družbena institucija, ki ne more zlahka analizirati sporočil na mediju, ki 

bo verjetno postal prevladujoč sistem medsebojne komunikacije.

5  Paradoksi etične birokracije

  Bailey (1988: 122) je že leta 1988 razpoznal tri ključne dejavnike, ki so povzročili 

povečevanje občutljivosti za etična vprašanja v družboslovnem raziskovanju: prenos 

etičnih meril iz drugih ved, predvsem medicine, naraščajoča družbena skrb za zasebnost 

in spremembe v značilnostih sodelujočih. Ti so bili tradicionalno pripadniki revnej-

ših slojev in družbenih manjšin, zdaj pa so to vse bolj postajali tudi etično osveščeni 

srednji sloji. Eden od ne ravno zaželenih odrazov naraščajoče skrbi za zasebnost so 

tudi padajoči deleži anketnih odgovorov (Lee 1993: 140), kar je trend, ki ga opažamo 

tudi pri nas, saj je stopnja izpolnjenosti anket v raziskavi Slovensko javno mnenje v 

zadnjih 25 letih z 80 % padla na 65 %. Štebe (2004: 31−32) to med drugim pojasnjuje 

z naraščanjem zavesti o poseganju v zasebnost, ki postaja v Sloveniji podobna kot v 

zahodnih državah. 

  Zgodovina formalizacije etičnih pravil v raziskavah z ljudmi sicer sega približno 

pol stoletja nazaj in pozna nekaj značilnih mejnikov, kot so Nürnberški kodeks, etični 

kodeksi družboslovnih združenj, sprejeti v 60. letih, kongresno poročilo ameriškega 

ministrstva za zdravje nastalo na posvetovanju v Belmontu kot posledica preiskave 

primera Tuskegee in druge (za podrobnejši pregled glej Kimmel 1988; Simmerling in 

dr. 2007; Tancig 2009). 

  Kot rečeno, se je proces formalizacije pričel v medicini, nato pa se je širil na 

družboslovje. S tem je, kot navaja Simmerlingova (2007: 844), prišlo do velikega pre-

skoka s problematike neškodovanja udeležencem biomedicinskih raziskav v postopku 

zdravljenja bolezni na problematiko vznemirjenja, ki ga sodelujočim lahko prinese 

raziskovanje človekovega vedênja. Whittakerjeva (2005) pa v svoji analizi družbo-

slovne etične zgodovine ugotavlja, da se od 60. in 70. let prejšnjega stoletja pravice 

sodelujočih v raziskavah nenehno večajo in pridobivajo legitimnost, zmanjšujejo pa se 

pravice raziskovalcev. Diskurz »svetosti znanja« in akademske svobode je v primerjavi 

z diskurzom človekovih pravic vse bolj v ozadju, in danes sintagma »znanje zaradi 

znanja samega« vzbuja neodobravanje (2005: 521−522). 

---

18

Družboslovne razprave, XXVI (2010), 64: 7–24

Brina Malnar

  V ponazoritev radikalnih sprememb »etičnega ozračja« lahko navedemo Gluecksovo 

(v Laub in Sampson 1998: 216−217) študijo mladinske delikvence v letih 1940−1965, 

v kateri je zbiral podatke o psiholoških in bioloških značilnostih, družinskem življe-

nju, šolskem uspehu, delovni zgodovini in drugih življenjskih dogodkih udeležencev. 

Njegove metode so vključevale intervjuje z respondenti, družinskimi člani, socialnimi 

delavci, duhovniki, učitelji, sosedi, delodajalci, uradniki sodnega in socialnega sistema, 

obiskoval pa je tudi njihove domove in spremljal njihovo družinsko življenje. Taka 

raziskava danes zaradi standardov zaščite osebnih podatkov nikakor ne bi bila mogoča. 

5.1 Etični odbori − s topovi nad vrabce?

  Z vidika sodelujočih se zdi proces formalizacije etičnih postopkov dobrodošel ali 

vsaj neproblematičen, drugo vprašanje pa je, kaj prinaša družboslovnemu raziskovanju. 

Haggerty (2004) najprej ugotavlja, da je skrb za etičnost raziskovanja pričakovana v 

družbi, kjer znanost velja za vir tveganj, etični protokoli pa so formalizirani poskusi 

omejevanja takih tveganj. Problem pa nastane, ko prične sam proces etične zaščite 

predstavljati nevarnost raziskovanju, kar se po mnenju avtorjev v državah, kjer je šel 

proces formalizacije najdlje, zdaj dogaja. Haggerty (2004: 392) kanadski primer ponuja 

kot »svarilno zgodbo« državam, ki razmišljajo o vzpostavitvi lastne etične birokracije. 

Pri tem ima v mislih predvsem težnjo etičnih odborov, da zaradi zdrsa v birokratske 

vzorce delovanja vse bolj širijo svoje pristojnosti in formalizirajo postopke, s čimer 

vedno bolj zapletajo, ovirajo in cenzurirajo predvsem netradicionalne, kvalitativne in 

kritične družboslovne raziskovalne projekte. Mattinglyjeva (2005: 454) kot »materi-

alno manifestacijo« vse bolj zapletenih postopkov navaja primerjavo med svojo prvo 

raziskavo v ameriških bolnišnicah leta 1986, ko je imela en sam, stran in pol dolg ter 

lahko razumljiv obrazec obveščene privolitve, in podobno študijo dvajset let kasneje, 

ko ima osem različnih obrazcev privolitve, dolgih pet gosto tipkanih strani in polnih 

pravniškega besednjaka. V tej zvezi tudi pripominja, da pravniški ton formularjev, ki 

ga narekujejo etični odbori, ne odraža toliko skrbi za zaščito sodelujočih, pač pa prej 

nakazuje skrb za samozaščito institucije (prav tam: 460).

  V najbolj »etično reguliranih« okoljih, kot so ZDA, Kanada in Velika Britanija, 

morajo univerze obvezno ustanoviti etične odbore, ti pa morajo dati soglasje k vsaki 

raziskavi, ki vključuje ljudi, ne glede na to, ali gre za raziskavo zaposlenih ali študentov 

(Grayson in Myles 2004; Richardson in McMullan 2007). Haggerty (2004: 395−397), 

ki je bil več let član takega odbora, navaja primer študentke, ki je želela intervjuvati 

očeta o pravkar končanih počitnicah, da bi izboljšala svojo veščino intervjuja, a ker bi 

morala pridobiti formalno etično odobritev, se je »raziskavi« raje odrekla. Opozarja, 

da je kultura etičnih odborov konzervativna, nagnjena k logiki regulacije tveganj »za 

vsak primer«, domet potencialne škode za sodelujoče pa je v takem sistemu »ekspan-

zionistične logike« omejen le z domišljijo ocenjevalcev, saj se vsaka sprememba v 

duševnem stanju ali vznemirjanje osebne ali družinske rutine lahko oceni kot poten-

cialno škodljiva. Kot primer Haggerty (prav tam: 399−412) navaja predlog raziskave 

romantičnih parov, kjer etični odbor ni dovolil skupne razprave para o dobrih in slabih 

---